Vzgoja

Sejanje Z Vero

Zveličar je enega izmed najdragocenejših med neštetimi nauki, ki jih učijo različni poteki rasti, podal v priliki o rastočem semenu. V njej leži nauk za stare in mlade. Vz 91.6

»Tako je z Božjim kraljestvom, kakor če človek vrže seme v zemljo, in spi in vstaja ponoči in podnevi, in seme poganja in raste, da on ne ve kako. Zemlja sama od sebe rodi sad: najprej steblo, potem klas, potem polno pšenico v klasu.« (Mr 4,26-28) Vz 92.1

Seme vsebuje načelo kaljenja, načelo, ki ga je vanj vsadil sam Bog; toda če bi bilo prepuščeno samemu sebi, ne bi imelo nobene moči, da vzklije. Človek mora opraviti svoj delež pri omogočanju rasti semena; toda obstaja meja, čez katero ne more doseči ničesar. Zanesti se mora nanj, ki je setev in žetev povezal s čudovitimi vezmi svoje vsemogočne sile. Vz 92.2

V semenu je življenje, v zemlji pa moč; toda če neskončna sila ne deluje noč in dan, seme ne bo obrodilo sadu. Nalivi dežja morajo osvežiti žejna polja, sonce mora dati toploto, elektrika mora priti do zakopanega semena. Samo Stvarnik, ki je življenje vsadil, ga lahko tudi prikliče. Vsa semena vzklijejo in vse rastline se razvijejo zaradi Božje moči. Vz 92.3

»Seme je Božja beseda. Kakor namreč zemlja rodi svoje rastline in kakor vrt poganja svojo setev, tako stori Gospod Jehova, da bo rasla pravičnost in hvala pred vsemi narodi.« (Lk 8,11; Iz 61,11) Kakor je s sejanjem v naravi, tako je tudi z duhovno setvijo; moč, ki edina lahko ustvari življenje, prihaja od Boga. Vz 92.4

Sejalčevo delo je delo vere. Ne more razumeti skrivnosti klitja in rasti semena, vendar zaupa v dejavnike, po katerih Bog povzroča rast rastlinstva. Meče seme, ker pričakuje, da ga bo pomnoženega zbral v obilni žetvi. Tako morajo delati tudi starši in učitelji - v pričakovanju žetve od semena, ki ga posejejo. Vz 92.5

Dobro seme lahko nekaj časa neopaženo leži v srcu, ne da bi kazalo znake, da je pognalo korenine; toda pozneje, ko Božji Duh vpliva na srce, skrito seme požene in končno obrodi sad. Pri našem življenjskem delu ne vemo, kaj bo obrodilo uspeh, to ali ono. S tem vprašanjem se nam ni treba ukvarjati. »Zjutraj sej svoje seme in zvečer ne daj počivati svoji roki.« (Prd 11,6) Božja velika zavezna obljuba se glasi: »Dokler bo zemlja, ne preneha setev in žetev.« (1 Mz 8,22) Kmetovalec orje in seje z zaupanjem v to obljubo. Z enako velikim zaupanjem moramo mi pri duhovni setvi zaupati v njegovo zagotovilo: »Tako bo moja beseda, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni prazna, temveč izvrši, kar me veseli, in bo uspeh imela v tem, za kar jo pošljem. Hodi z jokom, noseč seme za setev, vrne se domov z glasnim petjem, noseč svoje snope.« (Iz 55,11; Ps 126,6) Vz 92.6

Kaljenje semena predstavlja začetek duhovnega življenja, razvoj rastline pa je prispodoba razvoja značaja. Brez rasti ni življenja. Rastlina mora ali rasti ali umreti. Tako kakor je njena rast tiha in neopazna, vendar stalna, tako je tudi z rastjo značaja. Na vsaki stopnji razvoja je naše življenje lahko popolno; vendar če se Božji namen za nas izpolni, bo napredovanje stalno. Vz 93.1

Rastlina raste, ko sprejema to, kar je Bog priskrbel za vzdrževanje njenega življenja. Tako se tudi duhovna rast dosega v sodelovanju z božanskimi orodji. Kakor rastlina požene korenine v zemlji, se moramo tudi mi ukoreniniti v Kristusu. Kakor rastlina prejema sončne žarke, roso in dež, moramo tudi mi prejeti Svetega Duha. Če se naše srce opira na Kristusa, bo On za nas postal »kakor deževje, kakor pozni dež, ki vlaži zemljo«. (Oz 6,3) Vzšel bo nad nami kot »Sonce pravičnosti in ozdravljenje bo pod njegovimi perutmi.« (Mal 3,20) Cveteli bomo »kakor lilija«. Zeleneli bomo »kakor vinska trta«. (Oz 14,5.7) Vz 93.2

Žito razvije »najprej steblo, potem klas, potem polno pšenico v klasu«. (Mr 4,28) Gospodar seje seme in goji rastline, da bi pridelal žito - kruh za lačne in seme za prihodnje žetve. Tako tudi nebeški gospodar pričakuje žetev. Prizadeva si obnoviti svojo podobo v srcu in življenju sledilcev, zato da bi se po njih njegova podoba obnovila tudi v srcu in življenju drugih. Vz 93.3

Postopni razvoj rastline iz semena ponuja nazorni nauk za vzgojo otrok. »Najprej steblo, potem klas, potem polno pšenico v klasu.« (Mr 4,28) On, ki je povedal to priliko, je ustvaril majhno seme, mu dal življenje in določil zakone, ki upravljajo njegovo rast. Vz 93.4

Resnice, ki jih ponazarja prilika, pa so postale resničnost v njegovem življenju. On, Veličanstvo nebes, Kralj slave, je postal dojenček v Betlehemu in bil za nekaj časa nemočni otrok, za katerega je skrbela mati. V otroški dobi je govoril in se vedel kakor otrok, spoštoval starše in bil pripravljen izpolnjevati njihove želje. Od prvega začetka razumnosti je stalno rastel v milosti in spoznavanju resnice. Vz 94.1

Starši in učitelji bi morali tako usmerjati nagnjenja mladih, da bi ti lahko na vsaki življenjski stopnji pokazali lepoto, ki je primerna za tisto obdobje, in se razvijali naravno, kakor rastline na vrtu. Vz 94.2

Najmlajše je treba vzgajati v otroški preprostosti. Navaditi jih je treba, da so zadovoljni z opravljanjem malih koristnih dolžnosti, z radostmi in izkušnjami, ki so primerne njihovim letom. Otroštvo ustreza bilki iz prilike, bilka pa ima posebno lepoto. Otrok ne smemo siliti v prezgodnjo zrelost, marveč v njih, kolikor dolgo je le mogoče, ohraniti svežino in ljubkost prvih let. Kolikor bolj je življenje otroka mirno in preprosto - z manj umetnih razvedril in bolj usklajeno z naravo - toliko ugodneje bo to vplivalo na njegovo telesno in umsko živahnost ter duhovno moč. Vz 94.3

Zveličarjeva čudežna nahranitev pet tisoč mož nazorno prikazuje delovanje Božje moči pri ustvarjanju pridelka. Jezus je z narave odgrnil zagrinjalo in odkril ustvarjalno silo, ki vedno deluje v našo korist. Ta, ki je pomnožil kruh, pri pomnožitvi semena, vrženega v zemljo, vsak dan dela čudež. Na čudežen način z žitnih polj stalno hrani na milijone ljudi. Ljudje so poklicani k sodelovanju z njim pri skrbi za žito in pripravljanju kruha, zato pa pozabijo na Božje delovanje. Delovanje njegove moči se pripisuje naravnim vzrokom ali človeku, pogosto pa se njegovi darovi uporabljajo za sebične namene, tako da postanejo prekletstvo namesto blagoslova. Bog si prizadeva to spremeniti. Želi, da bi naši otopeli čuti oživeli in bi spoznali njegovo usmiljeno dobroto, in bi nam tako njegovi darovi lahko bili v blagoslov, kakor je načrtoval. Vz 94.4

Božja beseda - podelitev njegovega življenja - daje življenje semenu; z uživanjem žita postajamo deležni tega življenja. Bog si želi, da bi to spoznali; želi, da bi celo pri uživanju vsakdanjega kruha prepoznali njegovo delovanje in vzpostavili tesnejše občestvo z njim. Vz 95.1

Po Božjih zakonih v naravi po vzroku neizbežno pride posledica. Žetev priča o setvi. Tukaj ni možna prevara. Ljudje lahko preslepijo bližnje ter prejemajo hvalo in plačilo za službo, ki je niso opravili. Toda v naravi ni prevare. Žetev izreka obsodbo nad nezvestim gospodarjem. V najvišjem smislu pa to velja tudi za duhovno področje. Zlo zmaguje le na videz, ne v resnici. Otrok, ki izostaja od pouka, mladenič, ki zanemarja študij, uradnik ali vajenec, ki ne dela v delodajalčevo korist, kdor v katerem koli poslu ali poklicu ni zvest najvišjim odgovornostim, si lahko domišlja, vse dokler je zlo prikrito, da ima določene koristi. Toda ni tako; slepi samega sebe. Značaj je življenjska žetev, ta pa določa usodo kakor za to življenje tako tudi za življenje, ki pride. Vz 95.2

Žetev je razmnožitev posejanega semena. Seme prinaša sad po svoji vrsti. Tako je tudi z značajskimi lastnostmi, ki jih gojimo. Sebičnost, samoljubje, domišljavost in popuščanje sebi se množijo, konec pa je beda in propad. »Kdor seje v svoje meso, od mesa bo žel pogubo, a kdor seje v Duha, od Duha bo žel večno življenje.« (Gal 6,8) Ljubezen, sočutje in prijaznost obrodijo blagoslov, neminljivo žetev. Vz 95.3

Žetev pokaže, da se je seme pomnožilo. Eno samo zrno žita, pomnoženo po večkratni žetvi, lahko prekrije vse polje z zlatimi snopi. Tako daljnosežen je lahko vpliv enega samega življenja, celo enega samega dejanja. Vz 95.4

Koliko del ljubezni je skozi dolga stoletja spodbudil spomin na tisto alabastrno posodo, razbito za Kristusovo maziljenje! Koliko neštetih darov je bilo darovanih za Zveličarjevo delo zaradi uboge neimenovane vdove, ki je prispevala »dva denarca, kar je en vinar«. (Mr 12,42) Vz 95.5