Vzgoja

Jobova Preizkušnja

Tem, ki ljubijo Boga in so »poklicani po njegovem sklepu«, (Rim 8,28 EKU) svetopisemski življenjepisi ponujajo še bolj vzvišen nauk o vlogi trpljenja. »Vi ste moje priče, govori Gospod, in jaz sem Bog« (Iz 43,12) - priče, da je dober in da je njegova dobrota nad vsem. »Smo postali gledališče svetu, angelom in ljudem.« (1 Kor 4,9) Vz 134.4

Nesebičnost, načelo Božjega kraljestva, je načelo, ki ga Satan sovraži; zanika sam njegov obstoj. V začetku velikega boja se je trudil dokazati, da so načela Božjega delovanja sebična, in enako trdi za vse, ki služijo Bogu. Naloga Kristusa in vseh, ki nosijo njegovo ime, je spodbiti Satanove trditve. Vz 135.1

Jezus je prišel v podobi človeka, da bi z življenjem ponazoril nesebičnost. Vsi, ki sprejmejo to načelo, morajo biti njegovi sodelavci v razodevanju nesebičnosti v praktičnem življenju. Izbrati tisto, kar je prav, zato ker je prav; postaviti se za resnico tudi za ceno trpljenja in žrtve - »to je dediščina Gospodovih hlapcev in njihova pravičnost, ki prihaja od mene, govori Gospod.« (Iz 54,17) Vz 135.2

Že zelo zgodaj v zgodovini sveta je zapisano poročilo o življenju človeka, glede katerega se je Satan spustil v spor. Vz 135.3

Ta, ki preiskuje srce, takole priča o Jobu, očaku iz Uza: »Njemu ni na zemlji enakega, mož je popoln in pošten, ki se boji Boga in varuje hudega.« (Job 1,8) Vz 135.4

Satan je proti temu možu podal zaničljivo obtožbo: »Mar je brez plačila, da se Job boji Boga? Ali nisi kroginkorg varno ogradil njega in njegove hiše in kar koli ima? . Pa le iztegni svojo roko in se dotakni vsega, kar ima, gotovo se ti v obraz tebe odreče! In Gospod veli Satanu: Glej, vse, kar ima, je v tvoji roki, samo nanj ne sezi s svojo roko!« (Job 1,9-12) Vz 135.5

Satan je s tem dovoljenjem odšel in izbrisal z obličja zemlje vse, kar je Job imel - črede ovac in govedi, služabnike in služabnice, sinove in hčere ter »udaril . Joba s hudimi tvori od stopal do temena«. (Job 2,7) Vz 135.6

V njegovo čašo je bila prilita še ena prvina grenkobe. Njegovi prijatelji, ki so menili, da je njegova nesreča samo kazen za greh, so njegovo ranjeno in obremenjeno dušo tlačili z obtožbami o hudodelstvu. Vz 135.7

Na videz brez vsake podpore nebes in zemlje, vendar trdno držeč se vere v Boga in zavesti o svoji poštenosti, je v tesnobi in zmeden vzkliknil: Vz 136.1

»Moji duši se gnusi življenje.
O da bi me shranil v šeolu,
da bi me skril, dokler ne mine tvoja jeza,
mi določil rok, in potem se me spomnil!« Vz 136.2

(Job 10,1; 14,13)

»Glej, vpijem: Sila se mi godi, a me ne sliši,
kličem za pomoč, pa ni sodbe zame. ...
Slekel me je moje slave in venec mi snel z glave. ...
Moje brate je oddaljil od mene,
in moji znanci so me pozabili. ...
Katere sem ljubil, so se obrnili zoper mene. ...
Usmilite se me, usmilite se me, moji prijatelji,
kajti Božja roka me je zadela!
O da bi vedel, kje ga morem najti,
da bi prišel prav do njegovega stola! ...
Če grem proti vzhodu, tam ga ni,
in proti zahodu, ga ne zasledim;
če proti severu, ko vrši delo, ga ne zagledam,
zavije se proti jugu, in ga ne vidim.
Kajti On pozna pot, katere se držim;
ko bi me preizkušal, bi se izkazal kakor zlato!
Glej, čeprav me usmrti, Ga bom čakal.
A jaz vem, da živi moj Odrešenik,
in On, ki je poslednji, se postavi nad prahom;
in ko bo za mojo kožo to telo strto,
vendar bom gledal iz svojega mesa Boga,
ki ga jaz sam bom gledal sebi v dobro,
in ga bodo videle moje oči, in ne bom mu tujec.
Moje obisti koprne v meni.« Vz 136.3

(Job 19,7-21; 23,3-10; 13,15; 19,25-27)

Jobu se je zgodilo po njegovi veri. Dejal je: »Ko bi me preizkušal, bi se izkazal kakor zlato.« (Job 23,10) Tako se je tudi zgodilo. Z vztrajno potrpežljivostjo je ubranil čast svojega značaja in s tem čast njega, čigar predstavnik je bil. »Gospod je obrnil Jobovo ujetništvo . in . dvojno pomnožil vse, kar je prej imel. . Gospod je blagoslovil poslednje Jobovo življenje bolj kakor prejšnje.« (Job 42,10-12) Vz 137.1

V poročilih o teh, ki so se s samoodpovedjo udeležili Kristusovega trpljenja, najdemo tudi dve imeni, eno iz Stare in eno iz Nove zaveze: ime Jonatana in Janeza Krstnika. Vz 137.2

Jonatan, po rojstvu prestolonaslednik, se je vendar bil pripravljen umakniti, ko je spoznal, da je tako določil Bog; bil je najskrbnejši in najzvestejši prijatelj tekmecu Davidu, za katerega je v nevarnost spravil tudi svoje življenje; neomajno je stal ob strani očetu, ko so nastopili temni dnevi upadanja moči njegovega kraljestva in tudi na koncu, ko se mu je pridružil v smrti - Jonatanovo ime je cenjeno v nebesih, na zemlji pa stoji kot priča o moči nesebične ljubezni. Vz 137.3

Janez Krstnik je, ko se je pojavil kot Mesijev glasnik, razvnel narod. Iz kraja v kraj so za njim hodile velike množice ljudi vseh slojev in položajev. Toda ko je prišel On, o katerem je pričal, se je vse spremenilo. Množice so hodile za Jezusom in zdelo se je, da se Janezovo delo bliža koncu. Toda v njegovi veri ni bilo omahovanja. Dejal je: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« (Jn 3,30) Vz 137.4

Čas je mineval in kraljestvo, ki ga je Janez na tihem pričakoval, ni bilo ustanovljeno. V Herodovi ječi, daleč od svežega zraka in puščavske svobode, je čakal in opazoval. Vz 137.5

Ni bilo nobenega rožljanja z orožjem, ne odpiranja vrat ječe, toda ozdravljenje bolnih, oznanjevanje evangelija in moralni dvig ljudi so pričali o Kristusovem poslanstvu. Vz 137.6

Janez je sam v ječi spoznal, da mora iti po isti poti, po kateri bo šel Učitelj, in sprejel to, kar mu je bilo zaupano - sodeleštvo s Kristusom v daritvi. Do groba so ga pospremili nebeški poslanci. Bitja v vsem vesolju, padla in tista, ki so ostala zvesta Bogu, so bili priče njegovega zagovora nesebične službe. Vz 137.7

Odtlej pa so v vseh rodovih trpeče duše našle oporo v pričevanju Janezovega življenja. V stoletjih teme so možje in žene v ječi, na morišču in v plamenih dobili nove moči ob spominu nanj, za katerega je Kristus rekel: »Ni vstal izmed tistih, ki so rojeni od žen, večji od Janeza Krstnika.« (Mt 11,11) Vz 138.1

»Kaj bi še govoril? Časa namreč mi bo primanjkalo, ko bi pripovedoval o Gideonu, Baraku in Samsonu in Jefteju in Davidu in Samuelu in prerokih, ki so po veri premagovali kraljestva, izvrševali pravičnost, dobivali obljube, mašili levom žrela, gasili moč ognja, ubežavali osti meča, v slabosti prejemali moč, junaki postajali v vojski, odbijali napade tujcev; žene so dobivale svoje od mrtvih obujene, drugi pa so bili mučeni in niso marali oproščenja, da zadobe boljše vstajenje; drugi pa so trpeli zasramovanje in bičanje, vrhutega pa spone in ječe; bili so kamnani, izkušani, razrezani, umrli so smrti z mečem; hodili so v ovčjih in kozjih kožah, v potrebi, v stiskah in težavah (njih ni bil svet vreden), po puščavah tavajoč in po gorah in brlogih in podzemeljskih jamah. Vsi ti, dobivši pričanje po veri, niso prejeli izpolnitve obljube, ker je bil Bog nekaj boljšega določil za nas, da oni ne bi dosegli popolnosti brez nas.« (Heb 11,32-40) Vz 138.2