Jezusovo Življenje

51—Luč življenja

Temeljno besedilo: Jn 8,12 do 9

»Spet jim je Jezus spregovoril: ‘Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.’” (Jn 8,12) JZ 406.1

Ko je Jezus izgovoril te besede, je bil v tempeljskem preddverju in je s posebnim namenom sodeloval v službi na prazniku šotorov. Sredi tega preddverja sta stala visoka stebra s stojali za svetilke. Po večerni daritvi so prižgali vse svetilnice, da so osvetljevale Jeruzalem. Ta obred je bil spomin na ognjeni steber, ki je Izraelce vodil v puščavi, imeli pa so ga tudi za simbol, ki kaže na Mesijev prihod. Zvečer, ko so prižgali svetilke, je bilo preddverje kraj velikega veselja. Sivolasi možje, tempeljski duhovniki in ljudski voditelji, so se združili v prazničnih plesih ob zvokih glasbil in levitskih pesmi. JZ 406.2

Z razsvetljavo Jeruzalema je ljudstvo izražalo upanje, da bo Mesijev prihod razsvetlil Izraela. Toda za Jezusa je imel ta prizor globlji pomen. Kakor so tempeljske svetilke širile luč povsod okrog sebe, tako bo Kristus, vir duhovne luči, razsvetlil temo sveta. Vendar ta prispodoba ni bila popolna. Velika luč, ki jo je On postavil na nebo, je bila pristnejša prispodoba slave njegovega poslanstva. JZ 406.3

Bilo je jutro. Sonce je vzhajalo nad Oljsko goro in njegovi žar ki so z zaslepljujočim sijajem razsvetljevali marmorne palače in pozlačene tempeljske zidove. Jezus je pokazal nanj in rekel: »Jaz sem luč sveta.« (Jn 8,12) JZ 406.4

V nekom, ki je slišal te besede, so te po mnogih letih zopet odjeknile in jih je zapisal v veličastnem svetopisemskem besedilu: »V njej je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudem. In luč sveti v temi, in tema se je ni polastila. Prava Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je že prihajala na svet.” (Jn 1,4.5.9 CHR) Tudi Peter je dolgo po Jezusovem vnebohodu, razsvetljen s Svetim Duhom, spomnil na prispodobo, ki jo je uporabil Kristus: »Tako je za nas preroška beseda še trdnejša in prav ravnate, če pazite nanjo kakor na svetilko, ki sveti na temnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih.« (2 Pt 1,19 EKU) JZ 406.5

Luč je bila simbol Božje navzočnosti, kadar koli se je razodel svojemu ljudstvu. Na njegovo ustvarjalno besedo je v začetku svetloba zasvetila iz teme. Svetloba je bila podnevi skrita v oblakovem, ponoči pa v ognjenem stebru in je vodila mogočno Izraelovo vojsko. Svetloba je s strašno veličastnostjo razglašala Gospoda na gori Sinaj. Počivala je nad prestolom milosti v shodnem šotoru. Napolnila je Salomonov tempelj med njegovo posvetitvijo. Zasijala je nad betlehemskimi griči, ko so angeli budnim pastirjem oznanili sporočilo o odrešenju. JZ 407.1

Bog je luč. Z besedami »Jaz sem luč sveta” (Jn 8,12) pa je Kristus razglasil tako svojo edinost z Bogom kakor tudi svoje sorodstvo s celotno človeško družino. On je v začetku ukazal: »Iz teme naj zasveti luč.« (2 Kor 4,6 CHR) On je vir svetlobe sonca, lune in zvezd. Bil je duhovna svetloba, ki je v prispodobah, simbolih in prerokovanjih svetila nad Izraelom. Ampak ta luč ni bila dana samo judovskemu narodu. Kakor sončni žarki prodrejo do najbolj odročnih kotičkov zemlje, tako tudi svetloba Sonca pravičnosti sveti nad vsakim človekom. JZ 407.2

»Resnična Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.” (Jn 1,9) Svet je imel svoje velike učitelje, ljudi velikanskega uma in sijajnih raziskovalnih dosežkov, katerih izreki so spodbujali ljudi k razmišljanju in odpirali pogledu prostrana področja spoznanja. Ti ljudje so bili spoštovani kot voditelji in dobrodelniki svojega rodu. Toda je Eden, ki je višji od njih. »Vsem, ... kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo Božji otroci.” (Jn 1,12 EKU) »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, On ga je oznanil.« (Jn 1,18 CHR) Zasledimo lahko celi niz velikih svetovnih učiteljev, do koder segajo podatki o človeškem rodu, toda Luč je bila pred njimi. Kakor luna in planeti iz sončnega sistema svetijo tako, da odbijajo sončno svetlobo, tako tudi veliki svetovni misleci, če je njihov nauk pravilen, odsevajo žarke Sonca pravičnosti. Vsak miselni dragulj, vsak preblisk uma prihaja od Luči sveta. V današnjem času veliko poslušamo o »višji izobrazbi”. Prava »višja izobrazba” je ta, ki jo daje On, »v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja. V njem je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudem. Kdor hodi za menoj,« je rekel Jezus, »ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.« (Kol 2,3; Jn 1,4 CHR; 8,12) JZ 407.3

Jezus se je z besedami: »Jaz sem Luč sveta,« (Jn 8,12) razglasil za Mesija. Stari Simeon je v templju, v katerem je Kristus sedaj poučeval, dejal, da je On »luč v razsvetljenje poganov in v slavo ... ljudstva Izraela”. (Lk 2,32 CHR) S temi besedami je zanj uporabil prerokovanje, ki ga je poznal ves Izrael. Sveti Duh je po preroku Izaiju oznanil: »Premalo je, da kot moj služabnik vzpostaviš le Jakobove rodove in privedeš nazaj Izraelove rešence. Zato sem te postavil za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje.” (Iz 49,6) Splošno mnenje je bilo, da govori to prerokovanje o Mesiju. Ko je torej Jezus rekel: »Jaz sem Luč sveta,« ljudstvo ni moglo spregledati, da se je razglasil za Obljubljenega. JZ 408.1

Za farizeje in voditelje je bila ta izjava predrzna trditev. Niso se mogli sprijazniti s tem, da bi si njim enak človek domišljal česa takega. Kakor da ne bi razumeli njegovih besed, so ga vprašali: »Kdo si ti?” (Jn 8,25) Nameravali so ga prisiliti, da bi se razglasil za Kristusa. Njegov videz in njegovo delo sta se tako razlikovala od pričakovanja ljudstva, da bi bil, po prepričanju njegovih zvitih sovražnikov, zavrnjen kot goljuf, če bi odkrito oznanil, da je Mesija. JZ 408.2

Jezus pa je na njihovo vprašanje: »Kdo si ti?” odgovoril: »To, kar vam govorim od začetka.« (Jn 8,25) Kar je bilo razodeto z njegovimi besedami, je razodeval tudi njegov značaj. Bil je poosebljenje resnic, ki jih je učil. Nadaljeval je: »Ničesar ne delam sam od sebe, ampak to govorim, kar me je naučil Oče. On, ki me je poslal, je z menoj. Ni me pustil samega, kajti jaz vedno delam to, kar je všeč njemu.« (Jn 8,28.29) Ni poskušal dokazati svoje mesiJanske pravice, marveč je poudaril svojo edinost z Bogom. Če bi bil njihov um dovzeten za Božjo ljubezen, bi sprejeli Jezusa. JZ 408.3

Mnogi izmed njegovih poslušalcev so bili pritegnjeni k njemu, da so verovali. Tem je rekel: »Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.” (Jn 8,31.32) JZ 409.1

Te besede so užalile farizeje. Ne meneč se za dolgoletno sužnost pod tujim jarmom, so zavpili: »Abrahamovi potomci smo in nikoli nismo bili nikomur sužnji; kako praviš ti: ‘Postali boste svobodni.’« (Jn 8,33) Jezus je pogledal te ljudi, sužnje zlobe, katerih misli so bile usmerjene k maščevanju, in žalostno odgovoril: »Resnično, resnično povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha.« (Jn 8,34) Živeli so v najhujši vrsti sužnosti, vladal jim je duh hudobnosti. JZ 409.2

Kdor se noče izročiti Bogu, je pod oblastjo druge sile. Ni svoj gospodar. Lahko govori o svobodi, vendar živi v najhujši sužnosti. Ne more dojeti lepote resnice, kajti Satan vlada njegovemu umu. Medtem ko si laska, da posluša ukaze svojega razuma, uboga voljo kneza teme. Kristus je prišel človeka osvobodit okovov sužnjevanja grehu. »Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni. Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti.« (Jn 8,36; Rim 8,2) JZ 409.3

V delu odkupitve ni prisile. Ne uporablja se nobena zunanja sila. Pod vplivom Božjega Duha se človek sam odloča, komu bo služil. Sprememba, ki nastaja, ko se človek izroči Kristusu, pomeni najvišji smisel svobode. Človek se sam odpove grehu. Res je, da nimamo moči, da bi se sami osvobodili Satanove oblasti. Toda ko se želimo osvoboditi greha in v veliki stiski vpijemo po moči, ki je zunaj nas in nad nami, božanska sila Svetega Duha prepoji naše duševne moči, da izpolnjujemo Božjo voljo kakor svojo. JZ 409.4

Edini pogoj, da bi človek bil svoboden, je, da postane eno s Kristusom. »Resnica vas bo osvobodila,” (Jn 8,32) resnica pa je Kristus. Greh lahko zmaga samo, če oslabi um in uniči človekovo svobodo. Človekova podreditev Bogu pomeni obnovo njegove osebnosti do človekovega pravega dostojanstva in slave. Božanska postava, ki se ji pokoravamo, je postava svobode. (Jak 2,12) JZ 409.5

Farizeji so zase trdili, da so Abrahamovi otroci. Jezus jim je rekel, da je to res samo, če delajo Abrahamova dela. Pravi Abrahamovi otroci bodo živeli tako, kakor je on živel, življenje poslušnosti Bogu. Ne bodo si prizadevali ubiti njega, ki govori resnico, katero je sprejel od Boga. Ko so rabini snovali zaroto proti Kristusu, niso delali Abrahamovih del. Zgolj izvor ni imel nobene vrednosti. Brez duhovne zveze z njim, ki bi se pokazal s tem, da imajo enakega duha in delajo enaka dela, niso bili nje-govi otroci. JZ 410.1

To načelo enako velja tudi za vprašanje, ki je dolgo vznemirjalo krščanski svet vprašanje apostolskega nasledstva. Abrahamov rod se ne dokazuje z imenom ali rodovnikom, temveč z enakim značajem. Tako tudi apostolsko nasledstvo ne temelji na prenosu cerkvene oblasti, temveč na duhovnem odnosu. Življenje, ki ga spodbuja apostolski duh, vera in nauk resnice, ki so jo ti učili, je pravi dokaz apostolskega nasledstva. To določa, da so ljudje dediči prvih učiteljev evangelija. JZ 410.2

Jezus je zanikal, da so Judje Abrahamovi otroci. Rekel je: »Vi delate dela svojega očeta.« (Jn 8,41 CHR) Zasmehljivo so mu od-govorili: »Mi se nismo rodili iz prešuštva; enega Očeta imamo: Boga.” (Jn 8,41) Te besede so namigovale na okoliščine njegovega rojstva, njihov cilj pa je bil prizadeti Kristusa vpričo ljudi, ki so začeli verovati vanj. Jezus se ni oziral na ta podli namig, temveč je rekel: »Če bi bil Bog vaš Oče, bi me ljubili, ker sem iz Boga izšel in prišel.” (Jn 8,42) JZ 410.3

Njihova dela so pričala o njihovem sorodstvu z njim, ki je bil lažnivec in morilec. Jezus je dejal: »Vi pa ste od svojega očeta, Hudiča, in hočete uresničevati njegove želje. On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. ... Toda ker govorim resnico, mi ne verjamete.« (Jn 8,44.45) Judovski voditelji niso sprejeli Jezusa, ker je z gotovostjo govoril resnico. Resnica je žalila te samopravične može. Razkrinkala je prevaro zmote. Obsodila je njihov nauk in delo, zato je bila nezaželena. Rajši so zatisnili svoje oči pred resnico, kakor da bi se ponižali in priznali, da so bili v zmoti. Niso imeli radi resnice. Niso je želeli, čeprav je bila resnica. JZ 410.4

»Kdo izmed vas mi more dokazati greh? Če govorim resnico, zakaj mi ne verjamete?« (Jn 8,46) Kristusovi sovražniki so ga tri leta dan za dnem spremljali in poskušali najti kakšen madež na njegovem značaju. Satan in vsa njegova združba zla so ga hoteli premagati, toda na njem niso mogli najti ničesar, kar bi jim dalo prednost. Celo zli duhovi so morali priznati: »Poznam te, kdo si: Božji Svetnik.« (Mr 1,24 CHR) Jezus je živel po zapovedih pred očmi nebes, pred očmi brezgrešnih svetov in pred očmi grešnih ljudi. Pred angeli, ljudmi in hudobnimi duhovi je izgovoril besede, ki jih ni bilo mogoče spodbiti, ki bi iz katerih koli drugih ust pomenile bogokletje: »Jaz vedno delam to, kar je všeč njemu.« (Jn 8,29) JZ 411.1

Dejstvo, da Judje niso sprejeli Kristusa, čeprav na njem niso mogli najti nobenega greha, dokazuje, da niso poznali Boga. Niso prepoznali njegovega glasu v sporočilu njegovega Sina. Menili so, da izrekajo obsodbo nad Kristusom. Toda ko so zavrnili njega, so izrekli sodbo sebi. Jezus je rekel: »Kdor je iz Boga, posluša Božje besede. Vi jih zato ne poslušate, ker niste iz Boga.” (Jn 8,47) JZ 411.2

Ta nauk velja za vse čase. Mnogi ljudje, ki najdejo zadovoljstvo v zasmehovanju in kritiziranju Božje besede ali v njej iščejo nekaj dvomljivega, menijo, da s tem dokazujejo neodvisnost mišljenja in bistroumnost. Mislijo, da sodijo Svetemu pismu, v resnici pa obsojajo sami sebe. To dokazuje, da niso sposobni presojati resnic, ki izvirajo iz nebes in obsegajo večnost. Veličastna gora Božje pravičnosti v njihovem duhu ne zbudi globokega spoštovanja. Ko se ukvarjajo z nepomembnimi podrobnostmi, razodevajo svojo omejeno zemeljsko naravo, srce, ki hitro preneha spoštovati Boga. Ta, čigar srce se odzove na božanski dotik, bo hrepenel po tem, kar bo povečalo njegovo spoznanje Boga ter bo izboljšalo in oplemenitilo njegov značaj. Kakor se cvet obrača proti soncu, da ga lahko svetli žarki obarvajo z lepoto, tako se bo tudi duša obrnila k Soncu pravičnosti, da bi lahko nebeška svetloba olepšala značaj s čednostmi Kristusovega značaja. JZ 411.3

Jezus je potem poudaril ostro razliko med stališčem Judov in Abrahama: »Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil.” (Jn 8,56) JZ 411.4

Abraham si je močno želel videti obljubljenega Zveličarja. Z največjo gorečnostjo je molil, da bi pred svojo smrtjo videl Mesija. In videl je Kristusa. Prejel je nadnaravno razodetje in spoznal je Kristusov božanski značaj. Videl je njegov dan in se veselil. Dano mu je bilo videti božansko daritev za greh. Sam je doživel slikovit prikaz te daritve. Dobil je ukaz: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in ... ga daruj v žgalno daritev.« (1 Mz 22,2) Na daritveni oltar je položil sina obljube, sina, na komer so sloneli vsi njegovi upi. Ko je ob oltarju čakal z dvignjenim nožem, da bi poslušal Boga, je zaslišal glas iz nebes: »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stori mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.” (1 Mz 22,12) Ta strašen preizkus je Abrahamu naložil zato, da bi lahko videl Kristusov dan in razumel veliko Božjo ljubezen do sveta, tako veliko, da je izročil svojega edinorojenega Sina najsramotnejši smrti, da bi svet rešil pred pogubo. JZ 412.1

Abraham se je od Boga naučil največji nauk, ki je bil kdaj dan smrtniku. Njegova molitev, da bi videl Kristusa pred svojo smrtjo, je bila uslišana. Videl ga je. Videl je vse, kar lahko vidi smrtnik in ostane živ. Zaradi svoje popolne izročitve je lahko razumel, kar mu je bilo razodeto o Kristusu. Pokazano mu je bilo, da je Bog z darovanjem svojega edinorojenega Sina za rešitev grešnikov pred večno pogubo daroval večjo in veličastnejšo daritev, kakor jo lahko človek kdaj daruje. JZ 412.2

Abrahamova izkušnja je dala odgovor na vprašanje: »S čim naj stopim pred Gospoda, se priklonim Bogu višave? Naj stopim predenj z žgalnimi žrtvami, z enoletnimi teleti? Mar se bo Gospod veselil tisoč ovnov, deset tisoč potokov olja? Ali naj dam svojega prvenca za svoj prestopek, sad svojega telesa za greh svoje duše?” (Mih 6,6.7 CHR) V Abrahamovih besedah: »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev,« (1 Mz 22,8) in v dejstvu, da je Bog preskrbel daritev namesto Izaka, je razodeto, da nihče ne more odkupiti samega sebe. Poganski ustroj daritev je bil popolnoma nesprejemljiv za Boga. Noben oče ni smel darovati svojega sina ali hčer v daritev za greh. Samo Božji Sin lahko nosi krivdo sveta. JZ 412.3

Ker je Abraham sam trpel, je lahko dojel Zveličarjevo daritveno poslanstvo. Vendar Izrael ni hotel razumeti tega, kar je bilo tako nesprejemljivo za njegovo ošabno srce. Kristusovi poslušalci niso spoznali globokega pomena njegovih besed o Abrahamu. Farizeji so v njih videli zgolj novo priložnost za zbadanje. Odgovorili so mu posmehljivo, kakor da so želeli dokazati, da je neprišteven: »Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?” (Jn 8,57) JZ 413.1

Jezus je slovesno dostojanstveno odgovoril: »Resnično, resnično vam pravim: JAZ SEM, preden je bil Abraham.« (Jn 8,58) JZ 413.2

Velika množica je utihnila. Ta galilejski Učitelj si je lastil Božje ime, ki je bilo razodeto Mojzesu, da bi izrazilo zamisel o večni navzočnosti. Razglasil se je za samoobstoječega, za njega, ki je bil obljubljen Izraelu, čigar »izviri so od starodavnosti, od dni večnosti”. (Mih 5,1 CHR) JZ 413.3

Duhovniki in rabini so spet razglasili Jezusa za bogokletnika. Njegova trditev, da je eno z Bogom, jih je že prej izzvala, da so mu stregli po življenju, čez nekaj mesecev pa so odkrito izjavili: »Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.” (Jn 10,33) Ker je bil in tudi javno izjavil, da je Božji Sin, so ga nameravali umoriti. Nato so mnogi, ki so se pridružili duhovnikom in rabinom, pograbili kamne, da bi ga kamnali. »Jezus pa se je skril in odšel iz templja.« (Jn 8,59) Luč je svetila v temi, ampak »tema je ni sprejela”. (Jn 1,5) JZ 413.4

»Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: ‘Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?’ Jezus je odgovoril: ‘Ni grešil on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.’ Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: ‘Pojdi in se umij v vodnjaku Siloa’ (kar v prevodu pomeni: Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl.« (Jn 9,1-3.6.7) JZ 413.5

Judje so na splošno verjeli, da se greh kaznuje že v tem življenju. Vsako trpljenje so imeli za kazen za neko krivično dejanje samega trpina ali njegovih staršev. Drži, da vse trpljenje izhaja iz prestopanja Božjega zakona, toda ta resnica je bila popačena. Satan, začetnik greha in vseh njegovih posledic, je napeljal ljudi k temu, da imajo bolezen in smrt za nekaj, kar prihaja od Boga za kazen, ki je samovoljno naložena za greh. Zato je ta, ki ga je doletela huda bolezen ali nesreča, prenašal dodatno breme, ker so ga imeli za velikega grešnika. JZ 413.6

Tako je bila pripravljena pot, da so Judje zavrgli Jezusa. Njega, ki je »nosil naše bolezni«, so Judje imeli za »kaznjenega, ki ga je Bog udaril in ponižal”, zato so skrivali svoje obličje pred njim. (Iz 53,4.3 CHR) JZ 414.1

Bog je dal nauk, ki naj bi to preprečil. Jobova zgodba je pokazala, da trpljenje prihaja od Satana, Bog pa ga obme za svoje milostne namene. Ampak Izrael ni razumel nauka. Enako napako, zaradi katere je Bog okaral Jobove prijatelje, so Judje ponovili, ko so zavrgli Kristusa. JZ 414.2

Kristusovi učenci so obdržali mnenje Judov o odnosu med gre-hom in trpljenjem. Ko je Jezus popravil njihovo zmoto, ni pojasnil vzroka človekovega trpljenja, temveč jim je povedal, kaj bo izid: »Da se na njem razodenejo Božja dela.” (Jn 9,3) Rekel je: »Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« (Jn 9,5) Potem je slepcu namazal oči in ga poslal v kopel Siloa, da se tam umije. Slepemu se je vrnil vid. Tako je Jezus odgovoril na vprašanje učencev na praktičen način, kakor je običajno delal, kadar so mu bila vprašanja zastavljena iz radovednosti. Učenci niso bili poklicani razpravljati o vprašanju, kdo je grešil in kdo ne, temveč razumeti Božjo moč in milost v dajanju vida slepemu. Očitno je bilo, da ozdravljujoče moči ni bilo ne v blatu ne v kopeli, kamor je bil slepec poslan, da se umije, temveč v Kristusu. JZ 414.3

Farizeji so osupnili nad to ozdravitvijo, kljub temu pa so se napolnili s sovraštvom bolj kakor kdaj prej, kajti čudež je bil storjen v soboto. JZ 414.4

Sosedje tega mladega človeka in ti, ki so ga prej poznali kot slepca, so rekli: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« (Jn 9,8) Gledali so ga z dvomom, kajti ko so se njegove oči odprle, se je spremenil in razvedril tudi njegov obraz, zato je bil videti kakor drug človek. Ljudje so spraševali drug drugega. Nekateri so rekli: »‘On je,’ medtem ko so drugi govorili: ‘Ne, podoben mu je.’« (Jn 9,9) On, ki je prejel ta veliki blagoslov, pa je razpršil dvome z izjavo: »Jaz sem.« (Jn 9,9) Nato jim je pripovedoval o Jezusu in kako ga je ozdravil. Vprašali so ga: “‘Kje je tisti?’ Dejal jim je: ‘Ne vem.’” (Jn 9,12) JZ 414.5

Potem so ga odpeljali pred Svet farizejev. Znova so ga vprašali, kako se mu je vrnil vid. »On jim pa reče: ‘Blato mi je dal na oči, in umil sem se in vidim.’ Tedaj reko nekateri izmed farizejev: ‘Ta člo-vek ni od Boga, ker ne posvečuje sobote.’” (Jn 9,15.16 CHR) Farizeji so upali, da bodo lahko Jezusa prikazali kot grešnika, potemtakem pa ni Mesija. Niso vedeli, da je On, ki je ozdravil slepca, ta, ki je vzpostavil soboto in pozna vse njene obveznosti. Kazali so izredno gorečnost za posvečevanje sobote, vendar so na sam ta dan načrtovali umor. Toda mnogi drugi so bili globoko ganjeni, ko so slišali za ta čudež, zato so bili prepričani, da je ta, ki je slepemu odprl oči, več kakor navaden človek. Na obtožbo, da je Jezus gre-šnik zato, ker ne posvečuje sobote, so odgovorili: »Kako more ... grešnik delati take čudeže?” (Jn 9,16 CHR) JZ 415.1

Rabini pa so zopet vprašali slepca: »Kaj ti praviš o njem, ki ti je odprl oči? On pa reče: ‘Prerok je.’« (Jn 9,17 CHR) Nato so farizeji izjavili, da ni bil rojen slep in mu ni bil povrnjen vid. Poklicali so njegove starše in jih vprašali: »Ali je to vaš sin, ki o njem pravite, da se je rodil slep?” (Jn 9,19 EKU) JZ 415.2

Tu je bil torej sam mož, ki je povedal, da je bil slep in da mu je bil vrnjen vid, ampak farizeji so rajši zanikali dokaz svojih čutil, kakor priznali svojo zmoto. Tako mogočni so predsodki, tako po-pačena je farizejska pravičnost. JZ 415.3

Farizejem je ostalo še eno upanje, in sicer da zastrašijo starše tega človeka. Na videz iskreno so jih vprašali: »Kako pa sedaj vidi?” (Jn 9,19 CHR) Starši so se bali težav, kajti bilo je objavljeno, »da bodo izobčili iz shodnice« za trideset dni vsakogar, ki bo Jezusa priznal za Kristusa. V tem času ni smel biti v domu prestopnika obrezan noben otrok in nobenega pokojnika niso smeli objokovati. Takšno obsodbo so imeli za veliko nesrečo in če ne bi povzročila spokorjenja, bi sledila še veliko hujša kazen. Veličastno delo, narejeno njihovemu sinu, jih je prepričalo, kljub temu pa so odgovorili: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da sedaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.” (Jn 9,20.21) Tako so preložili vso odgovornost s sebe na svojega sina, saj si niso upali priznati Kristusa. JZ 415.4

Zadrega, v kateri so se znašli farizeji, njihov dvom in predsodki, njihovo neverovanje dejstvom, so odprli oči množici, posebno navadnemu ljudstvu. Jezus je mnogokrat delal čudeže na ulici, njegovo delo pa je vedno odpravljalo trpljenje. Mnogi so se spraševali: »Ali bi Bog delal tako mogočna dela po sleparju, kar so farizeji trdili za Jezusa?” Na obeh straneh so razprave postale zelo resne. JZ 416.1

Farizeji so dojeli, da se širijo novice o Jezusovih delih. Čudeža niso mogli zanikati. Slepec je bil prepoln veselja in hvaležnosti; opazoval je čudovita dela narave in bil očaran nad lepoto zemlje in neba. Odkritosrčno je pripovedoval o svojem doživetju, farizeji pa so ga poskušali znova utišati z besedami: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« (Jn 9,24) To je pomenilo: »Ne trdi še enkrat, da ti je ta človek vrnil vid. To je bilo Božje delo.” JZ 416.2

Slepec jim je odgovoril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« (Jn 9,25) JZ 416.3

Nato so ga zopet vprašali: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« (Jn 9,26) Poskušali so ga zmesti z mnogimi besedami, da bi sam mislil, da se je motil. Satan in njegovi hudobni angeli so bili na strani farizejev ter združili svoje moči in zvijačnost s človeškim razsojanjem, da bi se uprli Kristusovemu vplivu. Tako so otopili prepričanje, ki se je ukoreninilo v mnogih. Božji angeli so prav tako bili navzoči, da bi ohrabrili moža, ki mu je bil vrnjen vid. JZ 416.4

Farizeji se niso zavedali, da nimajo opravka samo z neizobra-ženim človekom, ki je bil slep od rojstva. Niso poznali njega, s katerim so se bojevali. Božanska luč je razsvetlila slepčev um. Medtem ko so ga ti hinavci poskušali zapeljati v nevero, mu je Bog pomagal, da jim je s svojimi odločnimi in jasnimi odgovori pokazal, da se ne bo ujel v past. Odgovoril jim je: »‘Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?’ In ozmerjali so ga in mu rekli: ‘Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.’« (Jn 9, 27-29) JZ 416.5

Gospod Jezus je vedel za hudo preizkušnjo, ki jo je doživljal ta človek, zato ga je podpiral in mu dal besede, da je postal priča zanj. Farizejem je odgovarjal z besedami, ki so bile ostra graja za njegove zasliševalce. Trdili so, da so razlagalci Pisma, verski voditelji naroda. Tu pa je vendar bil Eden, ki je delal čudeže, oni pa so priznali, da ne poznajo vira njegove moči, položaja in pravic. Mož jim je odgovoril: »To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor Boga časti in uresničuje njegovo voljo, tega usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi bil kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti.« (Jn 9,30-33) JZ 417.1

Mož je porazil izpraševalce na njihovih tleh. Njegovi dokazi so bili neovrgljivi. Farizeji so osupli umolknili, prevzeti z njegovimi jasnimi in odločnimi besedami. Nekaj trenutkov je vladala tišina. Nato so mrki duhovniki in rabini tesneje ovili svoje plašče okrog sebe, kakor da se bojijo, da bi se okužili, če bi se ga dotaknili, otresli prah s svojih nog in mu v obraz vrgli žalitev: »Ves v grehih si se rodil, pa boš ti nas učil?” (Jn 9,34 CHR) Potem pa so ga izobčili. JZ 417.2

Jezus je slišal, kaj se je zgodilo, in ko se je kmalu zatem srečal z njim, ga je vprašal? »Ali veruješ v Božjega Sina?” (Jn 9,35 CHR) JZ 417.3

Slepi mož je prvič gledal v obraz svojega zdravnika. Pred Sve-tom je videl zaskrbljene in zmedene starše in mrke obraze rabinov. Sedaj pa je njegov pogled počival na ljubečem in spokojnem Jezusovem obrazu. Že prej je drago plačal, ker ga je priznal za poslanca božanske moči, sedaj pa mu je bilo podarjeno še večje razodetje. JZ 417.4

Na Zveličarjevo vprašanje: »Ali veruješ v Božjega Sina?” je odgovoril z vprašanjem: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj.” Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.” (Jn 9,3537) Mož je padel pred Zveličarjeve noge in ga molil. Ni mu bil vrnjen samo naravni vid, temveč so se mu odprle tudi oči njegovega razuma. Kristus se je odkril temu človeku, on pa ga je sprejel kot poslanega od Boga. JZ 417.5

Pogled na skupino farizejev, ki so se zbrali v bližini, je Jezusa spomnil na nasprotovanje, ki so ga povzročale njegove besede in dejanja. Rekel je: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.” (Jn 9,39) Kristus je prišel odpret slepe oči, razsvetlit nje, ki sedijo v temi. Sebe je razglasil za Luč sveta, pravkar storjeni čudež pa je potrdil njegovo poslanstvo. Ljudje, ki so videli Zveličarja ob njegovem prihodu, so bili počaščeni s popolnejšim prikazovanjem božanske navzočnosti od te, ki je je bil svet deležen kdaj prej. Spoznanje o Bogu je bilo razodeto še popolneje. Toda prav zaradi tega razodetja je bila nad ljudmi izrečena obsodba. Njihov značaj je bil preizkušen, njihova usoda določena. JZ 418.1

Razodetje božanske moči, ki je slepemu človeku dala naravni in duhovni vid, je farizeje pustilo v še večji temi. Nekateri izmed Kristusovih poslušalcev, ki so menili, da se njegove besede nana-šajo nanje, so vprašali: »Ali smo tudi mi slepi?« (Jn 9,40 CHR) Jezus jim je odgovoril: »Ko bi bili slepi, ne bi imeli greha.« (Jn 9,41 CHR) Če bi vam Bog onemogočil videti resnico, bi zaradi svoje nevednosti bili brez krivde. »Sedaj pa pravite: ‘Vidimo.’” (Jn 9,41 CHR) »Prepričani ste, da vidite, vendar zavračate edino sredstvo, po katerem lahko dobite vid.« Vsem, ki se zavedajo svoje potrebe, Kristus prinaša neomejeno pomoč. Toda farizeji niso hoteli priznati svoje potrebe, niso hoteli priti h Kristusu, zato so ostali slepi za to slepoto so bili krivi sami. Jezus je rekel: »Tako ... vaš greh ostane.” (Jn 9,41 EKU) JZ 418.2