Jezusovo Življenje

7—Jezusovo otroštvo

Temeljno besedilo: Lk 2,39.40

Jezus je otroštvo in mladost preživel v majhni gorski vasi. Na svetu ni bilo niti enega kraja, ki se ne bi imel za počaščenega zaradi njegove navzočnosti. Za kraljevske palače bi pomenilo prednost sprejeti ga kot gosta. Toda On je šel mimo hiš bogatašev, kraljevskih dvorov in znamenitih središč znanosti ter se naselil v zakotnem in zaničevanem Nazaretu. JZ 48.1

Čudovit pomen ima kratko poročilo o njegovih prvih letih: »Dete je raslo in se krepilo v duhu in se napolnjevalo modrosti, in Božja milost je bila z njim.” (Lk 2,40 CHR) V sončni svetlobi Oče-tovega obličja je Jezus »napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh«. (Lk 2,52) Njegov um je bil živahen in prodoren, preudarnost in modrost pa sta presegali njegova leta. Kljub temu je bil njegov značaj lep v svoji uravnovešenosti. Umske in telesne moči so se razvijale v skladnosti z zakoni otroštva. JZ 48.2

Jezus je že kot otrok kazal posebno očarljivo naravo. Njegove ustrežljive roke so bile vedno pripravljene streči drugim. Razo deval je potrpežljivost, ki je nič ni moglo zmesti, in resnicoljubnost, ki nikoli ne bi žrtvovala poštenosti. Njegovo življenje, ki je bilo glede načel trdno kakor skala, je pokazalo krepost nesebične ustrežljivosti. JZ 48.3

Jezusova mati je z globoko resnostjo spremljala razvoj njegovih moči in opazovala pečat popolnosti na njegovem značaju. Z veseljem si je prizadevala spodbujati ta bister in dovzeten um. Sveti Duh ji je dajal modrost, da je sodelovala z nebeškimi pomočniki pri razvoju otroka, ki je imel za svojega Očeta edino Boga. JZ 48.4

Zvesti Izraelci so že od nekdaj posvečali veliko skrb vzgoji svojih otrok. Gospod jim je dal navodila, da naj otroke že od zgodnjega otroštva poučujejo o njegovi dobroti in veličini, zlasti tako, kakor sta se razodeli v njegovem zakonu in izraelski zgodo-vini. Petje, molitev in nauke iz Svetih spisov je bilo treba prilagoditi dovzetnemu umu. Očetje in matere so morali svoje otroke učiti, da je Božji zakon izraz njegovega značaja in da se je s sprejemanjem njegovih načel v srce Božja podoba vtisnila v duha in dušo. Večji del tega poučevanja je potekal ustno; mladi pa so se tudi učili brati judovske spise; pergamentni zvitki starozaveznih Pisem so bili dostopni njihovemu proučevanju. JZ 49.1

Vas ali mesto, kjer niso ničesar naredili za versko vzgojo mla-dih, so v Kristusovem času imeli za prekleto od Boga. Pouk je postal formalen. Izročila so precej izpodrinila Svete spise. Prava vzgoja mora spodbuditi mlade, naj iščejo Boga, »da bi ga morda otipali in našli«. (Apd 17,27 EKU) Toda Judovski učitelji so posvetili svojo pozornost obredom. Um je bil obremenjen s snovjo, ki je bila nekoristna za učence in ne bo priznana v višji nebeški šoli. Izkušnja, ki je pridobljena z osebnim sprejemanjem Božje besede, ni imela prostora v vzgojnem sistemu. Ker so bili učenci stalno zaposleni z nepomembnimi rečmi, niso našli nobenega mirnega trenutka, da bi ga preživeli z Bogom. Niso slišali njegovega glasu, ki govori srcu. V svojem iskanju spoznanja so se odvrnili od Vira modrosti. Najpomembnejše v službi Bogu so zanemarili. Načela zakona so bila popačena. Kar so imeli za najvišjo izobrazbo, je postalo največja ovira pravemu razvoju. Rabinski način vzgoje je omejeval moči mladih. Njihov duh je postal utesnjen in ozkosrčen. JZ 49.2

Otrok Jezus se ni učil v shodniških šolah. Njegova mati je bila njegova prva človeška učiteljica. Iz njenih ust in iz preroških spisov se je učil nebeških naukov. Istih besed, ki jih je sam govoril Izraelu po Mojzesu, se je sedaj učil v materinem naročju. Tudi ko je iz dečka zrasel v mladeniča, ni iskal rabinskih šol. Ni potreboval vzgoje iz takšnih virov, kajti njegov učitelj je bil Bog. JZ 49.3

Vprašanje, ki je bilo zastavljeno med Zveličarjevo službo: »Kako ta pozna spise, saj se ni učil?” (Jn 7,15) ne pomeni, da Jezus ni znal brati, temveč zgolj to, da ni imel rabinske izobrazbe. Ker si je pridobil znanje na enak način, kakor ga lahko tudi mi, njegovo dobro poznavanje Pisem dokazuje, kako marljivo je v svojih mladih letih proučeval Božjo besedo. Pred njim pa je bila odprta tudi velika knjižnica Božjih ustvarjenih del. On, ki je ustvaril vse stvari, je sedaj sam proučeval nauke, ki jih je s svojo roko zapisal na zemljo, morje in nebo. Ločeno od nesvetih posvetnih sredstev je pridobival znanstvena spoznanja iz narave. Proučeval je življenje rastlin, živali in ljudi. Že od zgodnje mladosti se je posvetil enemu samemu cilju: živeti v blagoslov drugim. Spodbude za to je našel v naravi; nove zamisli o načinih in sredstvih so se na lepem pojavile v njegovem umu, ko je proučeval življenje rastlin in živali. Stalno si je prizadeval iz vidnega povzeti primere za ponazoritev žive Božje besede. Prilike, s katerimi je med svojo službo rad podajal svoje nauke o resnici, kažejo, kako je bil njegov um dovzeten za vpliv narave in kako je pridobival duhovne nauke iz okolja v svojem vsakdanjem življenju. JZ 49.4

Medtem ko si je Jezus prizadeval dojeti pomen stvari, se mu je razkril pomen Božjih besed in del. Spremljala so ga nebeška bitja, On pa je gojil svete misli in pogovore. Od prvega začetka razumevanja je stalno napredoval v duhovnih čednostih in spoznanju resnice. JZ 50.1

Vsak otrok lahko doseže spoznanje tako, kakor ga je Jezus. Ko se trudimo spoznati nebeškega Očeta po njegovi Besedi, nam bodo angeli blizu, naš duh bo okrepljen, naš značaj pa oplemeniten in požlahtnjen. Tako bomo postali vse bolj podobni našemu Zveličarju. Opazovanje lepote in veličastnosti v naravi naša čustva usmeri k Bogu. Medtem ko stik z Neskončnim po njegovih delih v našem duhu zbudi globoko spoštovanje, je naša duša poživljena. Zveza z Bogom po molitvi razvija umske in moralne sposobnosti, premišljevanje o duhovnih stvareh pa krepi duhovne moči. JZ 50.2

Jezusovo življenje je bilo v skladnosti z Bogom. Dokler je bil otrok, je razmišljal in govoril kakor otrok, toda nobena sled greha ni pokvarila Božje podobe v njem. Vendar ni bil prost skušnjav. Pregrešnost Nazarečanov je prišla v pregovor. Slab glas, ki se jih je v glavnem držal, kaže Natanaelovo vprašanje: »Ali more iz Nazareta priti kaj dobrega?« (Jn 1,46 CHR) Jezus je bil postavljen tja, kjer je lahko bil njegov značaj preizkušen. Da bi ohranil svojo čistost, je moral biti stalno na preži. Izpostavljen je bil vsem bojem, s katerimi se moramo srečati tudi mi, da bi nam lahko bil zgled v otroštvu, mladosti in v zreli dobi. JZ 50.3

Satan si je neutrudno prizadeval premagati nazareškega Otroka. Čeprav so Jezusa od njegovih najzgodnejših let varovali angeli, je bilo njegovo življenje dolgo bojevanje proti silam teme. Kneza teme je žalilo in vznemirjalo, da bi kdo na zemlji živel tako, da ga greh ne bi omadeževal. Ni bilo sredstva, ki ga ne bi uporabil, da bi Jezusa ujel v past. Noben otrok nikoli ne bo poklican živeti svetega življenja sredi tako silovitega spopada s skušnjavami kakor naš Zveličar. JZ 51.1

Jezusovi starši so bili revni in odvisni od vsakdanjega trdega dela. Jezus je poznal siromaštvo, samoodpoved in pomanjkanje. Ta izkušnja ga je varovala. V njegovem marljivem življenju ni bilo trenutkov brezdelja, ki bi priklicali skušnjavo. Nobena brezciljno uporabljena ura ni odprla vrat slabi družbi. Pred skušnjavcem je zaprl vrata, kolikor čvrsto se je dalo. Niti dobiček ali zadovoljstva niti odobravanje ali graja ga niso mogli zapeljati, da bi privolil v slabo dejanje. Bil je moder, da je prepoznal zlo, in odločen, da se mu je uprl. JZ 51.2

Kristus je bil edini brezgrešen človek, ki je kdaj živel na zemlji, čeprav je skoraj trideset let prebival med grešnimi Nazarečani. To dejstvo graja vse, ki menijo, da je njihovo neoporečno življenje odvisno od kraja, bogastva ali blaginje. Skušnjave, pomanjkanje in težave so prava vzgoja, ki je nujna za razvoj čistosti in stanovitnosti. JZ 51.3

Jezus je živel v kmečkem domu ter zvesto in z veseljem nosil svoj del družinskega bremena. Bil je Poveljnik nebes in njegove besede so angeli z veseljem izpolnjevali; zdaj pa je bil ustrežljiv služabnik, ljubezniv in poslušen sin. Izučil se je obrti in s svojimi rokami delal z Jožefom v tesarski delavnici. V preprosti obleki navadnega delavca je hodil po ulicah majhnega mesta na svoje skromno delo in nazaj. Ni uporabil svoje božanske moči, da bi zmanjšal svoja bremena ali si olajšal težko delo. JZ 51.4

Delo, ki ga je Jezus opravljal v otroštvu in mladosti, je razvijalo telo in um. Svojih telesnih moči ni uporabljal nepremišljeno, temveč tako, da si je ohranil zdravje, da bi lahko na vsakem področju dosegel najboljši uspeh. Niti pri delu z orodjem ni hotel biti nepopoln. Kot delavec je bil popoln, kakor je bil popoln tudi njegov značaj. S svojim zgledom je učil, da smo dolžni biti marljivi, natančno in skrbno opravljati svoje delo ter da je takšno delo častno. Vaje, s katerimi se roke učijo biti koristne in vzgajajo mladino, da nosi svoj delež življenjskega bremena, zagotavljajo telesno moč in razvijajo vse sposobnosti. Vsakdo naj bi se ukvarjal s čim, kar bo koristilo njemu in bo v pomoč drugim. Bog je določil delo za blagoslov, zato samo marljivi delavec lahko najde pravo življenjsko blaženost in veselje. Božje odobravanje in ljubečo zaščito uživajo otroci in mladi, ki z vese-ljem opravljajo svoj del domačih dolžnosti in tako delijo očetovo in materino breme. Takšni otroci bodo zapustili svoj dom kot koristni člani družbe. JZ 52.1

Jezus je bil v svojem življenju na zemlji stalno marljiv in vztrajen delavec. Veliko je pričakoval, zato si je veliko prizadeval. Ko je začel svojo službo, je rekel: »Delati moram dela tistega, ki me je poslal, dokler je dan; pride noč, v kateri nihče ne more delati.” (Jn 9,4 EKU) Jezus se ni izogibal skrbem in odgovornostim, kakor delajo mnogi, ki trdijo, da so njegovi sledilci. Mnogi so slabotni in nesposobni prav zato, ker se hočejo izogniti tej vzgoji. Lahko imajo dragocene in privlačne lastnosti, vendar so neodločni in skoraj neuporabni, ko se je treba spoprijeti s težavami in premagati ovire. Samozavestnost in odločnost, temeljitost in trdnost značaja, ki jih je imel Kristus, se morajo razviti v nas z uporabo enake vzgoje, kakršni je bil podvržen tudi On. Potem bomo deležni milosti, ki jo je prejemal On. JZ 52.2

Naš Zveličar je v vsem svojem življenju med ljudmi delil usodo z revnimi. Iz izkušenj je poznal njihove skrbi in stiske, zato je lahko tolažil in spodbujal vse skromne delavce. Tisti, ki pravilno razumejo nauke njegovega življenja, nikoli ne bodo menili, da je treba delati razliko med sloji, da je treba bogatega spoštovati bolj kakor poštenega reveža. JZ 52.3

Jezus je v svoje delo vnašal veselje in obzirnost. Potrebno je mnogo potrpežljivosti in duhovnosti za udejanjanje svetopisemske vere v domu in na delovnem mestu, da bi lahko zdržali napetost posvetnega dela in kljub temu upirali oči v Božjo slavo. Pri tem bo Kristus naš pomočnik. Nikoli ni bil tako prezaposlen s posvetnimi skrbmi, da ne bi utegnil razmišljati o duhovnih stvareh. Mnogokrat je izražal svoje srčno veselje s petjem psalmov in duhovnih pesmi. Nazarečani so mnogokrat slišali njegov povzdignjen glas, ki se je dvigal v hvali in zahvaljevanju Bogu. S pesmijo je vzdrževal zvezo z nebesi; kadar pa so se njegovi prijatelji pritoževali nad utrujenostjo zaradi dela, jih je razveselil z miloglasnimi melodijami iz svojih ust. Zdelo se je, da je njegova hvalnica pregnala hudobne angele in kakor kadilo napolnila prostor z dišavo. Misli njegovih poslušalcev so bile prenesene iz njihovega zemeljskega izgnanstva v nebeško domovino. JZ 53.1

Jezus je bil izvir ozdravljajoče milosti za svet; ves čas njegove ga odročnega življenja v Nazaretu so iz njegovega življenja tekli potoki sočutja in nežnosti. Ostareli, žalostni in s krivdo obremenjeni ljudje, veseli nedolžni otroci, majcena stvarstva v logih in potrpežljive tovorne živali vsi so bili srečnejši v njegovi navzočnosti. On, čigar beseda je vzdrževala svetove, se je sklanjal, da bi pomagal ranjeni ptici. Nič ni bilo nevredno njegove pozornosti in vsemu je želel služiti. JZ 53.2

Tako kakor je Jezus napredoval v modrosti in telesni rasti, je napredoval tudi v milosti pri Bogu in ljudeh. Ker je z vsemi so-čustvoval, si je pridobil naklonjenost vseh. Zaradi ozračja upanja in poguma, ki ga je obdajalo, je bil vsakemu domu v blagoslov. Mnogokrat so ga ob sobotah povabili, naj v shodnici prebere nauk iz preroških spisov. Srce poslušalcev je bilo prevzeto, ko je nova luč zasvetila iz znanega svetega besedila. JZ 53.3

Toda Jezus se je izogibal zbujati pozornost. Ves čas svojega bivanja v Nazaretu ni pokazal svoje čudežne moči. Ni iskal vi-sokega položaja in ni zahteval častnih nazivov. Njegovo mirno in preprosto življenje in celo svetopisemski molk glede njegovih mladih let nas učita pomembnega nauka. Čim bolj mirno in pre-prosto je otrokovo življenje kolikor bolj je prosto vseh umetnih vznemirjenj in kolikor bolj je v skladnosti z naravo toliko bolj je koristno za telesno in umsko krepkost ter duhovno moč. JZ 53.4

Jezus je naš zgled. Mnogi se z zanimanjem ukvarjajo z obdobjem njegove javne službe, vendar ne opazijo naukov iz njegovih mladih let. Toda ravno s svojim življenjem v domu je zgled otrokom in mladim. Zveličar se je ponižal do revščine, da bi nas lahko naučil, kako naj v skromnih razmerah živimo v tesnem občestvu z Bogom. Živel je, da bi zadovoljil, častil in poveličal svojega Očeta v vsakdanjih življenjskih rečeh. Svoje delo je začel s posvetitvijo poklicu skromnega obrtnika, ki mora garati za svoj vsakdanji kruh. Bogu je služil prav tako dobro, ko je delal ob tesarski mizi ali ko je delal čudeže med množico. Vsem mladim, ki po Kristusovem zgledu zvesto in poslušno opravljajo svoja preprosta domača opravila, veljajo besede, ki jih je Oče po Svetem Duhu rekel zanj: »Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša.” (Iz 42,1) JZ 54.1