Veliki Spopad

Poglavje 11—Protest knezov

Najplemenitejše pričevanje za reformacijo je bil protest krščanskih nemških knezov na državnem zboru v Speyerju leta 1529. Pogum, vera in odločnost teh Božjih mož je pridobila svobodo misli in vesti za prihodnja stoletja. Njihov protest je prenovljeni cerkvi dal ime protestanti; njegova načela so “samo jedro protestantizma”. ¹ VS 128.1

Za reformacijo je prišel temačen in grozen dan. Wormski ukaz je razglasil Lutra za prestopnika zakona in prepovedal širiti njegov nauk ali verovati vanj. Kljub temu je v kraljestvu še obstajala verska strpnost. Bog je previdno zadrževal moči, ki so nasprotovale resnici. Karel V. se je odločil uničiti reformacijo, toda pogosto je bil prisiljen zadržati udarec, ko je dvignil roko, da bi udaril. Vedno znova se je zdelo neizbežno takojšnje uničenje vseh, ki so si upali nasprotovati Rimu. Toda v kritičnem trenutku se je prikazala na vzhodni meji turška vojska ali pa se je vnel boj s francoskim kraljem ali celo s samim papežem, ki je bil ljubosumen zaradi napredka nemškega kraljestva. Tako se je lahko sredi sporov in nemirov med narodi reformacija okrepila in razširila. VS 128.2

Končno so papeževi sovladarji zgladili svoje spore, da so lahko skupaj vstali proti reformatorjem. Državni zbor je leta 1526 dal vsaki državi popolno svobodo glede vere do sklica splošnega zbora. Toda brž ko so minile nevarnosti, ki so zagotavljale to dovoljenje, je cesar sklical drug državni zbor v Speyerju leta 1529, da bi uničil “krivoverstvo”. Za nasprotovanje reformaciji je bilo potrebno pridobiti kneze. Karel V. je bil pripravljen uporabiti tudi meč, če bi bilo pridobivanje po mirni poti brez uspeha. VS 129.1

Papeževi služabniki so se veselili. V velikem številu so se zbrali v Speyerju in odkrito pokazali svoje sovraštvo do refor-matorjev in vseh, ki so jim bili naklonjeni. Melanchthon je dejal: “Mi smo gnusoba in smeti sveta, toda Kristus gleda svoje sveto ljudstvo in ga bo zaščitil.” ² Na državnem zboru je bilo navzočim evangeličanskim knezom prepovedano oznanjati evangelij celo v svojih bivališčih. Speyerčani pa so bili žejni Božje besede, zato so se tisoči kljub prepovedi zbrali k službi, ki se je opravljala v kapeli saškega volilnega kneza. VS 129.2

To je pospešilo krizo. Kraljevo sporočilo je oznanilo državnemu zboru, da odločitev, ki zagotavlja svobodo vesti, povzroča velike nerede, zato cesar zahteva, da se razveljavi. To samovoljno dejanje je zbudilo ogorčenje in preplah med evangeličanskimi kristjani. Nekdo je rekel: “Kristus je znova padel v Pilatove in Kajfove roke.” Rimski služabniki so postali še hujši. Pobožnjaški papežev služabnik je izjavil: “Turki so boljši kakor luterani; spoštujejo namreč postne dni, luterani pa jih skrunijo. Če moramo izbirati med svetimi Božjimi spisi in starimi cerkvenimi zmotami, moramo zavreči prvo.” Melanchthon je rekel: “Faber vsak dan pred polno skupščino vrže kakšen kamen na nas, ki oznanjamo evangelij.” ³ VS 129.3

Verska strpnost je bila zakonito vzpo-stavljena, zato so se evangeličanske države odločile nasprotovati kršenju njihovih pravic. Lutru, ki je še bil pod prekletstvom wormskega odloka, ni bilo dovoljeno, da bi se udeležil državnega zbora. Njegov prostor so zasedli sodelavci in knezi, ki jih je Bog postavil, da bi v teh razmerah branili njegovo delo. Prejšnji Lutrov zaščitnik, plemeniti Friedrich Saški, je umrl. Sedaj je njegov brat in naslednik, vojvoda Johan, veselo pozdravil reformacijo. Če je šlo za verske koristi, je pokazal veliko moč in pogum, čeprav je bil miroljuben. VS 129.4

Duhovniki so zahtevali, da se morajo države, ki so sprejele reformacijo, podvreči rimski upravi. Reformatorji so se sklicevali na svobodo, ki jim je že bila dana. Niso mogli privoliti, da bi Rim znova spravil pod svoje nadzorstvo države, ki so s tako velikim veseljem sprejele Božjo besedo. VS 129.5

Končno je bil predložen sporazum, da naj se wormski odlok strogo izvaja tam, kjer se reformacija še ni začela; a tam, “kjer ga je ljudstvo odklonilo in se mu ne bi podredilo brez nevarnosti za vstaje, naj se reformacija ne širi, naj se ne načenja spornih vprašanj, naj se ne nasprotuje opravljanju maše in naj se ne dovoli rimokatoličanom sprejeti luteranstva”. ⁴ Predlog je bil podan državnemu zboru na veliko zadovoljstvo papeževih duhovnikov in prelatov. VS 129.6

Če bi bil ta sklep uveljavljen, “se refor-macija ne bi mogla niti razširiti... kjer še ni bila znana, niti ne bi imela trdnih temeljev ... kjer je že obstajala”. ⁵ Svoboda govora bi bila prepovedana. Spreobrnitve ne bi bile dovoljene. Od prijateljev reformacije se je zahtevalo, da se takoj podredijo tem ome-jitvam in prepovedim. Kazalo je, da upanje sveta ugaša. “Ponovna vzpostavitev oblasti rimske cerkve ... bi neizogibno povzročila vzpostavljanje starih zlorab;” in zlahka bi se našla priložnost “za popolno uničenje dela, ki je že bilo tako silno pretreseno” zaradi skrajništva in razdora. ⁶ VS 129.7

Evangeličanska stranka se je zbrala k posvetu. Njeni člani so se osuplo spogledovali in se spraševali: “Kaj je treba narediti?” Na kocki so bile zelo pomembne prednosti za svet. “Ali naj se vodje reformacije pokorijo in sprejmejo odlok? Kako hitro bi se reformatorji v tej strašni krizi lahko podali v napačno smer! Koliko dobrih izgovorov in sprejemljivih razlogov bi lahko našli za vdajo! Luteranskim knezom je bilo zagotovljeno, da bodo smeli prosto izpovedovati svojo vero. Enako je veljalo tudi za vse njihove podložnike, ki so sprejeli reformatorske nazore pred izdajo tega odloka. Ali jim to ni zadosti? Koliko nevarnostim bi se izognili z vdajo! V kakšne neprijetnosti in spopade jih lahko pripelje odpor! Kdo ve, kaj bo prinesla prihodnost? Sprejmimo mir, vzemimo oljčno vejico, ki nam jo ponuja Rim, in zacelimo Nemčiji rane. S slednjimi dokazi bi reformatorji lahko opravičili sprejemanje smeri, ki bi zagotovo v kratkem času uničila njihovo delo. VS 130.1

Na srečo pa so sprevideli načelo, na katerem je bil utemeljen predloženi sporazum, in so se ravnali po veri. Katero načelo je bilo to? To je bila pravica Rima prisiljevati vest in prepovedati svobodo raziskovanja. Ali oni sami in njihovi protestantski podložniki ne uživajo verske svobode? Da, vendar kakor milost, ki je bila posebej dogovorjena v pogodbi, ne pa kakor pravico. Za vse zunaj te pogodbe pa velja veliko načelo oblasti, po katerem se vest ni upoštevala. Rim je bil nezmotljivi sodnik in moralo se ga je ubogati. Sprejeti predloženo pogodbo bi pomenilo privoliti, da je svoboda dovoljena samo v reformirani Saški. Za vse ostalo krščanstvo bi svobodno raziskovanje in izpovedovanje reformirane vere pomenilo prestopek, ki ga je treba kaznovati z zaporom in grmado. Ali naj verski svobodi postavijo zemljepisne meje? Naj oznanijo, da je reformacija pridobila zadnjega spreobrnjenca, zavzela zadnji kvadratni meter zemlje? Ali naj rimska oblast ostane večno tam, kjer obstaja? Bi lahko bili reformatorji opravičeni zaradi prelite krvi teh, ki bi jih prizadela ta pogodba, saj bi morali darovati svoja življenja v papeževih deželah? To bi pomenilo v tem usodnem času izdati delo evangelija in krščanske svobode.” ⁷ Raje bi “darovali vse, celo svoje kneževine, krone in življenja”. ⁸ VS 130.2

“Zavrzimo ta odlok,” so rekli knezi. “Ko gre za vest, večina nima oblasti.” Poslanci so izjavili: “Odloku iz leta 1526 gre hvala, da to cesarstvo uživa mir; če pa bo razveljavljen, se bo Nemčija napolnila z nemiri in razdori. Državni zbor ni pooblaščen narediti kar koli drugega, kakor pa ohraniti versko svobodo do cerkvenega zbora.” ⁹ Država je dolžna ščititi svobodo vesti, tukaj pa je tudi meja njene oblasti o verskih zadevah. Vsaka posvetna oblast, ki poskuša določati ali vsiljevati verske predpise, tepta načelo, za katero so se tako plemenito bojevali evangeličanski kristjani. VS 130.3

Papeževi pristaši so se odločili storiti to, kar so imenovali “drzno nasprotovanje”. Začeli so delati razdor med zagovorniki re-formacije in strašiti te, ki se še niso javno opredelili zanjo. Slednjič so pred državni zbor poklicali predstavnike svobodnih mest. Zahtevali so, naj povedo, ali sprejemajo predložene pogoje. Predstavniki so zaprosili za odložitev, vendar zaman. Ko so torej bili postavljeni pred to preizkušnjo, se je skoraj polovica članov odločila za reformatorje. Tisti, ki so na ta način odklonili darovati svobodo vesti in pravico osebnega mnenja, so dobro vedeli, da bodo v prihodnje predmet kritike, obsodb in preganjanja. Eden izmed delegatov je rekel: “Lahko se odpovemo Božji besedi ali pa - zgorimo.” ¹⁰ VS 130.4

Kralj Ferdinand, cesarjev zastopnik na državnem zboru, se je zavedal, da bo odlok povzročil strašne razdore, če ne bo mogoče nagovoriti knezov, da bi ga sprejeli in podprli. To je poskušal doseči s prepričeva-njem; dobro je namreč vedel, da bi uporaba moči takšne ljudi naredila še odločnejše. “ Prosil je kneze, naj sprejmejo odlok, in jim zagotavljal, da bo cesar z njimi zelo zadovoljen.” Toda ti zvesti možje so poznali oblast nad vsemi zemeljskimi vladarji, zato so odločno odgovorili: “Poslušni bomo cesarju v vsem, kar prispeva k ohranitvi miru in čaščenju Boga.” ¹¹ VS 130.5

Kralj je vpričo državnega zbora končno povedal volilnemu knezu in njegovim pri-jateljem, da bo odlok “moral biti izdan v obliki cesarskega dekreta,” in da “jim ne ostane nič drugega, razen da se podredijo večini”. Tako je zapustil skupščino, ne da bi dal reformatorjem kakršno koli priložnost za premislek ali odgovor. “Zaman je bila k njemu poslana delegacija, ki ga je rotila, naj se vrne.” Edini odgovor na njihove ugovore je bil: “Zadeva je končana; ostaja vam samo vdaja.” ¹² VS 131.1

Cesarska stranka je bila prepričana, da so se krščanski knezi odločili podrediti Svetemu pismu kot veljavi, ki je večja od človeških naukov in zahtev. Zavedala se je, da bo tam, kjer so bila sprejeta načela reformacije, papeštvo premagano. Ker pa so gledali samo na to, “kar se vidi”, kakor so to delali že pred njihovim časom, so sami sebi laskali, da je cesarjeva in papeževa zadeva močna, a zadeva reformatorjev slaba. Če bi bili reformatorji odvisni samo od človeške podpore, bi bili nebogljeni, kakor so domnevali papeževi pristaši. Vendar so bili močni, čeprav so bili majhni po številu in sprti z Rimom. “Proti odločitvam državnega zbora so se sklicevali na Božjo besedo, proti cesarju Karlu V. pa na Jezusa Kristusa, Kralja kraljev in Gospoda gospodov.” ¹³ VS 131.2

Ko kralj Ferdinand ni hotel upoštevati prepričanja njihove vesti, so se knezi kljub njegovi odsotnosti odločili brez odlašanja podati svoj protest pred narodnim zborom. Državnemu zboru je bila posredovana naslednja resna izjava: VS 131.3

“S tem pismom protestiramo pred Bogom, našim edinim stvarnikom, zaščitnikom, odrešenikom in zveličarjem, ki bo nekega dne naš sodnik, kakor tudi pred vsemi ljudmi in vsemi ustvarjenimi bitji, da zase in za svoje pristaše nikakor ne sprejemamo in ne podpiramo ničesar, kar je podano v odloku, če nasprotuje Bogu, njegovi besedi, naši pravi vesti in zveličanju naših duš. VS 131.4

Kaj? Naj potrdimo ta odlok? Ali naj priznamo, da človek nima pravice sprejeti Božjega spoznanja, ko ga Bog pokliče k temu? Nobenega drugega zdravega nauka ni razen tega, ki se ujema z Božjo besedo. ... Gospod prepoveduje oznanjevati kateri koli drug nauk. ... Sveto pismo se sme razlagati še z drugimi jasnejšimi besedili. ... Ta sveta knjiga zajema vse, kar kristjan potrebuje; je lahko razumljiva in preganja temo. Zato smo se po Božji milosti odločili ohraniti čisto in nepokvarjeno oznanjevanje njegove edine besede, ki jo vsebujejo svetopisemske knjige Starega in Novega zakona, ne da bi dodali kar koli, kar je v nasprotju z njim. Ta beseda je edina resnica; je zanesljivo merilo nauka in življenja in se nikoli ne bo zmotila ali nas zapeljala. Kdor zida na tem temelju, bo kljuboval vsem peklenskim močem, a vsa človekova nečimrnost, ki se ji upira, bo padla pred Božjim obličjem. VS 131.5

Zato odklanjamo jarem, ki se nam nalaga. Hkrati pričakujemo, da bo njegovo cesarsko veličanstvo ravnalo z nami, kakor se spodobi krščanskemu knezu, ki ljubi Boga bolj kakor vse drugo. Izjavljamo, da smo pripravljeni izkazovati njemu kakor tudi vam, plemenita gospoda, vso ljubezen in poslušnost, kar štejemo za svojo pravično in zakonito dolžnost.” ¹⁴ VS 132.1

Na državni zbor je to napravilo globok vtis. Večina se je napolnila z občudovanjem in vznemirjenjem zaradi srčnosti protestnikov. Prihodnost je bila videti temačna in negotova. Razdori, prepiri in prelivanje krvi so se zdeli neizogibni. Reformatorji so bili prepričani o pravičnosti svoje zadeve in so zaupali roki Vsemogočnega; bili so” polni poguma in odločnosti”. VS 132.2

Načela tega znamenitega protesta ... sestavljajo samo bistvo protestantizma. Protest ugovarja dvema človeškima zlora-bama v verskih zadevah: prva je vme-šavanje državne oblasti, druga pa je sa-movoljna cerkvena oblast. Protestantizem postavlja moč vesti nad oblast in veljavo Božje besede nad cerkveno ustanovo. Odklanja vpliv civilne moči v Božjih stvareh; skupaj s preroki in apostoli pravi: ‘Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi.’ VS 132.3

Vpričo krone Karla V. povišuje krono Jezusa Kristusa. Protestantizem tudi utemeljuje načelo, da morajo biti vsi človeški nauki podrejeni Božji besedi.” ¹⁵ Protestniki so se borili predvsem za pravico svobodnega iz-ražanja svojega prepričanja o resnici. Niso želeli samo verovati in poslušati, temveč tudi učiti, kar pravi Božja beseda. Bili so prepričani, da jih duhovništvo in oblast nimata pravice ovirati pri tem. Speyerski protest je bil resno pričevanje zoper versko nestrpnost in odločna obramba pravice vseh ljudi, da služijo Bogu tako, kakor narekuje njihova vest. VS 132.4

Izjava je bila dana. Vtisnila se je v spomin mnogih in bila vpisana v nebeške knjige, iz katerih je ne more izbrisati nobena človeška roka. Vsa evangeličanska Nemčija je sprejela protest kot izraz svoje vere. Vsepovsod so ljudje v tej izjavi videli obljubo nove in boljše dobe. Neki knez je protestantom v Speyerju rekel: “Vsemogočni Bog, ki vam je dal milost za odločno, svobodno in neustrašno izpoved, naj vas ohrani v tej krščanski stanovitnosti do dneva večnosti.” ¹⁶ VS 132.5

Če bi reformacija potem, ko je dosegla določen uspeh, privolila v prilagajanje raz-meram, s čimer bi pridobila naklonjenost sveta, bi se izneverila Bogu in sama sebi. Postala bi vzrok za svoje lastno uničenje. Izkušnja teh plemenitih reformatorjev vsebuje nauk za vsa prihodnja stoletja. Satan ni spremenil svojega načina delovanja proti Bogu in njegovi besedi. Kakor v XVI. stoletju tudi sedaj nasprotuje temu, da bi bilo vodilo življenja Sveto pismo. V današnjem času je precejšnje odstopanje od njegovega nauka in predpisov, zato se je treba vrniti k velikemu protestantskemu načelu - Sveto pismo in samo Sveto pismo je pravilo vere in dolžnosti. Satan še vedno deluje z vsemi razpoložljivimi sredstvi, da bi uničil versko svobodo. Protikrščanska moč, ki so jo protestniki v Speyerju zavrnili, si sedaj z obnovljeno močjo spet prizadeva pridobiti izgubljeno vrhovno oblast. Enaka neomajna vdanost Božji besedi, ki se je pokazala v tej krizi reformacije, je edino upanje za današnjo reformo. VS 132.6

Protestantje so videli znamenja nevarnosti, a tudi znamenja Božje zaščite - Božjo roko, ki jih je varovala. To se je uresničilo takrat, ko je “Melanchthon naglo vodil svojega prijatelja Simona Grynaeusa skozi speyerske ulice proti Renu. Priganjal ga je, naj se čimprej spravi čez reko. Pozneje je bil presenečen nad takšno naglico. Melanchthon je povedal: ‘Neznani sta-rec, resnega in svečanega videza, je stopil predme. Dejal mi je, da bo čez nekaj trenutkov prišel od Ferdinanda poslan sodni uslužbenec, da aretira Grynaeusa.’” VS 133.1

Grynaeus je bil namreč tisti dan zgrožen zaradi pridige vodilnega katoliškega učitelja Fabra. Ob koncu je stopil k njemu in ga pograjal zaradi “nekaterih hudih zmot”. Faber je sicer prikril svojo jezo, vendar je potem takoj odšel h kralju, ki ga je pooblastil, da sme ujeti nadležnega heidelberškega profesorja. Melanchton ni dvomil, da je njegovega prijatelja rešil Bog, ki je poslal enega izmed svojih svetih angelov, da ga opozori. VS 133.2

“Melanchthon je stal na bregu Rena in čakal, kdaj bo rečni tok rešil Grynaeusa pred preganjalci. Nazdanje ga je le zagledal na drugi strani. Vzkliknil je: ‘Končno je rešen pred krutimi nasilneži, ki so žejni nedolžne krvi.’ Ko se je vrnil domov, je videl, da so uradniki pretresli njegovo hišo od podstrešja do kleti, da bi našli Grynaeusa.” ¹⁷ VS 133.3

Reformacija se je morala podati pred po-membnimi osebnostmi na še veličastnejši način. Kralj Ferdinand ni hotel poslušati evangeličanskih knezov, ki so imeli priložnost zagovarjati svojo zadevo pred cesarjem in pred zbranimi cerkvenimi in državnimi dostojanstveniki. Karel V. je želel pomiriti spore, ki so vznemirjali cesarstvo. S tem namenom je leto dni po speyerskem protestu v Augsburgu sklical zbor in napovedal, da mu namerava predsedovati osebno. Nanj so bili poklicani tudi protestantski voditelji. VS 133.4

Reformaciji so pretile velike nevarnosti, toda njeni zagovorniki so zaupali svojo zadevo Bogu. Zaobljubili so se, da bodo trdno branili evangelij. Svetovalci so prosili saškega volilnega kneza, naj ne gre na državni zbor. Dejali so, da cesar zahteva navzočnost knezov, ker jih želi ujeti v past. “Ali ne tvega vsega, če odide in se zapre z mogočnimi sovražniki med zidove mesta?” Drugi so velikodušno izjavljali: “Knezi naj se vedejo pogumno, in Božje delo bo rešeno.” Luter je dejal: “Bog je zvest; ne bo nas zapustil.” ¹⁸ Volilni knez se je s spremstvom podal v Augsburg. Vsi so se zavedali nevarnosti, ki preži nanj. Mnogi so bili žalostni in vznemirjeni. Luter jih je spremljal do Coburga. Poživljal je njihovo pojemajočo vero s petjem pesmi, ki jo je napisal na tem potovanju: “Grad trden je Gospod, naš Bog.” Mnoge temačne slutnje so izginile in potrta srca so se razveselila ob zvokih navdihnjenega napeva. VS 133.5

Protestantski knezi so se odločili siste-matično sestaviti točke svoje vere in jih podprte z dokazi Svetega pisma predstaviti državnemu zboru. Pripravo te naloge so za-upali Lutru, Melanchthonu in njunim sode-lavcem. Tako nastalo listino verskih resnic so protestantje sprejeli kot izraz svoje vere; zbrali so se, da bi podpisali ta pomembni dokument. To je bil svečan in kritičen čas. Reformatorji so si želeli, da njihova zadeva ne bi bila pomešana s političnimi vprašanji. Dojeli so, da reformacija ne sme imeti no-benega drugega vpliva razen tega, ki izhaja iz Božje besede. Ko so se krščanski knezi zbrali k podpisu dokumenta o verskih resnicah, se je Melanchthon vmešal rekoč: “Te stvari naj predlagajo teologi in pridigarji; veljavo svetovnih mogočnikov pa prihranimo za druge zadeve.” Johan Saški je izjavil: “Bog me obvaruj, da bi me izključili. Odločil sem se delati, kar je prav, ne oziraje se na mojo krono. Želim priznati Gospoda. Moj položaj ni toliko vreden kakor križ Jezusa Kristusa.” Po teh besedah je podpisal dokument. Naslednji knez, ki je vzel pero v roke, je dejal: “Če tako zahteva čast mojega Gospoda Jezusa Kristusa, sem pripravljen ... zapustiti svoja posestva in življenje. Raje se odpovem svojim podložnikom in kneževinam, raje zapustim deželo svojih očetov s palico v roki, kakor pa da sprejmem drugačen nauk, kot ga vsebuje ta dokument.” ¹⁹ Takšna sta bila vera in pogum teh Božjih mož. VS 133.6

Napočil je čas, da stopijo pred cesarja. Karel V. je sedel na svojem prestolu, obdan z volilnimi knezi in vojvodi. Sprejel je protestantske reformatorje, ki so prebrali dokument svoje vere. V tej vzvišeni skupščini so bile podane evangeljske resnice in razodete zmote papeške cerkve. Ta dan se upravičeno imenuje “največji dan reformacije in najslavnejši dan v zgodovini krščanstva in človeštva”. ²⁰ VS 134.1

Minilo je komaj nekaj let, od kar je wittenberški menih stal sam v Wormsu pred narodnim zborom. Sedaj so tukaj namesto njega stali najplemenitejši in najmogočnejši knezi cesarstva. Lutru je bilo prepovedano priti v Augsburg, toda bil je navzoč s svojo besedo in molitvami. O tem je napisal: “Zelo se veselim, da sem doživel to uro, v kateri je bil Kristus javno povišan s tako slavnimi izpovedovalci vere in v tako veličastni skupščini.” ²¹ Tako se je izpolnilo Sveto pismo, ki pravi: “Pred kralji bom govoril o tvojih pričevanjih.” (Ps 119,46) VS 134.2

Ker je bil apostol Pavel v ječi zaradi evangelija, se je tudi v njegovem času oznanjal knezom in imenitnikom cesarskega mesta. Tako je bilo tudi ob tej priložnosti; cesar ga je prepovedal oznanjati s prižnice, zato se je oznanjal v kraljevi palači. Cesarski plemiči in knezi so z občudovanjem poslušali to, kar so mnogi šteli kot neprimerno celo za hlapce. Kralji in pomembni možje so bili občinstvo, kronani knezi so bili pridigarji, a pridiga je bila kraljevska Božja resnica. Neki pisec je zapisal: “Od apostolskih dni nikoli ni bilo večjega dela in veličastnejšega izpovedo-vanja vere.” ²² “Vse, kar so rekli luterani, je res; tega ne moremo ovreči,” je izjavil papeški škof. “Ali lahko z razumnimi dokazi spodbijemo dokument vere, ki so ga sestavili volilni knez in njegovi zavezniki?” je nekdo vprašal dr. Ecka. Ta je odvrnil: “S spisi aposto-lov in prerokov - ne; toda s spisi cerkvenih očetov in zborov - da.” Ta, ki je postavil vprašanje, je k temu dodal: “Razumem. Po vaših besedah so luterani v resnici Svetega pisma, mi pa zunaj nje.” ²³ VS 134.3

Nekaj nemških knezov so pridobili za reformirano vero. Sam cesar je izjavil, da so protestantski članki čista resnica. Dokument o verskih resnicah je bil preveden v mnoge jezike in razširjen po vsej Evropi. Milijoni so ga v prihodnjih rodovih sprejeli kot izraz svoje vere. VS 134.4

Božji zvesti služabniki dela niso opravljali sami. Medtem ko so se poglavarstva, oblasti in hudobni duhovi pod nebom združili proti njim, Gospod ni zapustil svojega ljudstva. Če bi se njihove oči lahko odprle, bi videli očitne dokaze Božje navzočnosti in pomoči, kakor je to bilo omogočeno starodavnemu preroku. Ko je Elizejev služabnik pokazal svojemu učitelju številno sovražno vojsko, ki ju je obkolila in preprečila vsakršno možnost za pobeg, je prerok molil: “Gospod, odpri mu vendar oči, da bo videl!” (2 Kr 6,17) In glej, gora je bila polna ognjenih voz in konj, nebeška armada se je postavila, da bi zaščitila Božjega moža. Tako so angeli ščitili delavce pri delu za reformacijo. Luter je poleg ostalih načel odločno poudarjal, da se zaradi podpore in zaščite reformacije ni treba zateči k posvetni moči ali orožju. Veselil se je, da so cesarski knezi sprejeli evangelij; toda ko so mu ti predložili, da bi se združili v obrambno zvezo, je izjavil, da mora “evangeljski nauk braniti Bog sam. ... Čim manj se bodo ljudje vmešavali, tem bolj očitno bo Božje posredovanje za njegovo korist. Vse politične previdnostne ukrepe je štel za izraze nepotrebnega strahu in grešnega nezaupanja.” ²⁴ VS 135.1

Sovražne moči so se združile, da bi uničile reformirano vero. Videti je bilo na tisoče pripravljenih mečev za njeno uničenje. Tedaj je Luter zapisal: “Satan je pokazal svoj bes; brezbožni višji duhovniki so skovali zaroto; grozijo nam z vojno. Svetujte ljudem, naj se z vero in molitvijo junaško borijo pred Božjim prestolom. Tako bodo naši sovražniki primorani mirovati, ker jih bo premagal Božji Duh. Naša glavna potreba in naše glavno delo je molitev; ljudstvo naj ve, da je sedaj izpostavljeno ostrini meča in Satanovi jezi, in zato naj moli.’’ ²⁵ VS 135.2

Na že podan predlog za ustanovitev zveze knezov reformacije je Luter znova odgovoril, da je meč Duha edino orožje, ki ga je treba uporabiti v tej vojni. Saškemu volilnemu knezu je pisal: “Po svoji vesti ne moremo odobriti predložene zveze. Raje bomo desetkrat umrli, kakor da bi videli, da je evangelij povzročil eno prelito kapljo krvi. Naš delež je biti kakor ovce za klanje. Nositi moramo Kristusov križ. Naj se vaše veličanstvo ne boji. Veliko več bomo napravili z molitvami kakor lahko vsi naši sovražniki s svojim ponašanjem. Vaše roke naj se ne oskrunijo s krvjo vaših bratov. Če cesar zahteva, da stopimo pred njegovo sodišče, smo pripravljeni stopiti. Ne morete braniti naše vere: Vsakdo mora verovati z lastnim zavedanjem o tveganju in nevarnosti.” ²⁶ VS 135.3

S skrivnega molitvenega prostora je prišla moč, ki je pretresla svet med veliko reformacijo. Tam so Gospodovi služabniki s svetim zaupanjem stopili na skalo njegovih obljub. Med bojem v Augsburgu za Lutra “ni minil dan, da ne bi preživel najmanj tri ure v molitvi; temu je posvetil čas, ki je bil v dnevu najugodnejši za proučevanje”. V tišini svoje sobe je slišal izlivanje lastne duše pred Bogom v besedah “polnih čaščenja, strahu in upanja, kakor da se pogovarja s prijateljem”. Govoril je: “Vem, da si naš Oče in naš Bog, in da boš razgnal preganjalce svojih otrok; saj si ravno tako v nevarnosti kakor mi. Vsa ta zadeva je tvoja, in samo po tvoji volji smo se je lotili s svojimi rokami. Torej, Oče, obrani nas!” ²⁷ Melanchthonu, ki je bil potrt zaradi bremena skrbi in strahu, je zapisal: “Milost in mir v Kristusu - v Kristusu pravim, ne v svetu. Amen. S strašnim sovraštvom sovražim te ogromne skrbi, ki te razjedajo. Če je delo nepravično, ga opusti; če pa je pravično, zakaj bi dvomili v obljubo tistega, ki nam pravi, naj spimo brez strahu? ... Kristusu ni treba zapustiti dela pravičnosti in resnice. On živi, On vlada; čemu naj se bojimo?” ²⁸ VS 135.4

Bog je slišal vpitje svojih služabnikov. Knezom in pridigarjem je podelil milost in pogum, da so obranili resnico pred vladarji teme tega sveta. Gospod pravi: “Glej, polagam na Sionu vogelni kamen, izbran, dragocen, in kdor vanj veruje, ne bo osramočen.” (1 Pt 2,6) Protestantski reformatorji so zidali na Kristusu, in peklenska vrata jih niso mogla premagati. VS 136.1