Veliki Spopad

Poglavje 18—Ameriški reformator

Vrli in pošteni kmet, ki je začel dvomiti o božanskem izvoru Svetega pisma, a je vendar iskreno želel spoznati resnico, je bil posebni Božji izvoljenec za oznanjevanje drugega Kristusovega prihoda. Kakor mnogi drugi reformatorji se je tudi William Miller v svoji mladosti boril s siromaštvom in se tako naučil vzvišenih lekcij marljivosti in samoobvladovanja. Člani njegove družine so bili samostojni in svobodomiselnega duha, vztrajni in iskreni v ljubezni do domovine. To so bile tudi glavne poteze njegovega značaja. Njegov oče je bil kapetan v revolucionarni vojski. Žrtve, ki jih je doživljal v bojih, in trpljenje burnega časa so bili vzrok težkim razmeram v prvih letih Millerjevega življenja. VS 206.1

Bil je zdrav in telesno čvrsto grajen. Že v svojem otroštvu je kazal nadpovprečne umske sposobnosti, ki so z odraščanjem postale izrazitejše. Njegov duh je bil aktiven, uravnovešen in hkrati vedoželjen. Čeprav ni užival prednosti visoke šolske vzgoje, so ga vendarle njegova ljubezen do učenja, navada globokega razmišljanja in ostro opažanje naredili za človeka zdrave presoje in širokih pogledov. Njegov duh je bil moralno neoporečen; bil je na dobrem glasu. Vsi so ga spoštovali zaradi poštenosti, marljivosti in plemenitosti. Z delom in trudom je že od zgodnje mladosti služil sredstva za preživljanje, hkrati pa se je dalje učil. Opravljal je različne državljanske in vojaške dolžnosti in bilo je videti, da je pred njim odprta pot k bogastvu in časti. VS 206.2

Njegova mati je bila iskreno pobožna, in tudi on je v svojem otroštvu prejel versko vzgojo. Vendar je kot mladenič zašel v družbo deistov. V glavnem so bili dobri državljani, ljubeznivi in plemeniti ljudje, zato so imeli nanj velik vpliv. Njihov značaj je delno oblikovalo krščansko okolje, v katerem so živeli. Za kreposti, ki so jim zagotavljale spoštovanje in zaupanje drugih, je šla zahvala Svetemu pismu. Žal so te svoje darove tako pokvarili, da so nasprotovali Božji besedi. Zaradi druženja s temi ljudmi je Miller sprejel njihove poglede. Navadna razlaga Svetega pisma mu je povzročala nepremagljive težave. Tudi nova vera, s katero je zavrgel Sveto pismo, mu ni ponudila nobenega boljšega nadomestila. Bil je skrajno nezadovoljen. Kljub temu se je teh pogledov držal dvanajst let. Ko je imel štiriintrideset let, je Sveti Duh prebudil njegovo vest; prepričal ge je, da je grešnik. Dotedanja vera mu ni prinašala nikakršnega jamstva za srečo onstran groba. Prihodnost je bila videti temna in strašna. Kasneje je o svojih občutkih iz tistega časa dejal: VS 207.1

“Misel o uničenju je vzbujala hlad in grozo. Vodila je v gotovo pogubo. Nebo nad mojo glavo je bilo kakor baker, zemlja pod mojimi nogami kakor železo. Spraševal sem se, kaj je večnost. Zakaj se je pojavila smrt? Več kot sem tuhtal, manj sem razumel. Moji poskusi so bili neuspešni. Hotel sem pozabiti na to, a nisem mogel premagati svojih misli. Občutil sem globoko žalost, toda vzroka zanjo nisem razumel. Godrnjal sem in tožil, a nisem vedel nad čim. Bil sem prepričan, da obstaja napaka. Kako in kje naj najdem, kar je prav, pa nisem vedel. Tarnal sem brez vsakršnega upanja.” VS 207.2

V takšnem stanju je bil nekoliko mesecev. “Nenadoma,” pravi dalje, “se je v mojem razumu živo pojavila Zveličarjeva podoba. Zdelo se mi je, da bi to lahko bilo bitje, ki je tako dobro in polno sočutja, da se je samo ponudilo za odkup naših prestopkov, in nas tako osvobodilo kazni za greh. Takoj sem čutil, kako ljubo bi mi moralo biti takšno bitje. Pomislil sem, da bi se mu moral predati in se zaupati njegovi milosti. Vendar se je takoj postavilo vprašanje: Kako se lahko dokaže obstoj takšnega bitja? Dojel sem, da je brez Svetega pisma to nemogoče; ni dokaza o takšnem Zveličarju ali prihodnjem življenju. ... VS 207.3

Videl sem, da Sveto pismo govori prav o takšnem Zveličarju, kakršen mi je bil potreben. Čudil sem se, kako lahko knjiga, ki ni navdihnjena od Boga, govori o načelih, ki tako popolnoma ustrezajo potrebam padlega sveta. Bil sem prisiljen priznati Sveto pismo za Božje razodetje. Postalo je moja sreča; v Jezusu sem našel prijatelja. Zveličar je zame postal prvi med desetimi tisoči, in Sveto pismo, ki se mi je prej zdelo temno in polno nasprotij, je postalo svetilo moji nogi in luč moji stezi. Moj um je postal umirjen in zadovoljen. Spoznal sem, da je Gospod Bog skala sredi življenjskega oceana. Sveto pismo je postalo moje glavno proučevanje in lahko rečem, da sem ga proučeval z velikim veseljem. Prepričal sem se, da mi o njem niso povedali niti polovice. Čudil sem se, zakaj prej nisem videl njegove lepote. Nisem razumel, kako sem ga lahko odklanjal. V njem sem našel vse, po čemer je hrepenelo moje srce, in zdravilo za vse duševne bolečine. Izgubil sem voljo za drugo branje; trudil sem se iskati modrost od Boga.” ¹ VS 207.4

Miller je javno priznal svojo vero v religijo, ki jo je nekoč preziral. Njegovi neverni prijatelji se niso obotavljali povedati vseh tistih dokazov, ki jih je prej sam tako pogosto navajal proti božanski veljavi Svetega pisma. Takrat jim še ni bil pripravljen odgovoriti, vendar je sklepal: Če je Sveto pismo Božje razodetje, potem se mora ujemati s samim seboj; in ker je dano človeku za proučevanje, mora biti prilagojeno tudi njegovemu razumevanju. Odločil se je sam proučiti Sveto pismo, da bi videl, ali se lahko medsebojno uskladijo njegova navidezna nasprotja. VS 207.5

Trudil se je osvoboditi vseh svojih prejšnjih mnenj. Brez kakršne koli razlage je primerjal eno svetopisemsko vrsto z drugo, pri tem pa uporabljal samo navedke vzporednih besedil in svetopisemsko konkordanco. Proučeval je redno in sistematično. Začel je s 1. Mojzesovo knjigo in bral vrsto za vrsto. Ni hotel iti naprej, dokler mu smisel raznih vrst ni bil tako jasen, da ga nič več ni motilo. Če je naletel na nejasno vrsto, jo je po navadi primerjal z drugimi vrstami, ki so bile povezane z njo. Vsaki besedi je dovolil imeti njen lastni pomen v celoti svetopisemskega besedila. Če se je njegovo pojmovanje ujemalo s podobnimi vrstami, težav ni bilo več. Tako je ravnal, ko je naletel na težko razumljiva besedila. Vedno je v katerem drugem delu Svetega pisma našel pojasnilo. Ker je z resno molitvijo prosil za Božjo modrost, mu je postalo popolnoma jasno to, kar se mu je prej zdelo popolnoma nerazumljivo. Dojel je resničnost psalmistovih besed: “Komur se tvoja beseda razodene, prejme luč, in razumnost daje ona preprostim.” (Ps 119,130 CHR) VS 208.1

Z velikim zanimanjem je proučeval knjigi preroka Daniela in Razodetja ter pri tem uporabljal iste razlagalne metode kakor pri drugih svetopisemskih knjigah. Na svoje veliko veselje je odkril, da je preroške sim-bole mogoče razumeti. Videl je, da so se dotlej izpolnjena prerokovanja izpolnila dobesedno; da so vse različne slike, primere, prilike, podobe itd. neposredno pojasnjene. V nasprotnem primeru se jih da razumeti na drugih mestih. Takšno pojasnjevanje vodi v razumevanje resnic. O tem pravi: “Tako sem se prepričal, da je Sveto pismo sistem razodetih resnic, podan tako jasno in preprosto, da ne more zaiti nihče, čeprav bi bil nespameten.”² “Ko je proučeval velika prerokovanja o prihodnosti, so se mu korakoma razodevali deli velike resnice, s čimer je bil nagrajen njegov trud. Nebeški angeli so vodili njegove misli in mu pomagali razumeti Sveto pismo. VS 208.2

Upošteval je, da se morajo prerokovanja izpolniti tudi v prihodnje tako, kakor so se izpolnila v preteklosti. Tako je prišel do sklepa, da mnenje, ki je vladalo med ljudmi o ponovnem Kristusovem prihodu, o zemeljskem tisočletnem kraljestvu pred koncem sveta, nima osnove v Božji besedi. Ta nauk, ki uči o tisočletnem kraljestvu pravičnosti in miru pred osebnim Gospodovim prihodom, je postavil strahote Božjega dne v daljno prihodnost. Lahko da je to nekaterim všeč, vendar je v nasprotju z naukom Kristusa in njegovih apostolov, ki so učili, da bosta pšenica in ljuljka rastli skupaj do žetve, kar pomeni do konca sveta; “da bodo hudobni ljudje in sleparji napredovali v slabem, varali bodo in bodo varani”; da bodo v poslednjih dneh nastopili “hudi časi”; in da bo kraljestvo teme obstajalo do Gospodovega prihoda, ko ga bo usmrtil “z dihom svojih ust in uničil z veličastjem svojega prihoda”. (Mt 13,30.38-41; 2 Tim 3,13.1; 2 Tes 2,8) VS 208.3

Apostolska cerkev ni verovala v spreo-brnjenje vsega sveta in ni oznanjala vzpo-stavitve Kristusove duhovne vladavine. Ta nauk je bil sprejet v krščanstvo šele na začetku XVIII. stoletja. Kakor vse druge zablode je imela tudi ta svoje posledice. Učila je ljudi, da pričakujejo Gospodov prihod v daljni prihodnosti, in tako odvračala njihovo pozornost od znamenj, ki so najavljala njegov prihod. Izzvala je občutke brezbrižnosti in gotovosti, toda povsem brez osnove, in mnogi so bili zapeljani, da so zanemarili potrebno pripravo za srečanje z Gospodom. VS 208.4

Miller je ugotovil, da Sveto pismo jasno uči o dobesednem osebnem Kristusovem prihodu. Pavel pravi: “Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob trobenti stopil z neba.” (1 Tes 4,16) Tudi Zveličar izjavlja: “Videli bodo Sina človekovega priti na oblakih neba z močjo in veliko slavo. Kakor namreč pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega.” (Mt 24,30.27) Spremljala ga bo vsa nebeška vojska. “Ko pa pride Sin človekov v svojem veličastju in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličastja. Poslal bo svoje angele ob močnem donenju trobente, in zbrali bodo njegove izvoljene od štirih vetrov.” (Mt 25,31; 24,31) VS 209.1

Ob njegovem prihodu bodo mrtvi pravični vstali, a živi pravični se bodo spremenili. Pavel pravi: “Vsi ne bomo zaspali, vsi pa bomo spremenjeni, hipoma, kakor bi trenil z očesom, ob glasu poslednje trobente. Zadonela bo namreč in mrtvi bodo vstali nepropadljivi, in mi bomo spremenjeni. Kajti to, kar je propadljivo, si mora obleči nepropadljivost, in kar je umrljivo, obleči neumrljivost.” (1 Kor 15,51-53) V svojem listu Tesaloničanom, potem ko je opisal Kristusov prihod, nadaljuje: “In mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom.” (1 Tes 4,16.17 CHR) VS 209.2

Božje ljudstvo ne more prejeti kraljestva, dokler Kristus osebno ne pride. Zveličar je rekel: “Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta.” (Mt 25,31-34) Iz navedenih vrst smo spoznali, da bodo ob prihodu Sina človekovega mrtvi vstali netrohljivi, živi pa se bodo spremenili. S to veliko preobrazbo bodo usposobljeni za sprejem kraljestva; Pavel je namreč dejal: “Meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva, pa tudi propadljivost ne podeduje nepropadljivosti.” (1 Kor 15,50) Sedaj je človek smrten, minljiv, Božje kraljestvo pa bo neminljivo, trajalo bo večno. Zaradi tega človek v svojem sedanjem stanju ne more priti v Božje kraljestvo. Ko bo Jezus prišel, bo dal svojemu ljudstvu nesmrtnost in tedaj jih bo povabil, naj sprejmejo kraljestvo, katerega so bili do tedaj samo dediči. VS 209.3

Ta in druga besedila v Svetem pismu so prepričala Millerja, da bodo dogodki, ki jih običajno postavljajo pred Kristusov prihod, kot na primer vesoljno kraljestvo miru in vzpostavitev Božjega kraljestva na zemlji, pravzaprav prišli po drugem prihodu. Opazil je tudi, da vsa znamenja časa in razmere v svetu ustrezajo preroškim opisom poslednjih dni. Iz samega proučevanja Svetega pisma je moral dojeti, da se čas, ki je določen na zemlji v njenem sedanjem stanju, približuje svojemu koncu. VS 209.4

“Drugi zame zelo pomemben dokaz”, na-daljuje Miller, “je svetopisemska kronologija. ... Odkril sem, da so se napovedani dogodki, ki so se v preteklosti izpolnili, dogodili v času, kakor ga je določil Bog. Tako je do potopa moralo miniti sto dvajset let; (1 Mz 6,3) sedem dni je trajalo do začetka deževanja, a dež je padal štirideset dni; (1 Mz 7,4) Abrahamovi potomci so bili tujci štiristo let. (1 Mz 15,13) Tu so še trije dnevi, ki sta jih Faraonov pek in točaj videla v sanjah; (1 Mz 40,12.20) sedem let, o katerih je sanjal Faraon; (1 Mz 41,28-54) štirideset let v puščavi; (4 Mz 14,34) tri in pol leta lakote; (1 Kr 17,1; glej Lk 4,25)... sedemdeset let suženjstva; (Jer 25,11)sedem Nebukadnezarjevih let; (Dan 4,13-16) sedemdeset tednov, dodeljenih Judom. (Dan 9,24-27) Vsi ti dogodki, ki so bili predmet prerokovanja, so se izpolnili po napovedi.” ³ VS 209.5

Ko je med proučevanjem Svetega pisma našel preroški čas, ki se je po njegovem mnenju nanašal na drugi Kristusov prihod, je to imel za “odločene” čase, ki jih je Bog vnaprej oznanil “svojim služabnikom”. Mojzes je zapisal: “Skrivne reči pripadajo Gospodu, našemu Bogu, kar pa je razodeto, je na veke za nas in za naše sinove.” (5 Mz 29,28) Gospod je po preroku Amosu povedal, da ne stori ničesar, “ne da bi svoj sklep razodel svojim služabnikom prerokom”. (Am 3,7) Proučevalci Božje besede lahko torej zagotovo pričakujejo, da bodo v njej našli jasno razodete velike dogodke, ki se bodo zgodili v človeški zgodovini. VS 210.1

Miller piše: “Čez čas sem se popolnoma prepričal o naslednjem: koristno je vse od Boga navdihnjeno Sveto pismo, to nikoli ni prišlo po človeški volji, ampak so ga pisali ljudje pod vodstvom Svetega Duha, napisano je v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in tolažbo imeli upanje. Zaradi teh spoznanj je bilo nemogoče imeti kronološke dele Svetega pisma za manj vredne od preostalih delov. (2 Tim 3,16; 2 Pt 1,21; Rim 15,4) Čutil sem, da nimam pravice zanemarjati preroških časovnih obdobij, ko si prizadevam razumeti, kar je Bog po svoji dobroti imel za dobro, da nam je razodel.” ⁴ VS 210.2

Prerokovanje, katero je imel za najjasnejše razodetje časa drugega prihoda, je bilo prerokovanje preroka Daniela 8,14: “Do dva tisoč tristo večerov in juter, potem bo svetišče očiščeno.” Miller je z ravnanjem po svojem pravilu o razlaganju Božje besede z njo samo ugotovil, da v preroških simbolih en dan pomeni eno leto. (4 Mz 14,34; Ezk 4,6) Potem je spoznal, da časovno obdobje dva tisoč tristo preroških dni ali dobesednih let seže daleč čez čas milosti, ki je bil določen za Jude; torej se ne nanaša na čiščenje judovskega svetišča. Pri tem se je držal splošno priznanega mnenja, da v krščanstvu svetišče pomeni zemljo. Zato je sklepal, da čiščenje svetišča, ki je napovedano v Dan 8,14, pomeni čiščenje zemlje z ognjem ob drugem Kristusovem prihodu. Po njegovem mnenju bi bilo možno določiti tudi čas drugega prihoda, če bi se našlo pravo izhodišče za dva tisoč tristo dni. Tako bi se ugotovil čas tistega velikega konca, čas, v katerem “se bo končalo sedanje stanje s svojo ošabnostjo in močjo, s svojim sijajem in nečimrnostjo, brezbožnostjo in nasiljem,” in ko bo “odvzeto prekletstvo z zemlje, uničena smrt, dodeljeno plačilo Božjim služabnikom prerokom, svetim in njim, ki se boje Božjega imena, ter bodo uničeni vsi, ki so uničevali zemljo.” ⁵ VS 210.3

Miller je dalje raziskoval prerokovanja z novo in še večjo resnostjo ter posvetil dneve in noči proučevanju tega, kar se mu je zdelo zelo pomembno in vsesplošno koristno. V Dan 8 ni mogel najti izhodišča za dva tisoč tristo dni; čeprav je angel Gabriel dobil sporočilo, naj razloži Danielu prikazen, (Dan 8,16) mu je vendar dal samo delno razlago. Ko je prerok gledal strašno preganjanje, ki bo doletelo cerkev, je izgubil telesno moč. Ni mogel več zdržati, zato ga je angel za nekaj časa zapustil. “Jaz Daniel sem oslabel in sem bil bolan nekoliko dni. Potem sem vstal in opravljal kraljeve posle; in strmel sem nad prikaznijo, in ni ga bilo, ki bi razumel.” (Dan 8,27) VS 210.4

Ampak Bog je ukazal svojemu poslancu: “Gabriel, razloži mu prikazen.” (Dan 8,16) Ukaz se je moral izvršiti, zato je angel prišel kasneje k Danielu in mu dejal: “Daniel, zdaj sem prišel, da te poučim v razsodnosti. ... Bodi zato pozoren na besedo in doumi videnje.” (Dan 9,22.23) V prikazni iz Dan 8 je ostala nerazložena samo ena točka, in to je obdobje dva tisoč tristo dni, zato se je angel pri svoji vrnitvi ukvarjal samo z vprašanjem časa. VS 211.1

“Sedemdeset tednov je odločenih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom. ... Vedi torej in razumi: Odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem, do Maziljenca, Vojvode, bo sedem tednov in dvainšestdeset tednov. Mesto se obnovi in pozida z ulicami in z obzidjem, in to v časih stiske. In po tistih dvainšestdesetih tednih bo Maziljenec iztrebljen in nič mu ne ostane. ... In trdno zavezo sklene z mnogimi za en teden in sredi tedna stori, da neha klalna in jedilna daritev.” (Dan 9,24-27 CHR) VS 211.2

Angel je bil poslan Danielu s posebnim namenom, da bi mu razložil, česar ni razumel iz prikazni v Dan 8; to je bila omemba časa: “Do dva tisoč tristo večerov in juter; potem bo svetišče očiščeno.” Najprej je ukazal Danielu: “Zato pazi na besedo in umi prikazen,” potem je nadaljeval: “Sedemdeset tednov je odločenih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom.” Beseda “odločenih” dobesedno pomeni “odvzetih”. Angel razlaga, da je sedemdeset tednov, kar pomeni štiristo devetdeset let, vzetih vstran in se nanaša samo na Jude. Od česa pa so bili odvzeti? Ker je obdobje dva tisoč tristo dni edino obdobje, ki se omenja v Dan 8, je moralo biti sedemdeset tednov odvzetih od tega obdobja. To pomeni, da je sedemdeset tednov del dva tisoč tristo dni, zato morata imeti oba dela isti začetek. Po angelovi razlagi se je moralo sedemdeset tednov začeti v času ko je izšel ukaz o ponovnem zidanju Jeruzalema. Če se da ugotoviti datum tega ukaza, smo našli izhodišče velikega časovnega obdobja dva tisoč tristo dni. VS 211.3

Ta ukaz je zapisan v Ezr 7,12-26. Perzijski kralj Artakserks je dokončni odlok izdal leta 457 pred Kristusom. Ezr 6,14 pravi, da je bil Gospodov dom v Jeruzalemu sezidan po ukazu perzijskih kraljev Kira, Darija in Artakserksa. Ti trije kralji so izdali, potrdili in dopolnili odlok, ki po prerokovanju označuje začetno točko 2300 dni. Če se leto 457 pred Kristusom, ko je bil odlok izpopolnjen, vzame za čas izdajanja odloka, se vidi, da se je izpolnila vsaka podrobnost prerokovanja glede sedemdesetih tednov. VS 212.1

“Odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem, do Maziljenca, Vojvode, bo sedem tednov in dvainšestdeset tednov” - to je devetinšestdeset tednov ali 483 let. Artakserksov ukaz je začel veljati jeseni 457 pred Kristusom. Če se 483 let računa od tega izhodišča, pridemo do leta 27 po Kristusu. (bb) V tem času se je prerokovanje izpolnilo. Beseda Mesija pomeni Maziljenec. Jeseni leta 27 je Janez krstil Kristusa, da je bil pomaziljen s Svetim Duhom. Apostol Peter priča za Jezusa iz Nazareta, da ga je Bog “mazilil s Svetim Duhom in z močjo”. (Apd 10,38) Sam Zveličar je rekel: “Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim.” (Lk 4,18) Po svojem krstu je odšel v Galilejo, “oznanjal je Božji evangelij in govoril: Čas se je dopolnil.” (Mr 1,14.15) VS 212.2

“In trdno zavezo sklene z mnogimi za en teden.” Tukaj omenjeni teden je zadnji od 70 tednov; to je zadnjih sedem let časovnega obdobja, ki je bilo posebej določeno Judom. V tem času, ki teče od leta 27 do 34 po Kristusu, je Kristus osebno poslal evangeljsko vabilo zlasti Judom; kasneje je to storil še po svojih učencih. Ko so apostoli odšli oznanit blagovest o kraljestvu, jim je Jezus dal navodilo: “Ne hodite na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samarijsko mesto. Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.” (Mt 10,5.6) VS 212.3

“In sredi tedna stori, da neha klalna in jedilna daritev.” Naš Gospod je bil križan leta 31 po Kristusu, tri leta in pol po svojem krstu. Z veliko daritvijo, ki jo je daroval na Golgoti, se je končala uredba darovanja daritev, ki so štiri tisoč let kazale na prihodnje Božje Jagnje. Senca in resnična podoba sta se sedaj srečali, zato so morale prenehati krvne in nekrvne daritve obredne postave. VS 212.4

Sedemdeset tednov ali 490 let, določenih za Jude, se je izteklo leta 34 po Kristusu. V tem času je po odločitvi judovskega velikega zbora ta narod končno zavrgel evangelij s kamnanjem Štefana in s preganjanjem Kristusovih sledilcev. Od takrat zveličavno sporočilo ni bilo več omejeno na izvoljeno ljudstvo, temveč se je začelo oznanjati vsemu svetu. Učenci, ki so morali zaradi preganjanja pobegniti iz Jeruzalema, so spotoma oznanjali besedo. Filip je prišel v mesto Samarije in tam oznanjal Kristusa.” (Apd 8,4.5) Peter je pod Božjim vodstvom razodel evangelij stotniku iz Cezareje, pobožnemu Korneliju. Goreči Pavel, ki je bil pridobljen za Kristusovo vero, je dobil naročilo, naj odnese veselo sporočilo daleč med pogane. (Apd 22,21) VS 212.5

Tako se je natančno izpolnila vsaka podrobnost tega velikega prerokovanja. Sedemdeset tednov, ki se je brez vsakega dvoma začelo leta 457 pred Kristusom, se je končalo leta 34 po Kristusu. Z računanjem od navedenega datuma ni težko najti konca dva tisoč tristo dni. Če sedemdeset tednov ali 490 dni odštejemo od 2300 dni, nam ostane še 1810 dni. Po koncu 490 dni se mora izpolniti še 1810 dni. Če letu 34 po Kristusu prištejemo ostalih 1810 let, dobimo leto 1844. Torej se 2300 dni iz Dan 8,14 končuje leta 1844. Na podlagi pričevanja Božjega angela bo po izteku tega velikega preroškega časa svetišče očiščeno. Tako je bilo natančno ugotovljeno, kdaj se bo to zgodilo. Verovalo se je, da bo čiščenje svetišča nastopilo v času drugega prihoda. VS 212.6

Miller in njegovi sodelavci so sprva verjeli, da se bo 2300 let izteklo spomladi 1844, medtem ko je prerokovanje kazalo na jesen istega leta.(bb) Napačno razumevanje tega je razočaralo in vznemirilo ljudi, ki so sprejeli prvi datum za čas Gospodovega prihoda. Vendar to ni vplivalo na moč dokaza, da se 2300 dni končuje leta 1844 in da se bo tedaj zgodil veliki dogodek očiščenja svetišča. VS 213.1

Miller ni pričakoval, da ga bo poglobljeno proučevanje svetopisemskih resnic in dokazovanje, da so le-te Božje razodetje, pripeljalo do takšnega sklepa. Tudi sam je komaj verjel v izid svojega raziskovanja. Ampak svetopisemski dokaz je bil tako jasen in močan, da ga ni mogel zavreči. VS 213.2

Dve leti je proučeval Sveto pismo; leta 1818 je prišel do slovesne ugotovitve, da bo čez približno 25 let Kristus prišel rešit svoje ljudstvo. Rekel je : “Ni potrebno, da govorim o veselju, ki je napolnilo moje srce pri pomisli na svečano prihodnost, in o silnem hrepenenju svoje duše, da imam delež v odrešeniškem veselju. Sedaj mi je Sveto pismo postalo nova knjiga; je pravi užitek za mojega duha. Vse, kar mi je bilo v njegovem nauku nejasno, skrivnostno in temno, mi je sedaj razgnala močna luč, ki me je razsvetlila z njenih svetih strani. O, kako sijajna in slavna je resnica! Izginila so vsa protislovja in nedoslednosti, ki sem jih prej našel v njej. Čeprav je še vedno mnogo vrst, ki jih ne razumem popolnoma, sij njene luči razsvetljuje moj zatemnjeni um. Ob proučevanju Svetega pisma čutim takšno prevzetost, ki je nikoli nisem pričakoval.” ⁶ VS 213.3

“Svečano prepričanje, da se bo v kratkem času zgodil tako veličasten dogodek, ki ga napoveduje Sveto pismo, je v meni prebudilo nepremagljivo vprašanje: Kaj je moja dolžnost do sveta glede teh očitnih dokazov, ki so pretresli mojo dušo?” ⁷ Miller je čutil, da mora drugim povedati za luč, ki jo je prejel. Pričakoval je upiranje brezbožnikov, a tudi veselje kristjanov zaradi upanja, da bodo lahko srečali Zveličarja, ki ga ljubijo. Vendar se je bal, da bodo mnogi sprejeli nauk zgolj zaradi velikega veselja skorajšnje osvoboditve brez zadostnega preiskovanja svetopisemskih besedil, ki dokazujejo to resnico. Še vedno se je obotavljal svoje prepričanje podati javno, saj se je bal, da bi v primeru morebitne napačne razlage tudi druge zapeljal v zmoto. To ga je spodbudilo, da je še enkrat preveril dokaze svojih ugotovitev in pozorno preiskal vsako težavo, ki bi se utegnila pojaviti pred njim. Prepričal se je, da vsi mogoči ugovori izginjajo pred lučjo Božje besede kakor megla pred sončnimi žarki. Po petih letih takega proučevanja je bil popolnoma prepričan o pravilnosti svojega stališča. VS 213.4

Znova je začutil dolžnost, da še druge seznani s temi jasnimi svetopisemskimi resnicami, v katere je veroval. Rekel je: “Ko sem šel na delo, sem slišal odmeve vesti: ‘Pojdi in povej ljudem, v kakšni nevarnosti so.’ V mislih sem premleval svetopisemsko vrsto: ‘Če porečem krivičnežu: »Krivičnež, zagotovo umreš!« pa ne govoriš, da bi posvaril krivičneža zaradi njegove poti, umre ta krivičnež zaradi svoje krivičnosti, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. Če pa posvariš krivičneža, naj se spreobrne od svoje poti, pa se ne spreobrne od svoje poti, umre zaradi svoje krivičnosti, ti pa si si rešil življenje.’ (Ezk 33,8.9) Čutil sem, da bi se mnogi brezbožni spokorili, če bi bili opozorjeni; če pa jih ne opozorim, se bo njihova kri zahtevala iz moje roke.” ⁸ VS 213.5

Svoje poglede je začel širiti zasebno, kjer koli se mu je pokazala priložnost. V molitvi je prosil Boga, da bi vsaj en pridigar čutil njihov pomen in posvetil svoje življenje oznanjevanju opomina. Vendar se ni mogel znebiti občutka odgovornosti, da je to njegova osebna dolžnost. V mislih so se mu neprestano ponavljale besede: “Pojdi in to objavi svetu; njihovo kri bom zahteval iz tvojih rok.” Čakal je devet let. Breme je stalno pritiskalo na njegovo dušo, dokler ni leta 1831 prvič javno podal razloge za svojo vero. VS 213.6

Kakor je bil Elizej poklican, naj pusti svoje vole na njivi in sprejme plašč posvečenja za preroško službo, tako je tudi William Miller slišal klic, da zapusti svoj plug in razodene ljudstvu skrivnosti Božjega kraljestva. Sprva ga je bilo strah. Svoje poslušalce je postopoma vodil skozi preroška obdobja do drugega Kristusovega prihoda. Vsak napor mu je prinašal novo moč in pogum, saj je videl veliko zanimanje, ki so ga izzvale njegove besede. VS 214.1

Miller se je odločil javno povedati svoje poglede samo zato, ker so ga k temu spodbujali njegovi bratje v veri in ker je v njihovih besedah slišal Božje vabilo. Tedaj je bil star že petdeset let in ni bil navajen javno govoriti. Zajel ga je občutek nesposobnosti za delo, ki stoji pred njim. Toda že od samega začetka se je videlo, da so njegovi napori za reševanje duš blagoslovljeni. Po njegovi prvi pridigi je nastopilo veliko versko prebujenje, v katerem se izmed celih trideset družin nista spreobrnila samo dva člana. Takoj so ga povabili še v druge kraje. Kmalu je njegovo delo prebudilo živo zanimanje za Božjo besedo. Grešniki so se spreobračali, kristjani so bili spodbujeni k večji vdanosti Bogu, pristaši brezosebnega boga in brezbožni pa so morali priznati svetopisemsko resnico in krščansko vero. Njegovi sodelavci, so dali o njem naslednje pričevanje: “ Pridobiva tudi tiste ljudi, na katere drugi ne bi mogli vplivati.” ⁹ S svojimi pridigami je želel pre-buditi splošno zanimanje za verske stvari in preprečiti širjenje posvetnega duha ter razvratnosti tistega časa. VS 214.2

Skoraj v vsakem mestu se je kot sad njegovih pridig spreobrnilo po dvajset, ponekod pa celo do sto ljudi. Na mnogih krajih so se mu odpirale skoraj vse protestantske cerkve; navadno so ga povabili pridigarji različnih skupnosti. Odločno se je držal pravila, da bo govoril samo tam, kamor ga bodo poklicali. Kmalu je spoznal, da ne more ustreči niti polovici prošnjam, ki jih je dobil. Mnogi, ki niso sprejeli njegovega mnenja glede natančnega časa drugega Kristusovega prihoda, so bili vendar prepričani o njegovi zanesljivosti, bližini in potrebni pripravi nanj. V nekaterih velikih mestih so njegove pridige naredile izreden vtis na ljudstvo. Gostilničarji so opuščali svoje delo in gostilne spremenili v molitvene dvorane; igralnice so bile zaprte. Spreobračali so se tudi neverni, pristaši deizma, univerzalizma in celo najbolj propadli ljudje, med katerimi nekateri že dolga leta niso prestopili cerkvenega praga. Številne verske skupnosti so na različnih mestih skoraj vsako uro organizirale molitvena srečanja. Poslovneži so se popoldne zbirali k molitvi in zahvaljevanju. To ni bilo vzneseno vznemirjenje. Ljudi je prevzelo svečano razpoloženje. Millerjevo delo ni vznemirjalo čustva, ampak je podobno delu prejšnjih reformatorjev delovalo bolj na razum in prebujalo vest. VS 214.3

Leta 1833 je Millerju dovolila oznanjati tudi baptistična cerkev, kateri je pripadal. Mnogi pridigarji te cerkve so odobravali njegovo delo in z njihovo dozdevno odo-britvijo je delal dalje. Potoval je in neprestano pridigal; njegovo delo se je navadno omejevalo na Novo Anglijo in osrednje dr-žave. Več let je sam plačeval vse nastale stroške. Niti pozneje ni dobival toliko, da bi imel dovolj za potovanje v razne kraje, kamor so ga poklicali. Javno delo mu ni prinašalo nikakršne materialne koristi, ampak je zgolj obremenjevalo njegovo imetje in ga stalno zmanjševalo. Bil je oče velike družine, ki se je s skromnim in marljivim življenjem preživljala na majhnem posestvu. VS 214.4

Leta 1833, dve leti potem, ko je Miller začel oznanjati dokaze o skorajšnjem Kristusovem prihodu, je nastopil zadnji znak, ki ga je Zveličar napovedal kot znamenje svojega drugega prihoda. Jezus je rekel: “Zvezde bodo padale z neba.” (Mt 24,29) Janez je v prikazni gledal prizore, ki se bodo zgodili pred nastopom Božjega dne. Zapisal je: “Nebeške zvezde so padale na zemljo, kakor trebi smokva svoje nezrelo sadje, ko jo trese velik veter.” (Raz 6,13CHR) To prerokovanje se je izpolnilo 13. novembra 1833. Nenavadno padanje meteorjev je vzbujalo splošno pozornost. Prizor padanja zvezd je bil najveličastnejši v vsej zgodovini. “Ves nebesni oblok nad Združenimi državami Amerike je bil dolge ure v ognjenem valovanju! Nikdar se v tej deželi, od kar so se v njej naselili prvi priseljenci, ni pojavil takšen naravni pojav. V nekaterih je vzbujal občudovanje, v drugih strah in vznemirjenje. Mnogi se še živo spominjajo tega veličastnega in svečanega prizora. ... Padanje meteorjev je preseglo najgostejšo deževno ploho. Na vzhodu, zahodu, severu in jugu - povsod se je ponujala ista podoba. Z eno besedo povedano, vse nebo se je gibalo. ... Prizor se je videl nad vso Severno Ameriko, kakor ga opisuje profesor Silliman v svoji reviji Journal. ... Od dveh zjutraj do jasne dnevne luči je bilo nebo vedro in brez oblakov; na njem je bilo možno opazovati neprestano igro bleščečih teles.” ¹⁰ “Noben jezik ne more opisati sijaja tega prizora. ... Kdor ga sam ni videl, si ne more predstaviti njegove slave. Zdelo se je, kakor da so se vse zvezde zbrale v eni točki blizu zenita. Na tisoče jih je švigalo na vse strani obzorja, a njihovo število se kljub temu ni zmanjšalo, kot da so ustvarjene za to priložnost.” ¹¹ “Ni mogoče bolje prikazati tega pojava kakor s podobo smokve, s katere padajo še zeleni plodovi, ko jo trese močan veter.” ¹² VS 215.1

V newyorškem časopisu Journal of Commerce je 14. XI. 1833 izšel dolg članek o tem nenavadnem prizoru. V njem piše: “Noben filozof, niti znanstvenik, kolikor mi je znano, ni ne pisno ne ustno opisal takšnega pojava, kakršen je bil včerajšnji. Vendar ga je pred tisoč osemsto leti neki prerok natančno napovedal. Če njegov izraz padanje zvezd razumemo kot padanje meteorjev ... je to dobesedna uresničitev.” VS 215.2

Tako se je izpolnilo zadnje od znamenj Jezusovega prihoda, ki jih je napovedal svojim učencem: “Tako tudi vi, ko boste vse to videli, vedite, da je blizu, pri vratih.” (Mt 24,33) Janez je po izpolnitvi teh znakov videl, da je nebo “izginilo kakor knjiga, ko se zvije, in vse gore in otoki so se premaknili s svojih mest”; grešniki so v strahu poskušali pobegniti pred prihodom Sina človekovega. (Raz 6,12-17) VS 216.1

Mnogi so padanje zvezd dojeli kot znak prihodnje sodbe, “kot strašen primer, za-nesljivo predhodno znamenje, kot usmiljeno opozorilo tistega velikega in strašnega dne”. ¹³ Mnogi so se osredotočili na izpolnitev prerokovanja, ki jih je usmerila k sporočilu o drugem prihodu. VS 216.2

Leta 1840 je na veliko vzbujala pozornost še ena izjemna izpolnitev prerokovanja. Dve leti poprej je Josiah Litch, eden od vodilnih pridigarjev, ki so oznanjali drugi prihod, podal razlago Razodetja 9. Razlaga govori o padu Turškega cesarstva. Po njegovem izračunu bi morala omenjena moč pasti avgusta 1840. Nekaj dni pred tem je napisal: “Če sprejmemo, da se je prvo obdobje 150 let natančno izpolnilo prej, preden je Konstantin IX. z dovoljenjem Turkov zasedel prestol, in da se 391 let in petnajst dni začne s koncem prvega obdobja, potem se morajo ti dnevi končati 11. avgusta 1840. Tedaj je možno pričakovati pad otomanske moči v Carigradu. Trdno verujem, da se bo to tudi zgodilo.” ¹⁴ VS 216.3

Natančno ob določenem času je Turčija po svojem poslancu sprejela zavezništvo velikih evropskih sil in se tako postavila pod nadzor krščanskih narodov. S tem dogodkom se je prerokovanje natančno izpolnilo.(cc) Ko je bilo to objavljeno, so se mnogi prepričali, da so načela razlage pre-rokovanj, ki so jih sprejeli Miller in njegovi sodelavci, pravilna. To je dalo adventnemu gibanju presenetljiv polet. Izobraženi in vplivni ljudje so se pri oznanjevanju sporočila pridružili Millerju, zato se je delo od 1840 do 1844 zelo hitro razširilo. VS 216.4

William Miller je imel posebne duhovne darove, ki si jih je izoblikoval z razmišljanjem in proučevanjem. Ob tem je vzpostavil zvezo z Izvirom modrosti in tako dobil tudi modrost iz nebes. Bil je človek izjemnih lastnosti. Ljudje, ki so cenili poštenje značaja in moralne vrednote, so ga spoštovali in cenili. Bil je resnično prisrčen in ponižen, pazljiv in ljubezniv do vseh, vedno pripravljen poslušati mnenja drugih in presojati njihove dokaze. Odlikovala ga je velika moč samoobvladovanja. Brez strasti in vznemirjenja je preverjal vse teorije in nauke z Božjo besedo. Njegovo zdravo razsojanje s temeljitim poznavanjem Svetega pisma vred mu je pomagalo ovreči zmoto in razkrinkati laž. VS 216.5

Vendar njegovo delo ni potekalo brez ogorčenega nasprotovanja. Kakor v času prejšnjih reformatorjev tudi sedaj učitelji priljubljenih ver niso radi sprejeli resnice, ki jo je oznanjal. Ker pa svojega stališča niso mogli dokazati s Svetim pismom, so bili prisiljeni iskati oporo v izjavah in naukih ljudi ter v izročilih očetov. Pridigarji adventnega sporočila pa so sprejeli samo pričevanje Božje besede. “Sveto pismo, in samo Sveto pismo” je bilo njihovo geslo. Njihovi nasprotniki so pomanjkanje sveto-pisemskih dokazov nadomeščali z zasme-hovanjem in roganjem. Čas, sposobnosti in sredstva so zapravljali z obrekovanjem tistih, katerih edino “hudodelstvo” je bilo, da so z veseljem pričakovali svojega Gospoda, hrepeneli po svetem življenju in tudi druge opominjali, naj se pripravijo za njegovo vrnitev. VS 216.6

Nasprotniki so si močno prizadevali odvrniti pozornost od drugega prihoda. Proučevanje prerokovanj o Kristusovem prihodu in koncu časa so imeli za greh - za nekaj, česar se morajo ljudje sramovati. Veliko priljubljenih pridigarjev je spodkopavalo Božjo besedo. Njihov nauk je iz ljudi naredil nevernike. Mnogi so čutili, da smejo živeti po svojih brezbožnih željah. Na koncu so povzročitelji tega zla svojo krivdo zvalili na adventiste. VS 217.1

Medtem ko je Millerjevo ime pritegovalo številne razumne in pozorne poslušalce, se je redko omenjalo v verskem tisku, razen tedaj, ko so ga obtoževali ali zasmehovali. Ravnodušni in brezbožni, ki so bili opogumljeni s stališčem nekaterih verskih učiteljev, so si prizadevali obrekovati njega in njegovo delo z uporabo nesramnih izrazov ter nespodobnih in bogokletnih domislic. Osiveli človek, ki je zapustil udoben dom, da bi na svoje stroške potoval iz mesta v mesto, iz kraja v kraj in oznanil svetu svečani opomin o bližajoči se sodbi, je bil sramotno obtožen kot fanatik, lažnivec in predrzen goljuf. VS 217.2

Njemu namenjeno obrekovanje, zasme-hovanje in prezir so izzvali negodovanje celo v svetovnem tisku. Posvetni ljudje so govorili: “Jemati tako lahkomiselno in z VS 217.3

zasmehovanjem predmet, ki ima tako velik pomen in strašne posledice, pomeni ne samo rogati se čustvom njegovega predstavnika in zagovornika, temveč zasmehovati tudi dan sodbe in samo Božanstvo ter prezirati strahote njegove sodne palice.” ¹⁵ Začetnik vsega hudega si ni prizadeval samo preprečiti širjenje adventnega sporočila, ampak uničiti tudi samega glasnika. Miller je s podajanjem praktičnih svetopisemskih resnic prodrl v srca poslušalcev; žigosal je njihove grehe in obsojal njihovo samozadovoljstvo. Njegove odprte in ostre besede so izzvale sovraštvo. Ko so se verniki uprli njegovemu sporočilu, so bili prostaški ljudje spodbujeni k še hujšim dejanjem. Sovražniki so ga nameravali ubiti na izhodu iz cerkve. Toda sredi množice so stali tudi sveti angeli. Eden izmed njih se je pojavil v človeški podobi. Prijel je ogroženega Gospodovega služabnika za roko in ga iz razbesnele množice odpeljal na varno. Njegovo delo še ni bilo dokončano, zato so se Satan in njegovi hudobni duhovi ušteli v svojih načrtih. VS 217.4

Kljub velikemu nasprotovanju je zanimanje za adventno sporočilo vse bolj raslo. Število njegovih sledilcev se je s sto povzpelo na več tisoč ljudi. Različne verske skupnosti so imele velik prirast vernih, toda čez nekaj časa so pokazale duha sovraštva do teh spreobrnjencev. Tako so cerkve disciplinsko ukrepale proti tistim, ki so sprejeli Millerjeve poglede. To ga je spodbudilo, da je prijel za pero in se z odprtim pismom obrnil na kristjane vseh skupnosti; povabil jih je, naj mu iz Svetega pisma dokažejo zmoto. VS 218.1

Zapisal je: “Ali naše verovanje nasprotuje Božji besedi, ki jo tudi vi priznavate za edino pravilo vere in življenja? S čim smo si zaslužili obtožbe cerkve in tiska? Kaj vam daje pravico, da nas (adventiste) izključujete iz svojih cerkev? Če smo na napačni poti, nam, prosim, povejte, v čem se motimo, in to dokažite z Božjo besedo. Vaše zasmehovanje nas ne more prepričati, da smo na napačni poti. Samo Božja beseda lahko spremeni naša stališča. Do svojih sklepov smo prišli z razmišljanjem in molitvijo, in sicer na podlagi dokazov iz Svetega pisma .’’ ¹⁶ VS 218.2

Bog je ves čas po svojih služabnikih pošiljal svetu sporočilo opominov, ki je vedno naletelo na enak dvom in nevero. Krivičnost predpotopnega sveta je spodbudila Boga spustiti potop na zemljo, vendar je ljudem to najprej oznanil. Želel jim je dati priložnost, da se odvrnejo od hudobnih poti. Sto dvajset let je v ušesih grešnikov odmeval opomin in jih vabil k spokorjenju, da bi ušli Božji jezi. Toda sporočilo o potopu se jim je zdelo kakor pravljica; nihče mu ni verjel. Ohrabreni s svojo grešnostjo so zasmehovali Božjega poslanca. Rogali so se njegovemu rotenju in ga celo obtoževali zaradi prevare. Kako si en človek upa nasprotovati vsem modrijanom na svetu? Če bi bila Noetova novica resnica, mar je ne bi sprejel in vanjo veroval ves svet? Koliko sploh velja trditev enega človeka v primerjavi z modrostjo mnogih drugih! Njegovo sporočilo se jim ni zdelo vredno zaupanja, zato niso hoteli poiskati zavetja v barki. VS 218.3

Zasmehovalci so kazali na naravne pojave - na nespremenljivi vrstni red letnih časov, na nebesno modrino, s katere še ni deževalo, na rodovitna polja, ki jih je namakala blaga nočna rosa — in vzklikali: “Ali niso Noetove besede zgolj zgodbe?” S prezirom so pridigarja pravičnosti označili za navadnega zanesenjaka. Potem so bolj kakor kdaj koli uživali v razvratnosti in hudobnosti. Vendar njihova nevera ni mogla preprečiti napovedanega dogodka. Bog je dolgo prenašal njihovo brezbožnost in jim dal dosti časa za spokorjenje. Ob določenem času je Božja pravična sodba prišla na vse, ki so zavrgli njegovo milost. VS 218.4

Kristus je rekel, da bodo ljudje pokazali enako nevero glede njegovega drugega prihoda. Kakor Noetovi sodobniki niso spoznali, dokler ni prišel potop in jih vse odnesel, tako bo po besedah našega Zveličarja tudi ob prihodu Sina človekovega. (Mt 24,39) Ko se bo Božje ljudstvo združilo s svetom in začelo živeti tako, kakor živi svet, in uživati v prepovedanih zabavah, ko bo razkošnost sveta postala cerkvena razkošnost, ko bodo zvonili svatovski zvonovi in bodo vsi upali še na dolga leta svetovnega napredka - tedaj bo na lepem, kakor strela z jasnega neba, prišel konec njihovim praznim vizijam in varljivim upom. VS 218.5

Kakor je Bog poslal svojega služabnika, da bi opozoril svet na prihajajoči potop, tako je poslal tudi svojega izvoljenega poslanca oznanit bližino zadnje sodbe. Kakor so se Noetovi sodobniki rogali oznanjevanju pridigarja pravičnosti, tako so se v Millerjevih dneh rogali besedam opomina mnogi, ki so se imeli za Božje ljudstvo. VS 218.6

Zakaj so se cerkve tako uprle nauku in oznanjevanju o drugem Kristusovem prihodu? Medtem ko ta dogodek prinaša hudobnim nesrečo in pogubo, pravičnim pomeni veselje in upanje. Ta vzvišena resnica je bila v vseh časih tolažba Božjemu zvestemu ljudstvu. Zakaj je sedaj, kakor njen avtor, postala “kamen spotike” in “skala pohujšanja” tistim, ki se imajo za Božje ljudstvo? Sam Gospod je svojim učencem dal obljubo: “Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.” (Jn 14,3) Sočutni Zveličar je vnaprej videl skrb in žalost svojih učencev. Poslal je angela, ki sta jih tolažila z zagotovilom, da bo prav tako, kakor je odšel v nebesa, znova prišel. Učenci so na dan vnebohoda pozorno gledali v nebo, da bi ujeli še zadnji pogled ljubljenega Zveličarja. Tedaj so njihovo pozornost pritegnile besede: “Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.” (Apd 1,11) To angelsko sporočilo je poživilo njihovo upanje. Učenci so se vrnili “v Jeruzalem z velikim veseljem. In bili so ves čas v templju in so hvalili in častili Boga.”(Lk 24,52.53) Niso se veseli Jezusovega odhoda in dejstva, da se bodo morali odslej sami bojevati s težavami in skušnjavami sveta. Veselili so se angelskega zagotovila, da bo On zopet prišel. VS 218.7

Objavljanje Kristusovega prihoda bi mo-ralo biti tudi danes dobra novica o velikem veselju, kakršno je bilo tedaj, ko so ga angeli oznanili betlehemskim pastirjem. Tisti, ki zares ljubijo Zveličarja, lahko samo z veseljem pozdravijo na Božji besedi utemeljeno sporočilo, da bo On, ki je središče njihovega upanja v večno življenje, zopet prišel. Tokrat ne bo prezrt in zavržen kakor ob svojem prvem prihodu, ampak bo prišel v moči in slavi, da bo rešil svoje ljudstvo. Tisti, ki ne ljubijo Zveličarja, tudi ne želijo, da bi prišel. Najjasnejši dokaz, da so cerkve odpadle od Boga, je njihovo ogorčenje in sovraštvo do tega sporočila, poslanega iz nebes. VS 219.1

Tisti, ki so sprejeli nauk o Kristusovem prihodu, so dojeli, da se morajo spokoriti in ponižati pred Bogom. Mnogi so dolgo omahovali med Kristusom in svetom, toda sedaj so občutili, da je prišel čas, da zavzamejo trdnejše stališče. “Vse, kar se je nanašalo na večnost, je zanje postalo nenavadno pomembno. Nebesa so se jim približala, zato so se pred Bogom čutili krivi.” ¹⁷ Kristjani so se prebudili k novemu duhovnemu življenju. Dojeli so, da je čas omejen, zato morajo kar se da hitro opraviti dolžnosti do svojih bližnjih. Opustili so zemeljske načrte. Zdelo se je, kakor da se je pred njimi odprla večnost. Kar se je na-našalo na večno blaginjo ali večno gorje, je odrinilo vsa vprašanja minljive vrednosti. Božji Duh je počival na njih in dajal posebno moč resnemu vabilu, ki so ga poslali bodisi sovernikom ali grešnikom, da bi se pripravili za Božji dan. Tiho pričevanje njihovega vsakdanjega življenja je neprestano oštevalo navidezno pobožne in neposvečene vernike cerkve. Ti so želeli, da jih ne bi nihče oviral pri zabavah in uživanju, v pehanju za zaslužkom in v hrepenenju po posvetnih časteh. Vse to je povzročalo sovraštvo in odpor do oznanjanja Jezusovega prihoda in do njegovih glasnikov. VS 219.2

Ko so nasprotniki spoznali, da ni mogoče ovreči dokazov, ki so utemeljeni na preroških časovnih obdobjih, so svojim pristašem svetovali, naj prenehajo proučevati ta predmet. Učili so, da so prerokovanja zapečatena. Tako so protestanti odšli po stopinjah rimokatoličanov. Medtem ko je papeška cerkev prepovedovala vernikom brati Sveto pismo,(čč) je protestantska trdila, da pomembnega dela Svetega pisma, in sicer tistega, ki nam posebej odkriva resnice za naš čas, ni mogoče razumeti. VS 219.3

Pridigarji in ljudstvo so oznanjali, da so Danielova prerokovanja in Razodetje nedojemljive skrivnosti. Toda sam Kristus je opozoril svoje učence na besede preroka Daniela glede dogodkov, ki se bodo zgodili v njihovem času. Rekel je: “Kdor bere, naj razume.” (Mt 24,15) Trditev, da je Razodetje skrivnost, ki je ni možno razumeti, je ovržena že v samem naslovu knjige: “Razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je dal Bog, da bi pokazal svojim služabnikom, kar se mora vsak čas zgoditi. ... Blagor tistemu, ki bere, in tistim, ki poslušajo besede tega prerokovanja in izpolnjujejo, kar je zapisano v njem! Kajti čas je blizu.” (Raz 1,1-3) VS 219.4

Prerok je rekel: “Blagor tistemu, ki bere ...” - mnogo jih je, ki neradi berejo, zato jim blagoslov ni obljubljen; “tistim, ki poslušajo ...” - obstajajo takšni, ki neradi poslušajo kar koli v zvezi s prerokovanji; niti njim ni obljubljen blagoslov; “izpolnjujejo, kar je zapisano v njem ...” - večina ne posveča pozornosti opominom in nasvetom iz Razodetja; nihče od njih nima pravice do obljubljenega blagoslova. Kdor koli prezira prerokovanja in se posmehuje svečanim simbolom, ki so dani v njih, kdor koli se noče spreobrniti in se pripraviti za prihod Sina človekovega, bo ostal brez Božjega blagoslova. VS 220.1

Kako si ljudje vpričo Božjega navdihnjenja upajo trditi, da je Razodetje skrivnost, ki je človeški razum ne more dojeti? To je razodeta skrivnost, odprta knjiga. Proučevanje Razodetja usmerja misli na Danielova prerokovanja. Obe knjigi vsebujeta najpomembnejša navodila, ki jih Bog daje svojim otrokom o dogodkih, ki se bodo zgodili na koncu zgodovine tega sveta. VS 220.2

Janezu so bili razodeti oddaljeni in vznemirljivi dogodki, ki so se nanašali na življenje cerkve. Videl je njeno stanje, nevarnosti, spopade in na koncu osvoboditev Božjega ljudstva. Zapisal je sklepno sporočilo, ki bo pospešilo dozorevanje zemeljske žetve - bodisi da bodo to snopi za nebeško žitnico ali butare za ogenj uničenja. Razodete so mu bile zelo pomembne stvari, zlasti za zadnjo cerkev, da bi spreobrnjeni od zmote k resnici lahko zvedeli, kakšne nevarnosti in spopadi jih čakajo. Nikomur ni treba ostati v temi glede tega, kar prihaja nad zemljo. VS 220.3

Zakaj potem to vsesplošno neznanje o tako pomembnem delu Svetega pisma? Odkod to množično odvračanje od proučevanja njegovega nauka? To je sad dobro premišljenega načrta kneza teme, da bi ljudem zakril to, kar odkriva njegove laži in slepila. Zaradi tega je Kristus, avtor Razodetja, ki je vnaprej videl besneči spopad proti proučevanju Razodetja, izgovoril blagoslov za vse, ki berejo, poslušajo in izpolnjujejo besede preroštva. VS 221.1