Vzgoja

11—Nauki iz življenja

»Ogovori zemljo, in te pouči.«
(Job 12,8)

Veliki Učitelj je poslušalce pripeljal v stik z naravo, da bi lahko poslušali glas, ki govori po vsem ustvarjenem. Ko se je njihovo srce omehčalo in njihov um postal dojemljiv, jim je pomagal razložiti duhovne nauke prizorov, na katerih je počival njihov pogled. Prilike, s katerimi je rad podajal nauke o resnici, kažejo, kako odprt je bil njegov duh za vplive narave in s kakšnim užitkom je zbiral duhovne nauke iz vsakdanjega življenja, ki ga je obdajalo. Vz 90.1

Ptice v zraku, lilije na polju, sejalec in seme, pastir in ovce - s tem je Kristus ponazoril večno resnico. Ponazoritve je jemal tudi iz življenjskih dogodkov, dejstev, ki so jih poslušalci dobro poznali - kvas, skriti zaklad, biser, ribiška mreža, izgubljeni kovanec, izgubljeni sin, hiši na skali in pesku. V njegovih naukih je bilo nekaj, kar je zbudilo zanimanje vsakega uma, nekaj, kar je privlačilo vsako srce. Tako so bile vsakdanje dolžnosti, namesto da bi bile golo rutinsko garanje, oropano razmišljanja o čem višjem, proslavljene in povzdignjene s tem, ko so stalno spominjale na duhovno in nevidno. Vz 90.2

Tako bi morali poučevati tudi mi. Otroke je treba poučiti, da v naravi prepoznajo izraz Božje ljubezni in modrosti; da bo misel na Boga povezana s ptico in cvetlico in drevesom; da jim vse vidno postane razlaga za nevidno, vsi dogodki v življenju pa sredstvo za božansko poučevanje. Vz 90.3

Ko se tako učijo od vsega ustvarjenega in iz vseh življenjskih izkušenj, jim pokažite, da morajo isti zakoni, ki upravljajo naravo in dogodke v življenju, upravljati tudi nas; da so določeni za naše dobro; da lahko najdemo pravo srečo in uspeh samo, če smo jim poslušni. Vz 91.1