Jezusovo Življenje

70—Enemu od teh mojih najmanjših bratov

Temeljno besedilo: Mt 25,31-46

»Kadar pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, tedaj bo sedel na prestol svoje slave. In pred njim se zbero vsi narodi, in ločil jih bo enega od drugega.« (Mt 25,31.32 CHR) Tako je Kristus na Oljski gori opisal učencem prizor velikega sodnega dne. Poudaril je, da bodo odločitve pri tej sodbi odvisne od ene lastnosti. Ko se bodo narodi zbrali pred njim, bosta obstajali samo dve skupini, njihova večna usoda pa bo določena po tem, kar so naredili ali opustili narediti zanj v osebnosti siromašnih in trpečih. JZ 562.1

Kristus tisti dan ljudem ne bo predstavil velikega dela, ki ga je naredil zanje, ko je dal svoje življenje za njihovo odrešitev. Pred-stavil bo zvesto delo, ki so ga oni opravili zanj. Njim, ki jih bo po-stavil na svojo desnico, bo rekel: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od za-četka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.” (Mt 25,34-36) Ampak ti, ki jih bo Kristus pohvalil, ne vedo, da so pomagali njemu. Na njihova zbegana vprašanja odgovarja: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) JZ 562.2

Jezus je povedal učencem, da jih bodo vsi ljudje sovražili, jih preganjali in mučili. Mnogi med njimi bodo pregnani iz svojih do mov in bodo obubožali. Mnoge bodo mučile bolezni in pomanjka-nje. Mnogi bodo vrženi v ječo. Vsem, ki bodo morali zaradi njega zapustiti prijatelje ali dom, je že v tem življenju obljubil stokratno plačilo. Sedaj pa je zajamčil poseben blagoslov njim, ki bodo pomagali svojim bratom. Rekel je: »V vseh, ki trpijo zaradi mojega imena, morate prepoznati mene osebno. Kakor bi pomagali meni, tako morate pomagati njim. To je dokaz, da ste moji učenci.” JZ 562.3

Vsi, ki so rojeni v nebeško družino, so postali v posebnem smislu bratje našega Gospoda. Kristusova ljubezen združuje vse člane njegove družine, kjer koli pa se izraža ta ljubezen, se razodeva sorodstvo z Bogom. »Vsak, ki ljubi, [je] iz Boga rojen in Boga pozna.« (1 Jn 4,7) JZ 563.1

Ti, ki jih bo Kristus pohvalil pri sodbi, morda niso poznali bogoslovja, vendar so upoštevali njegova načela. Pod vplivom božanskega Duha so bili v blagoslov tistim okrog sebe. Celo med pogani so ljudje, ki razodevajo duha dobrote. Preden so slišali besede življenja, so misijonarjem izkazali prijateljstvo in jim pomagali celo za ceno svojega življenja. Med pogani živijo ljudje, ki ponevedoma služijo Bogu, taksni, ki nikoli niso prejeli luči po človeških poslancih, vendar ne bodo pogubljeni. Čeprav ne poznajo Božjega napisanega zakona, so slišali njegov glas, ki jim govori v naravi, in delali to, kar zakon zahteva. Njihova dela so dokaz, da je Sveti Duh ganil njihova srca, zato jih Bog priznava za svoje otroke. JZ 563.2

Kako presenečeni in srečni bodo ponižni med narodi in pogani, ko bodo slišali iz Zveličarjevih ust besede: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.” (Mt 25,40) Kakšno veselje bo preželo srce Neskončne Ljubezni, ko ga bodo njegovi sledilci ob njegovih besedah odobravanja pogledali presenečeni in srečni! JZ 563.3

Kristusova ljubezen ni omejena samo na neko določeno skupino ljudi. On se istoveti z vsakim človekom. Da bi lahko mi postali člani nebeške družine, je On postal član zemeljske družine. Kot Sin človekov je postal brat vsakemu Adamovemu sinu in hčeri. Njegovi sledilci se ne smejo čutiti ločeni od sveta, ki propada okrog njih. So del velikega človeškega rodu. Nebesa jih imajo za brate grešnikov kakor tudi svetih. Kristusova ljubezen objema vse padle, tavajoče in grešne ljudi. Zato je vsako delo dobrote za dvig padlega človeka in vsako dejanje usmiljenja sprejeto, kakor da je narejeno njemu. JZ 563.4

Nebeški angeli so poslani pomagat njim, ki bodo podedovali zveličanje. Ne vemo še, kdo spada mednje, in ni še razodeto, kdo bo zmagal in bo deležen dediščine svetih v luči. Toda nebeški angeli hodijo po vsem svetu in si prizadevajo potolažiti žalostne in zaščititi ogrožene, da bi pridobili srce ljudi za Kristusa. Nikogar ne prezrejo in ne gredo mimo njega. Bog ne gleda, kdo je kdo, temveč enako skrbi za vse ljudi, ki jih je ustvaril. JZ 564.1

Ko odpremo svoja vrata Kristusovim trpečim in žalostnim, z dobrodošlico sprejemamo nevidne angele. Privabimo družbo nebeških bitij, ki prinašajo sveto ozračje veselja in miru. Prihajajo s hvalnico na ustnicah, v nebesih pa se sliši odmev. Vsako delo usmiljenja povzroči petje v nebesih. Oče na prestolu ima svoje nesebične služabnike za svoj najdragocenejši zaklad. JZ 564.2

Tisti na Kristusovi levici, ki so ga prezrli v osebi ubogih in trpečih, se niso zavedali svoje krivde. Satan jih je zaslepil; niso dojeli, kaj dolgujejo svoji n bratom. Bili so zatopljeni sami vase in niso skrbeli za potrebe drugih. JZ 564.3

Bogatim je Bog dal obilico zato, da bi lahko pomagali njegovim trpečim otrokom, toda prevečkrat so ravnodušni do potreb drugih. Imajo se za imenitnejše od svojih siromašnih bratov. Ne postavljajo se v njihov položaj. Ne razumejo njihovih preizkušenj in bojev, zato usmiljenje ugaša v njihovem srcu. V dragih stanovanjih in razkošnih cerkvah se bogati ločujejo od siromašnih. Sredstva, ki jim jih je Bog zaupal, da bi osrečili potrebne, zapravljajo za ugajanje ošabnosti in sebičnosti. Vsak dan so revni prikrajšani za nauk o Božjih blagoslovih, ki jih je dal na razpolago, saj je bogato poskrbel za to, da bi se siromašnim lahko pomagalo z vsem, kar je potrebno za življenje. Prisiljeni so občutiti uboštvo, ki jim otežuje življenje, in so pogosto v skušnjavi, da postanejo nevoščljivi, ljubosumni in polni zlih slutenj. Kdor ni sam doživel nadlog pomanjkanja, prepogosto ravna s siromašnimi zaničljivo in povzroči, da čutijo, da jih ima za berače. JZ 564.4

Kristus pa vidi vse to in pravi; »Jaz sem bil tisti, ki je bil lačen in žejen. Jaz sem bil tisti, ki je bil tujec, bolnik in v zaporu. Medtem ko ste se gostili za bogato obloženo mizo, sem jaz trpel pomanjkanje v revni kočici ali na pusti cesti. Ko ste uživali udobje v svojem razkošnem domu, nisem imel kam položiti glave. Medtem ko ste v svoje omare tlačili svoje bogate obleke, sem bil jaz siromak. Medtem ko ste se zabavali, sem jaz hiral v zaporu.” JZ 564.5

Ali ste pomislili na to, da ste dali Gospodu slave, kadar ste podelili sestradanemu revežu košček kruha ali obrabljeno obleko, da bi ga zaščitili pred ostrim mrazom? »Vse dni vašega življenja sem bil blizu vas v osebi trpečih ljudi, vendar me niste poiskali. Niste hoteli moje družbe. Ne poznam vas.” JZ 565.1

Mnogi imajo za veliko prednost, če lahko obiščejo prizorišča Kristusovega življenja na svetu, hodijo po njegovih poteh, opazujejo jezero, ob katerem je rad poučeval, ali griče in doline, na katerih so pogosto počivale njegove oči. Vendar nam ni treba iti v Nazaret, Kafarnaum ali Betanijo, da bi hodili po Jezusovih stopinjah. Našli jih bomo ob bolniških posteljah, v ubogih kolibah, na natlačenih ulicah velemest in povsod tam, kjer človeško srce potrebuje tolažbo. Po njegovih stopinjah bomo hodili, če bomo delali to, kar je delal Jezus, ko je bil na svetu. JZ 565.2

Vsakdo lahko kaj naredi. »Uboge imate ... vedno med seboj,« (Jn 12,8) je rekel Jezus, zato nihče ne sme misliti, da ni kraja, kjer ne bi mogel delati zanj. Na milijone ljudi je na robu pogube okovanih z verigami neznanja in greha, ki še nikoli niso ničesar slišali o Kristusovi ljubezni do njih. Kaj bi si želeli, da naredijo za nas, če bi mi bili na njihovem mestu, oni pa na našem? Najslovesneje smo obvezani zanje narediti vse, kar je v naši moči. Kristusovo življenjsko načelo, po katerem bomo pri sodbi obstali ali bomo obsojeni, se glasi: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Mt 7,12) JZ 565.3

Zveličar je dal svoje dragoceno življenje, da bi ustanovil cerkev, ki je zmožna skrbeti za vsakega žalostnega in skušanega človeka. Skupnost vernih je lahko revna, neizobražena in nepoznana, toda v Kristusu lahko opravlja v domu, soseščini, v cerkvi, pa celo daleč naokrog delo, katerega sadovi bodo tako daljnosežni kakor večnost. JZ 565.4

Ker se to delo zanemarja, mnogo mladih učencev nikoli ne napreduje dlje od zgolj abecede krščanske izkušnje. Luč, ki je bila prižgana v njihovem srcu, ko jim je Jezus izgovoril besede: »Od-puščeni so ti grehi,« (Mt 9,2) bi lahko ohranili s tem, da bi pomagali drugim, ki so v potrebi. Moč, ki ne da miru in je lahko za mlade prepogosto vir nevarnosti, je mogoče usmeriti v struge, po katerih bo tekla kot reka blagoslova. Sebičnost lahko premagamo tako, da resno delamo za blaginjo drugih. JZ 565.5

Višji Pastir bo pomagal njim, ki pomagajo drugim. Ti bodo tudi sami pili vodo življenja in si pogasili žejo. Ne bodo hrepeneli po razburljivih zabavah ali po velikih spremembah v svojem življenju. Njihova največja želja bo reševati ljudi, ki so na robu pogube. Družabni stiki bodo koristno uporabljeni. Odrešenikova ljubezen bo združila srca. JZ 566.1

Ko bomo dojeli, da smo Božji sodelavci, ne bomo ravnodušno izgovarjali njegovih obljub. Gorele bodo v našem srcu in se raz-plamtele na naših ustnicah. Ko je bil Mojzes poklican služiti neve-dnemu, neposlušnemu in upornemu narodu, mu je Bog obljubil: »Moje obličje te bo spremljalo, in dam ti pokoj.« Rekel mu je še: »Jaz bom s teboj.« (2 Mz 33,14 CHR; 3,12) Ta obljuba velja za vse, ki se s Kristusom potegujejo za njegove žalostne in trpeče otroke. JZ 566.2

Ljubezen do človeka je proti zemlji usmerjen izraz Božje lju-bezni. Kralj slave je postal eno z nami, da bi nam lahko vsadil to ljubezen in bi nas naredil za otroke ene družine. Ko bomo izpolnili njegove poslovilne besede, »da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil”, (Jn 15,12) in bomo ljubili svet, kakor ga je ljubil On, tedaj bo dovršeno njegovo poslanstvo za nas. Pripravljeni bomo za nebesa, saj jih bomo imeli v srcu. JZ 566.3

»Reši nje, ki jih vlečejo v smrt, otmi nje, ki jih peljejo na morišče! Če porečeš: ‘Glej, nismo tega vedeli!’ mar ta, ki tehta srca, tega ne bo opazil? Ta, ki pazi na tvoje življenje, ve to in plačuje človeku po njegovem delu.” (Prg 24,11.12 EKU) Tiste, ki niso delali za Kristusa ter so mislili in skrbeli samo zase, bo Sodnik vsega sveta na veliki sodni dan prištel med hudodelce. Izrečena jim bo enaka obsodba. JZ 566.4

Vsakemu človeku je kaj zaupano. Vsakega bo Višji pastir nekoč vprašal: »Kje je čreda, tebi zaupana, kje ovce, tvoj ponos? Kaj po-rečeš, ko te obiščejo?” (Jer 13,20.21 EKU) JZ 566.5