Jezusovo Življenje

6—Videli smo njegovo zvezdo

Temeljno besedilo: Mt 2

»Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja He59 roda, so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: ‘Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.’« (Mt 2,1.2) JZ 41.1

Modri možje z Vzhoda so bili modroslovci. Pripadali so po-membnemu in vplivnemu družbenemu sloju, ki je zajemal plemi-če, najbogatejše in najbolj izobražene ljudi svojega naroda. Mnogi med njimi so zlorabljali lahkovernost ljudi. Drugi so bili pošteni ljudje in so proučevali znamenja Previdnosti v naravi, uživali pa so velik ugled zaradi poštenosti in modrosti. Takšnega značaja so bili modri možje, ki so prišli k Jezusu. JZ 41.2

Božja luč je v vseh časih razsvetljevala temo poganstva. Ko so ti modri opazovali zvezde na nebu in poskušali prodreti v skrivnost njihovih sijajnih poti, so videli Stvarnikovo slavo. Ker so želeli spoznati še več, so se zatekli k judovskim Svetim spisom. V njihovi deželi so hranili preroške spise, ki so napovedovali prihod božanskega učitelja. Tudi Balaam je pripadal magom, čeprav je bil nekoč Božji prerok. Po Svetem Duhu je napovedal Izraelovo blaginjo in Mesijev prihod, njegova prerokovanja pa so se po izročilu prenašala iz stoletja v stoletje. Toda v Stari zavezi je bil Zveličarjev prihod napovedan veliko jasneje. Modri so z veseljem ugotovili, da je njegov prihod blizu in da bo ves svet napolnjen s spoznanjem Gospodove slave. JZ 41.3

Modri možje so tisto noč, ko je Božja slava obsijala betlehemske griče, videli skrivnostno svetlobo na nebu. Ko je svetloba zbledela, se je pojavila bleščeča zvezda, ki se je počasi premikala na nebu. To ni bila niti zvezda stalnica niti planet, zato je ta čudež zbudil najgloblje zanimanje. Ta zvezda je bila oddaljena skupina sijajnih angelov, toda modri tega niso vedeli. Vendar so bili prepričani, da ima zanje poseben pomen. Posvetovali so se z duhovniki in modroslovci ter raziskovali stare spise. Balaamovo prerokovanje je napovedalo: »Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela.« (4 Mz 24,17) Ali bi lahko bila ta nenavadna zvezda poslana kot znanilec Obljubljenega? Modri so z dobrodošlico pozdravili luč iz nebes poslane resnice; zdaj jih je razsvetljevala še s sijajnejšimi žarki. V sanjah so bili poučeni, naj gredo iskat novorojenega Kneza. JZ 41.4

Kakor je nekoč Abraham z vero odšel na Božje vabilo, »ne vedoč, kam gre«, (Heb 11,8 EKU) in kakor je Izrael z vero šel za oblakovim stebrom v Obljubljeno deželo, tako so tudi ti pogani odšli iskat obljubljenega Zveličarja. Dežele na Vzhodu so bile bogate z dragocenostmi, zato modri niso odšli na pot praznih rok. Po običaju, da se vladarjem in drugim visokim osebnostim iz spoštovanja izročijo darovi, so vzeli s seboj največje dragocenosti dežele kot dar njemu, v katerem naj bi bili blagoslovljeni vsi rodovi zemlje. Da bi lahko spremljali zvezdo, so morali potovati ponoči; potniki pa so si krajšali čas s pogovarjanjem o ustnih in pisnih izjavah starih prerokov o njem, ki so ga iskali. Pri vsakem premoru za počitek so raziskovali prerokovanja, njihovo prepričanje, da so pod božanskim vodstvom, pa je bilo vedno globlje. Zvezdi kot zunanjemu znamenju se je pridružilo še notranje pričevanje Svetega Duha, ki je deloval na njihova srca in jih navdajal z upanjem. Tako je bilo njihovo dolgo potovanje zanje veselo doživetje. JZ 42.1

Prišli so v izraelsko deželo in se spuščali z Oljske gore z Jeruzalemom pred seboj. In glej, zvezda, ki jih je vodila po vsej težavni poti, se je ustavila nad templjem in čez nekaj časa izginila. Urno so se podali naprej z zanesljivim prepričanjem, da vsi z radostjo pričakujejo Mesijevo rojstvo. Toda vsa njihova poizvedovanja so bila brezuspešna. Po prihodu v sveto mesto so se podali v tempelj. Na svoje začudenje niso našli nikogar, ki bi kaj vedel o novorojenem kralju. Njihova vprašanja niso izzvala nobenega veselja, marveč prej presenečenje in strah, pomešana z zaničevanjem. JZ 42.2

Duhovniki so ponavljali izročila. Povzdigovali so svojo vero in pobožnost, Grke in Rimljane pa so žigosali kot pogane in največje med vsemi grešniki. Judje so imeli tudi modre za pogane, čeprav niso bili malikovalci in so bili v Božjih očeh veliko boljši kakor ti, ki so se imeli za njegove častilce. Celo pri njih, ki so bili določeni za varuhe Svetih spisov, njihovo goreče povpraševanje ni naletelo na razumevanje. JZ 43.1

O prihodu modrih se je hitro razvedelo po vsem Jeruzalemu. Njihova čudna naloga je med meščani povzročila veliko vzne-mirjenje in prišla celo do Herodove palače. Prebrisani Edomec se je vznemiril ob sporočilu o možnem tekmecu. Nešteti umori so omadeževali njegovo pot do prestola. Ker je bil tujega rodu, je bil osovražen pri narodu, kateremu je vladal. Njegova edina varnost je bila naklonjenost Rima. Toda ta novi Knez je imel večjo pravico. Bil je rojen za kraljestvo. JZ 43.2

Herod je sumil duhovnike, da skupaj s temi tujci kujejo zaroto da hočejo zanetiti ljudski upor in ga vreči s prestola. Vendar je prikril svoje nezaupanje, odločen, da bo njihove načrte prekrižal z zvijačo. K sebi je poklical velike duhovnike in pismouke in jih izprašal, kaj njihovi Sveti spisi učijo o kraju Mesijevega rojstva. To poizvedovanje po ugrabitelju prestola na prošnjo tujcev je užalilo ponos judovskih učiteljev. Ravnodušnost, s katero so se lotili preiskovanja preroških spisov, je razjezila ljubosumnega vladarja. Menil je, da želijo prikriti, kar vedo o tej zadevi. Z oblastjo, ki si je niso upali prezreti, jim je ukazal, naj natančno raziščejo in mu sporočijo rojstni kraj svojega pričakovanega Kralja. »Odgovore mu: V Betlehemu v Judeji; tako je pisano po preroku: JZ 43.3

‘In ti Betlehem, Judova zemlja, nikakor nisi najmanjši med Ju-dovimi knežjimi mesti; zakaj iz tebe bo izšel vojvoda, ki bo vladal moje ljudstvo, Izraela.’« (Mt 2,5.6 EKU) JZ 43.4

Potem je Herod povabil mage na zasebni pogovor. V njegovem srcu je divjala nevihta jeze in strahu, vendar je na zunaj ohranil mir in vljudno sprejel tujce. Pozanimal se je, kdaj se jim je prikazala zvezda, in hlinil, da z veseljem pozdravlja sporočilo o Kristusovem rojstvu. Obiskovalcem je naročil: »Pojdite in natančno poi-zvedite po detetu; in ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pridem tudi jaz poklonit.” (Mt 2,8 EKU) S temi besedami jih je odposlal na pot v Betlehem. JZ 43.5

Duhovniki in jeruzalemski starešine niso bili tako nevedni glede Kristusovega rojstva, kakor so se delali. Sporočilo o obisku angelov pri pastirjih je prišlo v Jeruzalem, toda za rabine ni bilo vredno njihove pozornosti. Čeprav bi lahko sami našli Jezusa in odpeljali modre v njegov rojstni kraj, so morali modri priti k njim in usmeriti njihovo pozornost na Mesijevo rojstvo. Vprašali so: »Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit.” (Mt 2,2 EKU) JZ 44.1

Ošabnost in zavist sta torej zaprli vrata pred lučjo. Če bi du-hovniki in rabini verjeli sporočilu pastirjev in modrih, bi jih to spravilo v zelo neprijeten položaj ter ovrglo njihovo trditev, da so razlagalci Božje resnice. Ti izobraženi učitelji se niso hoteli ponižati, da bi jih poučili ti, katere so imeli za pogane. Trdili so, da ni mogoče, da bi Bog šel mimo njih in prišel v stik z nevednimi pastirji in neobrezanimi pogani. Zato so se odločili prezreti sporočila, ki so vznemirila kralja Heroda in ves Jeruzalem. Niso se hoteli podati v Betlehem pogledat, ali je tako. Ljudstvo pa so napeljali, da je zanimanje za Jezusa imelo za skrajniško razburjenje. Duhovniki in rabini so že pri tem dogodku začeli zavračati Kristusa. Njihov ponos in trmoglavost sta od tega trenutka prerasla v nespremenljivo sovraštvo do Zveličarja. Medtem ko je Bog odprl vrata poganom, so si jih judovski voditelji zaprli. JZ 44.2

Modri so sami odšli iz Jeruzalema. Nočne sence so že padle, ko so pustili za seboj mestna vrata, vendar so na svoje veliko veselje spet zagledali zvezdo, ki jih je vodila do Betlehema. Njim ni bilo povedano kakor pastirjem, v kakšnih revnih okoliščinah bodo našli Jezusa. Po dolgem potovanju so bili zelo razočarani zaradi ravnodušnosti judovskih voditeljev in so Jeruzalem zapustili manj prepričani kakor ob prihodu vanj. V Betlehemu niso našli kraljevske straže, ki naj bi varovala novorojenega kralja. Noben svetovni dostojanstvenik ni bil v njegovem spremstvu. Jezusova zibelka so bile jasli. Njegovi starši, neizobraženi vaščani, so bili njegovi edini varuhi. Ali je mogoče, da je to tisti, o katerem je pisano, da bo povzdignil Jakobove rodove in nazaj privedel Izrae-love rešence ter bo »za luč poganskim narodom” in za »zveličanje do konca zemlje«? (Iz 49,6 EKU) JZ 44.3

»In pridejo v hišo in vidijo dete z Marijo, njegovo materjo, in padejo na tla ter se mu poklonijo.« (Mt 2,11 CHR) Pod preprosto Jezusovo zunanjostjo so prepoznali navzočnost Božanstva. Darovali so mu svoje srce kot svojemu Zveličarju in izročili svoje darove, »zlato in kadilo in miro«. (Mt 2,11 CHR) Kolikšna je bila njihova vera! Tudi o teh možeh z Vzhoda bi Jezus lahko rekel, kar 64 je pozneje dejal o rimskem stotniku: »Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere.” (Mt 8,10) JZ 45.1

Modri niso dojeli Herodovih namenov z Jezusom. Ko so ure-sničili cilj svojega potovanja, so se pripravili oditi v Jeruzalem, da bi ga obvestili o svojem uspehu. V sanjah pa so dobili božansko sporočilo, naj nimajo z njim nobene zveze več. Zato so se izognili Jeruzalemu in se vrnili v svojo deželo po drugi poti. JZ 45.2

Na enak način je bil tudi Jožef opozorjen, naj z Marijo in otro-kom pobegne v Egipt. Angel mu je rekel v spanju: »Ostani tam, dokler ti ne povem, kajti Herod bo iskal dete, da bi ga pogubil.« (Mt 2,13 CHR) Jožef je poslušal brez odlašanja, zaradi večje varnosti pa je odšel na pot ponoči. JZ 45.3

Po modrih je Bog opozoril judovski narod na rojstvo svojega Sina. Njihova poizvedovanja v Jeruzalemu, prebujeno zanimanje ljudstva in celo Herodova ljubosumnost, ki je izsilila pozornost duhovnikov in rabinov, so usmerila ljudi k proučevanju prero-kovanj o Mesiju in k velikemu dogodku, ki se je pravkar zgodil. JZ 45.4

Satan je nameraval umakniti božansko luč pred svetom in 65 uporabiti vso svojo pretkanost, da bi uničil Zveličarja. Toda On, ki nikoli ne spi in ne dremlje, je bedel nad ljubljenim Sinom. On, ki je nekoč oskrboval Izraela z mano iz nebes in hranil Elija med lakoto, je tudi sedaj Mariji in detetu Jezusu pripravil zavetišče v poganski deželi. Z darovi modrih iz poganske dežele je Gospod priskrbel sredstva za pot v Egipt in za bivanje v tuji deželi. JZ 45.5

Modri so bili med prvimi, ki so pozdravili Odrešenika. Njihovi darovi so bili prvi, ki so bili položeni pred njegove noge. Kakšno izjemno službo so opravili s tem darom! Bog z veseljem počasti dar ljubečega srca tako, da ga naredi za najbolj učinkovitega v službi zanj. Če smo Jezusu izročili svoje srce, mu bomo prinesli tudi svoje darove. Svoje zlato in srebro, naj dragocenejše pozemske dobrine, najboljše duševne in duhovne sposobnosti bomo prostovoljno posvetili njemu, ki nas ljubi in je dal samega sebe za nas. JZ 46.1

Herod je v Jeruzalemu nepotrpežljivo pričakoval vrnitev modrih. Ko je čas mineval, oni pa se niso vrnili, je postal sumničav. Nepripravljenost rabinov, da mu povedo Mesijev rojstni kraj, mu je dala slutiti, da so modri spregledali njegove načrte in se mu namerno izognili. Ta misel ga je razbesnela. Zvijača je spodletela, doživela polom, toda preostala mu je uporaba sile. Iz tega otroka kralja je hotel narediti zgled. Ti ošabni Judje bodo videli, kaj jih čaka, če bodo poskušali ustoličiti drugega vladarja. JZ 46.2

Takoj je poslal vojake v Betlehem z ukazom, naj umorijo vse otroke stare do dveh let. Mirni domovi Davidovega mesta so postali prizorišče groznega dogodka, ki je bil že šeststo let poprej pokazan preroku. »Glas se je slišal v Rami, jok in veliko žalovanje, Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela potolažiti, ker jih ni.” (Mt 2,18) JZ 46.3

To nesrečo so si Judje povzročili sami. Če bi živeli zvesto in po-nižno pred Bogom, bi jih obvaroval pred kraljevo jezo. Toda zaradi svojih grehov so se ločili od Boga in zavrgli Svetega Duha, ki je bil njihova edina zaščita. Niso preiskovali Pisem z željo, da bi se uskladili z Božjo voljo. Preiskovali so prerokovanja, ki so jih razlagali tako, da so poviševali sebe in pokazali, da Bog prezira vse druge narode. Ponosno so se hvalili, da bo Mesija prišel kot kralj, premagal svoje sovražnike in v svoji jezi poteptal pogane. S tem so izzvali sovraštvo svojih vladarjev. Njihovo napačno predstavo Kristusovega poslanstva je Satan nameraval uporabiti, da bi uničil Zveličarja; namesto tega pa se je to povrnilo na njihovo glavo. JZ 46.4

To kruto dejanje je bilo eno zadnjih, ki je omadeževalo Herodovo vladavino. Kmalu po pokolu nedolžnih otrok je sam postal žrtev usode, ki ji nihče ne more ubežati. Umrl je strašne smrti! JZ 46.5

Jožefu, ki je bil še vedno v Egiptu, je potem Božji angel naročil, naj se vrne v izraelsko deželo. Ker je menil, da je Jezus dedič Davi-dovega prestola, se je želel naseliti v Betlehemu. Ko pa je zvedel, da v Judeji vlada Arhelaj namesto svojega očeta, se je zbal, da bi sedaj sin utegnil uresničiti očetove načrte zoper Kristusa. Od vseh Herodovih sinov mu je bil po značaju najbolj podoben Arhelaj. Že njegov prihod na prestol so zaznamovali neredi v Jeruzalemu in pokol, v katerem je rimska vojska ubila na tisoče Judov. JZ 47.1

Jožef je bil spet poslan na varno mesto. Vrnil se je v Nazaret, v svoj prejšnji dom, in tukaj je Jezus živel trideset let, »da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po prerokih, da bo imenovan Nazare-čan”. (Mt 2,23) V Galileji je vladal Herodov sin, toda v njej je bilo veliko več primesi tujih prebivalcev kakor v Judeji. Tako je bilo tukaj manj zanimanja za izključno judovske zadeve in so Jezusove zahteve izzvale manjšo zavist oblastnikov. JZ 47.2

Tako je bil sprejet Zveličar, ko je prišel na svet. Kazalo je, da za dete Odrešenika ni bilo primernega in varnega prostora. Bog ni mogel svojega ljubljenega Sina zaupati ljudem niti tedaj, ko si je prizadeval za njihovo zveličanje. Angelom je naročil, naj ga spre-mljajo in varujejo, dokler ni opravil svojega poslanstva na svetu in umrl od rok teh, ki jih je prišel rešit. JZ 47.3