Pot H Kristusu

Poglavje 8—Rast V Kristusu

Prenovitev srca Sveto pismo primerja z rojstvom, ker s prenovitvijo postanemo Božji otroci. Držeč se te primerjave, naziva te, ki so nanovo rojeni »novorojeni otroci«, (1. Petr.2, 2. ) ki morajo »zrasti« (Efež. 4, 15. ) do višine Kristusove rasti. Prav tako so primerjani s klitjem dobrega semena, ki ga je poljedelec posejal po polju. Kot dobro seme morajo tudi oni rasti in obroditi sad. Zanje pravi Izaija: »Hrasti pravičnosti se bodo imenovali, nasad Gospodov v njegovo poveličanje.« (Iz. 61, 3. ) Sveto pismo jemlje prispodobe iz splošnega življenja, da bi razložilo skrivnostne resnice duhovnega življenja. PK 41.1

Niti človeška modrost niti spretnost nista nikdar mogli dati življenje najmanjši stvari v naravi. Bilke in živali lahko žive edino v življenju, ki jim ga je dal Bog. Tako se tudi v srcih ljudi razvija duhovno življenje s pomočjo Vsemogočnega. Človek, ki ni iznova rojen (Jan. 3, 3. ), nima deleža v življenju, zaradi katerega je Jezus prišel na zemljo. PK 41.2

Tudi z rastjo je isto kot z življenjem. Edino Bog skrbi, da iz popka nastane cvet in iz cveta sad. Z njegovo pomočjo seme požene »najprej bilko, potem klas, nato polno žito v klasu.« (Marko 4, 28. ) Prerok Ozeja pravi: »Bom kakor rosa Izraelu, cvetel bo kot lilija, pognal bo korenine kakor na Libanonu... zopet bodo pridelovali pšenico in gojili vinsko trto.« (Oz. 14, 6. 8. ) Kristus nam svetuje z besedami: »Poglejte lilije, kako rastejo; ne delajo in ne predejo.« (Luk. 12, 27. ) Bilke in cvetovi se ne razvijajo s svojo močjo, prizadevanjem in napori, marveč s sprejemanjem tega, kar jim je Bog dal za življenje. Kakor otrok s svojo voljo in močjo ne more pridati niti za prst k svoji rasti, tako tudi mi ne moremo s svojim prizadevanjem ali trudom zagotoviti sebi duhovne rasti. O trok in bilka rasteta samo s pomočjo življenjskih sil, ki vplivajo na njiju, a to so: zrak, sonce in hrana. Takšni darovi narave pomenijo bilkam in živalim to, kar pomeni Kristus vsem tistim, ki vanj verujejo. Zanje je on »večna luč« (Iz. 60, 19. ), »sonce in ščit« (Ps. 84, 11. ), »rosa« (Oz. 14, 5. ). On bo »prihajal kakor dež na travo, kakor plohe, ki namakajo zemljo!« (Ps. 72, 6. ) On je »živa voda«, »kruh Božji je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« (Jan. 6, 33. ) PK 41.3

S tem, ko je dal svojega Sina, dar brez primere, je Bog vso zemljo obdal z ozračjem milosti, kot obdaja zrak zemelj-sko kroglo. Vsi, ki vdihavajo to oživljajoče ozračje, bodo dosegli višino rasti Jezusa Kristusa. PK 42.1

Kot se cvet obrača proti soncu, da ga njegovi žarki izpo-polnjujejo v lepoti, se moramo tudi mi obračati k Soncu pra-vičnosti, da bi nas obdala nebeška svetloba in bi vse bolj in bolj postali Kristusu podobni. PK 42.2

O tem nas Kristus uči z besedami: »Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni... zakaj brez mene ne morete ničesar storiti.« (Jan. 15, 4. 5. ) Da bi živeli sveto in Bogu ugodno življenje, smo odvisni od Kristusa ravno v tolikšni meri, kot je odvisna od stebla veja, ki ima nalogo rasti in obroditi sad. Brez njega nimamo v sebi življenja, ne moči, s katero bi se lahko uprli skušnjavam in napredovali v milosti in svetosti. Če ostanemo v njem, bomo napredovali, in če naše življenje izhaja iz njegovega, se ne bomo posušili, niti ostali brez sadu. Podobni bomo drevesu, ki je zasajeno ob potoku. PK 42.3

Mnogi mislijo, da lahko sami dosežejo del pravičnosti, U-pajo, da jim bo Kristus odpustil grehe, vendar skušajo z lastno močjo živeti pravično življenje. Toda vsako tako prizadevanje je zaman. To Jezus poudarja z besedami: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« Naš napredek v milosti, naše veselje, naša sposobnost je odvisna od naše zveze s Kristusom. Če smo vsak dan, vsako uro z njim v zvezi in živimo v njem ter v njem tudi ostanemo, bomo napredovali v milosti. On ni samo Začetnik, temveč tudi Dovrševalec naše vere. Kristus je prvi, zadnji in večni. On mora biti nam ob strani ne samo v začetku ali na koncu našega življenja, temveč pri vsakem našem koraku. David je tako živel z Bogom: »Vedno imam pred seboj Gospoda; ker je na moji desni, ne omahnem.« (Ps. 16, 8.) PK 42.4

Nedko lahko vpraša: »Kako lahko ostanem v Kristusu?« Tako, kot si ga sprejel. »Kakor ste torej Gospoda Kristusa Jezusa sprejeli, tako v njem živite!« (Kol. 2, 6. ) »Moj pravični pa bo živel od vere.« (Hebr. 10, 38. ) Mi smo se izročili Bogu, da bi bili popolnoma njegovi, mu služili in ga poslušali, sprejeli smo Kristusa za svojega Zveličarja. Sami se ne moremo očistiti od svojih grehov, ne moremo spremeniti svojega srca, toda s svojo popolno izročitvijo Bogu kažemo čvrsto zaupanje, da bo to on sam storil po Jezusu Kristusu za nas. Z vero postajamo Kristusova svojina in z vero v njem napredujemo. Vse moramo dati njemu: svoje srce, svojo voljo, svojo službo, svoj »jaz«, da bi izpolnili njegove zapovedi; vse moramo vzeti: Kristusa kot popolnost vseh blagoslovov, da ostane v našem srcu, da bi bil naša moč, naša pravičnost, naš večni pomagač, ki nam daje moč, da bi mu lahko bili poslušni. PK 43.1

Naj nam bo vsako jutro prva dolžnost posvetiti se Bogu. Molimo k njemu: »Vzemi me, o Bog, kot svojo popolno last, saj vse svoje načrte polagam pred tvoje noge. Uporabi me da-nes, da bi ti lahko služil. Ostani v meni in vse, kar delam, ti izpopolni.« Tako bi morali moliti vsak dan. Vsako jutro moramo sebe posvetiti Bogu. Zaupajmo mu vse svoje načrte, da se po njegovi božanski modrosti izvršijo ali pa ne! Posvetimo in izročimo Bogu vsak dan svoje življenje, ker le tako bo postalo podobno Kristusovemu! PK 43.2

Življenje v Kristusu je življenje blaženega miru. Morda tudi ne bo vedno polno radosti, vendar bo napolnjeno z za-nesljivim in stalnim zaupanjem. Naše upanje ni v nas, temveč v Kristusu. Naša slabost se bo združila z njegovo krepostjo, naše neznanje z njegovo modrostjo, naša malodušnost z njegovo močjo in neomajnostjo. Zato ne glejmo nase, marveč na Kristusa! Mislimo o njegovi ljubezni, lepoti in popolnosti njegovega značaja. Kristus nas mora s svojo brezmejno ljubeznijo, samoodpovedjo, skromnostjo, čistostjo in svetostjo spodbujati k resnemu razmišljanju. V njegovo obličje se bomo spremenili samo, če ga ljubimo, sledimo njegovemu zgledu in popolnoma zaupamo vanj. PK 43.3

Kristus nam pravi: »Ostanite v meni!« Te besede imajo v sebi misel o spokojnosti duše, vztrajnosti in zaupanju. On nas poziva: »Pridite k meni vsi... in jaz vas bom poživil.« (Mat. 11, 28. ) David izraža isto misel: »Pomiri se v Gospodu in upaj vanj!« (Ps. 37, 7. ) Prerok Izaija nas prepričuje: »V mirovanju in zaupanju je vaša moč.« (Iz 30, 15) Ta mir ni v nedelavnosti, ker v Jezusovem pozivu k mirovanju in v oblju-bi o miru tiči tudi poziv na delo: »Vzemite moj jarem nase... in našli boste mir svojim dušam.« (Mat. 11, 29. ) Ta, ki se popolnoma zanaša na Kristusa, bo tudi v delu zanj najbolj resen in najbolj delaven. PK 43.4

Če se v mislih preveč ukvarjamo s samim seboj, se odda-ljujemo od Kristusa — Izvira življenja in moči. Zato si Satan nenehno prizadeva odtegniti našo pazljivost od Kristusa, da bi tako pretrgal vsako zvezo naše duše z njim. Našo pazljivost hoče pritegniti k pozemskemu veselju, skrbem, težavam in stiskam življenja, tujim slabostim, osebnim pomanjkljivostim, a ker s tem oddaljuje dušo od Kristusa, upa, da nas bo premagal. Ne postavimo našim mislim sebe za središče, a tudi ne živimo v strahu, da ne bi bili zveličani! Vse to odvrača dušo od Vira moči. Zaupajmo svoje zveličanje Bogu in upajmo vanj! Govorimo o Jezusu in mislimo nanj! Naj se naš »jaz« izgubi v njem! Ne dvomimo, niti se bojmo! Recimo z apostolom Pavlom: »Živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus; kolikor pa zdaj živim v telesu, živim v veri v Sina Božjega, ki me je vzljubil in zame dal sam sebe.« (Gal. 2, 20. ) Ostanimo v Bogu! On bo ohranil to, kar mu zaupamo. Če se voljno in popolnoma izročimo v Božje roke, bomo vse premagovali zaradi tistega, ki nas je ljubil. PK 44.1

Ko je Kristus sprejel nase človeško naravo, je človeštvo tako čvrsto povezal z ljubeznijo s seboj, da ni moči, ki bi lahko razdrla to zvezo, razen naše osebne odločitve. Satan nas vedno poskuša z vsemi mogočimi slepitvami navesti k te-mu, da bi prekinili to zvezo in bi nas tako ločil od Kristusa. Zato moramo bedeti, se boriti in moliti, da nas nič ne bi zapeljalo in si ne bi izbrali drugega učitelja, kar je odvisno od naše svobodne volje. Glejmo stalno na Kristusa, ker nas bo varoval! Če bomo gledali nanj, bomo varni. Nič nas ne bo moglo iztrgati iz njegovih rok. Gledajoč vedno na Gospoda, »se tako v isto podobo spreminjamo iz sijaja v sijaj, kakor po Duhu Gospodovem.« (2. Kor. 3, 18. ) PK 44.2

Na ta način so pravi Kristovi učenci postali njemu podob-ni. Ko so slišali njegove besede, so spoznali, koliko jim je potrebna njegova pomoč. Oni so ga iskali, našli in krenili za njim. Bili so z njim doma, za mizo, v izbi in na polju. Bili so z njim kot učenci s svojim učiteljem in od njega sprejemali vsak dan navodila o sveti resnici. Gledali so nanj kot sluge na svojega gospodarja, da bi dojeli svojo dolžnost. Ti učenci so bili ljudje, enaki »kakor mi.« (Jak. 5, 17. ) Morali so se boriti z grehom kot mi. Tudi njim je bila potrebna Božja milost, da bi lahko vodili sveto življenje. PK 44.3

Janez, najljubši Jezusov učenec, ki je bil najbolj podo-ben Gospodu, po naravi tudi ni imel plemenitega značaja. Prej ni bil le ošaben in častihlepen, marveč tudi nagel in če ga je kdo žalil, je bil užaljen. Ko pa je spoznal Kristusovo božanstvo, je spoznal tudi svoje slabosti, kar je povzročilo, da je postal ponižen. Moč in potrpežljivost, vzvišenost in krotkost, kar je videval v Zveličarjevem vsakdanjem življenju, vse to je z občudovanjem in ljubeznijo napolnjevalo njegovo dušo. Iz dneva v dan se je njegovo srce vse bolj približevalo Kristusu, dokler se končno njegov jaz ni popolnoma izgubil v njem iz ljubezni, ki jo je čutil do Učenika. Njegova ošabna in častiželjna narava je izginila, a njegovo srce se je pod vplivom Svetega Duha prerodilo. Moč Kristusove ljubezni je popolnoma preobrazila njegova naravna nagnjenja. To je bil izid zveze s Kristusom. Če se Kristus vseli v nas, bo v nas storil popolno spremembo. Kristusov duh in njegova ljubezen omehčata srce, storita dušo ponižno, naše misli in želje pa usmerita v nebesa in k Bogu. PK 45.1

Ko se je Kristus dvignil v nebesa, je njegove učence še vedno obdajal občutek njegove navzočnosti; to je bila nav zočnost polna svetlobe in ljubezni. Zveličar, ki je hodil, govoril in molil z njimi, ulivajoč v njihovo srce upanje in tolažbo, se je dvignil v nebesa in jim zapustil sporočilo miru. Medtem ko so mu prihajale nebeške čete naproti, so slišali njegov glas: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta!« (Mat. 28, 20. ) On se je dvignil v nebesa v človeškem telesu. Vedeli so, da je tudi pred Božjim prestolom ostal njihov Prijatelj in Zveličar, da je njegova ljubezen stalna in je ostal v najtesnejši zvezi s človeštvom, ki trpi. Pred Boga je prinesel zasluge svoje krvi in mu pokazal svoje prebodene roke in noge kot spomin na ceno, ki jo je plačal za nas. Učenci so vedeli, da je šel v nebesa, kjer jim pripravlja prostor. Prav tako so vedeli, da se bo zopet vrnil in jih vzel k sebi. PK 45.2

Ko so se zbrali učenci po vnebohodu svojega Gospoda, so v Jezusovem imenu molili k Očetu. Z globokim spoštovanjem so pripognili svoja kolena v molitvi in ponovili Kristusovo obljubo: »Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal. Doslej niste nič prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno!« (Jan. 16, 23. 24. ) Sklenili so svoje roke in molili, verujoč, da je tu Kristus, »ki je umrl; še več: ki je vstal od mrtvih, ki sedi celo na desnici Božji, ki tudi prosi za nas.« (Rimlj. 8, 34. ) Na Binkoštni dan so dobili Pomočnika, ki je po Kristusovih besedah moral ostati v njih. (Jan. 14, 17. ) Dalje jim je rekel: »Za vas je dobro, da grem. Zakaj, če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.« (Jan. 16, 7. ) Od takrat je Kristus s svojim Duhom stalno bival v srcu svojih učencev. Njihova zveza z njim je bila tesnejša kot kdaj koli prej, ko je še bil z njimi. Kristusova svetloba, ljubezen in moč jih je preobrazila, da so se ljudje čudili, ko so jih videli in »spoznali so jih, da so bili z Jezusom.« (Dej. 4, 13. ) PK 45.3

Kristus želi biti svojim otrokom tudi še danes to, kar je bil svojim prvim učencem. Ko je majhno čredo svojih učencev zbral k zadnji molitvi, je prosil Očeta, rekoč: »A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi vame verovali.« (Jan. 17, 20. ) PK 46.1

Jezus je molil za nas, da bi bili eno z njim, kot je on eno s svojim Očetom. Kako čudovita je ta edinost! O sebi Zveličar priča: »Sin ne more delati sam od sebe ničesar« (Jan. 5, 19.), »Oče, ki prebiva v meni, on izvršuje dela.« (Jan. 14, 10. ) Če Kristus prebiva v našem srcu, bo vplival na nas, »da hočete in delate« (Filip. 2, 13.), kar mu je po volji. Mi bomo delali tako kot je on delal, s čimer bomo kazali njegovega duha. Če ga ljubimo in ostajamo v njem, bomo »v vsem rastli k njemu, ki je glava, Kristus.« (Efež. 4, 15.) PK 46.2