Jezusovo Življenje

62—Pojedina v Simonovi hiši

Temeljno besedilo: Mt 26,6-13; Mr 14,3-11; Lk 7,36-50; Jn 11,55 do 12,11

Simona iz Betanije so imeli za Jezusovega učenca. Bil je eden redkih farizejev, ki se je odkrito pridružil Kristusovim sledilcem. Jezusa je priznal za učitelja in upal, da bi lahko bil Mesija, vendar ga ni sprejel kot zveličarja. Njegov značaj in njegova načela še niso bili spremenjeni. JZ 486.1

Jezus ga je pritegnil zato, ker ga je ozdravil gobavosti. Želel je pokazati hvaležnost, zato je ob Kristusovem zadnjem obisku v Betaniji za Zveličarja in učence pripravil pojedino. Na njej so se zbrali mnogi Judje. Ravno v tistem času je vladalo v Jeruzalemu veliko vznemirjenje. Kristus in njegovo poslanstvo sta pritegnila večjo pozornost kakor kdaj poprej. Navzoči na gostiji so skrbno opazovali vsak njegov gib, nekateri izmed njih celo z neprijaznimi pogledi. JZ 486.2

Zveličar je prišel v Betanijo samo šest dni pred pasho in po svoji navadi odšel počivat v Lazarjev dom. Množica popotnikov, ki je odšla naprej v glavno mesto, je razširila novico, da je Jezus na poti v Jeruzalem in bo čez soboto počival v Betaniji. Med ljudstvom je vladalo veliko navdušenje. Mnogi so se podali v Betanijo, nekateri iz naklonjenosti do Jezusa, drugi iz radovednosti, da bi videli njega, ki je bil obujen od mrtvih. JZ 486.3

Mnogi so pričakovali, da bodo od Lazarja slišali čudovito poročilo o tem, kar je doživel po smrti. Toda bili so presenečeni, da jim ni povedal ničesar. Ničesar ni imel povedati o tem. Navdihnjenje pravi: »Mrtvi ... ne vedo ničesar. ... Davno je minila njihova ljubezen, njihovo sovraštvo in njihova zavist.” (Prd 9,5.6) Toda Lazar je čudovito pričal o Kristusovem dejanju; za ta namen je bil obujen od mrtvih. Prepričljivo in odločno je povedal, da je Jezus Božji Sin. JZ 486.4

Poročila, ki so jih obiskovalci Betanije prinesli nazaj v Jeruzalem, so stopnjevala razburjenje. Ljudje so želeli videti in slišati Jezusa. Glavno vprašanje je bilo, ali bo Lazar prišel z njim v Jeruzalem in ali bo prerok na prazniku pashe kronan za kralja. Duhovniki in poglavarji so spoznali, da njihov vpliv na ljudstvo vedno bolj slabi, zato je njihovo sovraštvo do Jezusa postajalo vedno hujše. Komaj so čakali na priložnost, da bi ga za vedno spravili s poti. Ker pa je čas mineval, so se zbali, da po vsem, kar se je zgodilo, sploh ne bo prišel v Jeruzalem. Spomnili so se, kolikokrat je že prekrižal njihove morilske naklepe, zato so se bali, da je tudi sedaj spoznal njihove nakane zoper njega, in ne bo prišel. Niso mogli prikriti svoje bojazni in so drug drugega spraševali: »Kaj se vam zdi? Da ne bo prišel na praznik?« (Jn 11,56) JZ 487.1

Duhovniki in farizeji so sklicali posvet. Po Lazarjevem obujenju je bilo ljudstvo tako popolnoma naklonjeno Kristusu, da ga je bilo nevarno javno prijeti. Sklenili so, da ga bodo tajno prijeli in ga kolikor se le da skrivno postavili pred sodišče. Upali so, da se bo nestanovitna plima javnega mnenja obrnila v njihovo korist, ko se bo zvedelo za njegovo obsodbo. JZ 487.2

Na takšen način so nameravali uničiti Jezusa. Toda duhovniki in rabini so vedeli, da ne bodo varni, dokler bo Lazar živel. Že sam obstoj moža, ki je štiri dni ležal v grobu in je bil po Jezusovi besedi obujen v življenje, bi lahko prej ali slej izzval nasprotovanje. Ljudstvo bi se maščevalo nad voditelji za smrt njega, ki je lahko naredil takšen čudež. Zato je Veliki zbor sklenil, da mora umreti tudi Lazar. Tako daleč so zavist in predsodki pripeljali svoje sužnje. Sovraštvo in nevera judovskih voditeljev sta se stopnjevala do te mere, da so nameravali celo vzeti življenje človeku, ki ga je neskončna moč osvobodila iz groba. JZ 487.3

Medtem ko so v Jeruzalemu skovali to zaroto, so bili Jezus in njegovi prijatelji povabljeni na Simonovo pojedino. Zveličar je sedel za praznično mizo med Simonom, kogar je ozdravil zoprne bolezni, in Lazarjem, kogar je otel smrti. Marta je stregla za mizo, Marija pa je željno poslušala vsako besedo iz Jezusovih ust. Jezus ji je v svojem usmiljenju odpustil grehe, njenega ljubljenega brata pa je poklical iz groba, zato je bilo njeno srce prepolno hvaležnosti. Slišala je Jezusa govoriti o njegovi bližajoči se smrti. V svoji globoki ljubezni in skrbi mu je želela izkazati čast. Za ceno velikega osebnega odrekanja je kupila alabastrno posodico »dišavnega olja iz pristne narde«, (Jn 12,3) da bi z njim pomazilila njegovo telo. Toda nato so mnogi razglasili, da bo kmalu kronan za kralja. Njena žalost se je spremenila v radost, zato si je zaželela biti prva, ki bo počastila svojega Gospoda. Razbila je posodico ter izlila njeno vsebino na Jezusovo glavo in noge. Nato je jokaje pokleknila in s solzami vlažila njegove noge ter jih otirala s svojimi dolgimi bujnimi lasmi. JZ 487.4

Marija se je hotela izogniti pogledom. Njeno dejanje bi lahko ostalo neopazno, če ne bi prostora preplavila prijetna dišava mazila in seznanila vse navzoče z njenim dejanjem. Juda je opazoval to dejanje z velikim nezadovoljstvom. Namesto da bi najprej poslušal, kaj bo Kristus povedal o tem, je začel tem okrog sebe prišepetavati svoje pritožbe in očital Kristusu, da je dovolil takšno zapravljanje. Pričakoval je, da bodo njegova zvita namigovanja izzvala nezadovoljstvo. JZ 488.1

Juda je bil blagajnik učencev, iz njihove skromne blagajne pa je skrivoma jemal denar zase in tako še bolj zmanjševal njihova skromna sredstva. Želel je dati v mošnjo vse, kar bi lahko dobil. Z denarjem iz mošnje so velikokrat pomagali siromašnim. Če se je kupilo kaj, kar se mu ni zdelo dovolj pomembno, je imel navado reči: »Čemu ta potrata? Zakaj se denar ni dal v mošnjo, ki jo nosim zaradi ubogih?” Zdaj je bilo Marijino dejanje v tako očitnem nasprotju z njegovo sebičnostjo, da je bil osramočen, zato je po svoji navadi poiskal primeren razlog za grajo njenega darila. Obrnil se je k učencem in rekel: »‘Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?’ Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo.« (Jn 12,5.6) Juda ni imel sočutja do revnih. Če bi Marijino olje prodali in bi izkupiček prišel v njegovo posest, siromašni ne bi imeli od tega nobene koristi. JZ 488.2

Juda je imel visoko mnenje o svojih poslovnih sposobnostih. Kot blagajnik se je imel za pomembnejšega od svojih prijateljev; tudi njih je zapeljal, da so nanj gledali enako. Pridobil si je njihovo zaupanje in imel nanje velik vpliv. Zavedla jih je njegova navidezna naklonjenost do siromašnih. Njegovi spretni namigi so povzročili, da so nezaupljivo gledali na Marijino vdanost. Okrog mize se je šepetalo: »Čemu ta potrata? To bi namreč lahko dobro prodali in dali ubogim.” (Mt 26,8.9) JZ 489.1

Marija je slišala te očitke. Njeno srce je trepetalo. Bala se je, da jo bo sestra grajala zaradi razsipnosti in da jo bo tudi Učitelj imel za lahkomiselno. Pravkar se je umaknila, ne da bi se zagovarjala ali opravičevala, ko je zaslišala glas svojega Gospoda: »Pustite jo! Kaj jo nadlegujete?« (Mr 14,6 CHR) Videl je, da je bila ponižana in zmedena. Vedel je, da je s tem dejanjem izrazila svojo hvaležnost za odpuščanje svojih grehov, zato je olajšal njeno srce. S svojim glasom je preglasil očitajoče godrnjanje, rekoč: »Dobro delo mi je storila. Uboge imate namreč vedno med seboj in kadar hočete, jim lahko dobro storite, mene pa nimate vedno. Kar je mogla, je storila: vnaprej mi je pomazilila telo za pogreb.” (Mr 14,6-8) JZ 489.2

Dišeči dar, ki ga je Marija namenila za Zveličarjevo truplo, je izlila na njegovo živo telo. Pri pogrebu bi dišava napolnila samo grob, sedaj pa je razveselila njegovo srce s potrditvijo njene vere in ljubezni. Jožef iz Arimateje in Nikodem nista ponudila svojih darov ljubezni Jezusu, ko je še živel. Z grenkimi solzami sta prinesla svoja dragocena mazila za njegovo hladno telo, ki se ni zavedalo ničesar. Ženske, ki so nosile mazila h grobu, so ugotovile, da je bilo njihovo početje zaman, saj je vstal od mrtvih. Toda Marija, ki je izlila svojo ljubezen na Zveličarja, ko se je še zavedal njene vdanosti, ga je mazilila za pogreb. Ko je Jezus utonil v temo svoje hude preizkušnje, je v svojem srcu nosil spomin na to dejanje kot jamstvo ljubezni, ki jo bodo odrešeni vso večnost čutili do njega. JZ 489.3

Mnogi prinašajo dragocene darove za mrtve. Ko stojijo ob nemem in otrplem truplu, radi izgovarjajo besede ljubezni. Z nežnostjo, spoštovanjem in vdanostjo obsipajo nje, ki ne morejo več ne videti ne slišati. Kako dragocena bi bila dišava njihovih besed, ko bi bile izgovorjene, ko jih je potrt duh tako potreboval, ko so ušesa še lahko slišala in je srce še lahko čutilo! JZ 489.4

Marija ni razumela pravega pomena svojega dejanja ljubezni. Ni mogla odgovoriti svojim tožnikom in ni mogla pojasniti, zakaj je izbrala to priložnost, da bi mazilila Jezusa. Sveti Duh je načrtoval zanjo, ona pa je poslušala njegove spodbude. Navdihnjenje pride brez pojasnila. Čeprav je nevidno, govori umu in duši ter spodbuja srce k delovanju. Samo sebe zagovarja. JZ 490.1

Kristus je Mariji pojasnil pomen njenega dejanja in ji s tem dal veliko več, kakor je prejel. »Ko je izlila to olje na moje telo, me je pripravila za pogreb.” (Mt 26,12) Kakor je bila alabastrna posodica razbita in je dišava napolnila vso hišo, tako bo moral Kristus umreti. Njegovo telo bo moralo biti strto; vendar bo zopet vstal iz groba, dišava njegovega življenja pa bo napolnila zemljo. Kristus nas je ljubil »in je dal sebe za nas kot daritev in žrtev Bogu v prijetno dišavo”. (Ef 5,2 CHR) JZ 490.2

Kristus je dejal: »Resnično vam pravim: Kjer koli po vsem svetu se bo oznanjal ta evangelij, se bo povedalo tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.” (Mt 26,13 CHR) Zveličar je, gledaje v prihodnost, govoril s popolno gotovostjo o evangeliju. Ta naj bi se oznanjal po vsem svetu. Kjer koli se bo slišalo za Marijin dar, povsod bo širil svoj vonj, srce ljudi pa bo blagoslovljeno po njenem neprisiljenem dajanju. Kraljestva bodo nastajala in padala; imena vladarjev in zavojevalcev bodo padla v pozabo, toda dejanje te ženske bo ovekovečeno v sveti zgodovini. Do trenutka, ko časa ne bo več, bo ta razbita alabastrna posodica pripovedovala zgodbo o neizmerljivi Božji ljubezni do padlega rodu. JZ 490.3

Marijino dejanje je bilo v očitnem nasprotju z Judovim. Kako ostro bi lahko Kristus grajal njega, ki je sejal seme kritiziranja in predsodkov v srce učencev! Kako upravičeno bi lahko bil tožnik obtožen! On, ki bere spodbude vsakega srca in pozna vsako dejanje, bi lahko na tej gostiji vsem navzočim razodel temne strani Judovega življenja. Prazen izgovor, na katerem je izdajalec temeljil svoje besede, bi bil lahko razkrinkan. Kajti namesto da bi sočustvoval s siromašnimi, je kradel denar, ki je bil namenjen za njihovo podporo. Njegovo zatiranje vdov, sirot in dninarjev bi lahko izzvalo ogorčenost proti njemu. Če pa bi Kristus razkrinkal Juda, bi to lahko imel za vzrok, da ga je izdal. In čeprav bi bil obdolžen za krajo, bi si pridobil naklonjenost celo med učenci. Zveličar mu ni ničesar očital in mu tako ni dal možnosti, da bi se opravičeval za izdajstvo. JZ 490.4

Toda Jezusov pogled je Juda prepričal, da je Zveličar spregledal njegovo hinavščino in spoznal njegov podli značaj. Ko je Kristus pohvalil Marijino dejanje, ki je bilo tako strogo obsojeno, je pokaral Juda. Doslej ga Zveličar še nikoli ni neposredno grajal. Sedaj pa je graja prizadela njegovo srce. Odločil se je, da se bo maščeval. Po večerji se je podal naravnost v palačo velikega duhovnika. Tam je našel zbrane člane Velikega zbora in jim ponudil, da bo izdal Jezusa v njihove roke. JZ 491.1

Duhovniki so se zelo razveselili. Ti voditelji Izraela so dobili priložnost sprejeti Kristusa za svojega zveličarja brez denarja in brez plačila. Vendar so zavrnili dragoceni dar, ki jim je bil ponujen z najnežnejšim duhom priganjajoče ljubezni. Upirali so se sprejeti zveličanje, ki je dragocenejše od zlata, in so za svojega Gospoda plačali trideset srebrnikov. JZ 491.2

Juda je popuščal pohlepu, dokler ta ni zasenčil vseh dobrih potez njegovega značaja. Godrnjal je zaradi darila, ki je bilo dano Jezusu. Njegovo srce je gorelo od zavisti, ker je Zveličar prejel dar, primeren pozemskim kraljem. Svojega Gospoda je izdal za vsoto, ki je bila veliko manjša, kakor je stala posodica za dišavo. JZ 491.3

Učenci niso bili kakor Juda. Zveličarja so ljubili. Vendar niso pravilno presojali njegovega vzvišenega značaja. Če bi razumeli, kaj je naredil zanje, bi spoznali, da ni bilo nič zapravljeno, kar mu je bilo dano. Modri z Vzhoda, ki so tako malo vedeli o Jezusu, so pokazali, da bolje razumejo, kakšna čast mu pripada. Zveličarju so prinesli dragocena darila in se mu spoštljivo poklonili, ko je še kot novorojenček ležal v jaslih. JZ 491.4

Kristus ceni dejanja prisrčnega spoštovanja. Kadar mu je kdo izkazal naklonjenost, ga je v svoji nebeški uglajenosti blagoslovil. Ni zavračal najskromnejšega šopka cvetic, ki so jih otroške roke utrgale in mu jih ljubeče izročile. Sprejemal je darila otrok in blagoslavljal darovalce tako, da je njihova imena vpisal v knjigo življenja. Sveto pismo omenja Marijino maziljenje Jezusa kot nekaj, po čemer se razlikuje od drugih Marij. Dejanja, ki izvirajo iz ljubezni in spoštovanja do Jezusa, so dokaz vere vanj kot Božjega Sina. Zato Sveti Duh omenja kot dokaz, da je ženska zvesta Kristusu: »Če je svetim umivala noge, če je pomagala stiskanim, če si je prizadevala za sleherno dobro delo.” (1 Tim 5,10 CHR) JZ 491.5

Kristus se je veselil Marijine iskrene želje, da bi izpolnjevala Gospodovo voljo. Sprejel je bogastvo čiste ljubezni, ki je učenci niso razumeli in je niso hoteli razumeti. Marijina želja, da naredi to delo za svojega Gospoda, je bila zanj vredna več, kakor vsa dragocena olja na svetu, ker je izražala njeno spoštovanje do Odrešenika sveta. Priganjala jo je Kristusova ljubezen. Neprimerljiva popolnost Kristusovega značaja je prežela njeno dušo. To dišavno olje je bilo simbol darovalčevega srca. Bilo je zunanji izraz ljubezni, ki se je napajala iz nebeških potokov, dokler se ni izlila. JZ 492.1

Učenci so potrebovali ravno takšen nauk, kakršno je bilo Ma rijino dejanje, da bi jim pokazal, da bo Kristusu všeč izkazovanje njihove ljubezni. Bil jim je vse, vendar niso dojeli, da bodo kmalu ostali brez njega in mu ne bodo mogli ponuditi nobenega znamenja svoje hvaležnosti za njegovo veliko ljubezen. Učenci niso nikoli razumeli ali cenili Kristusove osamljenosti, ločenosti od nebeških dvorov in človeškega življenja, kakor bi to morali. Mnogokrat je bil žalosten, ker mu učenci niso dali tega, kar je od njih pričakoval. Vedel je, da bi tudi oni, če bi bili pod vplivom nebeških angelov, ki so ga spremljali, razumeli, da nobeno darilo ne bi bilo dovolj dragoceno, da bi razodelo duhovno vdanost srca. JZ 492.2

Njihovo poznejše spoznanje jim je pomagalo pravilno razumeti, kaj vse bi lahko naredili za Jezusa, da bi mu pokazali svojo ljubezen in hvaležnost, ko so bili še z njim. Ko Jezus ni bil več z njimi in so se počutili kakor ovce brez pastirja, so začeli dojemati, kako bi mu lahko izkazali pozornost, ki bi razveselila njegovo srce. Niso več očitali Mariji, temveč sebi. O, ko bi lahko preklicali svojo grajo in mnenje, da so siromašni bolj vredni daru kakor Kristus! Grenko so si očitali, ko so s križa jemali strto telo svojega Gospoda. JZ 492.3

Enako pomanjkanje se kaže tudi v naših dneh. Le redki cenijo vse, kar jim Kristus pomeni. Če bi se tega zavedali, bi kazali veliko Marijino ljubezen in ga rade volje mazilili. Na dragoceno olje se ne bi gledalo kot na potrato. Ničesar ne bi imeli za preveč dragoceno, da bi se podarilo Kristusu, nobeno odrekanje in žrtev ne bi bila prevelika zaradi njega. JZ 492.4

Jezne besede: »Čemu ta potrata?« (Mt 26,8) so pred Kristusa živo priklicale največjo daritev, ki bo kdaj darovana darovanje sa-mega sebe kot spravo za izgubljeni svet. Gospod je bil tako radoda-ren do človeške družine, da ni mogoče reči, da bi lahko naredil več. V Jezusovi daritvi je Bog daroval vsa nebesa. S človeškega vidika je taka daritev nesmotrna potrata. Za človeški razum je ves načrt zveličanja zapravljanje blagoslovov milosti in bogastev. Pri njem se povsod srečujemo s samoodpovedjo in s prisrčnim žrtvovanjem. Nebeška vojska lahko upravičeno z osuplostjo opazuje ljudi, ki no-čejo, da bi jih brezmejna ljubezen, ki je bila razodeta v Kristusu, povzdignila in obogatila. Res lahko vzkliknejo: »Čemu ta potrata?« JZ 493.1

Toda sprava za izgubljeni svet je morala biti popolna, obilna in dovršena. Kristusova daritev je bila tako neskončno velika, da je obsegla vsakega človeka, ki ga je Bog ustvaril. Ni smela biti tako omejena, da ne bi presegla števila tistih, ki bi sprejeli veličastni Dar. Vsi ljudje ne bodo rešeni, ampak načrt zveličanja ni zapravljanje zato, ker ne bo opravil vsega, za kar je bil velikodušno predviden. Mora ga biti na pretek. JZ 493.2

Gostitelj Simon je bil pod vplivom Judove graje Marijinega daru, zato ga je presenetilo Jezusovo ravnanje. Njegov farizejski ponos je bil prizadet. Vedel je, da mnogi njegovi gostje gledajo na Kristusa z nezaupanjem in nezadovoljstvom. Simon je govoril v svojem srcu: »Ko bi bil on prerok, bi vedel, kdo in kakšna je ženska, ki se ga dotika: da je grešnica.” (Lk 7,39 EKU) JZ 493.3

Kristus je Simona ozdravil gobavosti in ga s tem rešil umiranja pri živem telesu. Zdaj se je Simon spraševal, ali je Zveličar prerok. Ker je Kristus dovolil, da se mu je ta ženska približala, in je ni zavrnil kot take, katere grehi so bili preveliki, da bi bili odpuščeni, ter ni pokazal, da ve, da je grešnica, je bil Simon v skušnjavi, da misli, da Jezus ni prerok. Mislil si je, da Jezus ne ve ničesar o tej ženski, ki se vede tako drzno, sicer ji ne bi dovolil, da se ga dotakne. JZ 493.4

Simon je tako mislil zato, ker ni poznal Boga in Kristusa. Ni razumel, da mora Božji Sin delati na božanski način sočutno, prijazno in usmiljeno. Sam se sploh ne bi zmenil za Marijino spo-korniško službo. To, da je poljubljala in mazilila Kristusove noge, je razkačilo njegovo trdosrčnost. Menil je, da če bi bil Kristus prerok, bi grešnike prepoznal in jih grajal. JZ 494.1

Zveličar je na to neizgovorjeno misel odgovoril: “‘Simon, nekaj ti moram povedati. ... Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?’ Simon je odgovoril: ‘Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil.’ On pa mu je rekel: ‘Prav si presodil.’« (Lk 7,40-43) JZ 494.2

Kristus je kakor Natan v pogovoru z Davidom svoj udarec, ki bo zadel v polno, skril pod plašč prilike. Gostitelju je prepustil nalogo, da se sam obsodi. Simon je zapeljal v greh žensko, ki jo je sedaj preziral. S tem ji je storil veliko krivico. V priliki o dveh dolžnikih sta bila predstavljena Simon in ženska. Jezus ni imel namena učiti, da bi lahko ta dva človeka čutila različne stopnje obveznosti, kajti oba je bremenil dolg hvaležnosti, ki ga nikoli ni bilo mogoče poravnati. Vendar se je imel Simon za bolj pravičnega od Marije, zato je Jezus želel pokazati, kako velika je bila v resnici njegova krivda. Želel je, da bi dojel, da je bil njegov greh toliko večji od Marijinega, kolikor je petstodenarijski dolg večji od petdesetdenarijskega. JZ 494.3

Simon je zagledal sebe v novi luči. Razumel je, kako je na Marijo gledal On, ki je bil več kakor prerok. Spoznal je, da je Kristus s svojim ostrim preroškim očesom bral njeno srce, polno ljubezni in vdanosti. Simona je postalo sram dojel je, da stoji v navzočnosti Večjega od sebe. JZ 494.4

Kristus je nadaljeval: »Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge,” Marija pa mi jih je s solzami spokorjenja, spodbujena z ljubeznijo, umila in otirala s svojimi lasmi. »Poljubil me nisi; ta pa,” ki jo ti preziraš, »ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem prišel.” (Lk 7,44.45) Kristus je naštel priložnosti, ki jih je Simon imel, da bi pokazal svojo ljubezen do Gospoda in svoje spoštovanje tega, kar je bilo narejeno zanj. Jasno, toda rahločutno je Zveličar povedal učencem, da je njegovo srce ža-lostno, če mu njegovi otroci ne izkažejo hvaležnosti z besedami ali deli ljubezni. JZ 494.5

Preiskovalec srca je poznal Marijine spodbude, poznal pa je tudi duha, ki je spodbujal Simonove besede. »Vidiš to ženo?” ga je vprašal. Bila je grešnica. Jezus je rekel: »Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« (Lk 7,44.47) JZ 495.1

Simonova hladnost in malomarnost do Zveličarja sta pokazali, kako malo je cenil usmiljenje, ki mu je bilo izkazano. Menil je, da je izkazal čast Jezusu s tem, ko ga je povabil v svojo hišo. Toda sedaj se je videl takšnega, kakršen je bil v resnici. Medtem ko je mislil, da bere svojega Gosta, je njegov Gost bral njega. Dojel je, kako resnična je Kristusova sodba o njem. Njegova vera je bila obleka farizejstva. Zaničeval je Jezusovo sočutje. Ni ga priznal za Božjega predstavnika. Medtem ko je bila Marija grešnica, kateri je bilo od-puščeno, je bil on grešnik, ki mu ni bilo odpuščeno. Toga pravila pravičnosti, ki jih je želel uveljaviti zoper njo, so ga obsodila. JZ 495.2

Simona je ganila Jezusova dobrota, da ga ni javno grajal pred gosti. Z njim ni ravnal tako, kakor je sam zahteval, da bi se ravnalo z Marijo. Dojel je, da Jezus noče odkriti njegove krivde drugim, temveč si je prizadeval s pravično ugotovitvijo dejstev prepričati njegov um in z usmiljeno prijaznostjo podvreči njegovo srce. JZ 495.3

Strogo žigosanje bi Simona zakrknilo za spokorjenje, prizanesljivi opomin pa ga je prepričal o njegovi zmoti. Dojel je velikost svoje ga dolga Gospodu. Njegova ošabnost se je ponižala, spokoril se je in ponosni farizej je postal skromen in samopožrtvovalen učenec. JZ 495.4

Na Marijo so gledali kot na veliko grešnico, toda Kristus je po-znal okoliščine, ki so izoblikovale njeno življenje. V njej bi lahko ugasnil vsako iskro upanja, vendar tega ni naredil. Dvignil jo je iz obupa in pogube. Slišala ga je sedemkrat pokarati hudobne du-hove, ki so obvladali njeno srce in um. Slišala je njegovo močno vpitje k Očetu zanjo. Vedela je, kako odvraten je greh za njegovo neomadeževano čistost; z Jezusovo močjo je zmagala. JZ 495.5

Za ljudi je bil Marijin primer brezupen. Kristus pa je v njej videl možnosti za dobro. Videl je boljše poteze njenega značaja. Načrt odrešenja je človeškemu rodu podelil velike možnosti, pri Mariji pa so se te možnosti uresničile. Po njegovi milosti je postala sodeležna božanske narave. Ta, ki je padla in je njen um postal prebivališče demonov, je bila pripeljana zelo blizu Zveličarja, da uživa njegovo družbo in mu služi. Marija je sedela ob Jezusovih nogah in se učila od njega. Na njegovo glavo je izlila dragoceno olje in umila njegove noge s svojimi solzami. Stala je ob križu in ga spremljala do groba. Po njegovem vstajenju je bila prva pri njegovem grobu in prva oznanila Zveličarjevo vstajenje. JZ 495.6

Jezus pozna razmere vsakega človeka. Lahko rečeš: »Grešen sem, zelo grešen.” Morda si, toda kolikor slabši si, toliko bolj potrebuješ Jezusa. On ne zavrne nobenega, ki žaluje in se kesa. Nikomur drugemu ne pove ničesar, kar bi lahko razodel, temveč poziva vsako trepetajočo dušo, da se opogumi. Rad bo odpustil vsem, ki pridejo k njemu po odpuščanje in obnovo. JZ 496.1

Kristus bi lahko naročil nebeškim angelom, naj izlijejo čaše njegove jeze na zemljo, da bi uničila nje, ki sovražijo Boga. Lahko bi iz vesolja izbrisal ta črni madež, toda tega ne stori. Danes stoji ob kadilnem oltarju in prinaša pred Boga molitve njih, ki prosijo za njegovo pomoč. JZ 496.2

Jezus povzdigne ljudi, ki iščejo zavetje v njem, nad obtožbe in obrekovanja. Noben človek ali hudobni angel ne more sprejeti teh ljudi. Kristus jih povezuje s svojo božansko-človeško naravo. Stojijo poleg velikega Nosilca grehov v luči, ki sveti z Božjega prestola. »Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje. Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas.« (Rim 8,33.34) JZ 496.3