Veliki Spopad

Poglavje 35—Ogrožanje svobode vesti

Danes protestanti gledajo na katolicizem mnogo bolj prizanesljivo kakor v preteklosti. V deželah, kjer je katolicizem v manjšini in kjer so katoličani zavzeli spravno stališče, da bi si pridobili vpliv, se opaža vse večja ravnodušnost glede naukov, ki ločujejo protestantske cerkve od papeške hierarhije. Vse bolj prevladuje mnenje, da razlike o pomembnih vprašanjih niso tolikšne, kakor se je menilo, in da samo majhno popuščanje pri protestantih lahko izboljša odnose z Rimom. Bil je čas, ko so protestanti visoko cenili drago plačano svobodo vesti. Svoje otroke so učili prezirati papeštvo. Vsako hrepenenje po prijateljstvu z Rimom so imeli za nezvestobo do Boga. Kako drugačna čustva se kažejo danes! VS 360.1

Zagovorniki papeštva trdijo, da je katoliška cerkev obre-kovana, protestantski svet pa je naklonjen sprejeti takšno trditev. Mnogi menijo, da ni pravično današnje rimske cerkve presojati po strahotah in nespameti, ki so bile značilne za njeno oblast v stoletjih neznanja in teme. Njeno strašno okrutnost opravičujejo tako, da jo opisujejo kot posledico divjaštva tistega časa. Trdijo, da je vpliv moderne razsvetljenosti spremenil njena čustva. VS 360.2

Ali so ti ljudje pozabili rimsko zahtevo po nezmotljivosti, ki jo je ta ošabna oblast poudarjala osemsto let? Zelo daleč je od tega, da bi opustila svojo zahtevo, temveč jo v XIX. stoletju poudarja še z večjo odločnostjo kakor poprej. Rim trdi, da katoliška cerkev “nikoli ni storila napake in je po Svetem pismu tudi nikoli ne bo” ¹ Kako se potem lahko odpove načelom, ki so jo vodila v preteklih stoletjih? VS 361.1

Papeška cerkev nikoli ne bo odstopila od svoje zahteve po nezmotljivosti. Meni, da je imela prav v vsem, kar je naredila, ko je preganjala tiste, ki so zavrgli njene verske nauke. Ali ne bi ponovila enakih del, če bi se ji ponudila priložnost za to? Samo naj bodo odstranjene omejitve, ki jih je sedaj postavila posvetna oblast, in Rim naj znova dobi svojo nekdanjo prevlado, pa bo hitro oživelo njegovo nasilje in preganjanje. VS 361.2

Znani pisec pravi takole o stališču papeške oblasti do svobode vesti in o nevarnostih, ki pretijo, zlasti Združenim državam Amerike, če bi tej oblasti uspelo uresničiti svoje cilje: VS 361.3

“Mnogi v Združenih državah Amerike opredeljujejo strah pred katolicizmom kot omejenost in otročarijo. V značaju in stališču katolicizma ne vidijo ničesar nasprotnega našim svobodnjaškim ustanovam, niti v njegovi krepitvi ne prepoznajo nevarnosti. Zato primerjajmo najprej nekatera glavna načela ameriške državne uprave z načeli Katoliške cerkve. VS 361.4

Ustava Združenih držav Amerike zago-tavlja svobodo vesti. To je nekaj najdrago-cenejšega in najosnovnejšega. Papež Pij IX. je rekel v svoji poslanici 15. avgusta 1854: ‘Nesmiselni in napačni nauki ter prazno čenčanje o obrambi svobode vesti so skrajno pogubne zmote - kuga, ki najbolj ogroža državo.’ Isti papež v svoji poslanici 8. de-cembra 1864 izreka prekletstvo ‘nad njimi, ki branijo svobodo vesti in vere’, kakor tudi ‘nad vsemi, ki podpirajo mnenje, da cerkev ne sme uporabljati moči’. VS 361.5

Miroljubni rimski ton v Združenih dr-žavah Amerike nikakor ne pomeni spre-membe srca. Rim je strpen, kadar nima moči. Škof O’Connor pravi: ‘Svoboda veroizpovedi se pač trpi, dokler se ne more drugače ravnati brez nevarnosti za katoliški svet.’... Nadškof sveti Ludvik je ob neki priložnosti rekel: ‘Krivoverstvo in nevera sta hudodelstvi. V krščanskih deželah, na primer v Italiji in Španiji, kjer je celotno prebivalstvo katoliško in kjer je katoliška vera bistveni del državnih zakonov, se kaznujeta kot vsak drug prekršek.’ ... VS 361.6

Vsak kardinal, nadškof in škof v Katoliški cerkvi papežu prisega zvestobo, ki vsebuje naslednje besede: ‘Obljubljam, da bom z vsemi svojimi močmi preganjal krivoverce, odpadnike in upornike proti našemu zgoraj imenovanemu gospodu (papežu) ali njegovim prej omenjenim naslednikom in jim bom najbolj odločno nasprotoval ter jih preganjal.’” ² VS 361.7

Drži, da so pravi kristjani tudi v Rimokatoliški cerkvi. Tisoči tam služijo Bogu po luči, ki jo imajo. Ni jim dovoljeno brati Božje besede, zato ne morejo spoznati resnice. Nikoli niso videli razlike med živo službo srca in vrsto golih oblik in obredov. Bog z nežnim sočutjem gleda na te ljudi, ki so vzgojeni v veri, katera je polna prevar in ne more zadovoljiti duše. Poslal bo žarke luči, da bodo prodrli skozi gosto temo, ki jih obdaja. Razodel jim bo resnico, kakršna je v Jezusu, in še mnogi se bodo priključili njegovemu ljudstvu. VS 361.8

Katolicizem kot verski sistem niti danes ni bliže Kristusovemu evangeliju, kakor je bil v katerem koli prejšnjem obdobju svoje zgodovine. Protestantske cerkve so v veliki temi, ker bi sicer opazile znamenja časa. Rimska cerkev ima daljnosežne načrte in načine delovanja. Uporablja vsa sredstva, da bi razširila svoj vpliv in povečala svojo moč. Pripravlja se namreč za hud in odločen boj, da bi ponovno pridobila oblast nad svetom, znova vpeljala preganjanje in podrla vse, kar je protestantizem postavil. Katolicizem se vse bolj uveljavlja. Poglejte na vse večje število njegovih cerkev in kapel v protestantskih deželah. Poglejte, kako so v Ameriki priljubljene njegove visoke šole in seminarji, ki jih v velikem številu redno obiskujejo protestanti. Poglejte, kako v Angliji napreduje ritualizem (hh) in kako pogosti so prestopi v katoliške vrste. To mora vznemiriti vse, ki cenijo čista evangeljska načela. VS 361.9

Protestanti so sklenili zvezo s papeštvom in ga zagovarjajo. Oblikovali so sporazume in odstopanja, ki presenečajo katoličane, ki tega ne morejo dojeti. Ljudje zapirajo oči pred pravim značajem rimske cerkve in nevarnostmi, ki jim pretijo od njene nadoblasti. Ljudstvo mora vstati in se upreti krepitvi tega najnevarnejšega sovražnika državljanskih in verskih svoboščin. VS 362.1

Mnogi protestanti mislijo, da je katoliška vera neprivlačna in da je njeno bogoslužje dolgočasna in nesmiselna ceremonija. Pa se motijo. Čeprav je katolicizem utemeljen na slepilih, njegova prevara vendar ni popolnoma groba in nespretna. Bogoslužje rimske cerkve s svojimi ceremonijami zapušča najgloblji vtis. Njeno bleščeče razkošje in slovesni obredi očarajo čutila in pripravijo k molku glas razuma in vesti. Oko je očarano. Razkošne cerkve, veličastne procesije, zlati oltarji, z dragim kamenjem okrašene skrinje s svetniškimi relikvijami, izbrane slike in umetniško izdelani kipi prebujajo ljubezen do lepote. Očarano je tudi uho. Glasba je neprekosljiva. Ko zadonijo bogati orgelski toni, pomešani z melodijami mnogih glasov, in odmevajo skozi visoke kupole in kolonade veličastnih stolnic, se duša napolni s strahom in spoštovanjem. VS 362.2

Zunanji blišč, razkošje in ceremonije, ki samo zaslepljujejo hrepenenje z grehom obremenjenih ljudi, so dokaz notranje po-kvarjenosti. Kristusova vera za svoje pri-poročilo ne potrebuje takšnega razkošja. V luči, ki sveti s križa, je pravo krščanstvo videti tako čisto in privlačno, da nikakršni zunanji okraski ne morejo povečati njegove prave vrednosti. Tista sveta lepota je krotek in miren duh, ki je dragocen pred Bogom. VS 362.3

Sijajen slog ni nujno znamenje čistih in vzvišenih misli. Smisel za umetnost in prefinjen okus sta pogosto lahko tudi v posvetni in grešni duši. Satan s tem pogosto napeljuje ljudi, da pozabijo na svoje bistvene potrebe, izgubijo izpred oči prihodnje življenje, se odvrnejo od svojega neomejenega Pomočnika in živijo samo za ta svet. VS 362.4

Vera, polna ceremonij in zunanjega blišča, je privlačna za neprerojeno srce. Razkošje in ceremonije katoliškega bogoslužja imajo zapeljivo, mikavno moč, ki je mnoge prevarala, tako da gledajo na Rimokatoliško cerkev kot na prava nebeška vrata. Samo tisti, ki trdno stojijo na temelju resnice in jim je srca obnovil Božji Duh, so varni pred njenim vplivom. Tisoči, ki nimajo žive izkušnje s Kristusom, bodo zapeljani. Sprejeli bodo podobo pobožnosti, ki nima nikakršne moči. Takšna vera je prav to, kar si mnogi želijo. VS 362.5

Ker cerkev trdi, da ima pravico odpuščati grehe, mnogi katoličani menijo, da smejo brez skrbi grešiti. Spoved, brez katere cerkev ne daje odpuščanja, prav tako zelo spodbuja zlo. Kdor pripogiba kolena pred grešnim človekom in mu v spovedi razodeva svoje skrivne misli in srčne spodbude, ponižuje svoje človeško dostojanstvo in krati veljavo slehernemu plemenitemu čustvu svoje duše. Z razodevanjem svojih grehov duhovniku - grešnemu in smrtnemu človeku, ki se pogosto vdaja pijači in pregreham - človek slabi svoj značaj in ga omadežuje. Njegovo pojmovanje o Bogu je znižano na podobo padlega človeka, saj se duhovnik postavlja za Božjega predstavnika. To poniževalno spovedovanje človeka človeku je skrivni vir, iz katerega prihajajo mnoga zla, ki skrunijo svet in ga pripravljajo za končno uničenje. Toda tistemu, ki rad popušča samemu sebi, je prijetneje izpovedati se smrtnemu človeku, kakor odpreti srce Bogu. Človeški naravi bolj ustreza delati pokoro kakor se odpovedati grehu. Lažje je mučiti svoje telo s koprivami in ostrimi verigami kakor pa se mučiti v boju z mesenimi željami. Grešno srce raje nosi težak jarem, kakor da bi sprejelo Kristusovega. VS 362.6

Obstaja očitna podobnost med rimsko in judovsko cerkvijo v času prvega Kristusovega prihoda. Judje so na skrivaj teptali sleherno načelo Božjih zapovedi, a na zunaj so bili zelo strogi glede izpolnjevanja njegovih predpisov. Ljudstvo so obremenjevali z zahtevami in izročili, zaradi katerih je bila poslušnost mučna in nadležna. Kakor so Judje trdili, da spoštujejo zapovedi, tako tudi katoliki trdijo, da spoštujejo križ. Dvigajo simbol Kristusovih muk, v svojem življenju pa se odpovedujejo tistemu, kogar ta križ predstavlja. VS 363.1

Katoličani postavljajo križ na svoje cerkve, oltarje in duhovniška oblačila. Povsod se vidijo križi; javno se častijo in povišujejo. Vendar je Kristusov nauk pokopan pod množico nesmiselnih izročil, lažnih razlag in strogih predpisov. Zveličarjeve besede, izgovorjene skrajniškim Judom, se lahko veliko bolj uporabijo za vodje Rimokatoliške cerkve: “Vežejo namreč težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti.” (Mt 23,4) Vestni ljudje so v stalnem strahu. Bojijo se jeze maščevalnega Boga, medtem ko mnogi cerkveni dostojanstveniki živijo v razkošju in pohotnih zadovoljstvih. VS 363.2

Klanjanje pred podobami in relikvijami, klicanje svetnikov in poviševanje papeža so Satanove pasti, ki odvračajo pozornost ljudstva od Boga in njegovega Sina. Satan hoče pogubiti ljudi, zato njihovo zanimanje preusmerja od njega, v komer lahko edino najdejo zveličanje. Ne želi, da bi bili pozorni nanj, ki je rekel: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.” (Mt 11,28) VS 363.3

Satan si stalno prizadeva napačno predstaviti Božji značaj, naravo greha in pravi izid velikega spopada. Njegove izmišljotine slabijo občutek obveznosti do Božjih zapovedi in ljudem dovolijo grešiti. Hkrati jih spodbuja k napačnemu pojmovanju Boga, tako da gledajo nanj bolj s strahom in sovraštvom kakor z ljubeznijo. Surovost, ki je značilna za njegov značaj, pripisuje Stvarniku. Udejanjena je v verskih sistemih in vidna v načinu bogoslužja. Tako Satan zapelje ljudi in jih uporabi kot svoje služabnike v vojskovanju proti Bogu. Zaradi popačenih pojmov o Božjih lastnostih so bili poganski narodi zapeljani verovati, da so za doseganje Božje naklonjenosti potrebne človeške žrtve. Tako so ljudje z raznimi oblikami malikovalstva zagrešili strašne krutosti. VS 363.4

Rimokatoliška cerkev, ki je združila po-ganstvo s krščanstvom in podobno kot po-ganstvo napačno predstavila Božji značaj, se je zatekala tudi k surovim in strašnim dejanjem. V času papeške nadoblasti so obstajala razna sredstva za mučenje, ki so ljudi prisiljevala k soglašanju z njenimi nauki. Kdor se z njimi ni strinjal, je bil obsojen na grmado. Številni pokoli bodo ostali skrivnost, dokler jih ne bo odkrila sodba. Cerkveni dostojanstveniki so od svojega učitelja Satana dobili ideje za povzročanje največjih muk, pri čemer so njihove žrtve ostale žive. V mnogih primerih se je peklensko ravnanje ponavljalo do zadnjih meja človekove zdržljivosti, dokler človeška narava ni klonila v boju, mučenec pa je smrt pozdravil kot sladko osvoboditev. VS 364.1

Takšna je bila usoda tistih, ki so se upirali Rimu. Po potrebi je svoje pristaše vzgajal s strogostjo biča, stradanjem in vsemi mogočimi telesnimi in duševnimi bolečinami. Da bi spokorniki dosegli nak-lonjenost nebes, so s prestopanjem naravnih zakonov kršili Božje zapovedi. Poučeni so bili, naj raztrgajo vezi, ki jih je dal Bog. Tako bo olepšal in blagoslovil njihovo življenje na zemlji. Pokopališča so polna žrtev, ki so svoje življenje preživele v neuspešnih prizadevanjih, s katerimi so zatirale svoja naravna hrepenenja in kot grešne pred Bogom zavračale vse misli in čustva naklonjenosti do svojih bližnjih. VS 364.2

Strašna Satanova surovost se je jasno razodela skozi stoletja, a ne med njimi, ki nikoli niso slišali za Boga, temveč v sami sredi krščanstva. Če jo želimo razumeti, moramo brati samo zgodovino rimske cerkve. S tem velikim sistemom prevar je knez zla uresničil svoj namen sramotenja Boga in povzročanja bolečine človeku. Ko vidimo, kako se uspešno prilagaja in uresničuje svoj cilj po vodjih te cerkve, potem lahko bolje razumemo, zakaj mu je Sveto pismo tako odvratno. Bog bo bralcu Svetega pisma razodel svojo milost in ljubezen. Spoznal bo, da Bog ne nalaga nobenega teh težkih bremen. Poslušno in ponižno srce, potrt in poslušen duh je vse, kar zahteva. VS 364.3

Kristus s svojim življenjem, s katerim je dal zgled, ni podpiral ideje o tem, da se morajo ljudje v pripravi za nebesa zapreti v samostane. Nikoli ni učil, da je treba dušiti ljubezen in sočutje. Zveličarjevo srce je prekipevalo od ljubezni. Bolj kot se je človek približal moralni popolnosti, močnejša so bila njegova čustva, ostrejše njegovo opažanje greha in globlje njegovo sočutje do stiskanih. Papež trdi, da je Kristusov namestnik. Kako se lahko njegov značaj primerja z značajem našega Zveličarja? Ali je Kristus kdaj obsojal ljudi na zapor ali mučenje zato, ker ga niso hoteli spoštovati kot nebeškega Kralja? Ali je kdaj zahteval obsoditi na smrt tiste, ki ga niso sprejeli? Ko ga vaščani neke samarijske vasi niso hoteli sprejeti, ga je jezen apostol Janez vprašal: “Gospod, ali hočeš, da rečeva, da ogenj pade z neba in jih pokonča, kakor je tudi Elija storil? “Jezus je sočutno pogledal na svojega učenca in ukrotil njegovega neusmiljenega duha, rekoč: “Sin človekov namreč ni prišel človeških duš pogubljat, ampak reševat.” (Lk 9,54.56 CHR) Kakšna razlika med duhom, ki ga je kazal Kristus, in duhom njegovega samozvanega namestnika! VS 364.4

Rimska cerkev se sedaj kaže svetu kot miroljubna; poskuša opravičiti poročilo o svojih surovostih. Oblekla se je v oblačila krščanstva, vendar se ni spremenila. Sleherno načelo, po katerem se je ravnalo papeštvo v prejšnjih stoletjih, obstaja še danes. Še danes vsebuje nauke, ki so bili vpeljani v temačnem srednjem veku. Nihče naj se ne slepi. Papeštvo, ki so ga protestanti pripravljeni sedaj spoštovati, je isto, kakršno je vladalo svetu v dneh reformacije, ko so se Božji možje uprli za ceno svojega življenja, da bi oznanili njegovo krivičnost. Še vedno je ošabno in drzno. Zahteva vladanje nad kralji in knezi ter prisvajanje pravic, ki jih ima samo Bog. Njegov duh je enako surov in tiranski sedaj, kakor je bil takrat, ko je teptalo človeško svobodo in izročalo v smrt svete Najvišjega. VS 365.1

Prerokovanje je napovedalo, da bo pa-peštvo točno takšno: odpad zadnjega časa. (2 Tes 2,3.4) Njegov načrt in taktika sta pokazati naravo, ki bo najbolj ustrezala njegovemu cilju. Ta se sicer spreminja kakor videz kameleona, vendar vedno vsebuje nespremenjen kačji strup. Papeštvo trdi, da “ni treba držati besede, ki je dana krivovercem ali osebam, ki so tega zgolj osumljene.” ³ Ali se bo sedaj priznala za del Kristusove cerkve tista moč, katere zgodovina se je tisoč let pisala s krvjo svetih? VS 365.2

V protestantskih deželah se ne poudarja brez razloga, da se sedaj katolicizem ne razlikuje toliko od protestantizma, kakor se je v prejšnjih časih. Zgodila se je sprememba, ampak ne v papeštvu. Katolicizem je pravzaprav zelo podoben današnjemu protestantizmu, ker se je slednji od refor-matorskih časov zelo popačil. VS 365.3

Ker protestantske cerkve iščejo nak-lonjenost sveta, so zaslepljene z lažnim človekoljubjem. Ne vidijo svoje napačne opredelitve o tem, da dobro prihaja iz hudega. Neizbežni sad tega je verovanje, da hudo prihaja iz dobrega. Namesto da bi zagovarjale vero, ki je bila enkrat za vselej izročena svetim, se sedaj skoraj opravičujejo pred Rimom zaradi svojega neugodnega mišljenja o njem in ga prosijo za odpuščanje zaradi svoje gorečnosti. VS 365.4

Številni ljudje - celo tisti, ki nimajo ravno najboljšega mišljenja o papeštvu - ne vedo veliko o nevarnosti njegove moči in vpliva. Mnogi poudarjajo, da je duhovna in moralna tema, vladajoča v srednjem veku, bila ugodna priložnost za širjenje verskih dogem, praznoverja in zatiranja. Prav tako menijo, da večja razsvetljenost nove dobe, vsesplošna razširjenost znanja in vse večja svoboda v verskih stvareh onemogočajo, da bi znova zavladala nestrpnost in tiranstvo. Ljudje se posmehujejo misli, da bi se takšno stanje lahko znova vrnilo v tej razsvetljeni dobi. Drži, da v tem rodu sveti velika duhovna, moralna in verska luč. Z odprtih strani svete Božje besede se izliva na zemljo nebeška svetloba. Vendar ne smemo pozabiti, da kolikor je večja luč, toliko večja je tudi tema tistih, ki jo sprevračajo ali zavračajo. VS 366.1

Če bi protestantje proučevali Sveto pismo z molitvijo, bi spoznali pravi značaj papeštva; zgražali bi se nad njim in se ga izogibali. Ampak mnogi se imajo za tako pametne, da ne čutijo potrebe po ponižni prošnji Bogu, da jih vodi v resnico. Čeprav se hvalijo s svojo razsvetljenostjo, vendar ne poznajo ne Svetega pisma ne Božje moči. Ker želijo pomiriti svojo vest, iščejo to, kar je najmanj duhovno in kar zahteva najmanj ponižanja. Boga se spominjajo zgolj zato, ker iščejo način, kako bi pozabili nanj. Papeštvo je zelo primerno za zadovoljitev hrepenenja takih ljudi. Glede tega ustreza dvema skupinama ljudi, ki zajemata skoraj ves svet. V prvi so ti, ki želijo biti rešeni s svojimi osebnimi zaslugami, in v drugi ti, ki hočejo biti rešeni v svojih grehih. V tem je skrita skrivnost njegove moči. VS 366.2

Čas velike duhovne teme je bil ugoden za uspeh papeštva. Prihodnost bo pokazala, da bo za to enako ugoden tudi čas velike razsvetljenosti. Ko so bili ljudje v preteklih stoletjih brez Božje besede in poznanja njegove resnice, so bile njihove oči zaslepljene. Tisoči so se zapletli v mrežo, ker niso videli nastavljenih zank. V tem rodu pa je mnogo takih, katerih oči so zaslepljene zaradi blišča človeških teorij, ki se po krivem imenujejo znanost. Ti ne opazijo pasti in se ujamejo vanjo, kakor da so slepi. Bog želi, da uporabljamo svoje umske sposobnosti v dar Stvarniku in z njimi služimo v službi resnice in pravičnosti. Spodbujanje ošabnosti, častiljubja, in poviševanje svoje osebne teorije nad Božjo besedo lahko razumu škoduje bolj kakor neznanje. V srednjem veku je k poviševanju papeštva pripomoglo zatiranje znanja. Toda tudi lažna znanost našega časa, ki spodkopava vero v Sveto pismo, se bo v pripravi poti za sprejem papeštva z vsemi njegovimi privlačnimi ceremonijami po-kazala kot zelo uspešna. VS 366.3

V današnjem času se v Združenih državah Amerike razvijajo razna gibanja. Prizadevajo si, da bi ustanove in cerkveni običaji dobili državno podporo. Glede tega gredo protestanti po stopinjah katoličanov. Še več, odpirajo vrata papeštvu, da bi v protestantski Ameriki znova dobilo vrhovno oblast, ki jo je izgubilo v Starem svetu. To, kar temu gibanju daje še večji pomen, je dejstvo, da je njegov glavni cilj vsiliti praznovanje nedelje - običaj, ki izhaja iz Rima in je po njegovi lastni trditvi znamenje njegove moči. Papeški duh - duh prilagajanja posvetnim običajem in duh spoštovanja človeških izročil namesto Božjih zapovedi - prodira v protestantske cerkve in jih spodbuja k poviševanju nedelje, kakor je to pred protestantizmom delalo papeštvo. VS 366.4

Če želi bralec razumeti moči, ki bodo delovale v spopadu, ki bo kmalu izbruhnil, mora samo proučiti poročilo o sredstvih, ki jih je Rim uporabljal v preteklosti za isti namen. Če želi zvedeti, kako bodo katoličani in protestanti skupaj ravnali s tistimi, ki bodo zavrgli njihove verske nauke, naj posveti pozornost duhu, ki ga je Rim pokazal proti soboti in njenim zagovornikom. VS 366.5

Cesarski odloki, splošni zbori in cerkveni ukazi, ki jih je podprla posvetna oblast, so bili stopnice, s katerimi je bil ta poganski praznik povišan na častni položaj v krščanskem svetu. Prvi javni ukaz, ki je zahteval praznovanje nedelje, je bil Konstantinov zakon iz leta 321 po Kristusu. (č) Ta odlok je od meščanov zahteval, da počivajo na častni dan sonca; le poljedelcem je dovoljeval opravljati poljska dela. Čeprav je bil to predvsem poganski zakon, ga je kralj izpeljal po svojem formalnem sprejemu krščanstva. VS 367.1

Ker se cesarski odlok ni pokazal zadosti močan, da bi nadomestil Božjo veljavo, je škof Evzebij, ki mu je šlo za naklonjenost knezov in je bil veliki Konstantinov prijatelj in priliznjenec, trdil, da je Kristus soboto prestavil na nedeljo. Kot dokaz za ta nauk ni podano nobeno svetopisemsko besedilo. Sam Evzebij nehote priznava, da je njegova trditev lažna, in kaže na dejanske avtorje te spremembe. Dejal je namreč: “Vse, kar je bilo treba delati v soboto, smo mi prestavili na Gospodov dan.” ⁴ Toda ta dokaz v korist nedelji, četudi je bil še toliko brez temelja, je spodbudil ljudi k teptanju Gospodove sobote. Vsi, ki so hoteli, da bi jih svet spoštoval, so sprejeli ta splošno priznani praznik. VS 367.2

Z utrditvijo papeštva se je nadaljevalo tudi poveličevanje nedelje. Nekaj časa je ljudstvo opravljalo poljedelska dela v času, ko ni šlo k bogoslužju, sobota pa je še vedno veljala za dan počitka. Počasi pa je prihajalo do spremembe. Sodnim uradnikom je bilo prepovedano v nedeljo voditi pravne spore. Kmalu je bil izdan ukaz za ljudi vseh slojev. Razglašal je, da se v nedeljo vsi ljudje vzdržujejo vsakdanjega dela. V primeru kršitve je bila določena denarna kazen za svobodne in šibanje za sužnje. Pozneje je bilo ukazano, da bogate kaznujejo z zaplembo polovice posestva, če pa še vztrajajo pri prestopanju nedelje, jih morajo razglasiti za sužnje. Nižje sloje je bilo treba kaznovati z dosmrtnim pregnanstvom. VS 367.3

V korist tej zahtevi so bili priklicani ču-deži. Med drugim so poročali, da se je ne-kemu poljedelcu, ki je v nedeljo hotel orati njivo, kos železa med čiščenjem pluga zaril tako trdno v roko, da ga je moral dve leti nositi s seboj “v svojo veliko bolečino in sramoto”. ⁵ VS 367.4

Papež je pozneje ukazal, da mora duhovnik v svoji župniji opominjati prestopnike nedelje. Prav tako mora od njih zahtevati, da hodijo v cerkev molit, da ne bi priklicali velike nesreče nase in na svoje sosede. Neki cerkveni zbor je podal dokaz o posvečevanju nedelje kot dneva počitka, ki so ga od tistega časa pogosto uporabljali; celo protestantje. Zgodilo se je namreč, da je v ljudi, ki so delali ta dan, udarila strela. Škofje so govorili: “Očitno je, da se Bog zelo jezi nanje, ki prezirajo ta dan.” Tedaj je bilo poslano vabilo, da duhovniki, pridigarji, kralji, knezi in vsi verniki “vložijo največje napore in vso skrb, da se temu dnevu znova vrne čast in bo v prihodnje bolj goreče praznovan za blaginjo krščanstva”. ⁶ VS 367.5

Ker so se odločitve cerkvenih zborov pokazale nezadostne, se je zahtevalo od posvetnih oblasti izdati ukaz, ki bo nagnal strah v ljudstvo in ga prisilil, da se bo v nedeljo vzdrževalo dela. Ob nekem škofovskem zboru, ki je bil sklican v Rimu, so znova še z večjo močjo in slovesnostjo potrdili vse dotedanje odločitve. Potem so jih priključili k cerkvenim zakonom in jih z državno oblastjo ukazali spoštovati ce-lotnemu krščanskemu svetu. ⁷ VS 368.1

Poleg vsega tega je veliko zmedo povzročalo pomanjkanje svetopisemskih dokazov v korist praznovanja nedelje. Ljudstvo je podvomilo v pravico svojih uči-teljev, ki so razveljavili jasno Gospodovo izjavo: “Sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga,” in ukazali posvečevati dan sonca. Da bi se izpolnila praznina zaradi pomanjkanja svetopisemskih dokazov, so bila potrebna druga sredstva. Neki goreči zagovornik nedelje, ki je ob koncu XII. stoletja obiskal cerkve v Angliji, je naletel na odpor pri zvestih pričah resnice. Njegov trud je bil brez uspeha, zato je za nekaj časa zapustil Anglijo, da bi našel kakšen boljši dokaz, s katerim bi podprl svoje nauke. Kasneje se je vrnil s tem, kar je potreboval, in si tako zagotovil večji uspeh pri svojem delu. S seboj je namreč prinesel zvitek papirja, za katerega je trdil, da je od samega Boga. Vseboval je potrebne predpise glede praznovanja nedelje in druge grožnje, namenjene nepokornim. Ta dragoceni spis je bil v resnici siromašen ponaredek, kakor je to bila tudi javna ustanova, ki jo je podpiral. Trdili so, da je menda padel z nebes in je bil najden v Jeruzalemu na oltarju svetega Simeona na Golgoti. V resnici je prišel iz papeževe palače v Rimu. Da bi papeška hierarhija povečala moč in uspeh cerkve, si je v vseh časih dovolila uporabljati laži in prevare. VS 368.2

Ta spis prepoveduje sleherno delo od de-vete ure, se pravi od petnajste ure v soboto pa vse do sončnega vzhoda v ponedeljek. Trdilo se je, da so resničnost tega spisa potrdili mnogi čudeži. Pripovedovalo se je, da so ljudje, ki so delali v prepovedanem času, ohromeli. Mlinar, ki je poskušal mleti žito, je videl, da namesto moke teče kri, mlinsko kolo pa se ni obračalo kljub močnemu vodnemu toku. Gospodinja je dala v zelo vrečo peč kruh, a se kljub temu ni spekel. Druga gospodinja je tudi pripravila testo za peko. Vendar je to bilo v soboto ob petnajstih. Odločila se je, da ga bo pustila do ponedeljka. Naslednji dan je ugotovila, da je Božja moč iz testa naredila pečene hlebe. Mož, ki je v soboto popoldne po petnajsti uri pekel kruh, je naslednje jutro, ko ga je prerezal, opazil, da iz njega teče kri. S takimi nesmisli in praznovernimi izmišljotinami so si prizadevali zagovorniki nedelje dokazati njeno svetost. ⁸ VS 368.3

Na Škotskem in v Angliji so praznovanje nedelje združili z delom stare sobote. Tako je bilo nedelji zagotovljeno večje spoštovanje. Čas, ki je bil določen za praznovanje, je bil različno opredeljen. Z odlokom škotskega kralja je bilo ukazano, “da je treba soboto imeti za sveto od 12. ure dalje”. Od takrat do ponedeljka zjutraj nihče ni smel opravljati posvetnih opravil. ⁹ VS 368.4

Kljub temu, da so se papeški pristaši trudili utrditi svetost nedelje, so sami javno potrjevali Božjo veljavo sobote in človeški vir uredbe, ki jo je nadomestila. V XVI. stoletju je papeški zbor jasno izjavil: “Vsi kristjani se morajo spominjati, da je Bog posvetil sedmi dan in da so ga sprejeli in posvečevali ne samo Judje, temveč tudi vsi, ki so trdili, da častijo Boga. Mi kristjani pa smo njihovo soboto spremenili v Gospodov dan.” ¹⁰ Tisti, ki so si upali spremeniti Božje zapovedi, so se resnično zavedali značaja svojega dela. Zavestno so se dvignili nad Boga. VS 368.5

Rimska politika je ostro nastopila proti tistim, ki niso soglašali z njo. To se očitno kaže v krvavih in vztrajnih preganjanjih Valdenžanov, med katerimi je bilo nekaj posvečevalcev sobote. Tudi drugi so prenašali podobno trpljenje zaradi zvestobe četrti zapovedi. Glede tega je še posebej zanimiva zgodovina krščanske cerkve v Etiopiji. Sredi teme srednjega veka je svet izgubil spred oči kristjane Centralne Afrike. Popolnoma je pozabil nanje, zato so več stoletij svobodno živeli po svoji veri. Ko je Rim zvedel za njihov obstoj, je bil tudi etiopski kralj kmalu prisiljen priznati papeža za Kristusovega namestnika. Temu so sledile še druge privolitve. Izšel je ukaz, ki je pod grožnjo najstrožjih kazni prepovedoval posvečevanje sobote. ¹¹ Papeška tiranija je kmalu postala tako težak jarem, da so se ga Etiopijci odločili otresti. Po strašnem boju so bili rimski pristaši pregnani s svojih posestev. Stara vera je bila znova vzpostavljena. Cerkve so zopet uživale svojo svobodo. Nikoli niso pozabile izkušnje, ki so jo doživele glede rimske prevare, skrajništva in nasilja. Zadovoljne so bile s svojo osamljenostjo in so želele ostati neznane ostalemu krščanskemu svetu. VS 368.6

Afriške cerkve so posvečevale soboto, kakor jo je praznovala papeška cerkev pred svojim popolnim odpadom. Čeprav so pos-večevale sedmi dan v skladu z Božjimi za-povedmi, so se zaradi cerkvenih običajev vzdrževale dela ob nedeljah. Ko je Rim dobil vrhovno oblast, je poteptal Božjo soboto, da bi povišal svoj lažni dan. Toda cerkve v Afriki, ki so bile skrite skoraj tisoč let, niso sodelovale v tem odpadu. Kasneje so prišle pod rimsko oblast, ki jih je prisilila zapustiti pravo soboto in praznovati lažni dan počitka. Ko so znova dosegle neodvisnost, so se takoj vrnile k poslušnosti četrti zapovedi.( ii) VS 369.1

Pretekli dogodki jasno kažejo sovraštvo Rima do sobote in njenih zagovornikov. Odkrivajo sredstva, s katerimi je prisiljeval spoštovanje uredbe, ki jo je vzpostavil sam. Božja beseda nas uči, da se bodo ti prizori ponovili, ko se bodo katoličani in protestantje združili, da bi povišali nedeljo. VS 369.2

Prerokovanje iz Raz 13 naznanja, da bo moč, ki je prikazana s simbolom zveri z dvema jagnjetovima rogovoma, povzročila, da se bodo zemlja in vsi njeni prebivalci poklonili papeštvu, ki je prikazano z leo-pardom. Dvoroga zver bo ukazala tistim, ki živijo na zemlji, “naj narede podobo zveri”. Naredila bo tudi, da “mali in veliki, bogati in ubogi, svobodni in hlapci” sprejmejo “znamenje zveri”. (Raz 13,11-16 CHR) Omenjeno je že bilo, da zver z jag-njetovima rogovoma predstavlja Združene države Amerike in da se bo to prerokovanje izpolnilo, ko bo ta država s silo ukazala praznovati nedeljo, kar bo Rim imel za posebno priznanje svoje oblasti. Toda Združene države Amerike v spoštovanju papeštva ne bodo edine. Rimski vpliv v deželah, ki so nekoč priznavale njegovo oblast, še ni uničen. Tudi prerokovanje na-poveduje obnovitev njegove moči. “Ena od njenih glav je bila videti ranjena na smrt, a njena smrtna rana se je pozdravila. Vsa zemlja je šla polna začudenja za zverjo.” (Raz 13,3) Povzročitev smrtne rane kaže na padec papeštva leta 1798. Prerok opozarja na ta čas, rekoč: “Njena smrtna rana se je pozdravila. Vsa zemlja je šla polna začudenja za zverjo.” Pavel jasno trdi, da bo človek greha obstajal vse do drugega prihoda. (2 Tes 2,3-8) Še naprej bo varal, in sicer do samega časa konca. Pisec Razodetja glede zveri, ki simbolizira papeštvo, pravi: “Molili jo bodo vsi, ki prebivajo na zemlji, vsak, čigar ime ni zapisano v knjigi življenja Jagnjeta zaklanega od ustanovitve sveta.” (Raz 13,8 CHR) Papeštvu bo izkazano spoštovanje v Novem in Starem svetu z vzpostavitvijo praznovanja nedelje, ker je utemeljena samo na oblasti Rimokatoliške cerkve. VS 369.3

Že več kot pol stoletja raziskovalci pre-rokovanj v Združenih državah Amerike oznanjajo to pričevanje svetu. V sedanjih dogodkih se jasno vidi hiter napredek v izpolnjevanju prerokovanj. Tudi protestantski učitelji poudarjajo božansko veljavo nedelje. Kakor papeški voditelji, ki si izmišljajo čudeže, da bi nadomestili Božjo zapoved, tudi oni nimajo nobenega svetopisemskega dokaza za to. Navajanje opomina, da bo Božja sodba prišla nad ljudi, ki kršijo nedeljo kot dan počitka, se bo ponovilo. Že se je začelo vsiljevati ljudem praznovanje nedelje, in to se bo vse bolj stopnjevalo. VS 370.1

Ostroumnost in pretkanost Rimske cerkve vzbuja občudovanje. Napove lahko, kaj bo. Čaka na svoj čas in opazuje, kako jo protestantske cerkve spoštujejo s spre-jemanjem lažnega dneva počitka, kako se pripravljajo, da ga bodo vsilile na enak način, ki ga je sama uporabljala v preteklosti. Kdor noče sprejeti luči resnice, bo iskal pomoč od te samozvane nezmotljive moči. S tem bo povišal ustanovo, ki jo je postavila sama. Ni dvoma, da bo protestantom pri tem delu Rimska cerkev pripravljena ponuditi velikodušno pomoč; kajti kdo zna bolje kakor papeški voditelji ravnati z neposlušnimi cerkvi? VS 370.2

Rimokatoliška cerkev se je razširila po vsem svetu. Združena je v ogromno orga-nizacijo, ki je pod nadzorom papeštva in mora služiti njegovim koristim. Milijone njenih vernikov v teh deželah so poučili, da so dolžni spoštovati podložniško pokornost papežu. Ne glede na narodnosti ali obliko vlade morajo imeti cerkveno oblast za večjo od vsake druge. Čeprav prisegajo zvestobo državi, je nad njo zaveza poslušnosti Rimu, ki jih osvobaja sleherne obveznosti, če se ne ujema s koristmi Rima. VS 370.3

Zgodovina razkriva spretne in vztrajne napore papeštva, da bi se vmešalo v državne posle. Ko je doseglo svoj namen, je delalo za uresničitev svojih ciljev in se ni oziralo na trpljenje knezov in ljudstva. Leta 1204 je papež Inocenc III. od aragonskega kralja Petra II. izsilil naslednjo nenavadno prisego: “Jaz, Peter, aragonski kralj, priznavam in obljubljam svojemu gospodu papežu Inocencu, njegovim katoliškim namestnikom in Rimski cerkvi neprestano zvestobo in poslušnost. Zvesto bom varoval svoje kraljestvo v poslušnosti njemu, dragoceno vero bom branil, krivoversko pokvarjenost pa preganjal.” ¹² To se ujema s trditvami o moči rimskega velikega duhovnika, da ima “zakonito pravico odstavljati kralje” in “lahko osvobodi podložnike prisege, s katero so obljubili zvestobo nepravičnim vladarjem”. ¹³ (gg) VS 370.4

Naj se ne pozabi, da se Rim hvali prav s tem, da se nikoli ne menja. Načela Gregorja VII. in Inocenca III. so še vedno načela Rimokatoliške cerkve. Če bi cerkev imela moč, bi ta načela izvajala z enako močjo, s kakršno je to delala v prejšnjih stoletjih. Protestanti se ne zavedajo, kaj delajo, ko sprejemajo rimsko pomoč, da bi povišali nedeljo. Medtem ko si prizadevajo doseči svoj cilj, Rim hrepeni po utrditvi svoje moči, da bi si povrnil izgubljeno oblast. Če bodo Združene države Amerike sprejele načelo, po katerem cerkev lahko nadzira državo, in če bodo verski predpisi ukazani z državljanskimi zakoni, bo oblast v rokah cerkve in države, kar pomeni, da je zmaga Rima v tej državi zagotovljena. VS 370.5

Božja beseda je opozorila na neposredno nevarnost. Če se ta opomin zavrže, se bo protestantski svet naučil, kakšni so dejanski rimski nameni; vendar bo tedaj prepozno, da bi se izognili njegovi pasti. Njegova moč neopazno raste. Njegovi nauki imajo velik vpliv na zakonodajne skupščine, cerkve in človeška srca. Postavlja svoje visoke in ogromne stavbe. V njegovih skrivnih podzemnih prostorih se bo ponovilo njegovo nekdanje preganjanje. Skrivno in neopazno utrjuje moč, da bi uresničil cilje, ko pride čas za napad. Vse, kar si želi, je imeti ugodnejši položaj, in ta se mu že ponuja. Kmalu bomo videli, kaj je v bistvu namen Rima. Kdor bo hotel verovati in biti poslušen Božji besedi, bo nase priklical sramoto in preganjanje. VS 371.1