Veliki Spopad

Poglavje 27—Sodobna prebujenja

Kjer koli se je zvesto oznanjala Božja beseda, so obrodili sadovi, ki so potrjevali njen božanski vir. Božji Duh je spremljal sporočilo svojih služabnikov; beseda je imela mogočen vpliv. Grešniki so čutili, da jih spodbuja vest. “Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka”, je prišla na svet. Razsvetlila je tajne prostore njihovih duš in razkrinkala skrita dela teme. Globoka žalost je zajela njihov um in srce. Prepričali so se o grehu, pravičnosti in prihodnji sodbi. Doumeli so Jahvejevo pravičnost in občutili strah, ker bodo morali stopiti s svojo krivdo in nečistostjo pred preiskovalca srca. V strahu svoje duše so vzkliknili: “Kdo me bo rešil iz tega smrtnega telesa?” Ko jim je bil pokazan golgotski križ z neizmerno daritvijo za človeške grehe, so spoznali, da lahko samo Kristusove zasluge odstranijo njihove prestopke. Samo te lahko človeka spravijo z Bogom. Z vero in ponižnostjo so sprejeli Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. S Kristusovo krvjo so dobili odpuščanje preteklih grehov. VS 295.1

Ti ljudje so obrodili spokorjenja vredne sadove. Začeli so verovati, potem so se krstili in zaživeli novo življenje. Bili so nova stvarjenja v Kristusu Jezusu. Niso se ravnali po svojih prejšnjih željah, temveč so šli po njegovih stopinjah z vero v Božjega Sina. Odsevali so njegov značaj ter se čistili, kakor je On čist. Kar so nekoč sovražili, sedaj ljubijo in kar so nekoč ljubili, sedaj sovražijo. Nekdaj ošabni in polni samozaupanja so poslušni in ponižnega srca. Nečimrni in drzni so postali skromni in resni. Tisti, ki so radi preklinjali, so postali polni globokega spoštovanja. Pijanci so sedaj trezni, razuzdani pa moralni. Odklonili so nečimrno modo tega sveta. Kot pravi kristjani so zavrgli zunanje lepotičenje, “spletanje las in navešanje zlatega nakita in oblačil”, njihov okras je bil “skriti človek srca v nepropadljivosti krotkega in tihega duha, ki je dragocen v Božjih očeh”. (1 Pt 3,3.4) VS 295.2

Prebujenje je povzročilo temeljito pre-iskovanje srca in ponižnost. Zanj je bilo značilno slovesno in resno vabilo grešnikom ter iskreno sočutje do odrešenih s Kristusovo krvjo. Možje in žene so molili in se bojevali z Bogom za zveličanje ljudi. Sadovi takega prebujenja so se lahko videli pri ljudeh, ki se niso bali samoodpovedi in žrtve, temveč so se veselili, da so bili spoznani za vredne zaradi Kristusa trpeti sramoto in skušnjave. V življenju tistih, ki so priznavali Jezusovo ime, se je videla sprememba. Njihov vpliv je oživljal njihovo okolico. Zbirali so s Kristusom in sejali v Duhu, da bi poželi večno življenje. VS 296.1

Zanje je bilo možno reči: “Užalostili ste se namreč v skladu z Bogom, tako da od nas niste utrpeli nobene škode. Kajti žalost, ki je v skladu z Bogom, povzroči spreobrnitev, ki je ne bomo obžalovali in ki pelje v rešitev, svetna žalost pa povzroči smrt. Glejte, kakšno zavzetost je v vas obrodilo prav to, da ste bili žalostni v skladu z Bogom; poleg tega pa še opravičevanje, nejevoljo, strah, hrepenenje, gorečnost pa tudi kazen! Vsekakor ste sami dokazali, da ste v tej zadevi čisti.” (2 Kor 7,9-11) VS 296.2

To je sad dela Božjega Duha. Samo sprememba je dokaz o resničnem spokorjenju. Če grešnik izpolni obljubo, vrne, kar je vzel; če prizna svoje grehe, ljubi Boga in svoje bližnje; potem je lahko prepričan, da je našel mir z Bogom. To so bili sadovi, ki so v prejšnjih letih spremljali versko prebujenje. S presojanjem teh sadov se je videlo, da je Bog blagoslovil to prebujenje zaradi zveličanja ljudi in povišanja človeštva. VS 296.3

Toda prebujenje novega časa se vidno razlikuje pri izkazovanju Božje milosti, ki je v preteklih časih spremljala delo Božjih služabnikov. Drži, da se vsepovsod opaža večje zanimanje. Mnogi priznajo, da so se spreobrnili; povečuje se število vernikov. Vendar sadovi ne upravičujejo prepričanja o tem, da je nastala ustrezna rast pravega duhovnega življenja. Luč, ki se zasveti in hitro ugasne, pušča za seboj gostejšo temo, kakor je bila prej. VS 296.4

Priljubljeno prebujenje se pogosto izziva tako, da se prebuja domišljija, vznemirjajo čustva in streže željam po tem, kar je novo in razburljivo. Tisti, ki se tako spreobračajo, si ne želijo poslušati svetopisemske resnice in se ne zanimajo za pričevanje prerokov in apostolov. Če pri bogoslužju ni nič razburljivega, potem jih nič ne priteguje. Sporočilo, ki se obrača na zdrav razum, ne naleti na nikakršen odgovor. Jasni opomini Božje besede, ki se nanašajo na njihovo večno blaginjo, ostanejo neopaženi. VS 296.5

Za vsakega resnično spreobrnjenega človeka je razmerje do Boga in večnih stvari veliko življenjsko vprašanje. Kje se v današnjih priljubljenih cerkvah lahko najde duha posvečenja Bogu? Spreobrnjeni se ne odpovedo ne svoji ošabnosti ne ljubezni do sveta. Pripravljenost, da zatajijo sami sebe, vzamejo nase svoj križ in hodijo za blagim in krotkim Jezusom, ni večja kakor pred spreobrnjenjem. Vera je postala stvar posmeha nevernih in dvomečih, ker je med njenimi pripadniki toliko takšnih, ki ne poznajo verskih načel. Moč pobožnosti je v mnogih cerkvah skoraj povsem izumrla. Izleti, cerkvene predstave, cerkvene loterije, lepe hiše in osebno razkazovanje so odvrnili um od Boga. Zapolnile so ga misli o bogastvu, lastnini in posvetnih opravilih, a stvari večne vrednosti se omenjajo le mimogrede. VS 296.6

Toda kljub zelo razširjenemu propadanju vere in pobožnosti so v teh cerkvah pravi Kristusovi sledilci. Preden bo Bog obiskal svet s svojimi sodbami, bo med njegovim ljudstvom nastalo takšno prebujenje prave pobožnosti, kakršno se ni videlo od apostolskih časov. Na Božje otroke se bosta izlila njegov Duh in moč. V tistem času bodo mnogi zapustili cerkve, v katerih je ljubezen do sveta zasedla prostor ljubezni do Boga in njegove besede. Mnogi pridigarji in verniki bodo z veseljem sprejeli vzvišene resnice, ki se bodo po Božjem ukazu oznanjale v tistem času, da bi pripravile ljudstvo za drugi Gospodov prihod. Sovražnik ljudi bo hotel preprečiti to delo. Preden bo prišlo do takšnega gibanja, ga bo poskušal onemogočiti z uvedbo svojega ponaredka. V cerkvah, ki jih bo Satan uspel spraviti pod svojo lažno moč, bo izzval prepričanje, da je nanje izlit posebni Božji blagoslov. V njih se bo pokazalo veliko versko prebujenje. Mnogi se bodo veselili, ker bodo mislil, da Bog tako čudovito dela zanje; v resnici bo izvor tega dela v popolnoma drugem duhu. Satan bo poskušal s pretvezo vere razširiti svoj vpliv na ves krščanski svet. VS 297.1

V prebujenju, ki se je pojavilo v zadnjih petdesetih letih, so delovali bolj ali manj isti vplivi, ki se bodo v prihodnosti pokazali v obsežnejših gibanjih. Vladalo bo čustveno razburjenje; resnica se bo pomešala z lažjo, kar bo ljudi zlahka zapeljalo. Toda vsak se lahko izogne prevari. V luči Božje besede ne bo težko ugotoviti, kakšnega značaja je to gibanje. Prepričani smo lahko, da Bog ne bo dal svojega blagoslova tam, kjer se zanemarja pričevanje Svetega pisma in kjer se prezirajo jasne resnice, ki zahtevajo samoodpoved ter ločitev od sveta. Pravilo, ki nam ga je dal sam Kristus: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali,” (Mt 7,16) bo zagotovo pokazalo, da to gibanje ni delo Božjega Duha. VS 297.2

Bog se je ljudem razodel v resnicah svoje besede. Zanje, ki jih sprejmejo, so ščit pred Satanovimi prevarami. Zanemarjanje teh resnic odpira vrata zlu, ki se je danes tako razširilo v verskem svetu. Narava in pomembnost Božjih zapovedi sta se precej izgubila spred oči. Napačno dojemanje o značaju, trajanju in obveznosti Božjih zapovedi je pripeljalo do zmot glede spreobrnjenja in posvečenja ter znižalo raven pobožnosti v cerkvah. Tukaj leži skrivnost, zakaj v prebujenju našega časa primanjkuje Duha in Božje moči. VS 297.3

V raznih verskih skupnostih se ugledni pobožni ljudje zavedajo splošnih nevarnosti, ki ogrožajo vero. Profesor Edwards A. Park o tem pravi: “Eden izmed virov nevarnosti je, da se s prižnice ne poudarjajo Božje zapovedi. V prejšnjih dneh je bila prižnica odmev glasu vesti. ... Naši najboljši pridigarji so dali svojim pridigam mogočno veličino s tem, da so se ravnali po Učiteljevem zgledu in poudarjali zakon, njegove zapovedi in grožnje. Pogosto so ponavljali dve vzvišeni načeli: Da so zapo-vedi odsev Božjega značaja in da človek, ki ne ljubi zapovedi, ne ljubi niti evangelija; kajti zakon in evangelij sta ogledalo, ki odsevata resnični Božji značaj. Ta nevarnost vodi k drugi, in sicer, da ljudje podcenjujejo zlo, ki ga prinaša greh, omalovažujejo njegovo razširjenost in njegove zmote. Kakor so zapovedi pravične, tako je neposlušnost nepravična. ... VS 297.4

Ena izmed nevarnosti je tudi podcenjevanje Božje pravičnosti. Sodobni pridigarji so nagnjeni k temu, da Božjo pravičnost ločijo od Božje dobrote, ki jo znižajo na raven čustva, namesto da bi jo povišali v načelo. Nova teološka smer ločuje, kar je Gospod združil. Ali so Božje zapovedi dobre ali slabe? Dobre so. Potem je dobra tudi pravičnost, saj usmerja k izpolnjevanju zapovedi. Ker je omalovaževanje Božjega zakona in pravičnosti postalo navada in ker se je razširila strašna nepokorščina, ljudje zlahka začno podcenjevati milost, ki je prinesla spravo za greh.” Tako evangelij v človeških srcih izgublja vrednost in pomembnost; ljudje so kmalu pripravljeni zavreči tudi samo Sveto pismo. VS 297.5

Mnogi verski voditelji trdijo, da je Kristus s svojo smrtjo ukinil zapovedi in da so ljudje sedaj prosti njenih obveznosti. Nekateri prikazujejo zapovedi kot težak jarem. Kot nasprotje sužnjevanju zakona poudarjajo neomejeno svobodo, ki jo lahko uživajo v evangeliju. VS 298.1

Preroki in apostoli so na svete Božje za-povedi gledali popolnoma drugače. David je rekel: “Neprestano bom hodil v svobodi, ker tvojih postav iščem.” (Ps 119,45 CHR) Apostol Jakob, ki je pisal po Kristusovi smrti, je pokazal na deset zapovedi kot na “kraljevsko postavo” in “popolno postavo, postavo svobode”. (Jak 2,8; 1,25) Pisec Razodetja je več kakor pol stoletja po Kristusovem križanju izgovoril blagoslov nad vsemi, ki izpolnjujejo njegove zapovedi, “da bi imeli pravico do drevesa življenja in da bi smeli stopiti skozi vrata v mesto.” (Raz 22,14) VS 298.2

Trditev, da je Kristus s svojo smrtjo ukinil Očetove zapovedi, je neutemeljena. Če bi se zapovedi lahko spremenile ali ukinile, Kristusu ne bi bilo treba umreti, da bi rešil človeka kazni zaradi greha. Njegova smrt ni ukinila zapovedi, ampak je dokazala, da so nespremenljive. Božji Sin je prišel postavo poveličat in jo postavit v čast. (Iz 42,21) Dejal je: “Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke. ... Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi.” (Mt 5,17.18 CHR) Zase pa je rekel: “Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli, tvoja postava je v mojem srcu.” (Ps 40,9) VS 298.3

Božje zapovedi so nespremenljive že po svoji naravi. Razodevajo voljo in značaj svojega Sestavljavca. Bog je ljubezen, in tudi njegove zapovedi so ljubezen. Njihovi dve veliki načeli sta ljubezen do Boga in ljubezen do človeka. “Ljubezen je torej izpolnitev postave.” (Rim 13,10) Božji značaj je pravičnost in resnica; to je tudi narava njegovih zapovedi. Psalmist pravi: “Tvoja postava je resnica. Vse tvoje zapovedi so pravične.” (Ps 119,142.172 CHR) Apostol Pavel je zapisal: “Tako je torej postava sveta, in zapoved je sveta, pravična in dobra.” (Rim 7,12) Takšne zapovedi, ki so izraz Božjega Duha in volje, morajo biti večne kakor njihov Sestavljavec. VS 298.4

Spreobrnjenje in posvečenje pomeni spravo z Bogom. Ta se zgodi, ko je človek usklajen z načeli Božjih zapovedi. Na začetku je bil človek ustvarjen po Božji podobi. Bil je v popolni skladnosti z Božjo naravo in zapovedmi. Načela pravičnosti so bila napisana v njegovem srcu. Vendar ga je greh odtujil od njegovega Stvarnika. V njem se ni več videla Božja podoba. Njegovo srce je bilo v nasprotju z načeli Božjih zapovedi. “Kajti meseno mišljenje je sovraštvo do Boga, ker se ne podreja Božji postavi in se podrejati tudi ne more.” (Rim 8,7)Toda “Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega sina”, da bi se človek lahko spravil z njim. Po Kristusovih zaslugah je človek lahko usklajen s Stvarnikom. Njegovo srce mora biti obnovljeno z Božjo milostjo. Dobiti mora novo življenje od zgoraj. Ta sprememba je novo rojstvo, brez katerega “nihče ne more videti Božjega kraljestva”, je rekel Jezus. VS 298.5

Prvi korak k spravi z Bogom je prepričanje o grehu. “Greh je nepostavnost. Postava nam le omogoča, da spoznamo greh.” (1 Jn 3,4; Rim 3,20) Da bi grešnik lahko spoznal svojo krivdo, mora raziskovati svoj značaj po Božjem vzvišenem merilu pravičnosti. Ta je namreč ogledalo, ki kaže popolnost brezhibnega značaja in usposablja človeka odkriti napake v samem sebi. VS 299.1

Zapovedi človeku razodevajo njegove grehe, vendar mu ne dajejo nikakršnega zdravila. Poslušnim obljubljajo življenje, a hkrati pravijo, da je prestopnikov delež smrt. Samo Kristusov evangelij lahko grešnika reši sodbe in prekletstva greha. Mora se spokoriti pred Bogom, saj je prekršil njegove zapovedi. Pokazati mora tudi trdno vero v Kristusa kot veliko spravno daritev. Tako dobiva odpuščanje dotedanjih grehov in postane soudeleženec Božje narave. Je Božji otrok, ker je sprejel Duha posinovljenja, s katerim kliče: “Aba, Oče!” VS 299.2

Ali mu je sedaj dovoljeno prestopati Božje zapovedi? Pavel sprašuje: “Mar potemtakem z vero razveljavljamo postavo?” Potem pa odgovarja: “Nikakor, ampak postavo uveljavljamo. Le kako bomo mi, ki smo odmrli grehu, mogli še živeti v njem?”‘ (Rim 3,31; 6,2) Janez pravi: “To je Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke.” (1 Jn 5,3) Novorojeno srce se uskladi z Bogom in z njegovimi zapovedmi. Ko se v grešniku zgodi ta velika sprememba, je prešel iz smrti v življenje, iz greha v svetost, iz prestopništva in upora v poslušnost in zvestobo. Končalo se je staro življenje odtujitve Bogu, začelo se je novo življenje sprave, vere in ljubezni. “Zapovedi postave naj bi se tako izpolnile v nas”, ker “ne živimo po mesu, ampak po Duhu”. (Rim 8,4) Tedaj duša govori: “Kako ljubim tvojo postavo, ves dan je ona moje premišljevanje.” (Ps 119,97) VS 299.3

“Gospodova postava je popolna, poživlja dušo.” (Ps 19,8) Človek brez zapovedi nima prave predstave o Božji milosti in čistosti ter o svoji osebni krivdi in nečistosti. Nima pravega prepričanja o grehu in ne čuti potrebe po spokorjenju. Je prestopnik Božjih zapovedi, a se ne zaveda svoje izgubljenosti niti potrebe po Kristusovi spravni krvi. Upa na zveličanje brez popolne spremembe srca in obnove življenja. Zato so mnogi površno spreobrnjeni. Priključijo se cerkvi, ne da bi se zedinili s Kristusom. VS 299.4

V današnjem verskem gibanju imajo na-pačne teorije o posvečenju, ki se pojavljajo zaradi zanemarjanja ali odklanjanja Božjih zapovedi, pomemben prostor. Vsebujejo lažne nauke in prinašajo nevarne sadove. Dejstvo, da so naletele na splošni odziv, še bolj poudarja potrebo, da morajo vsi jasno razumeti, kaj Sveto pismo uči o tem. VS 299.5

Pravo posvečenje je svetopisemski nauk. Apostol Pavel v svojem listu tesaloniški cerkvi pravi: “Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje.” Njegova molitev se glasi: “Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni.” (1 Tes 4,3; 5,23) Sveto pismo jasno uči, kaj je posvečenje in kako ga je možno doseči. Zveličar je molil za svoje učence: “Posveti jih v resnici: tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) Tudi Pavel uči, da bodo zvesti posvečeni s Svetim Duhom. (Rim 15,16) Kaj je delo Svetega Duha? Jezus je rekel svojim učencem: “Kadar pa On pride, Duh resnice, vas bo vodil v vso resnico.” (Jn 16,13 CHR) Psalmist pravi: “Vse tvoje zapovedi so zvestoba.” (Ps 119,86) Z Božjo besedo in njegovim Duhom se človeku razodevajo vzvišena načela pravičnosti, ki so ubesedena v njegovih zapovedih. Ker pa so Božje zapovedi svete, pravične in dobre ter so odsev Božje popolnosti, pomeni, da bo svet tudi značaj, ki se razvije s poslušnostjo tem zapovedim. Kristus je popoln zgled takšnega značaja. Rekel je: “Kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. Kajti jaz vedno delam to, kar je všeč njemu.” (Jn 15,10; 8,29) Kristusovi sledilci mu morajo biti podobni - z Božjo milostjo si morajo izoblikovati značaj, ki se bo ujemal z načeli njegovih svetih zapovedi. To je svetopi-semsko posvečenje. VS 299.6

To delo se lahko opravi samo z vero v Kristusa in s stalno navzočo močjo Božjega Duha. Pavel svetuje vernim: “S strahom in s trepetom udejanjajte svoje odrešenje. Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje.” (Flp 2,12.13) Kristjan bo čutil spodbudo h grehu, vendar se bo stalno bojeval proti njemu. Tukaj je potrebna Kristusova pomoč. Človeška slabost se združuje z Božjo močjo in vera vzklika: “Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu.” (1 Kor 15,57) VS 300.1

Sveto pismo jasno kaže, da je delo posve-čenja postopno. Šele ko grešnik s spreobr-nitvijo najde mir z Bogom po spravni krvi, se začne krščansko življenje. Sedaj se mora podati k popolnosti, k rasti “do doraslega moža, do mere dovršene rasti Kristusove polnosti”. (Ef 4,13 CHR) Apostol Pavel piše: “Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu.” (Flp 3,13.14) Peter navaja stopnice, po katerih se pride do svetopisemskega posvečenja: “Prav zato prispevajte vso vnemo in tako dodajte vaši veri krepost, kreposti spoznanje, spoznanju samoobvladanje, samoobvladanju stanovitnost, stanovitnosti pravo pobožnost, pravi pobožnosti bratoljubje, bratoljubju ljubezen. Prav zato se, bratje, potrudite, da boste utrdili svojo poklicanost in izvoljenost. Če boste namreč tako ravnali, se ne boste nikoli spotaknili.” (2 Pt 1,5-7.10) VS 300.2

Tisti, ki so doživeli pravo svetopisemsko posvečenje, bodo polni ponižnega duha. Kakor Mojzes so tudi oni zagledali čudovito veličastvo v svetosti in spoznali svojo osebno nevrednost v primerjavi s čistostjo in vzvišeno popolnostjo Večnega. VS 300.3

Prerok Daniel je bil zgled pravega po-svečenja. Njegovo dolgo življenje je bilo izpolnjeno s plemenito službo Gospodu. Nebesom je bil drag in ljubljen. (Dan 10,11) Toda namesto da bi ta spoštovani prerok trdil, da je svet, se je dejansko prišteval med grešnega Izraela. Ko se je pred Bogom potegoval za svoje ljudstvo, je dejal: “vendar ne zaradi svoje pravičnosti, temveč zaradi tvojega obilnega usmiljenja. Zdaj torej, Gospod, naš Bog, ki si z mogočno roko izpeljal svoje ljudstvo iz egiptovske dežele in si si naredil ime, kakor je ta dan, grešili smo, krivično smo ravnali. Še sem govoril, molil in priznaval svoj greh in greh svojega ljudstva Izraela ter polagal pred GOSPODA ...” (Dan 9,18.15.20) Ko se mu je ob drugi priložnosti prikazal Božji Sin, da bi ga poučil, je Daniel dejal: “moja polt se je popolnoma spremenila, in moči nisem obdržal.” (Dan 10,8) VS 300.4

Ko je Job slišal iz viharja Gospodov glas, je vzdihnil: “Zato odstopam in se kesam v prahu in pepelu.” (Job 42,6) Izaija je v svojem času videl Gospodovo slavo in kerube, ki so vzklikali: “Svet, svet, svet Gospod nad vojskami!” Tedaj je vzdihnil: “Gorje mi, izgubljen sem!” (Iz 6,3.5) Ko je bil Pavel odnesen v tretja nebesa in je slišal nepopisne besede, ki jih ne more izgovoriti noben človek, je govoril o sebi kakor o “najmanjšem izmed vseh svetih”. (2 Kor 12,2-4; Ef 3,8) Ljubljeni učenec Janez je ležal na Jezusovih prsih. Ko je kasneje videl njegovo slavo, je padel kakor mrtev pred njegove noge. (Raz 1,17) VS 300.5

Pri tistih, ki živijo v senci golgotskega križa, ni samopoveličevanja in hvalisanja, da so brez greha. Zavedajo se, da je njihov greh vzrok za duševni strah, ki je strl srce Božjemu Sinu; ta misel jih vodi k samoponižanju. Tisti, ki živijo v tesni zvezi z Jezusom, najbolje poznajo slabosti in grehe človeštva. Njihovo edino upanje počiva na zaslugah križanega in od mrtvih obujenega Zveličarja. VS 301.1

V krščanskem svetu se sedaj pojavlja posvečenje, ki prinaša duha samopoveli-čevanja in ravnodušnosti do Božjih zapovedi, kar je v popolnem nasprotju s svetopisemsko vero. Njegovi pristaši učijo, da je posvečenje delo trenutka, po katerem se lahko doseže popolna svetost, in sicer edino z vero. Pravijo: “Samo veruj, in dobil boš blagoslov.” Prejemnikom blagoslova se ni potrebno dolgo naprezati. Hkrati zanikajo pomembnost Božjih zapovedi in trdijo, da so prosti obveznosti njihovega izpolnjevanja. Ali lahko ljudje dosežejo svetost in usklajenost z Božjo voljo in značajem, ne da bi sprejeli načela, ki so izraz Božje narave in volje ter kažejo, kaj je njemu po volji? VS 301.2

Želja po verovanju, ki ne prinaša težav, ne zahteva nikakršnega napora, samoob-vladovanja niti odrekanja posvetnosti, je razširila priljubljenost nauka o nedejavni veri. Toda kaj pravi Božja beseda? Apostol Jakob pravi: “Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Hočeš spoznati, prazni človek, da je vera brez del neučinkovita? Ali ni bil naš oče Abraham opravičen iz del, ker je položil svojega sina Izaka na oltar? Vidiš, da je vera sodelovala z njegovimi deli in da je šele zaradi del postala popolna. Vidite: človek se opraviči iz del in ne samo iz vere.” (Jak 2,14.20-22.24) VS 301.3

Pričevanje Božje besede nasprotuje ne-varnemu nauku o veri brez del. Zahtevati naklonjenost nebes, a ne izpolnjevati pogojev, s katerimi lahko dosežemo usmiljenje, ni vera, temveč predrznost. Prava vera ima svoj temelj v obljubah in predpisih Svetega pisma. VS 301.4

Naj se nihče ne slepi s prepričanjem, da lahko postane svet, če načrtno prestopa katero Božjo zapoved. Zavestni greh duši prepričujoči glas Svetega Duha in človeka ločuje od Boga. Greh je prestopanje zapovedi, “kdor pa greši” (prestopa zapovedi), Boga “ni videl in ga ni spoznal”. (1 Jn 3,6) Čeprav Janez v svojih pismih tako obširno govori o ljubezni, se vendar ne izmika razkrinkati pravega značaja tistih, ki trdijo, da so sveti, a živijo v prestopanju Božjih zapovedi. “Kdor pravi: »Poznam ga,” pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice. V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna. Po tem spoznavamo, da smo v njem.” (1 Jn 2,4.5) To je preizkus vsake človekove vere. Nikogar ne moremo imeti za svetega, dokler ga ne preizkusimo z edinim božanskim merilom svetosti v nebesih in na zemlji. Če ljudje ne priznavajo pomembnosti moralnega zakona, če omalovažujejo Božje zapovedi in jih je-mljejo površno, če prestopajo katero koli tudi najmanjšo teh zapovedi in druge tako naučijo, jih bo imel Bog za nevredne. Tako lahko spoznamo, da njihova trditev o svetosti nima temelja. VS 301.5

Kdor trdi, da je brez greha, dokazuje, da je daleč od svetosti. Nima pravega dojemanja o Božji neizmerni čistosti in svetosti niti o tem, kakšni morajo postati tisti, ki se želijo ujemati z njegovim značajem. Ima napačno predstavo o Jezusovi čistosti, vzvišeni nežnosti in tudi o hudobnosti greha, zato se šteje za svetega. Dlje kot je od Kristusa, manj razume Božanski značaj in Božje zahteve, a v svojih očeh je vse bolj pravičen. VS 301.6

Posvečenje, ki ga poudarja Sveto pismo, zajema celotno bitje - duh, dušo in telo. Pavel je v molitvi prosil za tesaloničane, “vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus”. (1 Tes 5,23) Na drugem mestu piše vernim: Rotim vas, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev.” (Rim 12,1) V času starega Izraela je morala biti pozorno pregledana vsaka daritev, ki se je darovala Gospodu. Če so na daritveni živali našli kakršno koli hibo, je bila odklonjena, kajti Bog je ukazal, da mora daritev biti brez madeža. Tako je ukazano tudi kristjanom, naj podajo svoja telesa v živo, sveto in Bogu prijetno daritev. Za uresničitev tega morajo vse svoje moči ohraniti v najboljšem stanju. Sleherno ravnanje, ki slabi človekove telesne ali duševne moči, ga onesposablja za službo Stvarniku. VS 302.1

Ali je lahko Bogu po volji, kadar mu da-rujemo kaj, kar ni najboljše? Kristus je rekel: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca.” Tisti, ki ljubijo Gospoda, si bodo z vsem srcem prizadevali, da mu posvetijo najboljšo službo svojega življenja. Stalno se bodo trudili vsako sposobnost svojega bitja uskladiti z določenimi zakoni. To bo izpopolnilo njihove sposobnosti za izvrševanje njegove volje. Daritve, ki jo prinašajo svojemu nebeškemu Očetu, ne bodo slabili ali skrunili s popuščanjem teku ali strastem. VS 302.2

Peter pravi: “Opominjam vas ... Zdržite se mesenih poželenj, ki se bojujejo proti duši.” (1 Pt 2,11) Vsako pregrešno zadovoljevanje topi umske moči in slabi duševne in duhovne sposobnosti, tako da Božja beseda ali Sveti Duh ne more dobro vplivati na srce. Pavel je pisal Korinčanom: “Zato se očistimo vseh madežev mesa in duha in v strahu Božjem dopolnjujmo svetost.” (2 Kor 7,1) A med sad Duha, ki je “ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, zvestost, krotkost”, uvršča tudi “samoobvladanje”. (Gal 5,22.23) VS 302.3

Kljub tem navdihnjenim opominom šte-vilni zaobljubljeni kristjani slabijo svoje moči v tekmi za raznimi dobitki in v klanjanju modi! Koliko jih ponižuje svoje človeško dostojanstvo s požrešnostjo, pijančevanjem in prepovedanimi užitki! Toda cerkev ne obsoja tega zla, ampak ga celo spodbuja, ko se tudi sama vdaja užitkom, želji po dobičku in raznih zadovoljstvih, da bi si napolnila blagajno, česar ji ljubezen do Kristusa ne more zagotoviti. Če bi Jezus stopil v današnje cerkve, bi v njih videl nesveto vedenje in nesveto trgovino, ki se opravlja v imenu vere. Ali ne bi izgnal teh skruniteljev, kakor je nekoč iz templja menjalce denarja? VS 302.4

Apostol Jakob pravi, da je modrost, ki prihaja od zgoraj, predvsem “čista”. (Jak 3,17)Kaj bi naredil apostol Jakob, če bi srečal “onesnaževalce” čistega evangelija - tiste, ki imenujejo sveto Jezusovo ime s svojimi s tobakom umazanimi usti, katerih telo in dih sta prepojena s tem ogabnim vonjem, s čimer zastrupljajo nebeški zrak in vse okrog sebe prisilijo vdihavati ta strup? Ali ne bi obsodil tako odvratne navade za zemeljsko, čutno in vražjo? Sužnji tobaka lahko trdijo, da so sveti, lahko govorijo o svojem upanju na nebesa, toda Božja beseda pravi, da “Vanj ne bo nikdar stopilo nič nečistega”. (Raz 21,27) VS 302.5

“Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.” (1 Kor 6,19.20) Ta, čigar telo je tempelj Svetega Duha, ne bo nikoli suženj kakšne škodljive navade. Njegove moči pripadajo Kristusu, ki ga je odkupil s ceno krvi. Vse, kar ima, pripada Gospodu. Kako je lahko brez krivde razsipanje tega zaupanega bogastva? Mnogi kristjani porabijo vsako leto ogromne vsote za nekoristne in škodljive užitke, medtem pa ljudje propadajo zaradi pomanjkanja besede življenja. Bog je ogoljufan v desetinah in darovih, zato ker ljudje več porabijo na oltarju škodljivih užitkov, kakor pa dajejo za pomoč revnim ali za širjenje evangelija. Ko bi bili vsi, ki govorijo, da so Kristusovi sledilci, zares posvečeni, potem bi njihova sredstva, namesto da se potrošijo za nekoristna in škodljiva zadovoljstva, prišla v Gospodovo zakladnico. Kristjani bi bili zgled zmernosti, samoodpovedi in samopožrtvovalnosti. Potem bi bili luč svetu. VS 302.6

Svet se je vdal zadovoljevanju svojih pregreh. “Poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja” vladajo množicam ljudi. Kristusovi sledilci imajo svetejši poklic: “Zato pojdite iz njihove srede in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikajte.” (2 Kor 6,17) V luči Božje besede smemo brez skrbi reči, da posvečenje ne more biti pravo, če ne prinaša popolne odpovedi grehu in posvetnim užitkom. VS 303.1

Tistim, ki izpolnjujejo pogoje: “Zato pojdite iz njihove srede in se ločite, ... in nečistega se ne dotikajte,” Bog obljublja: “In jaz vas bom sprejel in vam bom Oče in vi boste moji sinovi in hčere, govori Gospod, vladar vsega.” (2 Kor 6,17.18) Prednost in dolžnost vsakega kristjana je, da ima bogato izkušnjo v Božjih stvareh. Jezus je rekel: “Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja. (Jn 8,12) Steza pravičnih je kakor svit zore, ki se vedno bolj sveti do polnega dne.” (Prg 4,18) Vsak korak vere in poslušnosti pripelje človeka v tesnejšo zvezo z lučjo sveta, v kateri ni nikakršne teme. Sijajni žarki Sonca pravičnosti sijejo na Božje služabnike, in ti jih morajo odsevati. Kakor nam zvezde govorijo, da v nebesih obstaja velika luč, katere sijaj odsevajo, tako morajo tudi kristjani vedeti, da na vesoljskem prestolu sedi Bog, čigar značaj je vreden hvale in posnemanja. Sadovi njegovega Duha, čistost in svetost njegovega značaja se bodo razodeli v njegovih pričah. VS 303.2

Pavel v listu Kološanom opisuje bogate blagoslove, ki so obljubljeni Božjim otrokom: “Zato tudi mi vse od dne, ko smo slišali o tem, ne nehamo moliti in prositi za vas, da bi se izpopolnili po globokem spoznanju njegove volje, v vsej modrosti in duhovni razumnosti, da bi živeli, kakor je vredno Gospoda, in bili njemu v vsem všeč, da bi obrodili sad v vsakršnem dobrem delu in rastli v spoznanju Boga, po moči njegovega veličastva okrepljeni z vso silo, za vso stanovitnost in potrpežljivost.” (Kol 1,9-11) VS 303.3

Pavel znova piše o svoji želji, da bi bratje v Efezu popolnoma spoznali vzvišenost krščanskih prioritet. Z najjasnejšimi izrazi jim razodeva čudovito moč in spoznanje, ki bi ga lahko imeli kot sinovi in hčere Najvišjega. Njihova prednost je, da se lahko krepijo z njegovim Duhom po notranjem človeku, da bi bili ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, da bi mogli “doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje”. Apostolova molitev doseže vrhunec prednosti, ko prosi: “da bi se izpolnili do vse Božje polnosti.” (Ef 3,16-19) VS 303.4

Tukaj nam je pokazan vzvišeni cilj. Lahko ga dosežemo z vero po obljubi našega nebeškega Očeta, če izpolnimo zahteve, ki jih je postavil. Po Kristusovih zaslugah imamo dostop do prestola neizmerljive moči. “On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?” (Rim 8,32) Oče je dal svojemu Sinu svojega Duha brez mere, in tudi mi smo lahko udeleženci njegove polnosti. Jezus pravi: “Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo dal nebeški Oče Svetega Duha tistim, ki ga prosijo. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno.” (Lk 11,13; Jn 14,14; 16,24) VS 304.1

Čeprav je ponižnost odlika kristjanovega življenja, se na njem ne bi smeli videti žalost in potrtost. Vsakdo je dolžan živeti tako, da je Gospodu všeč in da ga lahko blagoslovi. Naš nebeški Oče ne želi, da bi se vedno počutili, kakor da smo pod obsodbo ali v temi. Ni dokaz prave ponižnosti, če hodimo s povešeno glavo, a v srcu mislimo samo nase. Lahko pridemo k Jezusu, da nas očisti; tedaj bomo brez sramu in obžalovanja pred Božjimi zapovedmi. “Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu. ... ki ne živijo po mesu, ampak po Duhu “. (Rim 8,1.4) VS 304.2

Po Jezusovi zaslugi odpadli Adamovi sinovi postanejo Božji otroci. “Tisti, ki posvečuje, in tisti, ki so posvečeni. Zato ga ni sram, da jih imenuje brate.” (Heb 2,11)Kristjanovo življenje mora biti živ-ljenje vere, zmage in veselja v Bogu. “Kajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera” (1 Jn 5,4) Pravilno je rekel Božji služabnik Nehemija: “kajti GOSPODOVO veselje je vaša moč.” (Neh 8,10) Pavel pa piše: “Veselite se v Gospodu zmeraj. Ponavljam vam, veselite se. Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.” (Flp. 4,4; 1 Tes 5,16-18) VS 304.3

To so sadovi svetopisemskega spreobr-njenja in posvečenja. Žal se vidijo zelo redko, ker se krščanski svet vede ravnodušno do teh velikih načel pravičnosti, ki so razodeta v Božjih zapovedih. To je razlog, da se globoko in stalno delovanje Božjega Duha, ki je bilo značilnost prebujenja v prejšnjih letih, tako malo kaže. VS 304.4

Z gledanjem se spreminjamo. Zanemarjanje svetih predpisov, v katerih je Bog ljudem razodel popolnost in svetost svojega značaja, in osredotočanje na človeške teorije povzročajo, da v cerkvi upada prava pobožnost. Gospod je rekel: “Saj je moje ljudstvo storilo dvojno hudobijo: zapustili so mene, studenec žive vode, in si izkopali kapníce, razpokane kapníce, ki ne držijo vode.” (Jer 2,13) VS 304.5

“Blagor možu, ki ne hodi po nasvetu kri-vičnih. ... temveč se veseli v GOSPODOVI postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje ne ovene; vse, kar dela, uspeva.” (Ps 1,1-3) Samo če se Božje zapovedi znova postavijo na njihov pravi prostor, bo lahko prišlo do prebujenja prvotne vere in prave pobožnosti med njimi, ki se imajo za Božje ljudstvo. “Tako govori GOSPOD: Ustavite se na poteh in se razglejte, vprašajte po stezah starodavnih časov, kje je pot k dobremu, in hodite po njej: in našli boste počitek svojim dušam.” (Jer 6,16) VS 304.6