Jezusovo Življenje

52—Božanski pastir

Temeljno besedilo: Jn 10,1-30

»Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce.” (Jn 10,11.14.15) JZ 419.1

Jezus je nagovoril misli svojih poslušalcev s tem, kar jim je bilo dobro znano. Vpliv Duha je primerjal s hladno in svežo vodo. Sebe je primerjal z lučjo, z izvirom življenja in veselja za naravo in človeka. Sedaj pa je s prekrasnim prizorom pastirja opisal svoj odnos do njih, ki verujejo vanj. Noben prizor ni bil njegovim po-slušalcem tako dobro znan kakor ta, zato so ga Kristusove besede za vedno povezale z njim. Učenci niso nikoli več mogli gledati pastirjev, ki skrbijo za svoje črede, ne da bi se spomnili Zveličarjevega nauka. V vsakem zvestem pastirju bodo videli Kristusa, v vsaki nebogljeni in odvisni čredi pa sebe. JZ 419.2

Prerok Izaija je uporabil ta prizor za Mesijevo poslanstvo v svojih tolažilnih besedah: »Pojdi na visoko goro, sionski sel, kot glasnik veselja! Povzdigni močno svoj glas, Jeruzalem, kot glasnik veselja! Povzdigni ga, ne boj se! Povej Judovim mestom: ‘Glejte, vaš Bog! Kakor pastir pase svojo čredo, s svojo roko zbira jagnjeta, jih nosi v svojem naročju, doječe pa rahlo vodi.’« (Iz 40,9.11 EKU) David pa je pel: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.” (Ps 23,1) Sveti Duh je po Ezekielu napovedal: »Postavil bom nadnje enega Pastirja, ki jih bo pasel. ... Izgubljene pokličem, razkropljene pripeljem nazaj, ranjene obvežem, bolne pokrepčam. ... Sklenem z njimi zavezo miru. ... Ne bodo več plen narodov, ... ampak bodo varno prebivali in nihče jih ne bo plašil.” (Ezk 34,23.16.25.28 EKU) JZ 419.3

Kristus je uporabil ta prerokovanja zase in pokazal nasprotje med svojim značajem in značajem izraelskih voditeljev. Farizeji so pravkar izključili iz črede nekoga, ker si je upal pričati o Kristusovi moči. Izobčili so človeka, ki ga je pravi Pastir vabil k sebi. Tako so pokazali, da ne poznajo naloge, ki jim je zaupana, in niso vredni zaupanja kot pastirji črede. Sedaj je Jezus poudaril razliko med njimi in dobrim Pastirjem ter opozoril nase kot na pravega varuha Gospodove črede. Preden pa je to naredil, je sebe prikazal še z neko drugo prispodobo. JZ 420.1

Rekel je: »Kdor ne pride v ovčji hlev skozi vrata, ampak prileze drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac.” (Jn 10,1.2 EKU) Farizeji niso dojeli, da so bile te besede izgovorjene proti njim. Medtem ko so v sebi premišljevali, kaj naj bi te besede pomenile, jim je Jezus odkrito rekel: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.” (Jn 10,9.10) JZ 420.2

Kristus je vrata Božjega ograda. Skozi ta vrata so lahko vstopili vsi njegovi otroci že od najzgodnejših časov. Kakor je bilo prikazano s podobami, nakazano s simboli, razglašeno s preroškimi razodetji, odkrito z nauki, danimi njegovim učencem, in s čudeži, narejenimi za ljudi, so v Jezusu gledali »Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta«, (Jn 1,29) in po njem so bili pripeljani v ograd njegove milosti. Mnogi so prihajali in ponujali druge cilje za vero sveta. Vzpostavljeni so bili obredi in ustroji, po katerih so ljudje upali, da bodo opravičeni in spravljeni z Bogom in tako prišli v njegov ograd. Toda Kristus pomeni edina vrata. Vsi pa, ki so vrinili kaj, da bi zasedlo Kristusov prostor, vsi, ki so poskušali priti v ograd kako drugače, so tatovi in roparji. JZ 420.3

Farizeji niso stopili skozi vrata, temveč so zlezli v ograd na neki drug način mimo Kristusa in niso opravljali naloge pravega pastirja. Duhovniki in voditelji, pismouki in farizeji so uničili življenjske pašnike in oskrunili izvire vode življenja. Navdihnjene besede zvesto opisujejo te lažne pastirje: »Oslabelih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, ... temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno.« (Ezk 34,4) JZ 420.4

V vseh časih so filozofi in učitelji ponujali svetu teorije, s katerimi so želeli zadovoljiti potrebe duše. Vsak poganski narod je imel svoje velike učitelje in verske ustroje, ki so ponujali neke druge poti odrešitve namesto Kristusa. Tako so odvračali pogled ljudi z Očetovega obličja in njihovo srce napolnjevali s strahom pred njim, ki jim je dajal samo blagoslov. Njihov cilj je bil ukaniti Boga za to, kar je njegovo, ker je to ustvaril in odrešil. Ti lažni učitelji si prav tako prizadevajo ukaniti človeka. Na milijone ljudi sužnjuje lažnim veram v okovih suženjskega strahu in z otopelo ravnodušnostjo garajo kakor vprežne živali. Oropani so upanja, veselja in hrepenenja, ostane pa jim samo temačni strah pred prihodnostjo. Samo evangelij Božje milosti lahko dvigne srce. Premišljevanje o Božji ljubezni, ki je bila razodeta po njegovem Sinu, bo ganilo srce in zbudilo duševne moči bolj kakor vse drugo. Kristus je prišel obnovit Božjo podobo v človeku. Kdor odvrača ljudi od Kristusa, jih odvrača od vira pravega razvoja in jih ogoljufa upanja ter namena in slave življenja. Ta je tat in ropar. JZ 421.1

»Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovc.« (Jn 10,2) Kristus je vrata in pastir. On vstopa skozi samega sebe. Po svoji daritvi je postal pastir ovc. »Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven. Ko vse svoje spusti, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas.” (Jn 10,3.4) JZ 421.2

Ovca je med vsem stvarstvom najbolj plašna in nebogljena. Zato pastir na Vzhodu stalno in neutrudno skrbi za čredo. V starih časih ni bilo varno zunaj utrjenih mest. Tatovi iz klateških obmejnih plemen ali roparske zveri iz skritih skalnatih brlogov so čakali v zasedi, da bi ukradli ovce. Pastirji so budno pazili na čredo, ki jim je bila zaupana, zavedajoč se, da s tem izpostavljajo nevarnosti svoje življenje. Jakob, ki je skrbel za Labanove črede na haranskih pašnikih, je takole opisal svoje neutrudno in mučno delo: »Podnevi me je morila vročina in ponoči mraz in spanje je bežalo od mojih oči.« (1 Mz 31,40 EKU) Zato se je tudi David, ko je čuval očetove črede, golorok spopadel z levom in medvedom, da bi jima iz čeljusti otel ugrabljeno jagnje. JZ 421.3

Medtem ko pastir vodi čredo čez skalnate griče, skozi gozdove in divje soteske na varne pašnike poleg rek in bedi v hribih nad njo v dolgih nočeh, jo varuje pred tatovi in nežno skrbi za bolne in slabotne, njegovo življenje postane eno z njihovim. Močna in nežna vdanost ga združi z njimi, za katere skrbi. Pastir ne glede na velikost črede pozna vsako ovco. Vsaka ima svoje ime in se nanj odziva, kadar jo pastir pokliče. JZ 422.1

Kakor zemeljski pastir pozna svojo čredo, tako tudi božanski pastir pozna svojo, ki je razkropljena po vsem svetu. »‘Vi ste moje ovce, čreda moje paše, vi ljudje in jaz sem vaš Bog,’ govori vsemogočni Gospod.” (Ezk 34,31 EKU) Jezus pravi: »Poklical sem te po imenu: moj si! Na obe dlani sem si te vdolbel.« (Iz 43,1; 49,16 CHR) JZ 422.2

Jezus nas pozna osebno in sočustvuje z našimi slabostmi. Vse nas pozna po imenu. Pozna tudi hišo, v kateri živimo, in ve za ime vsakega njenega prebivalca. Občasno je naročil svojim služabnikom, naj gredo v določeno ulico v določenem mestu in stopijo v določeno hišo in v njej najdejo eno njegovih ovc. JZ 422.3

Jezus pozna vsakega človeka tako dobro, kakor da je edini, za katerega je umrl. Stiska vsakega človeka prizadene njegovo srce. Vsak klic na pomoč pride do njegovega ušesa. Prišel je, da bi pritegnil vse ljudi k sebi. Vabi jih: »Hodite za menoj,« njegov Duh pa vpliva na človeška srca, da bi jih pritegnil k njemu. Mnogi se nočejo odzvati. Jezus ve, kdo so ti. Prav tako pozna tiste, ki se z veseljem odzovejo njegovemu vabilu in so se pripravljeni zaupati njegovi pastirski skrbi. Pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.« (Jn 10,27) Skrbi za vsako od njih, kakor da je edina na svetu. JZ 422.4

»Svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven. ... In ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas.” (Jn 10,3.4) Pastir na Vzhodu ne priganja svojih ovc pred seboj. Ne uporablja sile ali zastraševanja, temveč gre pred njimi in jih kliče. Te poznajo njegov glas in ubogajo klic. Tako ravna tudi Zveličar Pastir s svojimi ovcami. Pismo pravi: »Kakor čredo si vodil svoje ljudstvo z Mojzesovo in Aronovo roko.” (Ps 77,21) Jezus pravi po preroku: »Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto.« (Jer 31,3) Nikogar ne sili, naj hodi za njim. Pravi: »Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni.” (Oz 11,4) JZ 422.5

Niti strah pred kaznijo niti upanje na večno nagrado ne sili Kristusovih učencev hoditi za njim. Opazujejo Zveličarjevo ne-primerljivo ljubezen, ki se je razodela v njegovem romanju na zemlji od betlehemskih jasli do golgotskega križa, pogled nanj pa jih privlači, mehča in kroti dušo. V opazovalčevem srcu se budi ljubezen. Slišijo njegov glas in gredo za njim. JZ 423.1

Kakor gre pastir pred svojimi ovcami in se prvi sreča z nevar-nostmi, tako dela tudi Jezus s svojim ljudstvom. »Ko vse svoje ovce spusti ven, hodi pred njimi.« (Jn 10,4) Zveličarjeve stopinje so posvetile pot do nebes. Steza je lahko strma in neravna, toda Jezus jo je že prehodil. Njegova stopala so potlačila ostro trnje, da bi nam olajšal pot. Vsako breme, ki smo ga poklicani nositi, je nosil tudi sam. JZ 423.2

Čeprav je Jezus odšel v nebesa k Bogu in si deli prestol vesolja, ni izgubil svoje sočutne narave. Isto nežno in sočutno srce je tudi danes dovzetno za vse človeško gorje. Roka, ki je bila prebodena, je še danes iztegnjena, da bi še obilneje blagoslovila svoje ljudstvo, ki je na svetu. »Nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.” (Jn 10,28) Človek, ki se je izročil Kristusu, je v njegovih očeh dragocenejši od vsega sveta. Zveličar bi zdržal smrtne muke na Golgoti za enega samega človeka za svoje kraljestvo. Nikoli ne bo zapustil človeka, za katerega je umrl. Če se ga njegovi sledilci ne bodo sami odločili zapustiti, jih bo trdno držal. JZ 423.3

V vseh nadlogah imamo zanesljivega Pomočnika. Ne bo nas pustil samih v boju s skušnjavami in s hudim, da bi nas na koncu uničile tegobe in žalost. Čeprav je sedaj skrit smrtnikovim očem, lahko uho vere sliši njegov glas, ki govori: »Ne boj se, ker jaz sem s teboj. Jaz sem ... Živi, ... bil sem mrtev, in glej, živ sem na vekov veke.” (Iz 41,10 CHR; Raz 1,17.18 CHR) Zdržal sem vaše bridkosti, zdržal sem vaše boje, se spopadal z vašimi skušnjavami. Znane so mi vaše solze. Tudi sam sem jokal. Poznam bolečine, ki so tako globoke, da se ne morejo zaupati nobenenemu človeškemu ušesu. Ne mislite, da ste sami in zapuščeni. Čeprav se na vašo bolečino ni odzvalo nobeno občutljivo srce na svetu, poglejte v mene in živite. “‘Kajti gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe in moja zaveza miru se ne bo omajala,’ pravi tvoj usmiljeni Gospod.” (Iz 54,10) JZ 423.4

Kolikor koli močno ima pastir rad svoje ovce, veliko bolj ljubi svoje sinove in hčere. Jezus ni samo naš pastir, temveč je naš večni Oče, ki pravi: »Poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta.« (Jn 10,14.15) Kakšna izjava je to edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, On, za kogar je Bog oznanil, da je mož, ki je njegov družabnik (Zah 13,7) je uporabil občestvo med seboj in večnim Bogom, da bi ponazoril občestvo med Kristusom in njegovimi otroki na svetu! JZ 424.1

Jezus nas zato ljubi, ker smo dar njegovega Očeta in nagrada za njegov trud. Ljubi nas kot svoje otroke. Bralec, On te ljubi. Sama nebesa ne morejo podariti ničesar večjega in boljšega. Zato trdno upaj. JZ 424.2

Jezus je premišljeval o ljudeh po vsem svetu, ki so jih zapeljali lažni pastirji. Tisti, katere je hrepenel zbrati kakor ovce svoje paše, so razkropljeni med volkovi. Rekel je: »Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.” (Jn 10,16) JZ 424.3

»Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem.« (Jn 10,17) »To pomeni, da vas je moj Oče toliko ljubil, da zdaj mene še bolj ljubi, ker sem svoje življenje dal, da bi vas odkupil. Priljubil sem se svojemu Očetu, ker sem postal vaša zamena in porok, ker sem se odrekel svojemu življenju in prevzel vaša dela in vaše prestopke.” JZ 424.4

»Dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem.« (Jn 10,17.18) Medtem ko je bil kot smrtnik član zemeljske družine, je bil kot Bog vir življenja za svet. Lahko bi se uprl približevanju smrti in odklonil priti pod njeno oblast. Toda prostovoljno je daroval svoje življenje, da bi na svetlo privedel življenje in neminljivost. On je nosil greh sveta, zdržal njegovo prekletstvo in daroval svoje življenje, da ljudem ne bi bilo treba za večno umreti. »V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine. ... On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, Gospod pa je naložil nanj krivdo vseh nas.« (Iz 53,4-6) JZ 424.5