KRŠČANSKA SLUŽBA

ljudje, ki imajo drugačno barvo kože

V naši deželi imamo veliko neobdelano področje. Črna rasa, ki šteje tisoče in tisoče, kliče po pozornosti in sočutju vseh, ki resnično in praktično verujejo v Kristusa. Ti ljudje ne živijo v tuji deželi in ne pripogibajo svojega kolena pred maliki iz lesa ali kamna. Bog po pričevanju svojega Duha vedno znova usmerja našo pozornost nanje - pravi nam, da so tukaj ljudje, ki smo jih zanemarili. To veliko področje leži neobdelano pred nami ter kliče po luči, ki nam jo je zaupal Bog. /T VIII, str. 205/ KS 222.3

Med črnci in belci so bili postavljeni ločilni zidovi. Ti se bodo podrli sami od sebe, kakor se je jerihonsko obzidje, ko bodo kristjani poslušali Božjo besedo, ki jim ukazuje ljubiti Boga nad vse drugo, svoje bližnje pa z nepristransko ljubeznijo. ... Naj bo vsaka cerkev, katere verniki trdijo, da poznajo resnico za ta čas, pozorna do te zanemarjene in zatirane rase, ki je bila zaradi sužnosti prikrajšana pravice misliti in delati zase. /RH, 17. 12. 1895/ KS 222.4

Delajmo za ljudi na Jugu (nanaša se na Združene države Amerike). Ne zadovoljimo se samo s tem, da opazujemo in dajemo predloge, ki jih nikoli ne uresničimo, marveč naredimo nekaj iz vsega srca za Gospoda, da bomo ublažili trpljenje svojih temnopoltih bratov. /RH, 4. 2. 1896/ KS 223.1

Imena črncev so v knjigi življenja zapisana poleg imen belcev. Vsi smo eno v Kristusu. Izvor, položaj ali barva kože ne morejo povzdigniti ali ponižati ljudi. Značaj dela človeka. KS 223.2

Če Indijanec, Kitajec ali Afričan z vero izroči svoje srce Bogu, ga Jezus zaradi njegove barve ne ljubi manj. Imenuje ga za svojega ljubljenega brata. /SW, 20. 3. 1891/ KS 223.3

Prihaja dan, ko bodo zemeljski kralji in mogočniki želeli zamenjati svoj položaj z najskromnejšim Afričanom, ki se je oprijel upanja evangelija. /SW, 20. 3. 1891/ KS 223.4

Bog ne skrbi nič manj za črnce, ki bi jih lahko pridobili, da bi mu služili, kakor je skrbel za Izraelce. Od svojega ljudstva pri misijonskem delu z ljudmi vseh slojev na Jugu, posebno s črnci, zahteva veliko več, kakor je naredilo do sedaj. Ali nimamo do temnopoltih ljudi večje odgovornosti kakor do njih, ki jim je bilo življenje bolj naklonjeno? Kdo je zasužnjil te ljudi? ... Kdo je storil, da so ostali v nevednosti? Kdo je kriv za to, da so ponižani in da so njihovi običaji in način življenja odbijajoči? Mar belci tem ljudem niso veliko dolžni? Ali ne bi bilo treba po tolikih krivicah, ki so jim bile storjene, vložiti resne napore, da jim pomagamo, da se bodo dvignili? Moramo jim oznaniti resnico. Potrebujejo zveličanje prav tako kakor mi. /SW, 20. 3. 1891/ KS 223.5