Veliki Spopad

Poglavje 12—Francoska reformacija

Po speyerskem protestu in augsburškem dokumentu o verskih resnicah, ki sta pomenila zmago reformacije v Nemčiji, so se vrstila leta boja in teme. Notranja trenja in napadi močnih sovražnikov so oslabili protestantizem. Kazalo je, da bo popolnoma uničen. Tisoči so zapečatili svoje pričevanje s krvjo. Izbruhnila je državljanska vojna; protestantizem je izdal eden izmed njegovih vodilnih pristašev. Najplemenitejši knezi reformacije so padli v roke cesarja; kot ujetnike so jih vodili iz mesta v mesto. Vendar je cesar v času svojega navideznega zmagoslavja doživel poraz. Videl je, da mu plen uhaja iz rok. Končno je bil prisiljen zagotoviti strpnost do naukov, katerih uničenje je štel za svojo življenjsko nalogo. Da bi izkoreninil “krivoverstvo”, je tvegal kraljestvo, zaklade in lastno življenje. Sedaj je videl od bojev izčrpane armade, porabljeno bogastvo in številna področja kraljestva, ki so bila ogrožena zaradi vstaje. Toda vera, ki si jo je zaman prizadeval uničiti, se je širila na vse strani. Karel V. se je bojeval proti vsemogočni moči. Bog je rekel: “Bodi svetloba,” toda cesar si je prizadeval ohraniti popolno temo. Njegovi načrti so propadli; zaradi izčrpanosti od dolgih bojev se je prezgodaj postaral, zato se je odpovedal prestolu in se zaprl v samostan. VS 137.1

Tudi v Švici so kakor v Nemčiji prišli temni dnevi za reformacijo. Medtem ko so mnoga okrožja sprejela reformirano vero, so drugi slepo vztrajali v rimski. Slednja je preganjala tiste, ki so želeli sprejeti resnico, tako da je nastala državljanska vojna. Zwingli in mnogi, ki so se združili z njim v reformi, so padli na krvavem polju pri Capplu. Ökolampad je strt zaradi te strašne nesreče kmalu potem umrl. Rim je slavil zmago. V mnogih krajih je bilo videti, da je dobil nazaj vse, kar je izgubil. Toda On, čigar nasveti so od večnosti, ni zapustil svojega dela ali svo-jega ljudstva. Njegove roke so ga morale osvoboditi. Postavil je delavce v drugih deželah, da so nadaljevali reformo. VS 138.1

V Franciji se je začela svitati zarja prej, preden so slišali za reformatorja Lutra. Eden prvih, ki je sprejel luč, je bil ostareli Lefevre, zelo izobražen človek, profesor pariške univerze ter iskren in goreč katoličan. Med raziskovanjem starodavne literature je njegovo pozornost pritegnilo Sveto pismo. Tako je za študente uvedel nov učni predmet, in sicer svetopisemsko proučevanje. VS 138.2

Lefevre je bil navdušen častilec svetnikov. Odločil se je, da bo s pomočjo cerkvenih legend napisal zgodovino svetnikov in mučencev. To delo je zahtevalo mnogo truda. Že je opravil precejšen del, ko je začel proučevati Sveto pismo v prepričanju, da mu bo pri tem v pomoč. V njem je zares našel svetnike, ki bi jih bilo treba objaviti, vendar niso bili prikazani tako kakor v rimskem koledarju. Poplava božanske luči se je razlila po njegovem umu. Z osuplostjo in ostudnostjo je opustil svojo nalogo, ki si jo je postavil, in se posvetil proučevanju Božje besede. Kmalu je začel poučevati dragocene resnice, ki jih je našel v njej. VS 138.3

Lefevre je pisal leta 1512, torej preden sta Luter ali Zwingli začela delo reformacije: “Bog nam po veri daje pravičnost, ki nas po milosti edina opravičuje za večno življenje.”¹ Ob razmišljanju o skrivnosti zveličanja je vzkliknil: “O, kako nedopovedljivo velika zamenjava - Brezmadežni je obsojen, a krivec je osvobojen; Blagoslovljeni je preklet, prekleti pa je blagoslovljen; Življenje je umrlo, mrtvi pa je dobil življenje; Slava se je pokrila s temo, a ta, ki ni poznal nič razen sramote, je oblečen v slavo.” ² VS 138.4

Medtem ko je učil, da slava zveličanja pripada edino Bogu, je tudi poudarjal, da je poslušnost človekova dolžnost. “Če si ud Kristusove cerkve,” je govoril, “potem si ud njegovega telesa. Če pa si ud njegovega telesa, potem si poln božanske narave. ... O, ko bi ljudje lahko razumeli to prednost, kako sveto, čisto in nedolžno bi bilo njihovo življenje. Vso slavo tega sveta bi šteli za sramoto, če bi jo primerjali z lepoto notranjosti, ki je telesne oči ne morejo videti.” ³ VS 138.5

Lefevrovi študentje so željno poslušali njegove besede. Nekateri med njimi so na-daljevali širjenje resnice, tudi takrat ko je učiteljev glas moral utihniti. To je veljalo za Williama Farela. Njegovi pobožni starši so ga naučili brezpogojnega sprejemanja vseh cerkvenih naukov. Skupaj z apostolom Pavlom je lahko rekel o sebi: Živel sem po naši najstrožji verski ločini, kot farizej.” (Apd 26,5) Bil je vdan rimokatoliški cerkvi. Z vso gorečnostjo si je prizadeval uničiti vse, ki so si ji upali nasprotovati. Ko je pozneje pripovedoval o tem obdobju svojega življenja, je rekel: “Škripal sem z zobmi kot razjarjeni volk, če sem slišal koga govoriti proti papežu.” ⁴ Kot vnet častilec svetnikov je skupaj z Lefevrom obiskoval pariške cerkve, klečal pred oltarji in krasil grobove svetnikov. Toda to mu ni prinašalo duhovnega miru. Na sebi je čutil krivdo greha, ki je niso mogla odstraniti nikakršna spokorniška dejanja. Kakor glas iz nebes je slišal reformatorjeve besede: “Zveličanje je po milosti. Nedolžni je obsojen, krivec pa opravičen. Samo Kristusov križ odpira nebeška vrata in zapira vrata pekla.” ⁵ VS 139.1

Farel je z veseljem sprejel resnico. S spreobrnjenjem, ki je bilo podobno Pavlovemu, se je vrnil iz sužnosti izročilu k svobodi Božjih sinov. “Ko se je okrutno srce krvoločnega volka popolnoma ločilo od papeža in se izročilo Jezusu, se je spremenilo v srce krotkega in neškodljivega jagnjeta.” ⁶ VS 139.2

Medtem ko je Lefevre dalje širil luč med študenti, je Farel začel javno oznanjati resnico. Pokazal je takšno gorečnost za Kristusa, kakršno je prej namenjal papežu. Kmalu se jima je pri oznanjevanju evangelija pridružil cerkveni dostojanstvenik, škof iz Meauxa, in tudi drugi učitelji, ki so uživali visok ugled zaradi svojih sposobnosti in učenosti. Pridobivali so somišljenike med vsemi sloji - od obrtnikov in poljedelcev do kraljevske palače. Reformirano vero je sprejela tudi sestra tedanjega vladarja Franca I. Kazalo je, da sta bila nekaj časa tudi sam kralj in njegova mati - kraljica naklonjena novi veri, zato so reformatorji z vsem upanjem pričakovali čas, ko bo Francija pridobljena za evangelij. VS 139.3

Toda njihovi upi se niso uresničili. Kris-tusove učence so čakale preizkušnje in pre-ganjanja, ki so bila milostno skrita njihovim očem. Dan jim je bil čas miru, da so si lahko nabrali moči za bližajočo se nevihto; tako je reformacija hitro napredovala. Meauxski škof je v svoji škofiji goreče poučeval duhovnike in ljudstvo. Neizobraženi in nemoralni duhovniki so bili premeščeni in, kolikor je bilo mogoče, nadomeščeni z izobraženimi in pobožnimi ljudmi. Škof si je zelo želel, da bi njegovo ljudstvo imelo dostop do Božje besede. Njegove želje so bile na dobri poti k izpolnitvi, saj se je Lefevre lotil prevoda Nove zaveze. Ob istem času, ko je Lutrovo nemško Sveto pismo prišlo iz tiska v Wittenbergu, je bila v Meauxu tiskana francoska Nova zaveza. Škof jo je z vso močjo in razpoložljivimi sredstvi širil po svojih župnijah; kmalu so meauxski poljedelci imeli Sveto pismo. VS 139.4

Kakor se od žeje umirajoči potnik razveseli studenca žive vode, tako so ti ljudje sprejeli nebeško sporočilo. Poljedelci in obrtniki so se ob delu na poljih in delavnicah spodbujali s pogovori o dragocenih svetopisemskih resnicah. Večerna posedanja v krčmah so nadomestili z druženjem po domovih ob branju Božje besede, molitvah in poveličevanju Boga. V teh krajih je kmalu nastala velika sprememba. Čeprav so pripadali najnižjemu sloju, bili brez izobrazbe in opravljali najtežja fizična dela, se je v njihovem življenju vendar pokazala moč Božje milosti, ki plemeniti in spreminja. Skromni, vljudni in sveti so stali Kakor živ dokaz tega, kar evangelij lahko naredi za tiste, ki ga iskreno sprejmejo. VS 139.5

V Meauxu prižgana luč je daleč širila svoje žarke. Število spreobrnjenih je vsak dan naraščalo. Kralj je nekaj časa držal na vajetih jezo cerkvenih voditeljev, ker je sovražil ozkosrčno skrajništvo menihov; papeški vodje pa so končno zmagali. Postavljena je bila grmada. Meauxski škof je bil prisiljen izbirati med ognjem in odpovedjo. Izbral si je lažjo pot. Čeprav je vodja padel, je njegova čreda ostala stanovitna. Mnogi so sredi plamenov pričali za resnico. S svojim pogumom in zvestobo so ti ponižni kristjani na grmadi spregovorili tisočim, ki v mirnem času nikoli ne bi slišali njihovega pričevanja. VS 140.1

Sredi zasmehovanja in stisk so si revni in ponižni upali pričati za Kristusa. Tudi v knežjih dvoranah gradov in palač so živeli plemeniti ljudje, ki so resnico cenili bolj kakor bogastvo, položaj ali samo življenje. Viteška oprema je skrivala plemenitejšega in pogumnejšega duha, kakor ga je bilo možno najti pod škofovsko obleko in mitro. Pogum, vljudnost, vdanost v proučevanju, uglajenost v vedenju in neoporečna morala - vse to je veljalo za viteza plemiškega rodu, Ludvika Berquina. Pisec zanj pravi; “Bil je velik privrženec papeških uredb ter goreč obiskovalec maš in pridig. ... Vrhunec vseh njegovih čednosti je zgražanje nad Lutrovim naukom.” Toda podobno kakor mnogi drugi je bil po previdnosti spodbujen k proučevanju Svetega pisma. Osupnil je, ko v njem “ni našel rimskega nauka, temveč Lutrovega”. ⁷ Od tedaj se je popolnoma posvetil evangeljskemu delu. VS 140.2

Imenovali so ga “najbolj izobražen fran-coski plemič”. Ker je bil varovanec samega kralja, nadarjen, zgovoren, neomahljivo pogumen, neustrašen govornik in vpliven na dvoru, se je mnogim zdelo, da je določen za reformatorja svoje dežele. Beza je zapisal: “Berquin bi bil drugi Luter, če bi Franc I. bil kakor volilni knez.” Papeževi pristaši so vpili: “Ta je še hujši kakor Luter.’’ ⁸ Resnično so se ga bali. Izročili so ga v ječo kot krivoverca, toda kralj ga je osvobodil. Spopad je trajal nekaj let. Franc I. je omahoval med Rimom in reformacijo. Nekaj časa je ščitil divjo gorečnost menihov, nekaj časa jo je zadrževal. Papeževe oblasti so kar trikrat zaprle Berquina, vendar ga je kralj vsakič osvobodil. Ker je občudoval njegovo nadarjenost in plemeniti značaj, ga ni hotel izročiti sovraštvu cerkvenih vodij. VS 140.3

Večkrat so ga opozorili na nevarnost, ki mu grozi v Franciji. Svetovali so mu, naj gre po stopinjah tistih, ki so si poiskali zavetje v prostovoljnem izgnanstvu. Boječ in nestanoviten Erazem, ki mu je poleg vse sijajne učenosti manjkala moralna moč za podrejanje življenja in časti resnici, mu je pisal: “Zahtevaj, da te pošljejo kot poslanca v tujo deželo; potuj v Nemčijo. Poznaš namreč Beda in njemu podobne - on je pošast s tisoč glavami, ki meče svoj strup na vse strani. Tvoji sovražniki se imenujejo Legijon. Ko bi bilo tvoje delo boljše od Jezusa Kristusa, te ne bi pustili, dokler te ne bi klavrno uničili. Ne zanašaj se preveč na kraljevo zaščito. Nikakor pa me ne vpletaj v neprijetno opravilo razsodnika med teologi.” ⁹ VS 140.4

Toda bolj ko so se kopičile nevarnosti, večja je postajala Berquinova gorečnost. Namesto da bi sprejel Erazmov diplomatski in lahko izvedljiv nasvet, se je odločil še za pogumnejša dela. Ni več samo zagovarjal resnico, temveč je tudi napadal zmoto. Obtožbo za krivoverstvo, ki so jo rimokatoličani hoteli naprtiti nanj, je preusmeril nanje. Njegovi najvztrajnejši in najbolj ogorčeni sovražniki so bili izobraženi doktorji in menihi teološke fakultete pariškega vseučilišča, ki je v mestu in med narodom veljalo za eno največjih cerkvenih veljav. Iz spisov teh teologov je vzel dvanajst izjav, za katere je javno povedal, “da nasprotujejo Svetemu pismu in so torej krivoverske”. Za razsodnika v tem spopadu je poklical kralja. VS 140.5

Kralj, ki ni nasprotoval temu, da bi na-sprotne stranke preizkusile svojo moč in sposobnost razsojanja, in je bil srečen, da bo lahko ponižal ošabno nadutost menihov, je ukazal rimskim pristašem, naj zagovarjajo svoje delo s Svetim pismom. Dobro so vedeli, da jim bo ta obramba malo koristila. Ječa, mučenje in grmada - to je bilo orožje, ki so ga znali vihteti. Položaj se je spremenil. Spoznali so, da bodo sami padli v jamo, v katero so hoteli pokopati Berquina. Osupli so iskali izhod za pobeg. VS 141.1

“V tistem času je bila na križišču neke ulice poškodovana podoba Device Marije.” Mesto je zajelo veliko razburjenje. Trume ljudi so se zbirale z izrazi žalosti in ogorčenosti. Tudi kralj je bil globoko ganjen. Nastala situacija je bila za menihe priložnost, ki je niso zamudili. Vpili so: “To so posledice Berquinovih naukov. Zaradi zarote luteranov bo vse propadlo - vera, zakoni in sam prestol.” ¹⁰ VS 141.2

Berquin je bil znova zaprt. Kralj je odpo-toval iz Pariza, zato so menihi lahko delali, kar so hoteli. Reformatorja so zaslišali in obsodili na smrt. Da se Franc I. zopet ne bi vmešal in ga rešil, so obsodbo izvršili še isti dan, ko je bila izrečena. Opoldne so Berquina odpeljali na morišče. Zbrala se je velika množica ljudi, da bi bila priča dogodka. Mnogi so z osuplostjo in zaskrbljenostjo opazili, da je izbrana žrtev iz najplemenitejše in najuglednejše francoske družine. Začudenje, ogorčenje, prezir in grenko sovraštvo je stemnilo obraze razburjene množice. Le na enem obrazu ni bilo niti sence. Mučenikove misli so bile daleč nad zmešnjavo; zavedal se je same Gospodove navzočnosti. VS 141.3

Grozen voz, na katerem je sedel, namrščeni obrazi njegovih preganjalcev, strašna smrt, ki se ji je bližal - prav nič ni pritegnilo njegove pozornosti. Ob njem je bil On, ki je živ in je bil mrtev in je živ na vekov veke ter ima ključe od smrti in smrtne države. Berquinov obraz je odseval nebeško luč in mir. Oblekel si je najboljša oblačila - žametni plašč, telovnik iz satena z bleščečimi vzorci ter svečane hlače”. ¹¹ Izpričati je moral svojo vero v navzočnosti Kralja kraljev in pred pričami drugih svetov, zato ni smela niti najmanjša žalost skaliti njegove radosti. VS 141.4

Ko se je sprevod počasi pomikal po pre-napolnjenih ulicah, so se ljudje čudili ne-navadnemu miru in veselemu zmagoslavju njegovega pogleda in vedenja. Govorili so: “Videti je kakor mož, ki sedi v templju in razmišlja o svetih stvareh.” ¹² VS 141.5

Na grmadi je Berquin poskušal ljudem spregovoriti nekaj besed. Ker so se menihi prestrašili posledic, so začeli vpiti, vojaki pa rožljati z orožjem. Njihov ropot je zadušil mučenikov glas. Tako je leta 1529 najvišja literarna in cerkvena veljava pariške kulture “dala ljudstvu iz leta 1793 slab zgled, ker je na morišču zadušila svete besede umirajočega”. ¹³ VS 141.6

Berquina so zadavili, njegovo telo pa sežgali. Novica o njegovi smrti je med francoskimi reformatorji izzvala veliko ža-lost. Toda njegov zgled ni bil zaman. Priče za resnico so govorile: “Tudi mi smo pripravljeni oditi v smrt in usmeriti oči v prihodnje življenje.” ¹⁴ VS 141.7

Med preganjanjem v Meauxu je bilo učiteljem reformirane vere prepovedano oznanjati, zato so odšli drugam. Lefevre je čez nekaj časa odšel v Nemčijo. Farel se je vrnil v rodni kraj na vzhodu Francije, da bi razširil luč v domovini svojega otroštva. Tudi tja je že prišlo sporočilo o tem, kar se je zgodilo v Meauxu, zato je resnica, ki jo je reformator učil z neustrašno gorečnostjo, našla svoje poslušalce. Mestne oblasti so se kmalu dvignile. Utišale so ga in pregnale iz mesta. Čeprav ni smel več javno delovati, se je podal čez polja in v vasi. Poučeval je v zasebnih domovih in na oddaljenih travnikih. Zavetje si je poiskal v gozdu in v skalnih votlinah, ki jih je poznal že iz otroštva. Bog ga je pripravljal za večje preizkušnje. Dejal je: “Težav, preganjanj in Satanovih spletk, na katere sem bil vnaprej opozorjen, mi ni manjkalo; bile so celo tako velike, da jih nisem mogel prenašati sam. Toda Bog je moj oče; vedno mi je priskrbel potrebno moč in mi jo bo tudi v prihodnje.” ¹⁵ VS 141.8

Preganjanje je kakor v apostolskih dneh samo pospeševalo širjenje resnice. (Flp 1,12) Tisti, ki so odšli iz Pariza in Meauxa, “so vsepovsod oznanjali besedo”. (Apd 8,4) Tako je luč našla pot v mnoge zakotne francoske pokrajine. VS 142.1

Bog je še vedno pripravljal delavce za razširitev svojega dela. V neki pariški šoli je sedel resen in miren mladenič. Njegov duh je bil močan in prodoren. Odlikovale so ga čistost življenja, pobožnost in velika gorečnost za proučevanje. Zaradi nadarjenosti in pridnosti je postal ponos šole. Vsi so upali, da bo Jean Kalvin postal najsposobnejši in najbolj dostojanstven branilec cerkve. Toda žarek božanske luči je prodrl celo skozi zidove sholastike in praznoverja, s katerimi je bil obdan. Z grozo je poslušal novi nauk in ni niti najmanj dvomil, da so si krivoverci zaslužili ogenj, v katerega so bili vrženi. Nevede se je z njihovim naukom soočil tudi sam, kajti raziskati je moral moč papeškega bogoslovja, da bi ovrgel protestantski nauk. VS 142.2

V Parizu je živel Kalvinov nečak, ki se je pridružil reformatorjem. Sorodnika sta se pogosto srečala in se pogovarjala o zadevah, ki so vznemirjale krščanstvo. Protestant Olivetan je dejal: “Na svetu sta samo dve veri. Na eni strani je vera, ki so si jo izmislili ljudje; po njej se je možno rešiti z obredi in dobrimi deli. Na drugi strani je vera, ki jo razodeva Sveto pismo; ta uči človeka gledati na zveličanje kot na dar Božje milosti.” VS 142.3

Kalvin je zavpil: “Ne potrebujem tvojega novega nauka! Mar misliš, da sem doslej živel v zmoti?” ¹⁶ VS 142.4

Toda v njem so se prebudile misli, ki jih ni mogel pregnati. V svoji sobi je razmišljal o nečakovih besedah. Zajela ga je zavest o grehu; v navzočnosti svetega in pravičnega Sodnika se je znašel sam, brez zagovornika. Posredništvo svetnikov, dobra dela in cerkveni obredi niso imeli nikakršne moči, da bi ga očistili greha. Pred seboj ni mogel videti nič drugega, razen teme večnega obupa. Cerkveni doktorji so si zaman prizadevali, da bi mu olajšali gorje. Spoved in pokora ga nista potolažili; z njimi ni mogel spraviti duše z Bogom. Medtem ko je Kalvin tako preživljal neuspešen spopad, je nekega dne po naključju prišel na javni trg, kjer je bil priča sežigu “krivoverca”. Začuden je opazoval izraz miru, ki je počival na mučenikovem obrazu. Sredi muk strašne smrti in še pod strašnejšo obsodbo cerkve je kazal vero in pogum. Mladi študent je z bolečino primerjal mučenika s svojim obupom in temo, čeprav je živel v skrbni poslušnosti cerkvi. Vedel je, da “krivoverci” temeljijo svojo vero na Svetem pismu. Odločil se ga je proučevati, da bi nekako odkril skrivnost njihovega veselja. VS 142.5

V Svetem pismu je našel Kristusa. Vzkliknil je: “O, Oče, njegova daritev je pomirila tvojo jezo; njegova kri je umila mojo nečistost; njegov križ je nosil moje prekletstvo; njegova smrt me je spravila s teboj. Izmislili smo si mnogo nekoristnih neumnosti, ti pa si postavil predme svojo besedo kakor baklo; dotaknil si se mojega srca; prezrl bom vse druge zasluge razen Jezusovih.” ¹⁷ VS 142.6

Kalvina so vzgajali za duhovniško službo. Ko je bil star komaj dvanajst let, je bil postavljen za kaplana majhne cerkve; škof je njegovo glavo ostrigel po cerkvenem predpisu. Ni bil posvečen in ni opravljal duhovniške dolžnosti, postal pa je član duhovništva, imel naziv svoje službe in dobival za to plačo. VS 142.7

Ker pa je sedaj čutil, da nikoli ne bo postal duhovnik, se je za nekaj časa posvetil študiju prava. Končno se je temu načrtu odpovedal in se odločil svoje življenje posvetiti evangeliju. Obotavljal se je postati javni učitelj. Po naravi je bil boječ in je čutil veliko odgovornost takega položaja, zato se je odločil študirati dalje. Kasneje se je odzval prošnjam svojih prijateljev. Dejal je: “Čudovito je, da je kdo tako nizkega rodu povišan na tako vzvišen položaj.” ¹⁸ VS 143.1

Kalvin se je mirno lotil svojega dela. Njegove besede so bile kakor rosa, ki osve-žuje zemljo. Zapustil je Pariz. Nastanil se je v nekem provincijskem mestu pod zaščito princese Margarete, ki je iz ljubezni do evangelija zaščitila tudi njegove učence. Kalvin je bil mladenič skromnega in vljudnega vedenja. Delati je začel z ljudmi v njihovih domovih. Sredi zbranih družinskih članov je bral Sveto pismo in jim razlagal zveličavne resnice. Tisti, ki so slišali sporočilo, so oznanili blagovest drugim. Kmalu je kot učitelj zapustil mesto ter odšel v okoliške trge in vasi. Dobrodošel je bil v gradovih in tudi kolibah; pogumno je utiral pot evangeliju. Postavljal je temelj cerkvam, ki so dale neustrašne priče za resnico. VS 143.2

Po nekaj mesecih je znova odšel v Pariz. V krogih šolanih in izobraženih ljudi je zavladalo nenavadno vznemirjenje. Proučevanje starodavnih jezikov je ljudi pripeljalo k Svetemu pismu. Mnogih se resnica še ni dotaknila, vendar so vneto razpravljali o njih in se celo upirali zago-vornikom papeštva. Čeprav je bil Kalvin sposoben borec na področju teoloških raz-prav, je opravil višje poslanstvo kakor pa ti bučni teologi. Um ljudi je bil vznemirjen, zato je napočil čas, da jim razodene resnico. Medtem ko je po dvoranah vseučilišča odmeval trušč teoloških prepirov, je Kalvin opravljal svoje delo od hiše do hiše, razlagal ljudem Sveto pismo in jim govoril o križanem Kristusu. VS 143.3

Pariz je bil po Božji previdnosti drugič povabljen sprejeti evangelij. Lefevrovo in Farelovo vabilo je bilo sicer zavrnjeno, toda sporočilo se je znova slišalo v vseh slojih tega velikega mesta. Kralj je v boju proti reformaciji iz političnih vzrokov le deloma podprl Rim. Margareta pa se je še oprijemala upanja za zmago protestantizma v Franciji. Sklenila je, da se mora v Parizu oznanjati reformirana vera. Med kraljevo odsotnostjo je ukazala protestantskemu pridigarju oznanjati v mestnih cerkvah. Papeški dostojanstveniki so to prepovedali, zato je princesa odprla palačo. Ukazala je preurediti sobo v kapelo in oznaniti, da bo v njej vsak dan ob določeni uri pridiga. Nanjo so povabili ljudi vseh slojev in položajev. Množica je prihajala k bogoslužju; med njimi imenitniki, državniki, pravniki, trgovci in obrtniki. Napolnili pa niso samo kapele, ampak tudi predsobo in sosednje dvorane. Kralj ni prepovedal teh bogoslužij, temveč je ukazal v ta namen v Parizu odpreti dve cerkvi. Nikoli dotlej mesto ni bilo tako razgibano z Božjo besedo. Zdelo se je, kakor da nad ljudmi veje duh življenja iz nebes. Zmernost, čistost, red in marljivost so zasedli prostor pijanstva, strasti, prepira in lenobe. VS 143.4

Toda duhovništvo ni bilo brez dela. Kralj si še vedno ni upal ustaviti oznanjevanja, zato so se obrnili k ljudstvu. Niso varčevali s sredstvi, da bi izzvali strah, predsodke in skrajništvo pri neuki in praznoverni množici. Pariz je bil slepo vdan svojim lažnim učiteljem kakor starodavni Jeruzalem, ki ni poznal časa svojega obiskovanja, niti tega, kar bi mu prineslo mir. Božja beseda se je dve leti oznanjevala v mestu. Čeprav so mnogi sprejeli evangelij, ga je večina vendar zavrgla. Franc I. je pokazal strpnost zgolj zaradi svojih načrtov, zato je papeževim pristašem uspelo znova pridobiti vpliv. Zopet so zaprli cerkve in postavili grmade. VS 144.1

Kalvin je bil še vedno v Parizu. S pro-učevanjem, razmišljanjem in molitvijo se je pripravljal za nadaljnje širjenje luči. Nazadnje je postal sumljiv. Oblasti so se ga odločile sežgati. Ker je menil, da je zaradi svoje zadržanosti varen, ni niti razmišljal o nevarnosti. Na lepem so v njegovo sobo prihiteli prijatelji z novico, da ga prihajajo stražniki odpeljat v zapor. Prav tedaj se je slišalo trkanje na zunanjih vratih. Časa za odlašanje ni bilo. Nekaj njegovih prijateljev je zadržalo stražnike pred vrati, medtem ko so mu drugi pomagali, da se je spustil skozi okno in hitro pobegnil iz mesta. Zavetje je našel v kolibi delavca, ki je bil prijatelj reformacije. Preoblekel se je v njegovo obleko inse z motiko na rami podal na pot. Odšel je proti jugu ter zopet našel zavetje pod Margaretino upravo. ¹⁹ VS 144.2

Tam je ostal nekaj mesecev pod zaščito mogočnih prijateljev in dalje proučeval resnico. Njegovo srce se je ukvarjalo z evangeliziranjem Francije, zato ni mogel ostati dolgo nedejaven. Takoj ko se je vihar nekoliko polegel, si je poiskal novo delovno področje v Poitiersu, kjer je bilo vseučilišče in je bil novi nauk že dobro sprejet. Ljudje vseh slojev so radi poslušali evangelij, čeprav je bilo javno oznanjevanje nemogoče. Zato je Kalvin razlagal besede večnega življenja v domu mestnega načelnika, v svojem stanovanju ali v parku, in sicer vsem, ki so želeli poslušati. Ko je število poslušalcev čez nekaj časa naraslo, so menili, da se bo varnejše zbirati zunaj mesta. Za zbirališče so izbrali votlino v tesnem in globokem gorskem klancu. Bila je skrita za drevjem in previsnimi skalami, ki so prostor še bolj prikrile. Majhne skupine so po raznih ulicah neopazno prihajale na ta prostor, kjer so lahko glasno brali in razlagali Sveto pismo. V tem odročnem kraju so francoski protestanti prvič obhajali spomin Gospodove večerje. Iz te male cerkve je pozneje odšlo nekaj zvestih evangelistov. VS 144.3

Kalvin se je še enkrat vrnil v Pariz. Niti sedaj ni mogel opustiti upanja, da bo Francija kot narod sprejela reformacijo. Med svojim delom je sedaj skoraj povsod našel zaprta vrata. Učiti o evangeliju je pomenilo iti naravnost proti grmadi, zato se je slednjič odločil oditi v Nemčijo. Komaj je zapustil Francijo, že se je nad protestante privalil vihar. Če bi ostal, bi tudi njega zagotovo doletelo uničenje. VS 145.1

Francoski reformatorji so si iskreno želeli, da bi njihova dežela šla v korak z Nemčijo in Švico. Sklenili so, da se bodo odločno bojevali proti rimskim praznoverjem, k čemur bodo pritegnili ves narod. V ta namen so nekoč po vsej Franciji nalepili plakate, s katerimi so napadali mašo. Namesto da bi to vneto, vendar slabo preračunano gibanje pospešilo napredek reformacije, je uničilo ne samo njene razširjevalce, ampak tudi prijatelje reformi-rane vere po vsej Franciji. Tako so rimski pristaši dobili to, kar so si dolgo želeli - izgovor za zahtevo, da se popolnoma uničijo krivoverci kot nevarni pobudniki, ki ogrožajo trdnost prestola in narodni mir. VS 145.2

Nekdo od nepremišljenih prijateljev ali celo predtkanih sovražnikov, kar je za vedno ostalo skrivnost, je nalepil plakat na vrata kraljeve zasebne sobe. Vladar se je zgrozil. Na njem so bili neusmiljeno napadeni praznoverni običaji, ki so bili dolga leta globoko spoštovani. Neprimerljivi pogum, ki si je upal prinesti tako odprte in strašne obtožbe pred kraljeve oči, je izzval njegovo jezo. Nekaj časa je molče stal in se tresel. Potem se je njegov srd razlil v grozovitih besedah: “Brez razlike polovite vse, ki so osumljeni luteranstva! Vse hočem iztre-biti!” ²⁰ Kocka je padla. Kralj se je odločil popolnoma stopiti na stran Rima. VS 145.3

Takoj so ukrenili vse, da bi ulovili sle-hernega luterana v Parizu. Prijeli so nekega nesrečnega obrtnika, pristaša reformirane vere, ki je vabil vernike k skrivnim zborovanjem. Zagrozili so mu s sežigom na grmadi ter ukazali, naj popelje papeškega poslanca v hišo vsakega protestanta v mestu. Najprej je zgrožen odklonil to delo, slednjič pa je zaradi strahu pred plameni vendar privolil postati izdajalec svojih bratov. Kraljevski rabelj Morin je spremljal izdajalca, pred katerim so nosili sveto hostijo. Obdan je bil s spremstvom duhovnikov, ki so nosili kadilnice, menihov in vojske. Počasi in molče so hodili skozi mestne ulice. Procesija je morala biti navidezno organizirana v čast svetih zakramentov za očiščenje žalitev, ki so jih protestantje namenili maši. Toda pod to procesijo je bil skrit pogubni načrt. Ko so prišli vštric protestantovega doma, je izdajalec dal znak, ne da bi izgovoril kakršno koli besedo. Procesija se je ustavila, ljudje so stopili v hišo, izvlekli iz nje družinske člane in jih okovali v verige. Grozna druščina je nadaljevala z iskanjem novih žrtev. “Prizaneseno ni bilo nobeni hiši, ne veliki ne majhni, niti fakultetam pariškega vseučilišča. ... Vse mesto se je treslo pred Morinom. ... Zavladalo je nasilje.” ²¹ VS 145.4

Žrtve so umirale v krutih bolečinah. Ukazano je namreč bilo, naj ogenj gori počasi, da se jim bodo podaljšale smrtne muke. Toda umrli so kot zmagovalci. Njihova odločnost je bila neomajna, njihov mir neskaljen. Preganjalci so v resnici čutili poraz, ker niso mogli omajati njihove nezlomljive trdnosti. “Grmade so bile postavljene po vseh pariških četrtih. Sežiganje žrtev je bilo opravljeno ob različnih dnevih, da bi se s podaljševanjem mučenja povečal strah pred krivoverstvom. Prednost je slednjič vendar ostala na strani evangelija. Ves Pariz je lahko videl, kakšne ljudi lahko naredi nova vera. Ni zgovornejše prižnice od mučeniške grmade. Silno veselje, ki je žarelo z obličij teh ljudi, ko so šli na morišče, njihovo junaštvo, ko so stali sredi hudih plamenov, njihovo ponižno odpuščanje krivičnosti so nemalokrat spremenili srd v usmiljenje, sovraštvo v ljubezen in z nepremagljivo zgovornostjo pričali v korist evangeliju.” ²¹ VS 146.1

Duhovniki so si prizadevali ohraniti bes naroda, zato so razširili najbolj grozne ob-tožbe zoper protestante. Krivili so jih, da so načrtovali pokol katoličanov, strmoglavljenje vlade in mučenje kralja. Vendar v korist teh trditev niso mogli navesti niti enega samega dokaza. Kljub temu so se njihove napovedi o hudem morale izpolniti, vendar v popolnoma drugačnih razmerah in iz popolnoma nasprotnih vzrokov. Surovosti, s katerimi so katoličani mučili nedolžne protestante, so zahtevale maščevanje. V poznejših stoletjih so bile vzrok za usodo, kakršna je po njihovem prerokovanju takrat pretila kralju, vladi in podložnikom. Toda glavni povzročitelji tega so bili neverniki in papeževi pristaši sami. Francijo so namreč tristo let pozneje doletele strašne nesreče zaradi tiranije nad protestantizmom, ne pa zaradi njegovega utrjevanja. VS 146.2

Dvom, nezaupanje in groza so zajeli vse družbene sloje. Sredi vsesplošnega preplaha se je videlo, kako globoko so Lutrovi nauki pognali korenine v mislih ljudi, ki so se odlikovali po svoji vzgoji, vplivu in neoporečnem značaju. Zaupni in častni po-ložaji so na lepem ostali prazni. Obrtnikov, tiskarjev, znanstvenikov, vseučiliščnih pro-fesorjev, piscev in celo dvornih uslužbencev ni bilo več. Na stotine jih je pobegnilo iz Pariza. Prostovoljno so zapustili svojo rodno deželo, s čimer so v mnogih primerih prvič pokazali, da so zagovorniki reformirane vere. Papeževi pristaši so začudeno gledali drug drugega ob misli, koliko neosumljenih “krivovercev” so trpeli med seboj. Svoj srd so izlili na množico skromnih žrtev, ki so bile pod njihovo oblastjo. Ječe so bile prenapolnjene. Zdelo se je, da je celo zrak potemnel zaradi dima grmad, ki so bile prižgane za pristaše evangelija. VS 146.3

Franc I. se je poveličeval kot vodja velikega kulturnega preroda, ki je označil začetek XVI. stoletja. Na svojem zboru je rad zbiral izobražene ljudi iz vseh dežel. Njegovi ljubezni do znanosti in preziru do neznanja in praznoverja menihov gre hvala, da je bil vsaj nekoliko strpen do reformacije. Toda navdihnjen z gorečnostjo, da uniči krivoverstvo, je ta pokrovitelj znanosti izdal odlok, s katerim je bila ukinjena svoboda tiska po vsej Franciji! Franc I. je eden izmed mnogih primerov, ki kaže, da izobrazba ni zaščita pred versko nestrpnostjo in preganjanjem. VS 147.1

Francija se je s svečanim in javnim obredom lotila popolnega uničenja protestantizma. Duhovniki so zahtevali, da se mora za žalitev, ki je bila povzročena nebesom z napadom na mašo, opraviti pokora s krvjo. Kralj mora za dobro naroda javno odobriti to barbarsko delo. VS 147.2

Za ta grozen obred je bil določen ²². januar 1535. V ta namen so spodbujali praznoverni strah in slepo sovraštvo celotnega naroda. Pariške ulice so bile polne ljudi, ki so prišli iz vse okolice. Dan se je moral začeti z veličastno in sijajno procesijo. “Hiše, mimo katerih bo šla procesija, morajo biti okrašene s črnimi zastavami, na določenih razdaljah pa morajo biti postavljeni oltarji.” Pred vsakimi vrati mora goreti bakla v čast “svetemu zakramentu”. Procesija se je pred svitom formirala pri kraljevi palači. “Spredaj so nosili zastave in križe posameznih župnij; za njimi so šli meščani po dva in dva in nosili bakle.” Sledili so jim štirje meniški redovi, oblečeni v svojo posebno nošo. Nato je prišla zbirka veličastnih relikvij. Za vsemi temi je jezdil sijajni in bleščeči sprevod cerkvenih dostojanstvenikov v svojih karmezinastih in škrlatnih oblačilih, okrašenih z dragulji. VS 147.3

“Hostijo je nosil pariški škof pod veli-častnim baldahinom ... ki so ga podpirali štirje knezi. ... Za hostijo je stopal kralj. ...Franc I. Tisti dan ni nosil ne krone ne kra-ljevskega oblačila. Bil je gologlav, gledal je v tla, v rokah pa je nosil gorečo svečo;” tako se je francoski kralj pokazal “kot spokorjenec”. ²³ Pri vsakem oltarju se je ponižno priklonil, vendar ne zaradi grehov, ki so oskrunili njegovo dušo, niti zaradi nedolžne krvi, ki je omadeževala njegove roke, temveč zaradi smrtnega greha, ki so ga storili njegovi podložniki, ko so si upali obsoditi mašo. Za njim je šla kraljica, potem pa državni dostojanstveniki, ki so prav tako hodili po dva in dva s prižgano baklo. VS 147.4

Del službe tistega dne je bil vladarjev govor najvišjim kraljevskim uslužbencem v veliki dvorani škofove palače. Stopil je prednje z žalostnim obrazom in z ganljivimi besedami objokoval “popačenost, bogokletje, dan žalosti in sramote”, ki so prišli nad narod. “Tedaj je povabil vsakega zvestega podložnika, naj mu pomaga iztrebiti nevarno in škodljivo krivoverstvo, ki Franciji grozi z uničenjem. Dejal je; ‘Kakor drži, gospodje, da sem jaz vaš kralj, tako bi dal posekati vsakogar, ko bi vedel, da je kdo od mojih udov okužen ali omadeževan s to ogabno gnilobo. ... Še več; Ko bi videl, da je s tem oskrunjen kateri moj otrok, mu ne bi prizanesel. ... Sam bi ga izročil v daritev Bogu.’ Solze so dušile njegov glas, ves zbor pa je jokal in enodušno vpil: ‘Živeli in umrli bomo za katoliško vero!’” ²⁴ VS 147.5

Strašna tema se je zgrnila nad narod, ki je zavrgel luč resnice. Razodela se je milost, ki prinaša zveličanje; toda ko je Francija spoznala njeno moč in svetost, ko je množice osvojila njena božanska lepota, ko je bilo tisoče mest in vasi obsijanih z njeno svetlobo, se je obrnila vstran in izbrala raje temo kakor svetlobo. Zanemarili so nebeško luč, ki jim je bila darovana. Zlo so poimenovali dobro in dobro zlo, dokler niso padli kot žrtev svoje trmaste samoprevare. Četudi so v bistvu verovali, da opravljajo službo Bogu s preganjanjem njegovega ljudstva, jih njihova iskrenost ni osvobodila krivde. Trmasto so odklonili resnico, ki bi jih lahko rešila pred prevaro in omadeževanjem njihovih duš s prelivanjem krvi. VS 147.6

Svečana prisega za uničenje krivoverstva je bila opravljena v veliki stolnici, v kateri je ljudstvo, ki je pozabilo živega Boga, tri stoletja pozneje ustoličilo boginjo Razuma. Ponovno je bila organizirana procesija. Predstavniki Francije so prisegli, da bodo opravili to delo, zato so zavihali rokave. “Na krajših razdaljah so bile postavljene grmade, na katerih so sežigali protestantske kristjane. Vse je bilo pripravljeno tako, da so butare zagorele prav tedaj, ko je prišel mimo kralj in je bila procesija priča usmrtitve.” ²⁵ Podrobnosti trpljenja, ki so jih zdržale te priče za Kristusa, so preveč grozne, da bi jih opisovali; vendar žrtve niso kazale nikakršnega obotavljanja. Ko so nekega vernika silili k odpovedi, je odvrnil: “Verujem samo to, kar so nekoč oznanjali preroki in apostoli in kar veruje družba svetih. Moja vera temelji na zaupanju v Boga, ki bo premagal vse peklenske moči.” ²⁶ VS 148.1

Sprevod se je ustavljal pri vseh mučilnih prostorih. Po vrnitvi na izhodiščni prostor ob kraljevi palači se je množica razšla, kralj in prelati pa so se umaknili. Bili so zelo zadovoljni z dogodki dneva in so si čestitali. Verjeli so, da se bo delo, ki so ga začeli, nadaljevalo do popolnega uničenja krivoverstva. VS 148.2

Evangelij miru, ki ga je Francija odklonila, se mora zagotovo izkoreniniti. Strašne posledice tega dela so že bile pripravljene. 21. januarja 1793, dvesto oseminpetdeset let od dneva, ko se je Francija zavezala popolnoma iztrebiti reformacijo, je šel skozi pariške ulice drug sprevod s popolnoma drugačnim namenom. “Spet je bil kralj glavna oseba, bilo je mnogo krika in vika; slišalo se je vpitje po žrtvah in znova so bila postavljena morišča. Dan je bil napolnjen s prizori strašnega morjenja. Ludvik XVI. se je z rokami otepal paznikov in rabljev, ki so ga vodili proti tnalu. Trdno so ga držali, dokler sekira ni padla. Odsekana glava se je skotalila po krvavem odru.” ²⁷ Kralj ni bil edina žrtev; v bližini je bilo dva tisoč osemsto ljudi ubitih z giljotino na tisti krvavi dan, ki mu je gospodovalo nasilje. VS 148.3

Reformacija je pokazala svetu odprto Sveto pismo, odpečatila predpise Božjih zapovedi in vest ljudi spodbujala k njegovim zahtevam. Neskončna Ljubezen je razodela ljudem nebeške uredbe in načela. Bog je rekel: “Držite se jih in jih izpolnjujte, kajti to bo vaša modrost in razumnost v očeh ljudstev, ki bodo slišala o vseh teh zakonih; rekli bodo: »Resnično, ta veliki narod je modro in razumno ljudstvo!” (5 Mz 4,6) Francija je z odklanjanjem nebeškega daru posejala seme nereda in pogube; neizbežne posledice in sadovi njenih dejanj so se pokazali v revoluciji in vladavini nasilja. VS 148.4

Pogumni in goreči Farel je bil prisiljen pobegniti iz svojega rodnega kraja že pred preganjanjem, ki so ga izzvali plakati. Odšel je v Švico in pomagal Zwingliju pri napredovanju reformacije. Tukaj je preživel svoja zadnja leta, vendar je še dalje odločno vplival na reformacijo v Franciji. V prvih letih izgnanstva si je posebej prizadeval razširiti evangelij v svoji rodni deželi. Precej časa je uporabil za oznanjevanje med rojaki v bližini meje. Vztrajno in pozorno je opazoval spopad in pomagal z besedami opogumljanja in svetovanja. Ob podpori drugih izgnancev so bili spisi nemških reformatorjev prevedeni v francoščino. V velikih količinah so jih tiskali skupaj s francoskim Svetim pismom in jih prodajali po vsej Franciji. To delo je bilo zaupano kolporterjem, ki so na takšen način širili besedo resnice in se tudi preživljali, saj jim je bil s prodajo zagotovljen zaslužek. VS 148.5

Farel je začel svoje delo v Švici v preobleki skromnega učitelja. Umaknil se je v zakotno župnijo in se posvetil poučevanju otrok. Poleg osnovnih predmetov je previdno učil tudi svetopisemske resnice z upanjem, da bodo po otrocih prišle do staršev. Na ta način so nekateri res začeli verovati. Duhovniki so se odločili ustaviti to delo, zato so praznoverne domačine nahujskali k nasprotovanju. Vztrajno so jim zatrjevali: “To ne more biti Kristusov evangelij, saj vidite, da njegovo oznanjevanje ne prinaša miru, temveč vojno.” ²⁸ Pregnali so ga iz mesta, vendar je odšel drugam kakor nekoč prvi učenci. Pešačil je iz vasi v vas, iz mesta v mesto in trpel lakoto ter mraz; bil je utrujen in povsod izpostavljen smrtni nevarnosti. Oznanjal je po trgih, cerkvah in tudi s cerkvenih prižnic. Včasih se je znašel v cerkvi brez poslušalcev. Zaradi kričanja in posmehovanja je moral kdaj prekiniti pridigo in večkrat so ga na silo zvlekli od prižnice. Pogosto se ga je lotila drhal in ga pretepla skoraj do smrti. Vendar je šel naprej. Čeprav je bil pogosto zavrnjen, se je vztrajno vračal na svoj bojni položaj. Videl je, da so mesta in vasi, ki so bile dotlej papeške trdnjave, odpirale vrata evangeliju. Majhna župnija, v kateri je najprej delal, je kmalu sprejela reformirano vero. Mesti Morat in Neuchatel sta opustili rimske običaje in iz svojih cerkev odstranili malikovalske podobe. VS 149.1

Farel si je dolgo želel razobesiti prote-stantsko zastavo v Ženevi. Ko bi bilo to mesto pridobljeno, bi postalo primerno središče reformacije za Francijo, Švico in Italijo. S tem ciljem pred seboj je delal dalje, dokler ni pridobil mnoga okoliška mesta in vasi. Potem je z enim izmed sodelavcev stopil v Ženevo. Dovoljeno mu je bilo imeti samo dve pridigi. Duhovniki so si zaman prizadevali nagovoriti deželno oblast, da bi ga obsodila. Odločili so se, da ga pokličejo pred cerkveni zbor; prišli so z orožjem, skritim pod plašči, in s trdnim sklepom, da ga ubijejo. Pred dvorano se je zbrala razbesnela drhal s kiji in meči, da bi ga zagotovo usmrtila, če bi poskušal pobegniti z zbora. Vendar je bil zaščiten zaradi navzočnosti oblasti in vojske. VS 149.2

Naslednje jutro so ga s sodelavcem vred prepeljali čez jezero na varno. Tako se je končal njegov prvi poskus, da bi Ženevi oznanil evangelij. Naslednji poskus je bil dodeljen skro-mnemu mlademu človeku. Zaradi njegove skromnosti so ga hladno sprejeli celo tako imenovani prijatelji reforme. Kaj pa bo naredil takšen mladenič tam, kjer je bil Farel pregnan? Kako bo lahko kljuboval burji tako plah in neizkušen človek, ko pa je bil najmočnejši in najpogumnejši prisiljen pobegniti? “›Ne s silo in ne z močjo, temveč z mojim duhom,‹ govori GOSPOD nad vojskami.” (Zah 4,6) “Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.” (1 Kor 1,27.25) VS 149.3

Froment je začel svoje delo kot učitelj. Otroci so doma ponavljali resnice, ki so se jih učili v šoli. Kmalu so prišli starši poslušat razlago Svetega pisma; učilnica se je napolnila s pozornimi poslušalci. Mnogi, ki se niso upali javno poslušati novih naukov, so dobili izvod Novega zakona in druge brošure, ki so jih delili brezplačno. Čez nekaj časa je bil ta delavec prisiljen pobegniti; toda resnice, ki jih je oznanjal, so ostale globoko v mislih ljudi. Reformacija je bila zasajena, se dalje krepila in širila. Oznanjevalci so se vračali, in z njihovim delom je bilo v Ženevi končno vpeljano protestantsko bogoslužje. VS 150.1

Mesto se je že opredelilo za reformacijo, ko je po mnogih potovanjih in težavah Kalvin stopil skozi njegova vrata. Vračal se je v Basel s svojega zadnjega obiska v rodni vasi. Ugotovil je, da je glavna cesta zasedena z vojsko Karla V., zato je moral potovati po daljši poti skozi Ženevo. VS 150.2

Farel je spoznal, da je Kalvinovo pot načrtovala Božja roka. Čeprav je Ženeva že sprejela reformirano vero, je bilo treba v njej opraviti še veliko dela. Ljudje se sicer spreobračajo k Bogu kot posamezniki, vendar ne kakor celotne skupnosti. Obnovitveno delo mora biti opravljeno v srcu in vesti z močjo Svetega Duha, ne pa z odloki cerkvenih zborov. Ženevčani, ki so sicer zavrgli rimsko oblast, niso bili takoj pripravljeni opustiti pregreh, ki so cvetele pod njeno vladavino. Pred Farelom je bila težka naloga, ki mu jo je zaupal Bog, in sicer v Ženevi vzpostaviti čista evangeljska načela in pripraviti ljudi, da častno sprejmejo svojo odgovornost. VS 150.3

Farel je bil prepričan, da je v Kalvinu našel enega izmed tistih, ki se mu bodo pridružili pri tem delu. V Božjem imenu je resno rotil mladega evangelista, naj ostane in dela z njim. Preplašeni Kalvin se je obotavljal. Bil je boječ in miroljuben, zato se je bal stopiti v stik s pogumnim, neodvisnim in celo ošabnim duhom Ženevčanov. Zaradi krhkega zdravja in navad proučevanja je iskal mirnejši prostor. Bil je odločen, da bo svoje delo reformacije nadaljeval s peresom. Hotel je poiskati miren kotiček za proučevanje, odkoder bi s tiskom dajal navodila cerkvam in jih utrjeval. Toda zdelo se mu je, da je Farelovo resno vabilo prišlo iz nebes, zato se ga ni upal odkloniti. Pozneje je povedal, da se mu je zdelo, kako “se je nanj spustila Božja roka iz nebes, ga zgrabila ter odločno postavila na prostor, ki ga je tako nestrpno želel zapustiti”. ²⁹ VS 150.4

Tisti čas so protestantskemu delu grozile velike nevarnosti. Papeževa prekletstva so grmela proti Ženevi in mogočni narodi so ji pretili z uničenjem. Kako bo moglo to majhno mesto odkloniti močnejšo du-hovniško oblast, ki je tako pogosto prisilila kralje in cesarje, da so se ji pokorili? Kako se bo postavila nasproti armadam velikih svetovnih osvajalcev? VS 150.5

V vsem krščanstvu je bil protestantizem obdan s strašnimi sovražniki. Prve zmage reformacije so minile, Rim pa je nabiral nove moči, ker je upal, da jo bo dokončno uničil. Vzpostavil je jezuitski red, ki je bil najkrutejši, najnesramnejši in najmočnejši borec za papeštvo. Jezuiti so ignorirali vse zemeljske zveze in človeške pravice; naravna čustva jih niso ganila. Popolnoma so utišali razum in glas vesti ter živeli samo za oblast in pravila svojega reda. Njihova edina dolžnost je bila povečati lastno moč.(p) Kristusovi sledilci so z močjo evangelija bili sposobni prenašati nevarnosti, trpljenje, mraz, lakoto, utrujenost in revščino. Kljub natezalnicam, ječam in grmadam so bili pripravljeni povzdigniti zastavo resnice. Jezuiti so v boju proti močem reformacije navdihovali svoje pristaše s skrajništvom, ki jih je usposabljalo pretrpeti enake nevarnosti, in postaviti proti sili resnice vse orožje prevare. Noben zločin zanje ni bil tako velik, da ga ne bi izvršili, nobena zvijača tako podla, da je ne bi izpeljali, in nobena pretveza pretežka, da je ne bi uporabili. Čeprav so bili pod prisego večne revščine in ponižnosti, so se učili, kako bi si pridobili bogastvo in moč, da bi strmoglavili protestantizem in ponovno vzpostavili papeško vrhovno oblast. Člani jezuitskega reda so se skrivali pod plaščem svetosti; obiskovali so ječe in bol-nišnice, stregli bolnim in revnim. Trdili so, da so se odpovedali vsemu in nosijo sveto Jezusovo ime, ki je hodil naokrog, deleč dobrote. Toda pod to neoporečno zunanjostjo so snovali hudodelske in rabeljske načrte. Temeljno načelo reda je bilo, da cilj opravičuje sredstva. Po tem zakonu se laž, tatvina, lažne prisege in skrivni umor niso samo opravičevali, ampak so se celo priporočali, če je šlo za korist cerkve. Z različnimi pretvezami so jezuiti prišli v državno upravo, postali kraljevi svetovalci in upravljali ljudsko politiko. Delali so kakor hlapci, da bi oprezali za svojimi gospodarji. Ustanavljali so šole za vzgojo knežjih in plemiških sinov in šole za navadno ljudstvo. Otroke protestantskih staršev so silili upoštevati papeževe obrede. Z zunanjim sijajem in razkošjem rimskega bogoslužja so ljudstvu načrtno zmešali um, ga očarali in mu zasužnjili domišljijo. Tako so sinovi izdajali svobodo svojih očetov, ki so zanjo trpeli in prelivali kri. Jezuiti so se hitro razširili po vsej Evropi, in kjer koli so se nastanili, je znova oživela papeška moč. VS 150.6

Da bi se povečala njihova moč, je bilo ukazano obnoviti inkvizicijo.(r) Papeški vladarji so znova vzpostavili strašno sodišče, čeprav je celo v katoliških deželah vzbujalo gnus. V skrivnih zaporih inkvizicije so se spet ponovile grozote - preveč strašne, da bi smele priti na dan. V mnogih deželah je bilo na tisoče narodnih veljakov, najboljših in najplemenitejših mož, izobraženih in vzgojenih, pobožnih in vdanih pridigarjev, marljivih in rodoljubnih državljanov, sijajnih znanstvenikov, nadarjenih umetnikov in spretnih obrtnikov pobitih ali pa prisiljenih zbežati drugam. VS 151.1

Tako je deloval Rim, da bi ugasnil luč reformacije, ljudem odvzel Sveto pismo in znova vzpostavil neznanje in praznoverje temačnega veka. Toda protestantizem ni bil uničen zaradi Božjega blagoslova in delovanja plemenitih ljudi, ki jih je Bog obudil za nadaljevanje Lutrovega dela. Njegova moč ni bila odvisna od naklonjenosti knezov ali njihovega orožja. Najmanjše dežele, najskromnejši in najslabotnejši narodi so postali njegovi obrambni stolpi. Tu je bila majhna Ženeva sredi mogočnih sovražnikov, ki so si jo prizadevali uničiti. Tu je bila Nizozemska na peščenih obalah Severnega morja, ki se je bojevala proti nasilni Španiji, takrat največji in najbogatejši kraljevini; in seveda pusta in nerodovitna Švedska, ki je izbojevala zmago reformacije. VS 151.2

Kalvin je delal v Ženevi skoraj trideset let. Najprej je v njej ustanovil cerkev, ki se je držala čiste svetopisemske morale, potem pa je razširil reformacijo po vsej Evropi. Njegovo javno življenje ni bilo brezhibno, niti njegov nauk ni bil brez zmot. Bil pa je prenosnik resnic, ki so bile posebno pomembne v njegovem času, in vzdrževalec protestantskih načel proti naglemu poviševanju papeštva. V protestantske cerkve je vpeljal čistost in preprostost življenja namesto ošabnosti in pokvarjenosti, ki ju je prinašal rimski nauk. VS 151.3

Iz Ženeve so izhajali spisi in prihajali pridigarji, ki so razširili nauke reformacije. Pregnanci iz vseh dežel so se obračali na Ženevo za nasvete, spoznanja in ohrabritev. Kalvinovo mesto je postalo zavetje za pregnane protestante iz vse zahodne Evrope. Na begu pred strašnim neurjem, ki je divjalo dolga stoletja, so begunci prišli pred ženevska vrata. Lačni in utrujeni, daleč od doma in sorodnikov so našli topel sprejem in nežno gostoljubnost. Hvaležnost so pokazali tako, da so v mesto, ki jih je sprejelo, prinesli svojo spretnost, znanje in pobožnost. Mnogi so se pozneje vrnili v svoje dežele, da bi se borili proti rimskemu nasilju. Pogumni škotski reformator John Knox, nekaj angleških puritancev, protestanti Nizozemske in Španije in francoski hugenoti so iz Ženeve odnesli baklo resnice, da bi razgnali temo v svoji domovini. VS 152.1