Jezusovo Življenje

61—Zahej

Temeljno besedilo: Lk 19,1-10

Jezus je na poti v Jeruzalem »prišel ... v Jeriho in šel skozi me-sto”. (Lk 19,1) Mesto leži sredi tropske razkošne lepote zelenja, nekaj kilometrov od Jordana na zahodni strani doline, ki se tam razširi v ravnino. S svojimi palmami in rodovitnimi vrtovi, ki so jih namakali živi izviri, se je ravnina bleščala kakor smaragd med apnenčastimi gorami in soteskami, ki so se vrinile med Jeruzalem in mesto na ravnini. JZ 481.1

Mnoge karavane romarjev so za praznike potovale skozi Jeriho. Njihov prihod je vedno pomenil čas veselja, toda sedaj je ljudstvo razburila pomembnejša novica. Zvedeli so, da je med množico galilejski Učitelj, ki je pred kratkim Lazarja obudil od mrtvih. Čeprav so krožili glasovi o zaroti duhovnikov, mu je množica želela izkazati čast. JZ 481.2

Jeriho je bilo eno izmed mest, ki so bila že od davnih časov do-ločena za duhovnike, zato je tudi v tem času v njem živelo veliko duhovnikov. Poleg tega je v mestu živelo prebivalstvo različnega stanu. Bilo je veliko trgovsko središče, zato so tu bili rimski uslužbenci in vojaki ter tujci iz različnih krajev. Zaradi pobiranja carine pa je postalo dom tudi številnih cestninarjev. JZ 481.3

Višji cestninar Zahej je bil Jud, zato se je rojakom gnusil. Njegov položaj in bogastvo sta bila nagrada za poklic, ki so ga ljudje sovražili in imeli za drugo ime za krivičnost in oderuštvo. Vendar bogati cestninar ni bil popolnoma zakrknjen posvetni mož, kakršen je bil videti. Pod plaščem sebičnosti in ošabnosti je utripalo srce, ki je bilo dovzetno za božanski vpliv. Zahej je slišal o Jezusu. Poročilo o njem, ki je kazal naklonjenost in prijaznost do preziranih družbenih slojev, se je razširilo na vse strani. V višjem cestninarju se je zbudila želja po boljšem življenju. Janez Krstnik je oznanjal na obrežju Jordana samo nekaj kilometrov od Jerihe, tako je Zahej slišal za vabilo k spokorjenju. Navodilo, ki je bilo dano cestninarjem: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano,« (Lk 3,13) se mu je vtisnilo v misli, čeprav ga ni upošteval. Poznal je Svete spise in bil prepričan, da je ravnal narobe. Ko je sedaj slišal poročilo o besedah, ki so prihajale od velikega Učitelja, se je zavedal, da je grešnik v Božjih očeh. Toda to, kar je slišal o Jezusu, je prižgalo upanje v njegovem srcu. Celo zanj je obstajala možnost, da se spokori in spremeni življenje. Ali ni bil eden najbolj zvestih učencev novega Učitelja tudi cestninar? Zahej je začel takoj ravnati po prepričanju, ki ga je prevzelo, in nadoknaditi škodo njim, ki jim je storil krivico. JZ 481.4

Tako je že začel popravljati svojo preteklost, ko so se v Jerihi širile novice, da Jezus prihaja v mesto. Odločil se je, da ga mora videti. Začel je dojemati, kako grenke so posledice greha in kako težka je pot človeka, ki se trudi spremeniti svoje grešno življenje. Hudo je bilo prenašati nerazumevanje, dvom in nezaupanje v njegovo prizadevanje, da bi popravil svoje napake. Višji cestninar je želel pogledati v obraz njega, čigar besede so prinesle upanje njegovemu srcu. JZ 482.1

Ulice so bile polne ljudi, zato Zahej, ki je bil majhne postave, ni videl ničesar nad njihovimi glavami. Nihče ga ni hotel spustiti naprej, zato je bogati pobiralec davkov stekel malo pred množico do neke murve, katere veje so segale čez pot, splezal nanjo in sedel med veje, od koder je lahko opazoval sprevod. Med mimoidočo množico si je prizadeval prepoznati njega, kogar je hrepenel videti. JZ 482.2

Kljub razgrajanju duhovnikov in rabinov ter vzklikom dobrodo-šlice iz množice je neizrečena želja višjega cestninarja prišla do Jezusovega srca. Na lepem se je skupina ustavila ravno pod murvo. Ustavili so se tudi tisti, ki so šli za Jezusom in pred njim, pogled njega, ki je bral misli, pa se je dvignil. Mož, ki je sedel na drevesu, skoraj ni verjel svojim ušesom, ko je slišal besede: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.” (Lk 19,5) JZ 482.3

Množica je naredila prehod, Zahej pa se je kakor v sanjah na-potil proti svojemu domu. Toda rabini so to opazovali z mrkimi obrazi ter nezadovoljno in zaničljivo mrmrali: »K človeku grešniku gre gostovat!” (Lk 19,7 CHR) JZ 483.1

Zahej je bil prevzet, osupel in je obnemel nad Kristusovo lju-beznijo in blagohotnostjo, s kakršno se je približal k njemu, tako nevrednemu. Tedaj sta ljubezen in vdanost do nanovo odkritega Učitelja odprli njegova usta. Želel je javno priznati svojo vero in spokorjenje. JZ 483.2

Zahej je vpričo množice stopil pred Gospoda in rekel: »‘Glej, Gospod, polovico svojega premoženja dajem ubogim, in če sem koga kaj ukanil, mu povrnem četverno.’ Jezus pa mu reče: ‘Danes je prišlo zveličanje tej hiši, ker je tudi ta Abrahamov sin.’” (Lk 19,8.9 CHR) JZ 483.3

Ko je bogati mladi poglavar odšel od Jezusa, so se učenci čudili Učiteljevim besedam: »Kako težko je tistim, ki stavijo svoje upanje v bogastvo, priti v Božje kraljestvo.” Vzkliknili so: »Kdo se potem more zveličati?« (Mr 10,24.26 CHR) Sedaj so videli pred seboj nazoren dokaz Kristusovih besed: »Kar je nemogoče pri ljudeh, je mogoče pri Bogu.” (Lk 18,27) Videli so, kako lahko bogataš po Božji milosti stopi v Božje kraljestvo. JZ 483.4

Še preden je Zahej pogledal v Kristusa, je začel delati to, kar je pokazalo, da se je resnično spokoril. Preden so ga ljudje obtožili, je priznal svoj greh. Podvrgel se je vplivu Svetega Duha in začel udejanjati nauk, ki je bil napisan tako za starega Izraela kakor tudi za nas. Gospod je nekoč rekel: »Če tvoj brat poleg tebe obuboža in se ne more več vzdrževati, ga podpiraj, kakor da bi bil tujec ali gostač, da bo mogel živeti poleg tebe! JZ 483.5

Ne jemlji od njega obresti in ga ne odiraj, temveč boj se svojega Boga, da bo tvoj brat mogel živeti poleg tebe! Ne posojaj mu denarja z obrestmi in ne dajaj mu hrane za oderuške cene! Nikar ne izkoriščajte drug drugega! Boj se svojega Boga.” (3 Mz 25,35-37.17) Te besede je izgovoril sam Kristus, ki je obdan z oblakovim stebrom vodil svoj narod. Prvi Zahejev odziv na Kristusovo ljubezen je bilo izkazovanje usmiljenja do siromašnih in trpečih. JZ 483.6

Cestninarji so se združili, da so lahko zatirali ljudstvo, in držali skupaj v svojih nepoštenih dejanjih. Njihovo oderuštvo je bilo del tega, kar je postalo skoraj splošna navada. Celo duhovniki in rabini, ki so jih sicer prezirali, so se bogatili na nepošten način pod plaščem svojega svetega poklica. Toda brž ko je Zahej prišel pod vpliv Svetega Duha, je opustil vsako nepošteno ravnanje. JZ 484.1

Nobeno spokorjenje ni pristno, če ne povzroči spremembe. Kristusova pravičnost ni plašč, s katerim se pokrivajo grehi, ki jih ne priznamo in ne odpustimo. Je življenjsko načelo, ki spreminja značaj in upravlja dejanja. Svetost pomeni popolno pripadnost Bogu; je popolna izročitev srca in življenja nebeškim načelom. JZ 484.2

Kristjan mora v svojem poslovanju pokazati svetu, kako bi Go-spod vodil poslovne zadeve. Pri vsakem delu mora pokazati, da je Bog njegov učitelj. »Sveto Gospodu” mora biti napisano na trgo-vskih dnevnikih, na glavni knjigi, na pogodbah, računih in meni-cah. Ti, ki trdijo, da hodijo za Kristusom, a poslujejo nepošteno, lažno pričajo o značaju svetega, pravičnega in usmiljenega Boga. Vsak spreobrnjeni človek bo kakor Zahej dokazal, da je sprejel Kri-stusa v svoje srce, tako da bo opustil vse nepoštene navade, ki so doslej označevale njegovo življenje. Kakor višji cestninar bodo tudi ti dokazali svojo iskrenost, tako da bodo povrnili povzročeno škodo. Gospod pravi: »Če krivični da nazaj, kar mu je bilo zastavljeno, in vrne, kar je naropal, če se drži zakonov življenja in ne počne več hudobije;... nobeden njegovih grehov, ki jih je zagrešil, ne bo ostal v spominu;... bo zagotovo živel.« (Ezk 33,15.16) JZ 484.3

Če smo komu povzročili krivico z nepoštenim trgovskim po-slovanjem, če smo koga opeharili ali ogoljufali, čeprav za to ne bi odgovarjali pred zakonom, moramo priznati svojo krivdo in poravnati škodo, kolikor je v naši moči. Prav je, da povrnemo ne samo, kar smo vzeli, temveč tudi možni dobiček, ki bi ga imel lastnik z razumno in modro uporabo sredstev, ki smo si jih pri-lastili. JZ 484.4

Zveličar je rekel Zaheju: »Danes je prišlo zveličanje tej hiši.” (Lk 19,9 CHR) Blagoslovljen ni bil samo Zahej, temveč z njim tudi ves njegov dom. Kristus je prišel v njegov dom, da ga pouči o resnici, njegove domače pa o načelih kraljestva. Ker so jih rabini in verniki prezirali, jim je bilo onemogočeno obiskovati shodnico, sedaj pa so se kot najbolj počaščena družina v vsem Jerihu v svojem domu zbrali okrog božanskega Učitelja in poslušali besede življenja. JZ 484.5

Ko sprejmemo Kristusa za svojega osebnega Zveličarja, dosežemo zveličanje. Zahej si Jezusa ni želel samo kot začasnega gosta v svojem domu, temveč kot njega, ki bo stalno prebival v templju srca. Pismouki in farizeji so ga obtoževali kot grešnika in godrnjali zoper Kristusa, ker je postal njegov gost, Gospod pa ga je priznal za Abrahamovega sina, kajti Abrahamovi sinovi so »tisti, ki verujejo«. (Gal 3,7) JZ 485.1