Jezusovo Življenje

69—Na Oljski gori

Temeljno besedilo: Mt 24; Mr 13; Lk 21,5-38

Kristusove besede duhovnikom in poglavarjem: »Glejte, vaša hiša bo prazna,” (Mt 23,38 EKU) SO zbudile strah v njihovem srcu. Čeprav so se kazali brezbrižne, so se spraševali o pomenu teh besed. Zdelo se je, da jim preti nevidna nevarnost. Ali je mogoče, da bo ta veličastni tempelj, narodov ponos, kmalu postal kup ruševin? Tudi učence je prežela neka mračna slutnja, zato so zaskrbljeno čakali na Jezusovo natančnejšo razlago. Ko so z njim odhajali iz templja, so ga opozorili na njegovo trdnost in lepoto. Tempelj je bil zgrajen iz najčistejšega popolnoma belega marmorja; nekateri kamni so bili izredno veliki. Del zidu je zdržal obleganje Nebukadnezarjeve vojske. Njegovo dovršeno zidovje je bilo videti kakor en sam iz kamnoloma izkopan kamen. Učenci niso mogli razumeti, kako bi bilo mogoče porušiti tako mogočno zidovje. JZ 552.1

Kaj neki je razmišljal Zavrženi, ko je bila njegova pozornost usmerjena na veličastnost templja! Prizor pred njim je bil zares prekrasen, toda z žalostjo je rekel: »Vidim vse to. Stavba je zares čudovita. Kažete na navidezno neuničljivo zidovje; toda poslušajte moje besede: Pride dan, ko ‘tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu, ki ne bi bil zrušen’.” (Mt 24,2) JZ 552.2

Kristus je te besede izgovoril pred veliko množico poslušalcev. Ko pa je sam sedel na Oljski gori, so Peter, Janez, Jakob in Andrej pristopili k njemu. Dejali so: »Povej nam, kdaj bo to in kakšno bo znamenje tvojega prihoda in konca sveta?« (Mt 24,3) Ko je Jezus odgovoril na vprašanje svojih učencev, ni govoril o razdejanju Jeruzalema ločeno od velikega dneva svojega prihoda. Povezal je opis teh dveh dogodkov. Če bi jim opisal dogodke tako, kakor jih je videl sam, ne bi mogli prenesti tega prizora. V svojem usmiljenju je združil opis teh dveh usodnih dogodkov, učencem pa prepustil, da izluščijo pomen zase. Ko je govoril o razdejanju Jeruzalema, so njegove preroške besede segale preko tega dogodka do končnega uničenja, do tistih dni, ko se bo Gospod dvignil, da kaznuje svet za njegove krivičnosti, ko bo zemlja razkrila vso kri in ne bo več pokrivala pobitih. Ta popolna razlaga ni bila namenjena samo učencem, marveč tudi njim, ki bodo živeli v času zadnjih dogodkov zemeljske zgodovine. JZ 552.3

Kristus se je obrnil k učencem in rekel: »Varujte se, da vas kdo ne zapelje. Mnogo jih namreč pride z mojim imenom, govoreč: ‘Jaz sem Kristus,’ in mnogo jih zapeljejo.« (Mt 24,4.5 CHR) Pojavili se bodo mnogi lažni mesiji, ki bodo trdili, da delajo čudeže, in govorili, da je prišel čas osvoboditve judovskega naroda. To bo zapeljalo mnoge. Kristusove besede so se izpolnile. V času med njegovo smrtjo in obleganjem Jeruzalema so se pojavili številni lažni mesiji. Ampak to svarilo je namenjeno tudi njim, ki živijo v današnjih dneh. Enake prevare, ki so se dogajale pred razdejanjem Jeruzalema, so se dogajale tudi v vseh stoletjih in se bodo znova ponavljale. JZ 553.1

»Slišali pa boste o vojnah in govorice o vojnah; glejte, da se ne vznemirite! Kajti to se mora zgoditi, vendar še ni konec.« (Mt 24,6) Pred razdejanjem Jeruzalema so se ljudje bojevali za premoč. Ubijali so vladarje in morili tiste, ki bi jih morali naslediti. Bile so vojne in govorice o njih. Kristus je nadaljeval: »Kajti to se mora zgoditi, vendar še ni konec. Vzdignil se bo namreč narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu in lakote in potresi bodo na raznih krajih, vendar je vse to začetek porodnih bolečin.« (Mt 24,6-8) Kristus je rekel, da bodo rabini ta znamenja, ko jih bodo videli, razlagali za Božjo kazen nad narodi zaradi tega, ker so zasužnjili njegovo izvoljeno ljudstvo. Trdili bodo, da so ta znamenja znak Mesijevega prihoda. Ne dajte se prevarati; ta znamenja so začetek Božje sodbe. Ljudje so gledali samo nase. Niso se spokorili in spreobrnili, da bi jih lahko ozdravil. Znamenja, ki jih imajo za dokaze svoje osvoboditve iz sužnosti, so v resnici znamenja njihovega uničenja. JZ 553.2

»Takrat vas bodo izročali v stisko in vas morili. Vsi narodi vas bodo sovražili zaradi mojega imena. Veliko se jih bo takrat pohujšalo. Izdajali bodo drug drugega in se med seboj sovražili.« (Mt 24,9.10) Vse to so kristjani pretrpeli. Starši so izdajali svoje otroke, otroci so izdajali svoje starše. Prijatelji so drug drugega izdajali Velikemu zboru. Preganjalci so izpeljali svojo namero z ubojem Štefana, Jakoba in drugih kristjanov. JZ 554.1

Bog je dal po svojih poslancih judovskemu narodu še zadnjo priložnost za spokorjenje. Razodeval se je po svojih pričah pri nji-hovem prijetju, sojenju in v zaporu. Kljub temu so jim sodniki iz-rekali smrtne kazni. To so bili ljudje, ki jih svet ni bil vreden, Judje pa so s tem, ko so jih morili, znova križali Božjega Sina. Tako se bo zopet dogajalo. Oblasti bodo izdale zakone, ki bodo omejevali versko svobodo. Prisvajali si bodo pravico, ki pripada samo Bogu. Menili bodo, da lahko prisilijo vest, ki pa jo sme nadzorovati samo Bog. Že zdaj so to začeli; to delo bodo nadaljevali, dokler ne dosežejo meje, ki je ne morejo prestopiti. Bog bo ukrepal v prid svojega zvestega ljudstva, ki izpolnjuje njegove zapovedi. JZ 554.2

Pri vsakem preganjanju se tisti, ki so mu priče, odločajo za Kri-stusa ali proti njemu. Ti, ki pokažejo sočutje do krivično obsojenih, razodevajo svojo privrženost Kristusu. Drugi so prizadeti, ker načela resnice izrecno nasprotujejo njihovim navadam. Mnogi se spotaknejo, padejo in se odpovedo veri, ki so jo nekoč zagovarjali. Tisti, ki med nadlogo odpadejo od vere, bodo lažno pričali in izdajali sovernike, da bi zagotovili svojo varnost. Kristus nas je opozoril na to, da ne bi bili presenečeni nad nečloveškim, krutim ravnanjem njih, ki zavračajo luč. JZ 554.3

Kristus je učencem dal znamenje o bližajočem se uničenju Je-ruzalema in jim tudi povedal, kako se lahko rešijo; »Ko pa boste videli, da so vojske obkolile Jeruzalem, tedaj vedite, da je blizu njegovo opustošenje. Takrat naj bežijo v hribe tisti, ki so v Judeji, in tisti, ki so v mestu, naj gredo ven, in tisti, ki so na polju, naj ne hodijo noter, kajti to so dnevi maščevanja, da se izpolni vse, kar je pisano.” (Lk 21,20-22) Ta opomin je bil dan, da bi ga upoštevali štirideset let pozneje ob razdejanju Jeruzalema. Kristjani so poslu-šali ta opomin, in niti eden ni izgubil življenja pri zavzetju mesta. JZ 554.4

»Molite, da vam ne bi bilo treba bežati pozimi ali na soboto,” (Mt 24,20) je rekel Kristus. Ta, ki je ustvaril soboto, je ni ukinil, tako da bi jo pribil na križ. Njegova smrt ni ukinila in razveljavila sobote. Štirideset let po njegovem križanju je bila še vedno posvečevana. Štirideset let so učenci morali moliti, da njihov beg ne bo na sobotni dan. JZ 555.1

Z razdejanja Jeruzalema je Kristus hitro prešel na pomembnejši dogodek, na zadnji člen verige v zgodovini tega sveta na prihod Božjega Sina v veličastvu in slavi. Med tema dogodkoma je videl dolga stoletja teme, stoletja, ki bodo njegovo cerkev za znamovala s krvjo, solzami in hudim trpljenjem. Njegovi učenci tedaj niso mogli prenesti takih prizorov, zato jih je Jezus omenil samo bežno. Dejal je: »Takrat bo ... velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta do zdaj in je tudi več ne bo. In če tisti dnevi ne bi bili skrajšani, ne bi bilo rešeno nobeno meso; toda zaradi izvoljenih bodo ti dnevi skrajšani.« (Mt 24,21.22) Več kakor tisoč let bodo Kristusovi sledilci doživljali takšno strašno preganjanje, ki ga svet dotlej ni videl. Na milijone njegovih zvestih prič bo umorjenih. Če Božja roka ne bi bila iztegnjena, da bi zaščitila svoje ljudstvo, bi bili vsi pokončani. Jezus je dodal: »Zaradi izvoljenih bodo ti dnevi skrajšani.« (Mt 24,22) JZ 555.2

Nato je naš Gospod z besedami, ki se ne morejo napačno razu-meti, govoril o svojem drugem prihodu in opozoril na nevarnosti, ki se bodo pojavile pred njegovim prihodom na svet: »Če vam tedaj kdo poreče: ‘Glejte, tukaj je Kristus,’ ali: ‘Tam je,’ ne verjemite. Vstali bodo namreč lažni kristusi in lažni preroki in bodo delali velika znamenja in čudeže, tako da bi zavedli celo izvoljene, če bo mogoče. Glejte, vnaprej sem vam povedal. Če vam torej porečejo: ‘V puščavi je,’ ne hodite tja; ali: ‘V hiši je,’ ne verjemite. Kakor namreč pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega.« (Mt 24,23-27) Eno od znamenj razdejanja Jeruzalema je Kristus opisal takole: »Vstalo bo veliko lažnih prerokov in bodo mnoge zavedli.« (Mt 24,11) Pojavili so se lažni preroki, ki so zapeljali ljudi in mnoge zvabili v puščavo. Čarodeji in vrači, ki so trdili, da imajo nadnaravne moči, so odvlekli ljudi za seboj v samoto gora. To prerokovanje pa je bilo povedano tudi za zadnje dni. Bilo je dano za znamenje drugega Kristusovega prihoda. Že sedaj lažni kristusi in preroki kažejo velika znamenja in čudeže, da bi zapeljali njegove učence. Mar ne slišimo klica: »Glejte, v puščavi je?” Ali jih ni na tisoče sledilo temu klicu in odšlo v puščavo, ker so upali, da bodo tam našli Kristusa? Ali s tisočerih zborovanj, kjer ljudje trdijo, da vzdržujejo zvezo z duhovi umrlih, ne slišimo vzklika: »Glej, v hiši je.” To je dejansko trditev, ki jo poudarja spiritizem. Kaj pa je rekel Jezus? »Ne verjemite. Kakor namreč pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega.« (Mt 24,26.27) JZ 555.3

Zveličar nam je dal znamenja svojega prihoda. Še več, določil je čas, kdaj se bo zgodilo prvo od teh znamenj: »Takoj po stiski tistih dni bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Tedaj se bo pojavilo na nebu znamenje Sina človekovega in tolkli se bodo po prsih vsi rodovi na zemlji. Videli bodo Sina človekovega priti na oblakih neba z močjo in veliko slavo. Poslal bo svoje angele ob močnem donenju trobente in zbrali bodo njegove izvoljene od štirih vetrov, od konca do konca neba.” (Mt 24,29-31) JZ 556.1

Kristus je povedal, da bo po končanem velikem papeškem pre-ganjanju sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Nato bodo zvezde padale z neba. Potem pa je povedal: »Od smokve pa se učite prilike: Kadar se že njene veje omlade in poženo listje, veste, da je blizu poletje; tako tudi vi, ko vse to ugledate, vedite, da je On blizu, pri vratih.” (Mt 24,32.33 CHR) JZ 556.2

Kristus je dal znamenja svojega prihoda. Pravi, da lahko vemo, kdaj je blizu, celo pred vrati. O njih, ki bodo videli ta znamenja, pravi: »Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi.« (Mt 24,34) Ta znamenja so se že zgodila. Zdaj zanesljivo vemo, da je Gospodov prihod blizu. »Nebo in zemlja bosta prešla,” pravi On, »moje besede pa ne bodo prešle.” (Mt 24,35 EKU) JZ 556.3

Kristus bo prišel na oblakih in z veliko slavo. Spremljala ga bo množica sijajnih angelov. Prišel bo obudit mrtve in spremenit žive svete iz slave v slavo. Prišel bo, da bo počastil in vzel k sebi nje, ki so ga ljubili in izpolnjevali njegove zapovedi. Ni pozabil niti nanje niti na svojo obljubo. Ljudje bodo znova združeni v družinskem krogu. Ko gledamo naše umrle, lahko razmišljamo o jutru, ko bo zadonela Božja trobenta, »in mrtvi bodo vstali nepropadljivi in mi bomo spremenjeni«. (1 Kor 15,52) Samo še malo, pa bomo videli Kralja v njegovi lepoti. Še malo, in bo obrisal vse solze z naših oči. Še malo, in nas bo postavil »pred svoje veličastvo brez madeža v veselju”. (Jud 24 EKU) KO je govoril o znamenjih svojega prihoda, je dejal: »Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.” (Lk 21,28 EKU) JZ 556.4

Toda Kristus ni razodel dneva in ure svojega prihoda. Jasno je povedal učencem, da sam ne more oznaniti dneva in ure svojega drugega prihoda. Če bi jim smel razodeti natančni čas, čemu bi jih potem opozarjal, naj ga stalno pričakujejo? So ljudje, ki trdijo, da vedo za dan in uro, ko se bo Gospod prikazal. Zelo vneto izdelujejo natančni načrt prihodnosti. Ampak Gospod jih odvrača od stališča, ki so ga zavzeli. Natančni čas drugega prihoda Sina človekovega je Božja skrivnost. JZ 557.1

Kristus je dalje opozoril na stanje na svetu pred svojim priho-dom: »Kakršni so bili ... Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.« (Mt 24,37-39) Tukaj Kristus ne govori o tisočletnem kraljestvu na zemlji, v katerem naj bi se vsi pripravili za večnost. Pove nam, da bo ob prihodu Sina človekovega prav tako, kakor je bilo v Noetovem času. JZ 557.2

Kako je bilo v Noetovem času? »Gospod pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno«. (1 Mz 6,5) Prebivalci predpo-topnega sveta so se odvrnili od Jahveja in niso hoteli izpolnjevati njegove svete volje. Ravnali so se po svojih brezbožnih mislih in popačenih zamislih. Uničeni so bili zaradi svoje brezbožnosti. Svet danes hodi po isti poti. Ni videti nikakršnih ugodnih znamenj o tisočletni slavi. Prestopniki Božjih zapovedi napolnjujejo zemljo z grešnostjo. Njihove stave, konjske dirke, igre na srečo, zabave, razvratno življenje in neukrotljive strasti hitro polnijo svet z nasiljem. JZ 557.3

V prerokovanju o razdejanju Jeruzalema je Kristus rekel: »Ker se bo nepostavnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila. Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen. In ta evangelij kraljestva bo oznanjen po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, in takrat bo prišel konec.« (Mt 24,12-14) To prerokovanje se bo ponovno iz-polnilo. Naraščajoča nepostavnost tistega časa se zrcali v našem rodu. Tako je tudi z izpolnitvijo napovedi o oznanjevanju evangelija. Pred padcem Jeruzalema je Pavel, navdihnjen s Svetim Duhom, povedal, da je bil evangelij »oznanjen vsemu stvarstvu pod nebom”. (Kol 1,23) Tako se mora tudi sedaj pred prihodom Sina človekovega večni evangelij oznaniti »vsakemu narodu in rodu in jeziku in ljudstvu”. (Raz 14,6 CHR) Bog »je določil dan, ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil«. (Apd 17,31) Kristus nam je oznanil, kdaj bo prišel ta čas. Ni rekel, da se bo ves svet spreobrnil, temveč samo, da bo »ta evangelij kraljestva oznanjen po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, in takrat bo prišel konec«. (Mt 24,14) V naši moči je, da z oznanjevanjem evangelija pospešimo Gospodovo vrnitev. Ne smemo samo čakati, temveč moramo tudi pospeševati prihod Božjega dne. (2 Pt 3,12) Če bi Kristusova cerkev opravila svoje delo, kakor je naročil Gospod, bi bil svet že zdavnaj opozorjen, in Gospod Jezus bi že prišel na svet v moči in veliki slavi. JZ 558.1

Potem ko je Kristus podal znamenja svojega prihoda, je rekel: »Tako tudi vi, kadar vidite, da se to godi, vedite, da je blizu Božje kraljestvo. Bedite torej vsak čas in molite.” (Lk 21,31.36 CHR) Bog je stalno opominjal ljudi pred prihajajočimi sodbami. Ti, ki so verovali njegovemu sporočilu za svoj čas in ravnali po svoji veri v poslušnosti njegovim zapovedim, so ubežali obsodbam, ki so do-letele neposlušne in neverne. Noetu je bilo rečeno: »Pojdi v ladjo ti in vsa tvoja družina; kajti videl sem te pravičnega pred seboj v tem rodu.” (1 Mz 7,1 EKU) Noe je ubogal in bil rešen. Lot je dobil sporočilo: »Vstanita in pojdita iz tega kraja, kajti Gospod bo uničil mesto.« (1 Mz 19,14) Lot je zaupal zaščiti nebeških poslancev in bil obvarovan. Tako so bili tudi Kristusovi učenci opozorjeni pred razdejanjem Jeruzalema. Ti, ki so pazili na znamenja bližajočega se uničenja in zbežali iz mesta, so se rešili pred pokončanjem. Tako je bilo tudi nam dano opozorilo o Kristusovem prihodu in uničenju, ki bo doletelo svet. Kdor ga bo upošteval, bo rešen. JZ 558.2

Ker ne vemo natančnega časa njegovega prihoda, nam je bilo naročeno, naj bomo budni. »Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne.« (Lk 12,37) Tisti, ki čakajo Gospodov prihod, ne bodo čakali nedelavni. Pričakovanje Kristusovega prihoda mora ljudi spodbuditi, da se bodo bali Go-spoda in njegovih sodb nad grehom. Prebuditi jih mora, da se zavedo, kako velik greh je zavračanje dara njegove milosti. Ti, ki čakajo na Gospoda, čistijo svoje srce tako, da so poslušni resnici. JZ 559.1

Svojo oprezno budnost združujejo z marljivim delom. Vedo, da je Gospod pri vratih, zato so spodbujeni, da navdušeno sodelujejo z nebeškimi bitji pri delu za zveličanje ljudi. To so zvesti in modri oskrbniki, ki dajejo Gospodovi družini »hrano ob pravem času”. (Lk 12,42) Oznanjajo resnico, ki je posebno primerna za sedanji čas. Kakor so Enoh, Noe, Abraham in Mojzes oznanjali resnico za svoj čas, tako bodo sedaj Kristusovi služabniki podali poseben opomin svojemu rodu. JZ 559.2

Kristus pa je opisal še drugo skupino: »Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ‘Moj gospodar zamuja s svojim prihodom,’in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se opijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje.« (Lk 12,45.46) JZ 559.3

Hudobni služabnik govori v svojem srcu: »Moj gospodar za muja s svojim prihodom.” (Lk 12,45) Ne pravi, da Kristus ne bo prišel. Ne posmehuje se misli o njegovem drugem prihodu. V svojem srcu in s svojimi dejanji in besedami razodeva, da Gospodov prihod zamuja. Iz misli drugih odpravi prepričanje, da bo Gospod prišel hitro. Njegov vpliv napeljuje ljudi k predrznemu, brezskrbnemu zapravljanju časa. Utrjuje jih v njihovi posvetnosti in otopelosti. Njihovemu umu vladajo posvetne strasti in pokvarjene misli. Hudobni hlapec je in popiva s pijanci, pridružuje se svetu v iskanju zadovoljstva. Pretepa svoje tovariše s tem, ko obtožuje in obsoja nje, ki so zvesti Gospodarju. Druži se s svetom. Enaki držijo z enakimi v prestopkih. Gre za strašno prilagajanje. S svetom je ujet v past. »Gospodar tega služabnika [bo] prišel ... ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki.« (Lk 12,46) JZ 559.4

»Če se torej ne zbudiš, pridem kakor tat in ne boš opazil, katero uro pridem k tebi.” (Raz 3,3 EKU) Kristusov prihod bo presenetil lažne učitelje. Govorili so: »Mir in varnost.« (1 Tes 5,3) Kakor duhovniki in učitelji pred razdejanjem Jeruzalema skrbijo za to, da bi cerkev uživala posvetni uspeh in slavo, znamenja časov pa razlagajo, kakor da to napovedujejo. Kaj pa pravi beseda Navdihnjenja? »Tedaj bo nenadoma prišla nadnje poguba.” (1 Tes 5,3) Nad vse prebivalce sveta, nad vse, ki so ta svet naredili za svojo domovino, bo Gospodov dan prišel kakor past. Prišel bo kakor plazeči se tat. JZ 560.1

Svet, poln razuzdanosti in brezbožnih zadovoljstev, spi v meseni gotovosti. Ljudje se odmikajo Gospodovemu prihodu. Posmehujejo se opozorilom. Njihova ošabna vzvišenost govori: »Vse je, ... kakor je bilo od začetka stvarjenja. Jutrišnji dan naj bo kakor današnji in še veliko boljši.” (2 Pt 3,4; Iz 56,12) Še bolj bomo uživali. Kristus pa pravi: »Glej, pridem kakor tat.« (Raz 16,15) Ravno v času, ko se svet porogljivo sprašuje: »Kje je njegov obljubljeni prihod?” (2 Pt 3,4) se znamenja izpolnjujejo. Ko bodo vzklikali: »Mir in varnost,« (1 Tes 5,3) bo nenadoma prišlo uničenje. Medtem ko bodo ti, ki se posmehujejo in zavračajo resnico, postali predrzni, ko bodo ljudje, ne da bi spoštovali načela, opravljali vsakdanje posle na različnih donosnih področjih, ko si bodo raziskovalci vneto prizadevali spoznati vse drugo, razen svojega Svetega pisma, bo Kristus prišel kakor tat. JZ 560.2

Ves svet je vznemirjen. Znamenja časov so zlovešča. Prihodnji dogodki že mečejo svoje sence. Božji Duh zapušča zemljo, na vodi in kopnem pa se vrstijo nesreče: viharji, potresi, požari, poplave in umori vseh vrst. Kdo more napovedati prihodnost? Kje lahko najdemo varnost? Jamstva ni niti pri ljudeh niti nikjer na svetu. Ljudje se naglo razvrščajo pod zastavo, ki so si jo izbrali. Vznemirjeni so ter čakajo in opazujejo ukrepe svojih voditeljev. So pa tudi tisti, ki čakajo in pazijo na prihod svojega Gospoda in delajo zanj. Druga skupina je razvrščena pod poveljstvom prvega velikega odpadnika. Redki verujejo iz vsega srca, da se moramo izogniti grobu in pridobiti nebesa. JZ 560.3

Tako se nam postopoma približuje stiska. Sonce sije na nebu, medtem ko kroži po svoji običajni poti, nebesa še oznanjajo Božjo slavo. Ljudje še vedno jedo in pijejo, sadijo in zidajo, se ženijo in možijo. Trgovci še vedno kupujejo in prodajajo. Ljudje odrivajo drug drugega v boju za najvišje mesto. Ljubitelji zabave še vedno polnijo dvorane, stadione in igralnice. Medtem ko vlada največje razburjenje, se čas preizkušnje hitro bliža koncu, usoda vsakega posameznika pa bo za večno odločena. Satan ve, da je njegov čas kratek. Zato pošilja vse svoje sile na delo, da bi ljudi varale, za-peljale, uklenile in prevzele, dokler ne bo minil čas milosti in se bodo vrata milosti za vedno zaprla. JZ 561.1

Do nas skozi stoletja slovesno prihajajo Gospodove opozorilne besede z Oljske gore: »Varujte se, ... da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma. Čujte torej vsak čas in prosite, da bi vsemu temu, kar se bo zgodilo, mogli ubežati in stopiti pred Sina človekovega.« (Lk 21,34.36 EKU) JZ 561.2