Veliki Spopad

Poglavje 21—Zavrženi opomin

William Miller in njegovi sodelavci so oznanjali nauk o drugem prihodu, da bi bližnje spomnili na pripravo za sodbo. Verske učitelje so opozarjali na pravo cerkveno upanje in na potrebo globlje krščanske izkušnje. Nespreobrnjene so spominjali na njihovo dolžnost, da se brez obotavljanja spokorijo in spreobrnejo k Bogu. “Nikogar niso nameravali pridobiti za kakšno ločino ali versko skupnost. Delali so med vsemi skupinami, ne da bi se mešali v njihove organizacijske in cerkvene predpise. VS 240.1

“Pri vsem svojem delu,” je rekel Miller, “nisem nikoli želel ali nameraval ustvariti nove smeri zunaj že obstoječih cerkva ali podpirati eno cerkev na račun drugih. Načrtoval sem biti koristen vsem. Domneval sem, da se bodo vsi kristjani veselili upanja v skorajšnji Kristusov prihod in da tisti, ki niso mogli razumeti te resnice kakor sem jo jaz, ne bodo manj ljubili tistih, ki so sprejeli ta nauk. Nikoli si nisem mislil, da bodo kdaj potrebni ločeni sestanki. Moj edini cilj je bil spreobračati ljudi k Bogu, oznaniti prihajajočo sodbo in spodbuditi svoje bližnje, naj pripravijo srce, tako da bodo lahko v miru pričakali Boga. Velika večina, ki se je spreobrnila po mojem delu, se je združila z raznimi že obstoječimi cerkvami.’’ ¹ VS 240.2

Njegovo delo je bilo koristno za utrjevanje cerkva, zato se je nekaj časa nanj gledalo z naklonjenostjo. Kasneje so se pridigarji in verski voditelji obrnili proti resnici o prihodu. Odločili so se zadušiti vsakršno širjenje tega nauka, zato so mu nasprotovali s prižnic. Vernikom so celo prepovedali poslušati pridige o drugem prihodu in pri bogoslužjih govoriti o tem upanju. Tako so se zvesti znašli v težavnem položaju in zmedi. Ljubili so svoje cerkve in se niso hoteli ločiti od njih. Ko pa so spoznali, da se pričevanje Božje besede odriva in da se jim krati pravica do raziskovanja prerokovanj, so bili prepričani, da jim zvestoba Bogu prepoveduje, da bi se podredili. Njih, ki so zavrgli pričevanje Božje besede, niso mogli imeti za Kristusovo cerkev, “ki je stolp in podstavek resnice”. Menili so, da imajo pravico ločiti se od svojih dosedanjih cerkva. Poleti 1844 je svoje cerkve zapustilo okoli petdeset tisoč vernikov. VS 240.3

V tem času se je v večini cerkev v Zdru-ženih državah Amerike opazila pomembna sprememba. Že mnogo let se je namreč opažalo sicer postopno, a hkrati vse večje prilagajanje posvetnim običajem in navadam, kar je vodilo v upadanje pravega duhovnega življenja. Prav tisto leto so se skoraj v vseh cerkvah pokazala znamenja naglega in opaznega propadanja. Kazalo je, da nihče ne more najti vzroka za to. Toda dejstvo je bilo znano; o tem se je razpravljalo v tisku in s prižnice. VS 241.1

Na pridigarskem srečanju v Filadelfiji je gospod Barnes, pisec zelo znane sveto-pisemske razlage in pridigar ene izmed najvidnejših cerkva svojega mesta, rekel, “da že dvajset let dela v pridigarski službi in še nikoli prej ni doživel, da pri obredu Gospodove večerje, ko je delil obhajilo, ne bi sprejel v cerkev vsaj nekaj novih vernikov. Toda sedaj ni več prebujenja, ni več spreobrnjenja, med verniki ni vidne rasti v milosti, in nihče več ne prihaja, da bi se po-govarjal o zveličanju. S povečanjem dobič-konosnih dejavnosti ter z razcvetom trgovine in industrije se kaže tudi vse večja rast posvetnega duha. Takšno stanje je v vseh verskih skupnostih.” ² VS 241.2

Februarja istega leta je prof. Finney s kolidža v Oberlinu dejal: “Ugotovili smo, da so skoraj vse protestantske cerkve v naši domovini ravnodušne in celo sovražno razpoložene skoraj do vseh moralnih obnov našega časa. Sicer obstajajo izjeme, vendar jih ni toliko, da bi omenjeno dejstvo lahko posplošili. Obstaja še en dokaz o tem, da smo ostali skoraj brez vpliva, ki poživlja cerkve. Ta dokaz je duhovna ravnodušnost, ki je prežela skoraj vse in je zelo globoka; to potrjuje verski tisk po vsej deželi. ... Verniki cerkve so se prepustili modi, se prilagodili nevernikom, hodijo z njimi na izlete, ples in druge zabave. ... Ne govorimo več o teh mučnih stvareh. Dovolj je, da se dokazi kopičijo in nas zelo bremenijo. Dejstvo je, da so se cerkve žalostno popačile. Oddaljile so se od Gospoda, Gospod pa se je umaknil od njih.” VS 241.3

V verski reviji, Verski teleskop, je neki pisec zapisal: “Nikoli doslej nismo bili priče tako splošnemu verskemu padanju. Resnično, cerkev se mora zbuditi in preiskati razloge za takšno stanje, ki jih lahko prepoznajo vsi, kateri ljubijo Sion. Ko pomislimo na redke primere pravega spreobrnjenja in po drugi strani vidimo neprimerljivo nesramnost in zakrknjenost grešnikov, nehote vzkliknemo: Ali je Bog pozabil biti milostljiv ali pa so morda vrata milosti zaprta?’” VS 241.4

Razlog za takšno stanje vedno tiči v cerkvi sami. Duhovna tema, ki pokriva narode, cerkve in posameznike, ne nastaja zaradi tega, ker bi Gospod hotel ljudi prikrajšati za pomoč Božje milosti. Ne, vzrok je v zanemarjanju ali odklanjanju božanske luči. To resnico potrjuje zgodovina Judov v Kristusovem času. Živeli so kakor svet ter pozabili na Boga in njegovo besedo. Njihova dojemanja so potemnela. Vdali so se posvetnosti in užitkom. Ničesar niso vedeli o Mesijevem prihodu. V svoji ošabnosti in neveri so zavrgli Odrešenika. Vendar Bog tudi tedaj ni prikrajšal judovskega naroda za spoznanje ali prejemanje blagoslovov zveličanja. Kdor pa je zavrgel resnico, je izgubil sleherno željo po nebeškem daru. Iz teme so naredili luč, iz luči pa temo, dokler ni luč, ki je bila v njih, postala tema. Kako velika je bila ta tema! VS 241.5

Cilj Satanovega delovanja je ohraniti zunanjo podobo vere brez duha žive po-božnosti. Judje so potem, ko so zavrgli evangelij, dalje goreče oznanjali svoje stare obrede. Bili so izbran narod, zato so strogo varovali to svojo posebnost. Vendar so kmalu morali priznati, da se jim Bog več ne razodeva. Danielovo prerokovanje je tako jasno kazalo na čas Mesijevega prihoda in tako natančno napovedalo njegovo smrt, da so judovski duhovniki odvračali ljudi od proučevanja. Končno so rabini prekleli vse, ki so poskušali izračunati čas. Izraelski narod že 1900 let živi v slepilu, nespokorjen in ravnodušen do milostnih ponudb zveličanja. Ni mu mar za blagoslove evangelija. To je svečan in strašen opomin, ki opozarja na nevarnost zavrnitve nebeške luči. VS 242.1

Vzroki vedno prinašajo določene posledice. Kdor namerno zavrača svoje dolžnosti, ker nasprotujejo njegovi volji, nazadnje ne bo mogel razlikovati resnice od zmote. Oslabljen razum, otopela vest in odrevenelo srce človeka ločijo od Boga. Omalovaževanje in preziranje sporočil Božje resnice zavijata cerkev v temo; ohlajata njeno vero in ljubezen ter spodbujata odtujenost in razdor. Verniki cerkve usmerjajo svoje zanimanje in moč na posvetne stvari; tako grešniki zakrknejo nespokorjeno srce. VS 242.2

Prvo angelsko sporočilo iz Raz 14 na-poveduje uro Božje sodbe in vabi ljudi, naj molijo Boga. Namen sporočila je, da se Božje ljudstvo loči od škodljivega vpliva sveta, se prebudi in spozna svoje pravo stanje mesenosti in odpadništva. V tem sporočilu je Bog cerkvi poslal opomin. Če bi ga sprejeli, bi odstranil zlo, ki je ljudi ločevalo od njega. S sprejemanjem sporočila iz nebes, ponižanjem srca pred Gospodom, z iskrenim pripravljanjem na njegovo navzočnost bi se med njimi pokazala Božji Duh in moč. Cerkev bi zopet dosegla tisto blagoslovljeno stanje edinosti, vere in ljubezni, ki je obstajala v času apostolov, ko so bili vsi “eno srce in ena duša” in so srčno govorili Božjo besedo ter je Gospod vsak dan pomnoževal število tistih, “ki so našli odrešenje”. (Apd 4,32.31; 2,47) VS 242.3

Če bi tako imenovano Božje ljudstvo sprejelo luč, ki ga je razsvetljevala iz Božje besede, bi doseglo edinost, za katero je Kristus molil. Apostol jo opisuje kot “edinost Duha z vezjo miru”. V zvezi s tem razlaga dalje: “Eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst”. (Ef 4,3-5) VS 242.4

Takšne blažene sadove so doživeli tisti, ki so sprejeli adventno sporočilo. Prišli so iz raznih verskih skupnosti, toda podrli so ograde, ki so jih ločevale in prezrli verske nauke, v katerih niso bili enotni. Opustili so nesvetopisemsko upanje v zemeljsko tisočletno kraljestvo, popravili napačna mnenja o drugem prihodu ter odstranili ošabnost in prilagajanje svetu. Poravnali so krivice in povezali srca v najčistejšem bratskem občestvu. Zavladala sta ljubezen in veselje. Ta nauk ki je tako mogočno vplival na peščico ljudi, ki ga je sprejela, bi prinašal enake rezultate vsem ostalim, če bi ga seveda sprejeli. VS 242.5

Večina cerkva ni sprejela tega opomina. Njihovi pridigarji bi kot čuvaji Izraelovega doma morali prvi opaziti znamenja Jezusovega prihoda. Vendar niso spoznali resnice ne iz pričevanj prerokov ne iz znamenj časa. Ker so bila njihova srca napolnjena s posvetnim duhom in častihlepjem, sta se ohladili ljubezen do Boga in vera v njegovo besedo. Ko se je začel oznanjati adventistični nauk, je v njih prebudil predsodke in nevero. Sporočilo so večinoma oznanjali navadni verniki cerkve; to se je poudarjalo kot dokaz za nasprotovanje. Kakor v preteklosti, se je tudi sedaj na podlagi Božje besede zastavljalo vprašanje; “Ali mu je verjel kdo od knezov in farizejev?” Ko so spoznali, kako težko je ovreči dokaze, ki so temeljili na proučevanju preroških časov, so začeli druge odvračati od proučevanja prerokovanj. Trdili so, da so preroške knjige zapečatene in jih ni mogoče razumeti. Mnogi, ki so slepo verjeli svojim duhovnim pastirjem, niso hoteli poslušati opomina. Nekateri pa se zaradi strahu pred izključitvijo iz cerkve niso upali priznati resnice, čeprav so verjeli vanjo. Sporočilo, ki ga je Bog poslal, da bi cerkev preizkusil in očistil, je odkrilo število tistih, ki so svojo ljubezen podarili svetu namesto Kristusu. Vezi, ki so jih vezale na svet, so bile močnejše od tistih, ki so jih pritegovale k nebesom. Odločili so se poslušati glas posvetne mod-rosti. Odvrnili so se od sporočila resnice, ki preiskuje srce. VS 242.6

Z zavračanjem opomina prvega angela so zavrgli tudi možnost prerojenja, ki so ga nebesa načrtovala zanje. Glasnik milosti bi lahko odstranil ovire, ki so jih ločevale od Boga, vendar so ga prezrli. Tako so s še večjim poželenjem iskali prijateljstvo s svetom. Zaradi tega je bila cerkev leta 1844 v tako strašnem stanju, ki se je razodevalo v ljubezni do sveta, odpadništvu in duhovni smrti. VS 243.1

V Raz 14 za prvim angelom prihaja drugi, ki pravi: “Padel je, padel Babilon, veliko mesto, ki je z vinom srda svoje nečistosti napojilo vse narode.” (Raz 14,8 CHR) Izraz Babilon izhaja iz besede babel in pomeni zmešnjavo. V Svetem pismu se uporablja kot simbol za lažna in odpadla verovanja. V Raz 17 je Babilon prikazan kakor žena - podoba, ki jo Sveto pismo uporablja za simbolično oznako cerkve. Čista žena pred-stavlja čisto, nečistnica pa odpadlo cerkev. VS 243.2

V Svetem pismu se sveti in trajni odnos med Kristusom in njegovo cerkvijo prikazuje z zakonsko zvezo. Gospod je svoj narod združil s seboj s svečano zavezo in obljubil, da bo njihov Bog, ljudstvo pa se je obvezalo, da bo pripadalo samo njemu. Bog pravi: “S teboj se zaročim na veke, s teboj se zaročim v pravičnosti in v pravici, v dobroti in v usmiljenju.” (Oz 2,21) In ponavlja: “Kajti jaz sem vaš gospodar.” (Jer 3,14) Tudi Pavel uporablja isti izraz v Novi zavezi, ko pravi: “Ker sem vas kot čisto devico zaročil z enim možem, Kristusom, da bi vas postavil predenj.” (2 Kor 11,2) VS 243.3

Cerkev je svoje zaupanje in ljubezen odvrnila od Kristusa in dovolila, da je njeno dušo zasedla ljubezen do sveta. Bila je nezvesta, kar se primerja s prešuštvom. Izraelov greh oddaljevanja od Gospoda nam je prikazan z isto podobo. Čudovita Božja ljubezen, ki jo je Izrael prezrl, je ganljivo podana s temi besedami: “Prisegel sem ti in sklenil zavezo s teboj, govori Gospod BOG. Postala si zelo zelo lepa, vredna kraljevske časti. Tvoje ime je prodrlo med narode zaradi tvoje lepote. Saj je bila popolna, zavoljo sijaja, ki sem ti ga nadel. ... A preveč si se zanašala na svojo lepoto: zaradi svojega slovesa si se začela vlačugati. (Ezk 16,8.13-15) A kakor kdaj žena izda svojega soproga, tako ste vi izdali mene, Izraelova hiša, govori GOSPOD. (Jer 3,20) ... kakor žena prešuštnica, ki namesto svojega moža jemlje druge.” (Ezk 16,32) Tudi Nova zaveza namenja podobne besede kristjanom, ki bolj iščejo prijateljstvo s svetom kakor priljubljenost pri Bogu. Apostol Jakob pravi: “Prešuštnice, ali ne veste, da je prijateljstvo s svetom sovraštvo do Boga? Kdor hoče biti prijatelj sveta, postane Bogu sovražnik.” (Jak 4,4) Žena (Babilon) iz Raz 17 je “bila oblečena v bager in škrlat ter okrašena z zlatom, dragimi kamni in biseri; imela je v roki zlato čašo, polno gnusob in nečednosti svojega nečistovanja; in na njenem čelu je bilo zapisano ime, skrivnost: “Veliki Babilon, mati nečistnic in gnusob na zemlji.” Prerok pravi: In videl sem žensko, pijano od krvi svetih in od krvi pričevavcev Jezusovih.” (Raz 17,4-6 EKU) Dalje je rečeno za Babilon: “Je veliko mesto, ki kraljuje nad kralji zemlje.” (Raz 17,18 EKU) Moč, ki je v mnogih stoletjih kot tiran gospodarila nad krščanskimi vladarji, je bila Rim. Bager, škrlat, zlato, drago kamenje in biseri prikazujejo resničen sijaj in več kakor kraljevsko razkošje, s kakršnim se je ponašal Rim. Za nobeno drugo oblast ni možno tako upravičeno reči, da je pijana krvi svetnikov, kakor za to, ki je tako surovo preganjala Kristusove sledilce. Babilon je obdolžen tudi zaradi grehov nezakonite zveze z zemeljskimi kralji. Judovska cerkev je postala nečistnica, ko se je oddaljila od Gospoda in se povezala s pogani. Tudi Rim, ki se je pokvaril na enak način, čaka enaka obsodba. VS 243.4

Za Babilon je rečeno, da je mati nečistnic. Njene hčere so tiste cerkve, ki se držijo njenega nauka in izročil ter se ravnajo po njenem zgledu. Odpovedujejo se resnici in Božji naklonjenosti, da bi stopile v nezakonito zvezo s svetom. Sporočilo v Raz 14, ki napoveduje padec Babilona, se nanaša na verske skupnosti, ki so bile nekoč čiste, pa so se pokvarile. Temu sporočilu sledi opomin o sodbi, kar pomeni, da se mora oznaniti v zadnjih dneh. Zato se ne more nanašati samo na rimsko cerkev, saj je ta že stoletja v padlem stanju. V Raz 18 je Božje ljudstvo poklicano, naj izide iz Babilona. Glede na to svetopisemsko besedilo je še mnogo Božjih otrok v Babilonu. Toda v katerih verskih skupnostih je danes večji del Kristusovih sledilcev? Ni dvoma, da v teh, ki izpovedujejo protestantsko vero. Te so ob svojem nastanku imele pravilno stališče do Boga in njegove resnice, zato so bile blagoslovljene. Celo nezvesti svet je moral priznati blagodejne sadove, ki jih je prinašalo sprejemanje načel evangelija. Na to je mislil prerok, ko je rekel za Izrael: “Tvoje ime je prodrlo med narode zaradi tvoje lepote. Saj je bila popolna, zavoljo sijaja, ki sem ti ga nadel, govori Gospod BOG.” (Ezk 16,14) Toda te skupnosti so padle zaradi enakega vzroka, ki je povzročil prekletstvo in propad Izraelu - želeli so si namreč pridobiti prijateljstvo z neverniki in sprejeti njihove navade. “A preveč si se zanašala na svojo lepoto: zaradi svojega slovesa si se začela vlačugati. Vsakemu, ki je šel mimo, si se ponudila za vlačugo, postala si njegova ...” (Vr. 15) VS 244.1

Mnoge protestantske cerkve se ravnajo po rimskem zgledu sklepanja nedovoljenih zvez s kralji zemlje. Državne cerkve to delajo s svojim odnosom do posvetnih oblasti, druge verske skupnosti pa s prizadevanji za naklonjenost sveta. Izraz Babilon - zmeda se lahko upravičeno uporabi za verske skupnosti, ki trdijo, da je temelj njihovega nauka Sveto pismo, a se kljub temu zelo razlikujejo v verovanjih in teorijah ter so razdeljene na mnogo ločin. VS 244.2

Te skupnosti, so se sicer ločile od Rima, a poleg nedovoljene zveze s svetom kažejo še druge njegove lastnosti VS 245.1

Neko rimokatoliško delo trdi: “Če se rimska cerkev zaradi spoštovanja svetnikov šteje za krivo malikovalstva, potem se lahko sodi, da je kriva tudi njena hči anglikanska cerkev, ki je devici Mariji posvetila deset templjev, Kristusu pa samo enega.” ³ Dr. Hopkins v svoji Študiji o tisočletnem kraljestvu pravi: “ Nimamo razloga, da bi protikrščanskega duha in njegove navade pripisali edino tisti cerkvi, ki se imenuje rimska cerkev. Protestantske cerkve vsebujejo več protikrščanskega in so daleč od tega, da bi bile prenovljene ... proste pokvarjenosti in brezbožnosti.” ⁴ VS 245.2

Dr. Guthrie piše glede ločitve prezbiterijanske cerkve od Rima: “Pred tristo leti je naša cerkev zapustila rimska vrata z odprtim Svetim pismom na svoji zastavi in z geslom: ‘Preiskujte Sveto pismo.’ Zastavlja se pomembno vprašanje: “Je bila ta cerkev čista, ko je izšla iz Babilona?” ⁵ VS 245.3

Spurgeon pravi: “Kaže, da je vsa an-glikanska cerkev napolnjena z naukom o svetih skrivnostih. Videti je, da so tisti, ki so se ločili od te cerkve, prav tako sprejeli mnogo filozofske verolomnosti. Tisti, od katerih smo pričakovali nekaj boljšega, se drug za drugim odvračajo od verskih te-meljev. Popolnoma sem prepričan, da je samo angleško srce okuženo s pogubno nevero, ki si še vedno upa pridigati in se imenovati krščansko.” VS 245.4

Čemu je nastal veliki odpad? Kako se je cerkev na začetku oddaljila od preprostosti evangelija? Prilagodila se je navadam poganov, da bi jim olajšala sprejemanje krščanstva. Apostol Pavel je že v svojem času povedal: “Skrivnost nepostavnosti je namreč že na delu.” (2 Tes 2,7) V času apostolov je bila cerkev sorazmerno čista. Toda “proti koncu II. stoletja je večina cerkev sprejela novo obliko. Izginila je prvotna preprostost. Ko so ostareli učenci umrli, so neopazno prišli njiho-vi otroci in novo spreobrnjeni ... tako so nastale nove razmere.” ⁶ Da bi pridobili več pristašev, so znižali vzvišena načela krščanske vere. Posledica tega je bila “poganska poplava, ki je prodrla v cerkev in s seboj prinesla mnogo običajev, ceremonij in malikov”. ⁷ Ko si je krščanska vera zagotovila naklonjenost in podporo posvetnih vladarjev, jo je množica sprejela. Čeprav je bilo videti, da so kristjani, so mnogi v bistvu “ostali pogani in so naskrivaj častili svoje malike”. ⁸ VS 245.5

Ali se enak postopek ni ponavljal skoraj v vsaki cerkvi, ki se imenuje protestantska? Ko so umrli njeni ustanovitelji, ki so bili prepojeni s pravim prenovitvenim duhom, so prišli njihovi nasledniki, in vse se je spremenilo. Otroci reformacije so se slepo držali vere svojih očetov. Niso hoteli sprejeti kakršne koli nove resnice, zato so bili daleč od pravega zgleda ponižnosti, samoodpovedi in odpovedovanja svetu. Tako je izginila prva preprostost. Cerkev je preplavil posvetni val in s seboj prinesel svoje običaje, ceremonije in malike. VS 245.6

O kako se je sedaj med Kristusovimi sledilci gojilo tisto prijateljstvo s svetom, ki je sovraštvo do Boga! Kako so se velike cerkve v vsem krščanskem svetu oddaljile od svetopisemske ponižnosti, samoodpovedi, preprostosti in pobožnosti! John Wesley je govoril o pravi uporabi denarja in dejal: “Ne tratite niti enega dela dragocenega daru, da bi zadovoljili željo po odvečnem in potratnem oblačenju ali nepotrebnem okraševanju. Ne razsipajte ničesar od tega za izumetničeno okraševanje svojih domov, za odvečno in dragoceno pohištvo, dragocene slike in okraševanje z zlatom. ... Ne uporabljajte ničesar za nečimrno življenje, da bi pritegnili občudovanje in pozornost ljudi. ... Dokler koli ti je dobro, bodo ljudje govorili dobro o tebi. Medtem ko se oblačiš v škrlat in dragocene obleke in živiš vsak dan v obilju,ni dvoma, da bodo mnogi poveličevali tvoj okus, radodarnost in gostoljubnost. Vendar ne plačaj tako drago njihovega odobravanja; boljše je, da si zadovoljen s častjo, ki prihaja od Boga.” ⁹ V mnogih cerkvah našega časa ni niti sledu o takem nauku. VS 246.1

Pripadati kaki veroizpovedi je v svetu postalo nekaj priljubljenega. Vladarji, politiki, pravniki, zdravniki in trgovci postajajo verniki cerkve, da bi jih družba bolj spoš-tovala in jim zaupala; to prinaša napredek njihovim interesom. S tem poskušajo svoja nepravična opravila zaviti v plašč krščanske veroizpovedi. Razne verske skupnosti so okrepljene z bogastvom in vplivom teh pokristjanjenih posvetnih ljudi dosegle še večjo priljubljenost in več podpornikov. V najlepših ulicah so postavljene veličastne in razkošno okrašene cerkve. Verniki, ki prihajajo k bogoslužju, se oblačijo po modi in v dragocene obleke. Nadarjeni pridigarji dobivajo veliko plačilo, da zabavajo in pritegujejo ljudstvo. Njihove pridige ne smejo kritizirati grehov ljudstva, ampak morajo ugajati posvetnim ušesom in lepo zveneti. Tako so ugledni grešniki zapisani v cerkvene knjige in grehi so skriti pod plaščem pobožnosti. VS 246.2

Vodilni posvetni časopis je govoril o sedanjem odnosu tako imenovanih kristjanov do sveta in zapisal: “Cerkev se je neopazno vdala duhu časa in prilagodila svoja bogoslužja sodobnim zahtevam. Zares, sedaj uporablja vse, kar lahko vero naredi privlačno.” Neki pisec je v newyorškem listu Independent o današnjem metodizmu zapisal: “Meje, ki ločuje pobožne od brezbožnih, skoraj ni več. Prizadevni ljudje se na obeh straneh trudijo zabrisati razlike, ki se nanašajo na njihov način ravnanja in zabavanja. Priljubljenost vere je prispevala, da se je povečalo število tistih, ki hočejo uživati njene blagoslove, izpolnjevanje svojih dolžnosti pa popolnoma zanemarijo.” VS 246.3

Howard Crosby pravi: “Zelo smo za-skrbljeni nad ugotovitvijo, da krščanska cerkev tako slabo izpolnjuje Gospodove načrte. Kakor so se nekoč Judje odvrnili od Boga zaradi prijateljskih vezi z malikovalci ... tako je tudi današnja Jezusova cerkev zapustila božanski način pravega življenja zaradi nedovoljenih vezi z nevernim svetom. Podredila se je raznovrstnim, čeprav pogosto površnim navadam krščanske družbe, uporabila dokaze in sprejela sklepe, ki so tuji Božjemu razodetju in nasprotujejo vsakršni rasti v milosti.” ¹⁰ V tej poplavi posvetnega vpliva in želja po užitkih sta se skoraj popolnoma izgubili samoodpoved in požrtvovalnost zaradi Kristusa. “Nekateri ljudje, ki sedaj delajo v naših cerkvah, so bili kot otroci poučeni, naj se žrtvujejo, da bi bili sposobni kaj delati ali dajati zanj.” Sedaj pa, “če so potrebna sredstva, se od nikogar ne zahteva, da bi kaj dal. O, ne! Kako hitro pa se lahko pripravi sejem, loterija, veseli večer, pojedina ali kar koli podobnega, samo da se ljudstvo zabava.” VS 246.4

Winsconsinski guverner Washburn je v svojem letnem razglasu 9. januarja 1873 izjavil: “Kaže, da so nujno potrebni nekateri zakoni, da bi ukinili šole, ki vzgajajo kockarje, ki so vsepovsod. Celo cerkev (zagotovo nehote) včasih opravlja to Satanovo delo. Pripravljajo se prireditve z darili, do-brodelnimi loterijami in z raznimi žrebanji pogosto za verske in dobrodelne namene, vendar so zelo malo koristne. Namen loterije, prodaje paketov itn. je, da se na lahek način pride do denarja. Nič ni bolj nevarno in strupeno za moralo zlasti mladih, kakor je priskrbeti si denar in imetje brez dela. Ugledne osebe, ki se ukvarjajo z loterijo, si pomirijo vest z mislijo, da gre ta denar v dobrodelne namene. Nikar se ne čudimo, da se mladina vdaja slabim navadam, ki jih povzročajo vznemirljive igre na srečo.” VS 247.1

Duh prilagajanja svetu je navzoč v vseh krščanskih cerkvah. Robert Atkins je v nekem predavanju v Londonu prikazal temno podobo duhovnega padanja, ki prevladuje v Angliji. Rekel je: “Pravih pravičnikov je na zemlji vse manj, in na to ni nihče več pozoren. Današnji verski pristaši v vsaki cerkvi ljubijo svet, se ravnajo po njem, ljubijo osebno udobje in hrepenijo po ugledu. Povabljeni so, da bi trpeli s Kristusom, vendar se bojijo vsakega opomina. ... Odpad, odpad, odpad je napisano na čelu vsake cerkve. Ko bi to vedele in ko bi lahko to čutile, bi še bilo upanje; toda, gorje! Razglašajo: ‘Bogati smo in obogateli smo in ničesar ne potrebujemo.’” ¹¹ Veliki greh, ki bremeni Babilon, je, da je s strupenim vinom svoje nečistosti napojil vse narode. Ta strupeni kelih, ki ga ponuja svetu, so lažni nauki. Cerkev jih je sprejela, ker se je povezala s zemeljskimi bogataši in mogočneži. Prijateljstvo s svetom je pokvarilo njeno vero. S širjenjem svojih naukov, ki nasprotujejo Svetemu pismu, škodljivo vpliva na svet. VS 247.2

Rim je ljudstvu odvzel Sveto pismo in od vsakogar zahteval, naj sprejme njegov nauk namesto svetopisemskega. Naloga reformacije je bila človeštvu vrniti Božjo besedo. Toda mar ni res, da se v cerkvah našega časa oznanja, da mora človek svojo vero temeljiti bolj na izpovedovanju vere in dogem svoje cerkve kakor na Svetem pismu? Charles Beecher o protestantskih cerkvah pravi: “Izogibajo se vsaki nesramni besedi, usmerjeni proti veroizpovedi. Ob tem čutijo bolečino, ki so jo čutili njihovi sveti očetje, ko so se borili proti češčenju svetnikov in mučencev, ki so jih ljudje cenili. ... Protestantske evangelistične skupnosti so zavezale roke druga drugi, a tudi same sebi, saj pri njih nihče ne more postati pridigar, če ne sprejme še kakšne druge knjige poleg Svetega pisma. ... Nič nenavadnega ni v izjavi, da sedaj zastopniki verskih naukov v protestantskih vrstah kakor nekoč Rim prepovedujejo Sveto pismo, le da na bolj prikrit način.” ¹² VS 247.3

Ko zvesti učitelji razlagajo Božjo besedo, se pojavijo šolani ljudje, poklicni pridigarji, ki trdijo, da razumejo Sveto pismo, vendar imenujejo zdrav nauk krivoverstvo in tako odvračajo od resnice ljudi, ki jo iščejo. Če svet ne bi bil popolnoma zastrupljen z ba-bilonskim vinom, bi se mnogi prepričali in spreobrnili na podlagi jasnih in določenih resnic Božje besede. Toda na področju vere je toliko zmede in nesloge, da ljudstvo več ne ve, kaj je resnica, v katero naj veruje. Greh nespokorjenosti sveta leži pred cerkvenimi vrati. VS 247.4

Drugo angelsko sporočilo iz Razodetja 14 se je prvič oznanjevalo poleti leta 1844. Še posebej se je nanašalo na cerkve Združenih držav Amerike. Tu se je opomin o sodbi oznanjal najbolj, vendar je bil v glavnem zavržen; tu je cerkev tudi najhitreje padala. Toda sporočilo drugega angela se leta 1844 ni popolnoma izpolnilo. Cerkve, ki tedaj niso hotele sprejeti luči adventnega sporočila, so moralno padle, vendar ne popolnoma. Še dalje so zavračale posebne resnice, določene za tisti čas, zato so padale vse globlje in globlje. Kljub temu se še ni moglo reči: “Padel je Babilon ... ki je z vinom srda svoje nečistosti napojil vse narode.” Babilon tedaj še ni upijanil vseh narodov. Tudi za naš čas obstaja duh prilagajanja svetu in ravnodušnosti do resnic. Razširil se je v vse protestantske cerkve po vseh krščanskih deželah; te cerkve so zajete v slovesni in strašni obtožbi drugega angela. Toda odpad še ni dosegel vrhunca. VS 248.1

Sveto pismo nam pravi, da bo pred Gospodovim prihodom Satan deloval “z vso močjo in znamenji in z lažnivimi čudeži in sleherno prevaro krivice”; in tisti, ki “niso sprejeli ljubezni do resnice, da bi bili rešeni”, bodo sprejeli vse prevare in verjeli lažem. (2 Tes 2,9-11) Šele tedaj, ko bo nastopilo tako stanje in ko se v vsem krščanstvu uresniči združitev cerkve s svetom, bo padec Babilona popoln. Sprememba bo nastajala po malem, popolna izpolnitev Raz 14,8 pa bo šele v prihodnosti. VS 248.2

Sredi duhovne teme in odstopanja od Boga v verskih skupnostih, ki sestavljajo Babilon, živi večina pravih Kristusovih sledilcev. Med njimi je mnogo takih, ki nikoli niso slišali za posebne resnice za naš čas. Veliko jih je nezadovoljnih s svojim sedanjim stanjem in hrepenijo po jasnejši luči. Toda zaman iščejo Kristusovo podobo v cerkvah, s katerimi so povezani. Te verske skupnosti se vse bolj oddaljujejo od resnice in združujejo s svetom; vse bolj se povečuje tudi razlika med tema skupinama, in na koncu bo prišlo do ločitve. Prišel bo čas, ko tisti, ki bolj kakor vse drugo ljubijo Boga, ne bodo mogli več ostati z njimi, ki bolj ljubijo veselje kakor Boga; ki “sicer hranijo podobo pobožnosti, njeno moč pa so zatajili”. (2 Tim 3,4.5 CHR) VS 248.3

Raz 18 kaže na čas, ko bo cerkev zaradi zavračanja trojnega opomina iz Raz 14,612 popolnoma dosegla stanje, kakršno je napovedal drugi angel. Božje ljudstvo, ki bo še vedno v Babilonu, bo poklicano, naj izide iz svojih cerkva. To je zadnje sporočilo, ki bo oznanjeno svetu in bo izpolnilo svoj namen. Ko bodo tisti, ki niso verovali resnici, temveč so bolj ljubili krivičnost, (2 Tes 2,12) prepuščeni prevaram, da bi verovali laži, tedaj bo luč resnice razsvetlila tiste, katerih srce jo je pripravljeno sprejeti. Vsi Božji otroci, ki so v Babilonu, bodo poslušali vabilo: “Izidite iz nje, moje ljudstvo!” (Raz 18,4 CHR) VS 248.4