Veliki Spopad

Poglavje 22—Izpolnjena prerokovanja

Pomladi leta 1844 je minil čas, v katerem so prvič pričakovali Gospodov prihod. Tisti, ki so z vero čakali nanj, so bili nekaj časa v dvomu in negotovosti. Svet je gledal nanje kot na popolne poražence in jim dokazoval, da je vse to zmota, njim pa je bilo Sveto pismo še vedno vir tolažbe. Mnogi so ga dalje preiskovali. Znova so raziskali dokaze svoje vere in pozorno proučevali prerokovanja, da bi prišli do večje luči. Kazalo je, da Sveto pismo jasno in odločno potrjuje njihovo stališče. Znamenja, ki jih ni bilo mogoče napačno dojeti, so kazala na skorajšnji Kristusov prihod. Posebni Gospodovi blagoslovi, ki so bili vidni tako v spreobračanju grešnikov, kakor tudi v prebujanju duhovnega življenja med kristjani, so pričali, da sporočilo o Kristusovem prihodu prihaja iz nebes. Četudi niso mogli razložiti svojega razočaranja, so vendar čutili zanesljivost, da jih je Bog vodil v pretekli izkušnji. VS 249.1

V prerokovanjih, ki kažejo na skorajšnji Kristusov prihod, so našli tudi nauke, ki so ustrezali njihovemu stanju negotovosti in pričakovanja. Hrabrili so jih, naj potrpežljivo vztrajajo v veri, saj se bo ob določenem času razjasnilo, kar je bilo temno za njihov razum. VS 249.2

Eno talcih prerokovanj je tudi v Habakuku: “Na svojo čuvajnico stopim in se postavim na stolp in bom oprezoval, da bi videl, kaj bo govoril z menoj in kaj naj govorim na svojo tožbo. In Gospod mi je odgovoril, rekoč: Zapiši prikazen in razločno začrkaj na plošče, da se lahko bere. Kajti še velja prikazen za določeni čas in hiti do konca, in varala ne bo. Če odlaša, je le čakaj; zakaj gotovo pride, se ne zakasni. Glej, kdor je prevzeten, njegova duša ni poštena v njem. Pravični pa bo živel po svoji veri.” (Hab 2,1-4 CHR) VS 250.1

Navodilo v prerokovanju “zapiši prikazen in razločno začrkaj na plošče, da se lahko bere”, je že leta 1842 spodbudilo Charlesa Fitcha, da je naredil preroško karto in slikovito podal prikazni preroka Daniela in Razodetja. Objava te karte se je štela za izpolnitev ukaza, ki je bil dan po preroku Habakuku. Vendar nihče dotlej ni opazil, da je v tem prerokovanju omenjeno nekakšno odlašanje pri izpolnitvi te prikazni, neki čakalni čas. Po razočaranju je bil ta del prerokovanja videti zelo pomemben: “Kajti še velja prikazen za določeni čas in hiti do konca, in varala ne bo. Če odlaša, je le čakaj; zakaj gotovo pride, se ne zakasni. ... Pravični pa bo živel po svoji veri.” VS 250.2

Vir moči in tolažbe vernim je bil tudi del Ezekielovega prerokovanja: “Še mi pride Gospodova beseda govoreč: Sin človekov, kaj pomeni ta pregovor, ki ga imate v Izraelovi deželi, ko pravite: Dnevi se na dolgo vlečejo in vsaka prikazen pride v nič. Povej jim torej: Tako pravi Gospod Jahve: ... Blizu so dnevi in izpolnitev vsake prikazni. ... Zakaj jaz, Gospod, govorim; beseda, ki jo govorim, se mora zgoditi, ne bo se več zavlačevala. Sin človekov, glej, Izraelova hiša govori: Prikazen, ki jo ta vidi, velja za mnogo dni, in prerokuje za čase, ki so še daleč. Zatorej jim reci: Tako pravi Gospod Jahve: Nobena mojih besed se ne bo zavlačevala več, temveč beseda, ki jo izgovorim, se mora zgoditi, govori Gospod Jahve.” (Ezk 12,21-25.27.28 CHR) VS 250.3

Čakalci so se razveselili teh besed. Verjeli so, da jim je On, ki od začetka pozna konec in lahko pogleda skozi stoletja, poslal besedo ohrabritve in upanja zato, ker je vnaprej videl njihovo razočaranje. Če v Svetem pismu ne bi bilo takih besedil, ki so jih opominjala, naj potrpežljivo čakajo in trdno zaupajo v Božjo besedo, bi njihova vera v tistem hudem času preizkušnje ugasnila. VS 250.4

Tudi prilika o desetih devicah iz Mat 25 kaže izkušnjo adventističnega ljudstva. V Mat 24 je Gospod na vprašanje učencev glede znamenja njegovega prihoda in konca sveta poudaril nekaj najpomembnejših dogodkov v svetovni in cerkveni zgodovini, ki se bodo zgodili med dvema prihodoma. Gre za razdejanje Jeruzalema, veliko stisko Božje cerkve zaradi poganskega in papeškega preganjanja, potemnitev sonca in meseca ter padanje zvezd. Potem je govoril o prihodu svojega kraljestva in povedal priliko o dveh vrstah služabnikov, ki sta različno gledala na njegov prihod. Mat 25 pa se začne takole: “Tedaj bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam.” Tukaj je podana ista cerkev, ki živi v zadnjih dneh. Nanjo opozarja tudi konec poglavja Mat 25. Njena izkušnja je prikazana v priliki o vzhodnjaški svatbi. VS 250.5

“Tedaj bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet jih je bilo nespametnih in pet modrih. Zakaj tiste nespametne so vzele svoje svetilke, a olja niso vzele s seboj. Modre pa so vzele olje v svojih posodah s svetilnicami vred. Ko se je pa ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa nastane hrup: Glej, ženin! Pojdite mu naproti!” (Mt 25,1-6) Kristusov prihod, kakor ga je oznanilo prvo angelsko sporočilo, je prikazan z ženinovim prihodom. Širjenje reformacije, ki ga je povzročilo oznanjevanje sporočila o skorajšnjem prihodu, je predstavljeno z nastopom devic. V tej priliki kakor tudi v tisti iz Mat 24 sta nam pokazani dve vrsti ljudi. Vse device so vzele svetilke - Sveto pismo in se z njegovo lučjo podale ženi-nu naproti. “Nespametne so vzele svoje svetilke, olja pa niso vzele s seboj. Modre pa so vzele olje v svojih posodah s svetilkami vred.” Zadnja skupina je sprejela Božjo milost, spreminjajočo in razsvetljujočo moč Svetega Duha, ki stori, da njegova beseda postane luč nogam in svetilka, ki razsvetljuje pot. V Božjem strahu so preiskovali Sveto pismo, da bi spoznali resnico. Iskreno so hrepeneli po čistosti srca in življenja. Modre device so imele osebno izkušnjo, vero v Boga in njegovo besedo, česar razočaranje in zavlačevanje nista mogla premagati. Druge so “vzele svoje svetilke, a olja niso vzele s seboj”. Delale so po občutkih. Svečano sporočilo je v njih zbudilo strah; vendar so se zanašale samo na vero svojih bratov. Bile so zadovoljne s trepetajočo lučjo dobrih spodbud brez osnovnega razumevanja resnice in pravega sadu milosti v svojih srcih. Stopile so Gospodu naproti, polne upanja na skorajšnjo nagrado, vendar niso bile pripravljene na zavlačevanje in razočaranje. Ko so prišle preizkušnje, je njihova vera oslabela in njihove lučke so začele ugašati. VS 251.1

“Ko pa se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale.” Ženinova zamuda predstavlja čas čakanja na Gospoda, razočaranje in navidezno zamudo. V tem času negotovosti so površni in neutrjeni začeli omahovati; njihovi napori so popuščali. Tisti pa, katerih vera je bila utemeljena na osebnem proučevanju Svetega pisma, so z nogami stali na skali, ki je valovi razočaranja niso mogli premakniti. “Vse so podremale in zaspale;” ena skupina v ravnodušnosti in opuščanju svoje vere, druga pa v potrpežljivem pričakovanju jasnejše luči. Vendar kaže, da je slednja v noči preizkušnje izgubila nekoliko svoje gorečnosti in pobožnosti. Površni in neutrjeni se niso mogli več zanašati na vero svojih bratov. Vsakdo je moral stati sam ali pasti sam. VS 251.2

Približno ob tem času je nastopil fana-tizem. Nekateri, ki so trdili, da trdno verujejo v sporočilo, so zavrgli Božjo besedo - edinega zanesljivega vodnika. S trditvijo, da jih vodi Sveti Duh, so se popolnoma vdali svojim lastnim čustvom, vtisom in domišljiji. Nekateri so pokazali slepo in hinavsko gorečnost z obsojanjem vseh, ki niso odobravali njihovega ravnanja. Njihovi fanatični pojmi in ravnanja pri veliki večini adventistov niso naleteli na odobravanje, vendar pa so mnogo prispevali k sramotenju dela resnice. VS 251.3

Satan je želel po teh ljudeh nasprotovati Božjemu delu in ga uničiti. Adventno gibanje je zelo vznemirilo ljudstvo. Na tisoče grešnikov se je spreobrnilo, zvesti pa so se že v času odlašanja izročili delu oznanjevanja resnice. Knez hudobnosti je izgubil svoje podložnike. Da bi osramotil Božje delo, si je prizadeval s fanatizmom prevarati verne. Satanovi posredniki so bili vedno pripravljeni vsako zmoto, napako in nespretno ravnanje prikazati ljudstvu z najtemnejše plati, da bi zasovražili adventiste in njihovo vero. Veliko je bilo takih, ki jih je Satan zapeljal, da so navidezno verovali v drugi prihod, a v resnici je v njihovih srcih vladal on. Podlo delo je bilo toliko učinkoviteje, ko je pozornost ljudi usmeril na fanatike kot na predstavnike vseh vernih. VS 252.1

Satan je tožnik bratov. Njegov duh nav-dihuje ljudi, da med Božjim ljudstvom iščejo napake in hibe, ki jih razkrinkajo v javnosti, pri tem pa o dobrih delih molčijo. Vedno je zelo zavzet, ko Bog dela za zveličanje ljudi. Ko se Božji otroci pridejo postavit pred Gospoda, z njimi prihaja tudi Satan. V vsako duhovno prebujenje je pripravljen pripeljati tudi takšne, ki so neposvečenega srca in neuravnovešenega duha. Ko takšni sprejmejo nekaj točk resnice in dobijo prostor med vernimi, Satan dela po njih, da bi vpeljal teorije, ki bodo prevarale neprevidne. Če je koga možno videti v družbi Božjih otrok ali v Božji hiši ali celo za Gospodovo mizo, to še ne pomeni, da je dober kristjan. Satan je pogosto navzoč pri najslovesnejših priložnostih v osebah, ki jih lahko uporabi za svoje orodje. VS 252.2

Knez hudobnosti se bojuje za vsako ped zemlje, po kateri stopa Božje ljudstvo v nebeško mesto. V vsej cerkveni zgodovini nikoli ni bila izpeljana kakšna reformacija, ki ne bi naletela na resne ovire. Tako je bilo tudi v Pavlovih dneh. Kjer koli je ustanovil cerkev, jih je bilo nekaj, ki so trdili, da sprejemajo vero. Vendar so v cerkev prinašali lažni nauk, ki bi odrinil ljubezen do resnice, če bi bil sprejet. Tudi Luter je imel veliko težav in neprijetnosti zaradi ravnanja gorečnežev, ki so trdili, da Bog govori neposredno po njih. Svoja osebna mnenja in pojmovanja so postavili nad pričevanje Svetega pisma. Mnogim sta manjkali vera in izkušnja, a so o sebi imeli visoko mnenje. Radi so poslušali in oznanjevali kaj novega. Toda kmalu so bili zaslepljeni z naukom teh novih učiteljev in so se pridružili Satanovimi sodelavcem, da bi podrli, kar je postavil od Boga spodbujeni Luter. Oba brata Wesleyja in drugi, ki so s svojim vplivom in vero prinesli svetu veliko blagoslova, so na vsakem koraku naleteli na Satanovo hudobnost, ki je pretirano goreče, nestanovitne in neposvečene vodila v številne skrajnosti. VS 252.3

Na Williama Millerja fanatizem ni imel nobenega vpliva. Z Lutrom vred je izjavil, da mora biti vsak duh preizkušen z Božjo besedo. Rekel je: “Satan tudi danes vpliva na mnoge ljudi. Kako lahko prepoznamo, čigavega duha so? Sveto pismo odgovarja: ‘Po njihovih sadovih jih boste spoznali.’ ... Mnogo duhov je prišlo na svet, nam pa je ukazano, naj jih preizkušamo. Duh, ki nas ne spodbuja k treznemu, pravičnemu in pobožnemu življenju, ni Kristusov. Vse bolj sem prepričan, da je v ta gibanja vmešan Satan. ... Mnogi med nami, ki trdijo, da so popolnoma posvečeni, se vdajajo človeškim navadam in očitno ne vedo o resnici več kakor tisti, ki se ne hvalijo z njenim poznavanjem.” ¹ “Duh zmote nas odvrača od resnice, Božji Duh pa nas vodi v resnico. Da, vi pravite, da se človek lahko moti in misli, da ima resnico. Kaj tedaj storiti? Na to odgovarjamo: Duh in Božja beseda se ujemata. Če človek presoja sebe po Božji besedi in je v popolni skladnosti z vso besedo, potem mora verovati, da ima resnico. Če pa ugotovi, da duh, ki ga vodi, ni v popolni skladnosti z duhom vseh Božjih zapovedi ali Božje knjige, mora biti previden, da ne bi bil ujet v Satanovo past.” ² “Pogosto sem bil bolj prepričan o čigavi notranji pobožnosti, ko sem bil priča solznim očem, ovlaženim licem in besedam kesanja, kakor pa ko sem slišal glasno samohvalo teh tako imenovanih kristjanov.” ³ VS 252.4

Sovražniki reformacije so v tistem času vsa gorja fanatizma zvrnili na tiste, ki so mu najbolj nasprotovali. Podobno so delali tudi nasprotniki adventnega gibanja. Ni bilo dovolj, da so napačno predstavljali in preveč poudarjali zmote ekstremnežev in skrajnežev. Širili so tudi zelo neprijetna sporočila, ki so bila daleč od resnice. Ti ljudje so bili pod vplivom predsodkov in sovraštva. Vest o tem, da je Kristus pred vrati, je motila njihov mir. Upali so, da se to ne bo zgodilo in se hkrati bali, da bi utegnilo biti res. Zato so sovražili adventiste in njihovo vero. VS 253.1

Dejstvo, da so se med adventiste vtihotapili nekateri skrajneži, ne more biti podlaga za trditev, da gibanje ni od Boga. Tudi v Pavlovem in Lutrovem času so bili v cerkvi goljufi in fanatiki, toda to ni bilo zadostno opravičilo, da bi se obsodilo njuno delo. Božji otroci naj se zbudijo iz spanja in resno začnejo delo spreobrnjenja in reforme. Preiskujejo naj Sveto pismo, da bi spoznali resnico, kakršna je v Jezusu. Popolnoma naj se posvetijo Bogu. Če bodo delali tako, se bo hitro pokazalo, da je Satan še vedno buden in delaven. Z vsemi mogočimi prevarami bo razodeval svojo moč. Pri tem pa mu bodo pomagali vsi padli angeli njegovega kraljestva. VS 253.2

Fanatizem in nesloga se nista pojavila zaradi oznanjevanja ponovnega Kristusovega prihoda. Nastala sta poleti leta 1844, ko so bili adventisti v negotovosti glede opredelitev njihovih dejstev. Oznanjanje prvega angelskega sporočila in polnočnega klica je preprečevalo fanatizem in razdor. Sodelavci, ki so skupaj oznanjali to svečano sporočilo, so bili izpolnjeni z medsebojno ljubeznijo in ljubeznijo do Jezusa, ki so ga želeli kmalu videti. Skupna vera in blaženo upanje sta jih povzdignila nad vse človeške vplive in jih ščitila pred vsemi Satanovimi napadi. VS 253.3

“Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: Glejte, ženin! Pojdite mu naproti! Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke.” (Mt 25,5-7) Od poletja 1844, ko se je prvič mislilo, da se bo obdobje 2300 dni končalo, in do jeseni istega leta, ko naj bi se po kasnejših izračunih dejansko dopolnilo, se je svetopisemsko sporočilo: “Glejte, ženin!” oznanjalo dobesedno. VS 253.4

To gibanje je nastalo zaradi ugotovitve, da je Artakserksov odlok o obnovitvi Jeruzalema, ki je bil izhodišče preroškega časa 2300 dni, začel veljati jeseni 457 pred Kristusom, ne pa na začetku leta, kakor se je to prej mislilo. Če 2300 let računamo od jeseni 457 pred Kristusom, potem se to obdobje konča jeseni 1844.(bb) VS 254.1

Dokazi iz starozavezne simbolične službe v svetišču so prav tako kazali, da bo čiščenje svetišča nastopilo jeseni. To je postalo zelo jasno, ko je bila posvečena pozornost načinu, kako so se izpolnjevale vnaprejšnje podobe, ki so se nanašale na prvi Kristusov prihod. VS 254.2

Klanje velikonočnega jagnjeta je bilo podoba Kristusove smrti. Pavel pravi: “Kristus, naše pashalno jagnje, je bil namreč žrtvovan za nas.” (1 Kor 5,7) Prvi snop žetve, ki so ga ob pashi majali pred Gospodom, je bil podoba Kristusovega vstajenja. Pavel govori o Gospodovem vstajenju in vstajenju celotnega ljudstva ter pravi: “Prvina Kristus, potem pa tisti, ki so Kristusovi, ob njegovem prihodu.” (1 Kor 15,23) Kakor je bil snop za majanje prvi od zrelega žita, ki so ga poželi pred žetvijo, tako je bil tudi Kristus prvi “snop” od nesmrtne žetve zveličanih, ki bo pri prihodnjem vstajenju zbrana v nebeške žitnice. VS 254.3

Te podobe se niso izpolnile samo glede dogodka, ampak tudi glede časa. Štirinajsti dan prvega judovskega meseca se je v času dolgih tisoč petsto let klalo pashalno jagnje. Isti dan istega meseca je Kristus med pashalno večerjo z učenci vzpostavil sveto uredbo, ki je postala spomin na to, da je umrl kot Božje Jagnje, “ki odvzema greh sveta”. Isto noč je padel v roke brezbožnikov, ki so ga križali in umorili. Izpolnila se je simbolika snopa za majanje, in sicer tedaj, ko je naš Gospod tretji dan vstal od mrtvih in postal “prvenec tistih, ki so zaspali”. On je podoba vseh od mrtvih obujenih pravičnih, katerih ponižano telo bo spremenjeno, “da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu”. (1 Kor 15,20; Flp 3,21 EKU) VS 254.4

Tako se morajo ob določenem času izpolniti tudi podobe, ki se nanašajo na drugi prihod; nanje opozarja služba v svetišču. V starozavezni službi je bil veliki dan čiščenja svetišča ali dan sprave deseti dan sedmega judovskega meseca. (3 Mz 16,29-34) Veliki duhovnik je opravil čiščenje za ves izraelski narod. Iz svetišča je simbolno odstranil njihove grehe, prišel ven in blagoslovil ljudstvo. Zato se je verovalo, da bo naš Veliki duhovnik Kristus prišel očistit zemljo, tako da bo uničil greh in grešnike in svojemu ljudstvu podaril neumrljivost. Deseti dan sedmega meseca, torej čas čiščenja svetišča in veliki dan sprave, je leta 1844 padel na 22. oktober; ta dan so šteli za čas Gospodovega prihoda. To se je ujemalo z že podanimi dokazi, da se bo 2300 dni dopolnilo jeseni. Sklep je bil videti zanesljiv. VS 254.5

Po času čakanja in spanja, v priliki iz Mt 25, pride na vrsto ženinov prihod. To se je ujemalo s pravkar podanimi dokazi v prerokovanju in v simbolični službi. Ti do-kazi so prepričljivo govorili v korist svoje resničnosti; zato je tisoče vernih oznanjalo “polnočni klic”. VS 254.6

To gibanje se je širilo po zemlji kakor plima. Šlo je iz mesta v mesto, iz vasi v vas do odročnih podeželskih krajev, vse dokler Božje ljudstvo, ki je čakalo nanj, ni bilo popolnoma prebujeno. Pred tem oznanjanjem je fanatizem izginil kakor zgodnja slana ob sončnem vzhodu. Verni so se znebili dvoma in zmede, njihovo srce pa sta napolnjevala upanje in pogum. Delo se je opravljalo brez pretiravanj, ki se pojavljajo vedno, ko pride do izraza človeško vznemirjenje, na katerega Božja beseda in Duh ne moreta vplivati. To je bil čas ponižnosti in vrnitve h Gospodu. Podobno se je zgodilo v starem Izraelu po opominih Božjih služabnikov. Ta čas je prinesel značilnosti, ki so bile bistvene za Gospodovo delo v vseh časih. Navdušenje je odstopilo prostor temeljitemu preiskovanju srca, priznavanju grehov in odpovedovanju svetu. Cilj teh bojevnikov je bil priprava za srečanje z Gospodom. Neprestano so molili in se brezpogojno izročali Bogu. VS 254.7

Miller je tako opisal to delo: “Nihče se ne veseli pretirano; kaže, da je veliko veselje prihranjeno za prihodnjo priložnost, ko se bodo vsa nebesa in s slavo napolnjena zemlja nepopisno veselila. Nihče ne vzklika; tudi to je prihranjeno za uro, ko se bo slišal klic iz nebes. Pevci molčijo; čakajo, da se bodo pridružili angelski vojski - nebeškemu zboru. ... Čustva so usklajena; vsi so enega srca in enih misli.” ⁴ VS 255.1

Nekdo, ki je prav tako pričakoval Gospoda, je dejal: “Čakanje je povsod izzvalo temeljito preiskovanje srca in ponižno kesanje pred vzvišenim nebeškim Bogom. Sad tega je bil, da so ljudje prezrli stvari tega sveta, zgladili spore, priznali napake. Strti in spokorjeni so vpili k Bogu po milosti in odpuščanju. To je pripeljalo do osebnega ponižanja in kesanja, kakršno se ni videlo nikoli prej. Bog je po preroku Joelu ukazal za uro, ko se bo približal veliki Božji dan. Tako so raztrgali svoja srca, ne pa oblačil, in se približali Gospodu s pos-tom, jokom in žalovanjem. Kakor je Bog povedal po Zahariju, se je duh milosti in molitev izlil na njegove otroke; pogledali so vanj, kogar so prebodli; tedaj je bila velika žalost na zemlji... čakajoči na Gospoda pa so mučili pred njim svoje duše.” ⁵ To gibanje jeseni 1844 je bilo bolj kot katero koli veliko gibanje od apostolskih časov naprej osvobojeno človeške nepopolnosti in Satanovih prevar. Vsi, ki so sodelovali v tem in so ostali na temelju resnice, še sedaj po tolikih letih čutijo sveti vpliv tistega blaženega dela in pričajo, da je bilo to delo od Boga. VS 255.2

Po klicu: “Glej, ženin! Pojdite mu naproti!” so vstali vsi, ki so ga čakali, in olepšali svoje svetilke. Proučevali so Božjo besedo s takšnim zanimanjem, ki se do takrat ni videlo. Angeli so bili poslani iz nebes prebudit tiste, ki so izgubili pogum, in jih pripravit za sprejem sporočila. To delo ni temeljilo na znanju in modrosti ljudi, temveč na Božji moči. Ne najbolj nadarjeni, temveč najpreprostejši in najbolj vdani so bili ti, ki so prvič slišali vabilo in se ravnali po njem. Poljedelci so pustili svoje žito na njivah in obrtniki svoje orodje. S solznimi očmi in velikim veseljem so šli oznanjat opomin. Prvotni voditelji so bili med zadnjimi, ki so se priključili temu gibanju. Cerkve so povsod zapirale vrata pred tem sporočilom, zato je iz njih odšlo veliko število takih, ki so ga sprejeli. Po Božji previdnosti se je to sporočilo zedinilo z drugim angelskim sporočilom in dalo posebno moč temu delu. VS 255.3

Novica: “Glejte, ženin!” se ni širila samo zaradi jasnih in prepričljivih svetopisemskih dokazov, ampak predvsem zaradi nep-remagljive moči, ki je spodbujala ljudstvo. Dvomi in vprašanja se niso pojavili. Ob Kristusovem zmagoslavnem prihodu v Jeruzalem je ljudstvo, ki se je zbralo z vseh strani dežele k prazniku, pohitelo k Oljski gori. Ko so se ljudje pomešali z množico, ki je spremljala Jezusa, jih je zajelo vsesplošno navdušenje. Pridružili so se, da bi okrepili klic: “Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!” (Mt 21,9) Podobno se je zgodilo z nevernimi, ki so zaradi radovednosti ali posmehovanja hiteli na adventistična zborovanja, kjer so občutili nepremagljivo moč, ki je spremljala sporočilo: “Glejte, ženin!” VS 256.1

V tem času je obstajala vera, ki je prinašala odgovore na molitev - vera, ki pričakuje nagrado. Kakor dež, ki osvežuje žejno zemljo, je Duh milosti prišel na resne preiskovalce. Tisti, ki so pričakovali, da bodo kmalu videli svojega Odrešenika iz oči v oči, so čutili sveto veselje, ki ga ni možno opisati. Moč Svetega Duha, ki mehča in podreja, je raztopila srca, ko se je Božji blagoslov obilno izlil na zveste vernike. VS 256.2

Čas se je približeval. Tisti, ki so sprejeli sporočilo, so pozorno in slovesno pričakovali njegovo izpolnitev. Upali so, da se bodo srečali z Gospodom. Vsako jutro so čutili, da je njihova prva dolžnost prepričati se, da jih Bog sprejema. Njihova srca so bila povezana. Večkrat so molili skupaj in drug za drugega. Pogosto so se srečali na kakšnem osamljenem mestu in molili k Bogu. Glas prošenj se je dvigal k nebu z njiv in gajev. Gotovost, da uživajo Zveličarjevo naklonjenost, so imeli za pomembnejšo od vsakdanje hrane. Če je kak-šen oblak zasenčil njihovo dušo, niso mi-rovali, dokler ga niso odstranili. Občutili so milostno odpuščanje in hrepeneli po njem, ki so ga tako zelo ljubili. VS 256.3

Toda potrebno je bilo, da so znova doživeli razočaranje. Čakalni čas je minil, njihov Zveličar pa ni prišel. Z neomajnim zaupanjem so gledali na njegov prihod. Počutili so se kot Marija, ko je prišla k Zveličarjevemu grobu, a je bil prazen. V solzah je vzkliknila: “Mojega Gospoda so vzeli, in ne vem, kam so ga položili.” (Jn 20,13) VS 256.4

Občutek globokega spoštovanja in bojazen, da bi sporočilo utegnilo biti resnično, sta za nekaj časa zadrževala neverni svet. Vendar je čas minil. Neverniki se niso takoj znebili prejšnjih občutkov, niti si niso upali slaviti zmago nad žrtvami razočaranja. Ko pa se znamenja Božje jeze niso pokazala, so si opomogli od strahu in se začeli znova posmehovati in rogati. Veliko število tistih, ki so trdili, da verujejo v Gospodov skorajšnji prihod, je zapustilo svojo vero. Tisti, ki so se zanašali nase, so bili zaradi ošabnosti tako ranjeni, da so si želeli izginiti s sveta. Mrmrali so zoper Boga kakor Jona in si bolj želeli smrti kakor življenja. Nekateri so bili prip-ravljeni spremeniti svoje poglede, saj je njihova vera temeljila na mnenju drugih in ne na Božji besedi. Zasmehovalci so v svoje vrste dobili slabiče in strahopetneže. Zedinili so se in izjavili, da se jim ni treba več česa bati. Čas je minil, Gospod ni prišel, in svet lahko ostane enak še tisoče let. VS 256.5

Resni in iskreni verniki so se zaradi Kristusa odpovedali svetu. Občutili so njegovo bližino kakor nikoli prej. Bili so prepričani, da so oznanili svetu zadnji opomin. Zaradi pričakovanja, da bodo kmalu sprejeti v družbo svojega božanskega Učitelja in nebeških angelov, so prekinili skoraj vse stike z ljudmi, ki niso sprejeli sporočila. Z velikim hrepenenjem so molili: “Pridi, Gospod Jezus, pridi hitro!” Vendar On ni prišel. Zopet so morali prevzeti težko breme težav in skrbi tega življenja ter prenašati zasmehovanje in roganje sveta. To je bila zares huda preizkušnja njihove vere in potrpežljivosti. VS 256.6

Vendar njihovo razočaranje v primerjavi s tem, kar so doživeli učenci v času prvega Kristusovega prihoda, ni bilo tako veliko. Ko je Jezus v slavi stopal v Jeruzalem, so učenci verjeli, da namerava zasesti Davidov prestol in osvoboditi Izrael. Z velikimi upi in veselim pričakovanjem so tekmovali, kdo bo svojemu Kralju izkazal večje spoštovanje. Mnogi so pred njim polagali svoja oblačila ali krasili pot s palmovimi vejami. V svojem navdušenju so vzklikali z drugimi: “Hosana Davidovemu Sinu!” Farizeji so bili zaradi tega veselja vznemirjeni in jezni. Ko so od Jezusa zahtevali, naj ošteje svoje učence, jim je odvrnil: “Če ti umolknejo, bodo kamni vpili.” (Lk 19,40) Prerokovanje se je moralo izpolniti. Učenci so izpolnjevali Božji namen, a so kljub temu morali doživeti grenko razočaranje. Samo nekaj dni po tem so namreč videli umirati Zveličarja. Ko je umrl, so ga položili v grob. Njihova pričakovanja se niso izpolnila niti v najmanjši podrobnosti. Njihovo upanje je umrlo z Jezusom vred. Šele po Gospodovem veličastnem vstajenju iz groba so razumeli, da je bilo vse to prerokovano že prej in “da je Mesija moral trpeti in vstati od mrtvih”. (Apd 17,3) VS 257.1

Petsto let pred tem je Gospod rekel po preroku Zahariju: “Močno se raduj, hči si-onska, od veselja vriskaj, hči jeruzalemska! Glej, k tebi prihaja tvoj kralj: pravičen je in zmagoslaven, krotak, na osliču jezdi, na žrebetu oslice.” (Zah 9,9 EKU) Če bi učenci vedeli, da bo Kristus odšel pred sodišče in v smrt, ne bi mogli izpolniti te prerokbe. VS 257.2

Podobno so tudi Miller in njegovi sode-lavci izpolnili prerokovanje. Razglasili so sporočilo, za katero je Navdihnjenje napo-vedalo, da se bo oznanilo svetu. Če bi pre-rokovanja, ki so jim prinesla razočaranje, popolnoma razumeli, sporočilo ne bi bilo oznanjeno. Prerokovanja pa so vsebovala tudi drugo sporočilo, ki ga je bilo treba oznaniti vsem narodom pred Gospodovim vnovičnim prihodom. Obe angelski sporočili, prvo in drugo, sta bili objavljeni ob pravem času in izpolnili delo, ki ga je Bog nameraval opraviti z njima. VS 257.3

Svet je pričakoval, da bo opuščen sleherni adventistični nauk, če bo čas minil, ne da bi Kristus prišel. Čeprav so nekateri zaradi bremena preizkušnje opustili svojo vero, so mnogi še naprej ostali trdni. Duh ponižnosti in preiskovanje srca, odpoved svetu in sprememba življenja so bili sadovi, ki so spremljali to delo, in pričali, da je od Boga. Ljudje si niso upali zanikati, da je oznanjevanje sporočila o drugem prihodu utrjevala moč Svetega Duha. Prav tako niso mogli najti ene same napake v računanju preroških obdobij. Niti njihovemu najsposobnejšemu nasprotniku ni uspelo ovreči sistema razlage prerokovanj. Brez svetopisemskih dokazov ni bilo mogoče opustiti stališča, do katerega so se dokopali z resnim in predanim preiskovanjem Svetega pisma, z umom, ki ga je razsvetlil Božji Duh, in s srcem, ki je gorelo z njegovo živo močjo. Niso mogli opustiti sklepov, ki so kljubovali najostrejši kritiki ter najbolj ogorčenim napadom verskih voditeljev in mislecev tega sveta; temu so dodali vso učenost in zgovornost, a tudi šale ter posmehovanje ljudi višjih in nižjih slojev. VS 257.4

Drži, da pričakovani dogodek ni prišel, vendar niti to ni moglo pretresti njihove vere v Božjo besedo. Ko je Jona po ninivskih ulicah oznanjal, da bo mesto v štiridesetih dneh uničeno, je Bog sprejel spokorjenje Ninivljanov in podaljšal čas milosti. Jonovo sporočilo je bilo poslano od Boga, a Ninive so bile preizkušene po njegovi volji. Adventisti so verjeli, da je Bog na enak način vodil tudi nje, ker je želel oznaniti opomin o sodbi. Govorili so: “Sporočilo je preizkusilo srca vseh, ki so ga slišali, in zbudilo v njih ljubezen do Gospodovega prihoda. Po drugi strani je izzvalo bolj ali manj opazno, toda Bogu dobro znano sovraštvo do njegovega prihoda. Potegnilo je ločnico ... tako da so tisti, ki so hoteli preizkusiti svoja srca, lahko spoznali, na kateri strani bi bili, če bi Gospod prišel. Ali bi vzkliknili: ‘Glejte, to je naš Bog, čakali smo ga, da nas reši!’ Ali pa bi vpili goram in skalam, naj padejo nanje, da jih pokrijejo pred obličjem njega, ki sedi na prestolu, in pred Jagnjetovo jezo. Verujemo, da je Bog tako preveril svoje otroke, preiskal njihovo vero in jih preizkusil. Bodo v času skušnjave zapustili prostore, na katere jih je postavil po svoji previdnosti, ali pa se bodo odpovedali temu svetu in pokazali brezpogojno zaupanje v Božjo besedo?” ⁶ VS 257.5

Čustva tistih, ki so še vedno verovali, da jih je Bog vodil v njihovi pretekli izkušnji, Miller izraža z naslednjimi besedami: “Če bi lahko še enkrat živel svoje življenje z enakimi dokazi, kakršne sem imel tedaj, bi iz poštenja do Boga in ljudi ravnal enako, kakor sem ravnal. Upam, da sem pred Bogom čist glede tega. Prepričan sem, da sem se, kolikor koli mi je bilo možno, osvobodil sleherne krivde glede obsodbe ljudi. Čeprav sem bil dvakrat razočaran,” piše ta Božji mož, “še vendar nisem poražen in še nisem izgubil poguma. ... Moje upanje v Kristusov prihod je močnejše kakor kdaj prej. Naredil sem samo to, kar sem po mnogih letih resnega razmišljanja menil, da mi je sveta dolžnost. Če sem naredil napako, je bilo prej iz krščanske ljubezni do bližnjih in iz prepričanja o dolžnosti do Boga. Eno vem: oznanjal sem samo to, kar sem veroval. Bog je bil z menoj. Njegova moč se je razodela v delu, in narejeno je bilo veliko dobrega. Mnogi so z oznanjevanjem časa spodbujeni k proučevanju Svetega pisma. Zaradi tega in zaradi Kristusove krvi so spravljeni z Bogom.” ⁷ VS 258.1

“Nikoli si nisem prizadeval doseči milost pri ošabnih ljudeh in nikoli nisem klonil, ko mi je svet grozil. Niti sedaj ne bom kupoval njihove naklonjenosti; ne bom izzival njihovega sovraštva s prekoračenjem svoje dolžnosti. Nikoli ne bom pred njimi prosil za svoje življenje. A hkrati upam, da ga bom vedno pripravljen žrtvovati, če bo Bog tako določil po svoji dobri previdnosti.” ⁸ VS 258.2

Bog ni zapustil svojega ljudstva; njegov Duh je še vedno z njimi, ki se niso odpovedali dani luči in se niso uprli adventnemu gibanju. V listu Hebrejcem so zapisane besede spodbude in opomina tistim, ki so bili skušani v tej uri stiske: “Ne zavrzite torej zaupanja, ki ga čaka veliko plačilo. Potrpežljivosti vam je namreč treba, da izvršite Božjo voljo ter dosežete obljubo. Zakaj še malo, prav malo in prišel bo, kateri mora priti, in ne bo odlašal. Moj pra-vični pa bo živel iz vere. Če se pa odtegne, ne bo z njim zadovoljna moja duša. Mi pa nismo izmed tistih, ki se v svojo pogubo odtegujejo, ampak izmed tistih, ki verujejo, da tako rešijo življenje.” (Heb 10,35-39 EKU) VS 258.3

Da je ta opomin poslan cerkvi v zadnjih dneh, se jasno vidi iz besed, ki kažejo na bližino Gospodovega prihoda: “Kajti malo, malo še, in pride On, ki ima priti, in ne bo se mudil.” Iz tega jasno izhaja, da se je morala zgoditi nekakšna navidezna zamuda in da Gospod na videz odlaša svoj prihod. Ta nauk ustreza izkušnji adventistov tistega časa. Tisti, katerim so namenjene te besede, so bili v nevarnosti, da bi izgubili vero. Izpolnjevali so Božjo voljo, izročili so se vodstvu njegovega Duha in njegove besede, toda niso mogli dojeti njegovega namena v svoji prejšnji izkušnji, niti videti poti pred seboj. Zato jih je mučila skušnjava, da bi začeli dvomiti, ali jih je resnično vodil Bog. Na ta čas se nanašajo besede: “Pravični pa bo živel iz vere.” Ko je jasna luč polnočnega klica posvetila na njihovo pot in ko so po odpečatenju prerokovanja spoznali, da se hitro izpolnjujejo znamenja, ki so jim govorila o skorajšnjem Kristusovem prihodu, so zares živeli tako, kakor da ga gledajo. Toda sedaj so se strti z neizpolnjenimi upi lahko ohranili samo z vero v Boga in njegovo besedo. Svet, ki jih je zasmehoval, je govoril: “Prevarani ste. Opustite svojo vero in recite, da je bilo adventno gibanje od Satana.” Ampak Božja beseda je govorila: “Če se pa odtegne, ne bo z njim zadovoljna moja duša.” Sedaj opustiti svojo vero in se odpovedati moči Svetega Duha, ki je spremljala to besedo, bi pomenilo vrniti se v pogubo. Besede apostola Pavla so jih spodbujale k vztrajnosti: “Ne zavrzite torej zaupanja, ki ga čaka veliko plačilo. Potrpežljivosti vam je namreč treba. ... Zakaj še malo, prav malo in prišel bo, kateri mora priti, in ne bo odlašal.” Njihova edina zanesljiva pot je bila še dalje gojiti luč, ki so jo dobili od Boga, se oklepati njegovih obljub, še naprej preiskovati Sveto pismo, potrpežljivo čakati in bedeti, vse dokler ne bo dana večja luč. VS 258.4