Veliki Spopad

Poglavje 19—Luč v temi

Božje delo na svetu je skozi vso zgodovino v vsaki veliki reformaciji in verskem gibanju vsebovalo zanimive podobnosti. Bog z ljudmi vedno ravna po enakih načelih. Tudi danes so pomembna gibanja podobna tistim iz preteklosti. Pretekle izkušnje vsebujejo dragocene nauke za cerkev našega časa. VS 222.1

Nobena svetopisemska resnica ni jasnejša od te, da Bog s Svetim Duhom vpliva na svoje služabnike povsod po svetu. Vodi jih na poseben način, da bi v velikih gibanjih opravili delo zveličanja. Ljudje so orodja v Božjih rokah, ki jih uporablja pri uresničevanju načrtov svoje dobrote in milosti. Vsakdo ima svojo nalogo. Posameznik prejme luč, ki ustreza potrebam časa in ga usposablja za opravljanje Božjega dela. Vendar nihče, ne glede na to, kako ga nebesa cenijo, nikoli ni popolnoma razumel vzvišenega načrta zveličanja niti Božjega namena za svoj čas. Ljudje ne dojamejo v celoti, kaj Bog hoče doseči z delom, ki jim ga je zaupal, in kako pomembno je sporočilo, ki ga oznanjajo v njegovem imenu. VS 222.2

“Ali moreš doumeti Božjo globočino, spoznati popolnost Mogočnega? (Job 11,7) Kajti moje misli niso vaše misli, in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi. (Iz 55,8.9) VS 222.3

Spominjajte se prejšnjih reči, iz davnine, kajti jaz sem Bog in drugega ni, Bog, in ni ga kakor jaz. Od začetka oznanjam konec, od davnine to, kar se še ni zgodilo. Pravim: Moj sklep obvelja in vsako svojo željo izpolnim.” (Iz 46,9.10) VS 223.1

Celo preroki, ki so bili posebej razsvetljeni s Svetim Duhom, niso popolnoma dojeli pomena zaupanega razodetja. Smisel objavljenih prerokovanj je postal jasen šele skozi čas, ko je Božje ljudstvo potrebovalo določene nauke. VS 223.2

Peter piše o zveličanju, ki je bilo razodeto po evangeliju, in pravi: “To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju. Njim je bilo razodeto, da niso služili sebi, ampak vam.” (1 Pt 1,10-12) Čeprav prerokom ni bilo dano popolno razumevanje razodetih skrivnosti, so si resno prizadevali sprejeti vso luč, ki jim jo je v svoji dobroti namenil Bog. Marljivo so preiskovali in iskali, za kakšen čas je oznanjal Kristusov Duh, ki je bil v njih. Kakšen nauk za Božje ljudstvo v krščanskem času, ki ima koristi od prerokovanja, posredovanega po služabnikih! “Razodete resnice niso sprejeli zase, ampak za vas.” Poglejte si te svete Božje može, kako marljivo so preiskovali in raziskovali razodetja, ki so jim bila dana za še nerojene rodove. Kakšna je njihova sveta gorečnost v primerjavi z brezbrižnimi, ravnodušnimi in posvetnimi ljudmi poznejših časov in njihovim ravnanjem s tem nebeškim darom! Kakšen opomin je poslan tistim, ki ljubijo svet, se mu prilagajajo in so zadovoljni z izjavami, da prerokovanj ni mogoče razumeti! VS 223.3

Čeprav omejen človeški razum ni sposo-ben prodreti v misel Večnega ali po-polnoma dojeti njegovih namenov, ljudje vendar ne morejo tako dobro dojeti nebeških sporočil predvsem zaradi svojih zmot in malomarnosti. Človeški duh, pa tudi duh Božjih služabnikov je pogosto zaslepljen s človeškimi mnenji, izročili in lažnimi nauki. Dojemanje vzvišenih stvari, ki jih Bog razodeva v svoji besedi, tako ni popolno. To velja celo za Kristusove učence, ki so bili z Zveličarjem. Njihovo dojemanje je bilo pod vplivom pričakovanja Judov, da bo Mesija kralj, ki bo Izrael povišal na prestol svetovnega kraljestva. Niso mogli dojeti pomena njegovih besed, s katerimi je na-povedal svoje muke in smrt. VS 223.4

Sam Kristus jih je poslal v svet s sporoči-lom: “Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!”(Mr 1,15) To sporočilo je ute-meljeno na Dan 9. Tam je angel razložil, da 62 tednov seže do Maziljenca, Vojvode. Učenci so upali in veselo pričakovali, da bo v Jeruzalemu vzpostavljeno Mesijevo kral jestvo, ki bo vladalo nad vsem svetom. VS 223.5

Oznanjali so sporočilo, ki jim ga je Kristus zaupal, čeprav so napačno dojeli njegov smisel. Osredotočeni so bili na prerokovanje iz Dan 9,25, ob tem pa spregledali naslednjo vrstico istega poglavja, ki napoveduje, da bo Maziljenec pokončan. Že od samega rojstva je njihovo srce hrepenelo po slavi zemeljskega kraljestva. To so bili njihovi upi, zato niso mogli razumeti podrobnosti prerokovanja in Kristusovih besed. VS 223.6

Opravljali so svojo dolžnost. Širili so vabilo milosti med judovskim narodom. Ko so bila njihova pričakovanja o tem, da bo Gospod zasedel Davidov prestol, na vrhuncu, so videli, kako so ga prijeli kot hudodelca, ga šibali, zasmehovali, obsodili in pribili na golgotski križ. Kakšen obup in duševno trpljenje je mučilo učence tiste dni, ko je njihov Gospod ležal v grobu! VS 223.7

Kristus je prišel v natančno določenem času in tako, kakor je napovedano v prero-kovanju. Svetopisemsko pričevanje se je iz-polnilo v vsaki podrobnosti njegove službe. Oznanjal je zveličanje; njegova beseda je bila mogočna. Poslušalci so globoko v sebi bili prepričani, da je iz nebes. Božja beseda in Duh sta potrdila božansko poslanstvo Božjega Sina. VS 224.1

Učenci so bili še vedno vdani svojemu ljubljenemu Učitelju, vendar so bili obremenjeni z negotovostjo in dvomom. V duševnem strahu se niso spomnili Kristusovih besed, ki so opozarjale na njegove muke in smrt. Ali bi preživljali bolečino in razočaranje, če bi bil Jezus iz Nazareta pravi Mesija? To je bilo vprašanje, ki je mučilo njihove duše. V času teh brezupnih sobotnih ur je Zveličar ležal v grobu, da bi posegel med smrt in vstajenje. VS 224.2

Na Jezusove učence se je spustila temna noč žalosti, a Učitelj jih ni zapustil. Prerok je rekel: “Če sedim v temi, je GOSPOD moja luč. ... Izpeljal me bo na svetlo, gledal bom njegovo pravičnost. (Mih 7,8.9) Noč bo svetila kakor dan, kakor tema, tako svetloba.” (Ps 139,12) Bog je rekel: “V temi vzhaja luč poštenim. (Ps 112,4) Popeljal bom slepe po poti, ki jo ne poznajo, jih bom vodil, temo bom pred njimi spremenil v svetlobo, grebene v ravnino. To so reči, ki jih bom storil in jih ne bom opustil.” (Iz 42,16) VS 224.3

Sporočilo, ki so ga učenci razglasili v Gospodovem imenu, je bilo v vsakem pogledu natančno, a dogodki, na katere je opozarjalo, so se izpolnjevali prav tedaj. “Čas je dopolnjen in približalo se je Božje kraljestvo,” se je glasilo njihovo spo-ročilo. Ko je minil čas - 69 tednov iz Dan 9, ki je trajal vse do Mesija, Maziljenca - je bil Kristus pomaziljen s Svetim Duhom. To se je zgodilo, ko ga je Janez krstil v Jordanu. Njihovo oznanilo, da se je približalo nebeško kraljestvo, se je nanašalo na Kristusovo smrt. To kraljestvo ni bilo zemeljsko cesarstvo, kakor so bili naučeni verovati. To ni bilo niti prihodnje neminljivo kraljestvo, katero bo vzpostavljeno, ko bo “kraljestvo in gospostvo in velikost kraljestev pod vsem nebom dana ljudstvu svetnikov Najvišjega”; ne, to ni tisto večno kraljestvo, v katerem mu bodo služila ter ga poslušala vsa gospostva. (Dan 7,27 CHR) V svetopisemskem jeziku se namreč izraz Božje kraljestvo uporablja za označitev kraljestva milosti in tudi kraljestva slave. Kraljestvo milosti je opi-sano v Pavlovem listu Hebrejcem. Pisec nas najprej opozarja na Kristusa, na usmiljenega Posrednika, ki lahko sočustvuje z našimi slabostmi, potem pa nadaljuje: “Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala.” (Heb 4,15.16) Prestol milosti predstavlja kraljestvo milosti, kajti obstoj prestola pomeni tudi obstoj kraljestva. Kristus je v svojih prilikah večkrat uporabil izraz nebeško kraljestvo, da bi opisal delo Božje milosti v človeških srcih. VS 224.4

Prestol slave predstavlja kraljestvo slave, in na to kraljestvo se nanašajo Zveličarjeve besede: “Ko pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi.” (Mt 25,31.32 EKU) To kraljestvo je še prihodnost. Vzpostavljeno bo šele ob drugem Kristusovem prihodu. VS 224.5

Kraljestvo milosti je bilo ustanovljeno takoj po človekovem padcu v greh, ko je bil narejen načrt za odrešitev grešnega človeštva. Od tedaj je obstajalo samo v Božjem načrtu in obljubi. Vendar so ljudje z vero lahko postali njegovi državljani. Kraljestvo milosti je bilo pravzaprav vzpostavljeno ob Kristusovi smrti. Kajti celo tedaj, ko je Zveličar že začel svoje zemeljsko poslanstvo, bi se utrujen zaradi trme in nehvaležnosti ljudi lahko odločil odstopiti od svoje daritve na Golgoti. V Getsemaniju se je v njegovi roki tresel kelih muk. V trenutku bi si lahko obrisal krvavi znoj s čela in pustil grešni rod, naj propade v svojih grehih. Če bi to naredil, za padlega človeka ne bi bilo odrešitve. Ko je Zveličar umiral in je v svojem zadnjem vzdihu vzkliknil: “Dopolnjeno je!” je bila zagotovljena izpolnitev načrta zveličanja. Obljuba zveličanja, ki je bila dana grešnemu paru v raju, je bila potrjena. Tedaj je bilo vzpostavljeno kraljestvo milosti, ki je prej obstajalo samo v Božji obljubi. VS 224.6

Tako je bila Kristusova smrt - ki so jo učenci imeli za popoln propad svojih upov - najvažnejše in edino zagotovilo za izpolnitev vsakega upanja. Res da jim je ta dogodek prinesel strašno razočaranje, a je hkrati bil največji dokaz, da so verovali prav. Kristusova smrt, ki jih je napolnila z žalostjo in obupom, je vsakemu Adamovemu otroku odprl vrata upanja. Od nje je bilo odvisno prihodnje življenje in večna blaženost vseh, ki so kdajkoli zaupali Bogu. VS 225.1

Učenci so bili razočarani zaradi neiz-polnjenih pričakovanj. Toda Bog je v svoji neizmerni milosti tudi takrat izpolnil svoje namene. Čeprav so bili v veliki meri deležni božanske milosti in mogočnih naukov tistega, za kogar je rečeno, da “nikoli noben človek ni govoril kakor ta”, se je čisto zlato njihove ljubezni do Jezusa pomešalo z nevredno žlindro posvetne ošabnosti in sebičnega častihlepja. V zgornji izbi, ki je bila pripravljena za obedovanje pashalnega jagnjeta - v tistem slovesnem času, ko je bil Učitelj že v senci Getsemanija - se je vnel prepir med njimi, “kateri izmed njih se zdi največji”. (Lk 22,24) Vizija prestola, krone in slave je polnila njihove glave, medtem ko so bili tik pred njimi strašni dogodki: zasmehovanje in duševni strah Getsemanija, sodna palača in golgotski križ. Ošabnost njihovega srca in žeja po svetovni slavi sta ju napeljali, da so se trmasto držali lažnih naukov svojega časa in zanemarili Zveličarjeve besede, ki so kazale pravo naravo njegovega kraljestva in opozarjale na njegovo duševno trpljenje in smrt. Te zmote so povzročile hudo, vendar potrebno preizkušnjo, ki je bila dovoljena za njihovo poboljšanje. Čeprav so učenci napačno razumeli smisel svojega sporočila in niso videli uresničitve svojih pričakovanj, so vendar oznanili opomin, ki jim ga je zaupal Bog. Gospod je nagradil njihovo vero in cenil njihovo poslušnost. Zaupano jim je bilo delo oznanjanja. Med vsemi narodi so širili slavno blagovest o Gospodu, ki je vstal od mrtvih. Da bi bili pripravljeni za to delo, so morali doživeti grenko izkušnjo. VS 225.2

Jezus je po vstajenju šel s svojima učencema v Emavs. Začel jima je razlagati vse, od Mojzesa in prerokov in “kar je napisano o njem v vseh Pismih.” (Lk 24,27) Učenca sta bila vznemirjena; njuna vera se je razvnela. Še preden sta ga prepoznala, ju je Jezus prerodil z živim upanjem. Hotel ju je razsvetliti in zasidrati njuno vero na zanesljivi preroški besedi. Želel je, da bi njuna vera bila še močnejša, da bi se krepila z njegovim osebnim pričevanjem, z zanesljivimi dokazi simbolov in prispodob obredne postave in tudi s prerokovanji Stare zaveze. Kristusovi sledilci so morali imeti razumno vero; ne samo zaradi njih samih, ampak tudi za oznanjanje spozna-nja o Kristusu. Jezus je učencem pokazal prvi korak v oznanjanju tega spoznanja; in sicer jih je opozoril na Mojzesa in preroke. S tem je od mrtvih obujeni Zveličar opozoril na vrednost in pomembnost knjig Stare zaveze. VS 225.3

Kakšno spremembo so doživeli učenci, ko so znova zagledali ljubi obraz svojega Učitelja! (Lk 24,32) Nikoli prej niso v tako dobesednem smislu “našli njega, o komer je pisano v Mojzesovi postavi in prerokih”. Negotovost, strah in obup so odstopili prostor popolnemu zaupanju in živi veri. Nikakršen čudež ni, da so bili po njegovem vstajenju vsak dan v cerkvi, kjer so poveličevali in hvalili Boga. Ljudstvo, ki je vedelo samo za Zveličarjevo sramotno smrt, je pričakovalo, da bo v njihovem pogledu videlo izraz žalosti, zmedenosti in poraza; toda namesto tega so obrazi učencev izžarevali veselje in zmagoslavje. Kakšno pripravo so dobili ti učenci za delo, ki jih je čakalo! Preživeli so najhujšo skušnjavo in videli, kako se je Božja beseda slavno izpolnila, ko je bilo po človeškem mnenju vse izgubljeno. Kaj bi sedaj še lahko omajalo njihovo vero ali jim zmanjšalo vročo ljubezen? V najhujših urah so imeli močno tolažbo, upanje, ki je bilo “kakor varno in zanesljivo sidro duše”. (Heb 6,18.19) Bili so priče Božje modrosti in moči. Prepričani so bili, da jih “ne smrt ne življenje ne angeli ne poglavarstva ne moči ne sedanjost ne prihodnost ne višina ne globočina ne kakršna koli druga stvar ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu”. Rekli so: “Ali v vsem tem slavno premagujemo v tistem, ki nas je ljubil. Gospodova beseda ostane vekomaj. Kdo je, ki jih bo obsodil? Kristus Jezus je, ki je umrl, a je tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas.” (Rim 8,38.39.37; 1 Pt 1,25; Rim 8,34 CHR) Gospod je rekel: “Moje ljudstvo ne bo osramočeno na veke. Zvečer se naseli jokanje, proti jutru pa pride vriskanje .” (Jl 2,26; Ps 30,6) Učenci so srečali Zveličarja na dan njegovega vstajenja. Ko so ga poslušali, je v njih gorelo srce. Videli so njegovo glavo, roke in noge, ki so bile ranjene zanje. Jezus jih je pred svojim vnebohodom vodil proti Betaniji. Povzdignil je roko v blagoslov in jim ukazal: “Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!” ter dodal: “In glejte; jaz sem z vami vse dni do konca sveta.” (Mr 16,15; Mt 28,20) Na petdesetnico so sprejeli obljubljene-ga Tolažnika - podarjeno moč z višave, ki je ljudem prepojila zavest o navzočnosti njihovega Gospoda, ki je odšel v nebesa. Kako bi lahko po vsem tem odklonili službo evangelija, se prestrašili morebitnega trpljenja in mučeniške smrti? Bi lahko za slavo zemeljskega prestola, katerega so si ne tako dolgo nazaj želeli, zavrgli venec pravičnosti, ki naj bi ga dobili ob njegovem prihodu? On je zmožen narediti za nas veliko več, kakor ga prosimo in mislimo. Učenci so sicer trpeli z njim, a so doživeli tudi mnogo več - namreč neizmerno veselje, ko so številne sinove pripeljali v slavo; kakor tudi nepopisno radost prihodnje slave, ki je po Pavlovih besedah večja od vsake stiske. VS 225.4

Izkušnja učencev, ki so med prvim Kri-stusovim prihodom oznanjali evangelij o kraljestvu, je podobna izkušnji tistih, ki so oznanjali sporočilo o drugem prihodu. Kristusovi učenci so razglašali svetu: “Čas je dopolnjen in Božje kraljestvo se je približalo.” Miller in njegovi sodelavci so oznanjali sledeče: Izteklo se je najdaljše in zadnje svetopisemsko preroško obdobje; sodba je tik pred vrati in večno kraljestvo se bo kmalu začelo. Oznanjevanje učencev glede časa je temeljilo na 70 tednih iz Dan 9. Miller in njegovi sodelavci so oznanjali konec 2300 dni iz Dan 8,14, med katere spada tudi 70 tednov. Oznanjevanje enega in drugega prerokovanja je bilo zasnovano na izpolnitvi teh dveh različnih delov istega dolgega preroškega obdobja. VS 226.1

Kakor prvi učenci tudi William Miller in njegovi tovariši niso popolnoma dojeli po-mena sporočila, ki so ga oznanjali. Zmote, ki so bile dolgo ukoreninjene v cerkvi, so jim preprečevale doseči pravilno razlago pomembne preroške točke. Oznanjali so sporočilo, ki jim ga je Bog zaupal, vendar so doživeli razočaranje, ker niso pravilno dojeli njegovega pomena. VS 226.2

V razlagi besedila iz Dan 8,14: “Do dva tisoč in tristo večerov in juter; potem bo svetišče očiščeno,” je Miller, kakor smo že omenili, sprejel takrat splošno veljavno mnenje, da je naša zemlja svetišče. Zato je verjel, da očiščenje svetišča pomeni očiščenje zemlje z ognjem ob Gospodovem prihodu. Ko je ugotovil, da je konec 2300 dni v prerokovanju natančno določeno, je sklepal, da je s tem razodet tudi čas drugega prihoda. Zmotil se je, ker je sprejel splošno razširjeno mnenje o tem, kaj je svetišče. VS 227.1

V obredni službi, ki je bila podoba Kristusove daritve in duhovništva, je bila sprava ali čiščenje svetišča zadnji obred, ki ga je veliki duhovnik opravljal po letnem redu svoje službe. Ta zadnji obred, odvzemanje in odstranitev grehov iz Izraela, je bil zaključno dejanje sprave. Bil je simbol zadnjega dejanja v službi našega velikega duhovnika v nebesih, in sicer odstranitev ali brisanje grehov njegovih otrok, ki so zapisani v nebeških knjigah. Ta služba zajema delo preiskovanja in delo sojenja. Poteka pred samim Kristusovim prihodom; torej preden bo prišel na nebeških oblakih z veliko močjo in slavo. Ko se bo prikazal, bo sleherni primer že odločen. Jezus pravi: “Glej, pridem kmalu in z mano pride moje plačilo, da povrnem vsakomur po njegovem delu.” (Raz 22,12) Ta sodba, ki se dogaja pred samim prihodom, je oznanjena v prvem angelskem sporočilu iz Raz 14,7: “Bojte se Boga in izkažite mu čast, kajti prišla je ura njegove sodbe.” VS 227.2

Glasniki tega opomina so oznanjali pravo sporočilo o pravem času. Prvi učenci so na temelju prerokovanja iz Dan 9 oznanili: “Čas je dopolnjen in Božje kraljestvo se je približalo,” vendar kljub temu niso spoznali, da je v istem svetopisemskem besedilu napovedana tudi Mesijeva smrt. VS 227.3

Podobno so Miller in njegovi sodelavci oz-nanjali sporočilo, utemeljeno na Dan 8,14 in Raz 14,7, a niso spoznali, da so v Raz 14 navedena še druga sporočila, ki jih je treba oznaniti pred Gospodovim prihodom. Kakor so se učenci zmotili glede kraljestva, ki naj bi bilo vzpostavljeno na koncu 70 tednov, tako so se tudi adventisti zmotili glede dogodka, ki se naj bi zgodil na koncu 2300 let. Obakrat je šlo za sprejemanje oziroma upoštevanje splošno veljavne zmote tistega časa, kar je odvrnilo um od resnice. Kljub temu se je v obeh primerih izpolnila Božja volja, saj se je oznanjalo sporočilo, ki ga je bilo treba oznaniti. Oboji pa so ob tem doživeli razočaranje zaradi napačnega dojemanja sporočila. VS 227.4

Bog je ne glede na vse uresničil svoj dober namen. Tako je dosegel, da se je slišal opomin o sodbi. Prišel je veliki dan. Ljudstvo je bilo po Božji previdnosti preizkušeno glede določenega časa, da bi se pokazalo, kaj je v njihovem srcu. Sporočilo je imelo namen preizkusiti in očistiti cerkev. Verniki so morali zvedeti, ali njihovo srce hrepeni po svetu ali po Kristusu v nebesih. Priznali so, da ljubijo Zveličarja, a sedaj so morali svojo ljubezen tudi dokazati. Ali so bili pripravljeni odpovedati se svojim posvetnim upom in častiljubnim načrtom ter z veseljem pozdraviti prihod svojega Gospoda? Sporočilo jim je pomagalo spoznati svoje pravo duhovno stanje. Poslano je bilo v milosti, da bi jih zbudilo in spodbudilo k iskanju Gospoda s spokorjenjem in ponižnostjo. VS 227.5

Tako se je razočaranje vendar obrnilo v dobro, čeprav je bilo posledica napačnega dojemanja oznanjenega sporočila. Moralo je preizkusiti srca tistih, ki so trdili, da so sprejeli opomin. Mar bodo zaradi razočaranja opustili svoje prepričanje in zavrgli zaupanje v Božjo besedo? Ali pa si bodo z molitvijo in ponižnostjo prizadevali najti storjeno napako in dojeti pomen prerokovanja? Koliko jih je bilo spodbujenih zaradi strahu, nezavednega nagona in trenutnega vznemirjenja? Koliko jih je bilo neodločnih in nezvestih? Tisoči so rekli, da ljubijo Gospodov prihod. Ali bi se odpove-dali veri, če bi se od njih zahtevalo pretrpeti sramoto, skušnjave in razočaranje? Ali bodo zavrgli resnice, ki so utemeljene na najjasnejših izjavah njegove besede, samo zato ker niso takoj dojeli Božjega namena z njimi? VS 228.1

Ta preizkušnja je imela svoj cilj: pokazati trdnost iskrenih vernikov, ki so bili poslušni vsemu, kar so imeli za nauk Božje besede in Duha, ter opozoriti, kako nevarno je sprejeti teorije in razlage ljudi, namesto dovoliti Svetemu pismu, da se razlaga samo. Zmote so s seboj prinesle težave in žalosti, ki bi morale verne nekaj naučiti. Spodbuditi bi jih morale k vestnejšemu proučevanju preroške besede in jih prepričati o pomembnosti pozornejšega raziskovanja temeljev svoje vere ter o nujnosti zavračanja vsega, kar ni utemeljeno na svetopisemski resnici; pa naj bo to sprejeto po celem krščanskem svetu. VS 228.2

Vse, kar je bilo tem vernikom v času preizkušnje nejasno - kakor nekoč prvim učencem - je moralo biti pozneje razloženo. Ko bodo videli “Gospodov konec”, bodo spoznali, da je Bog kljub težavam, ki so nastale zaradi njihovih napak, po njih izpolnil namen svoje ljubezni. Njihova blagoslovljena izkušnja jih bo prepričala, da je Gospod usmiljen, poln sočutja, da so njegove poti milost in resnica za vse, ki izpolnjujejo njegovo zavezo in pričevanje. VS 228.3