Vzgoja

Poučevanje Z Ljubeznijo

Jezus je učence grajal, svaril in jih opozarjal; toda Janez in Peter in njihovi bratje ga niso zapustili. Kljub graji so se odločili ostati z njim. On jih zaradi napak prav tako ni zapustil. Ljudi sprejme, kakršni so, z vsemi napakami in slabostmi, ter jih vzgaja za svojo službo, če so le pripravljeni, da jih disciplinira in poučuje. Vz 80.6

Toda med dvanajsterimi je bil eden, ki mu Kristus skoraj do samega konca svojega dela ni izgovoril besede neposredne graje. Vz 81.1

Juda je med učence vnesel tekmovalnega duha. Jezusu se je pridružil, ker sta ga pritegnila njegov značaj in njegovo življenje. Iskreno se je želel spremeniti in upal je, da bo to doživel, če se poveže z Jezusom. Ampak ta želja ni postala prevladujoča. Vodili so ga upi na sebične koristi v svetovnem kraljestvu, za katero je pričakoval, da ga bo ustanovil Kristus. Čeprav je priznaval božansko moč Kristusove ljubezni, se ni podvrgel njeni vrhovni oblasti. Še naprej je cenil svojo presojo in svoje mnenje ter ohranil svoje nagnjenje h kritiziranju in obsojanju. Kristusove pobude in ravnanja, ki so pogosto prekašali njegovo razumevanje, so v njem zbujali dvom in neodobravanje, svojo sumničavost in častihlepnost pa je podtaknil učencem. Juda je bil pobudnik mnogih njihovih prepirov glede prvenstva in nezadovoljstva s Kristusovim načinom dela. Vz 81.2

Jezus je razumel, da bi nasprotovanje povzročilo samo zakrknjenost, zato se je izogibal neposrednemu spopadu. Prizadeval si je ozdraviti ozkogledno sebičnost Judovega življenja z dotikom požrtvovalne ljubezni. V nauku je pojasnil načela, ki so udarila po korenini učenčeve samoljubne častihlepnosti. Tako je bil podan nauk za naukom in Juda je mnogokrat dojel, da je bil prikazan njegov značaj in da je bil opisan njegov greh, toda ni hotel popustiti. Vz 81.3

Upiral se je vabilom milosti, zato je nagnjenje k zlu končno zavladalo. Juda je, jezen zaradi naznačene graje in obupan, ker so bile prekrižane njegove častihlepne sanje, svojo dušo izročil demonu pohlepa in se odločil izdati Učitelja. Zapustil je sobo, kjer so obhajali pasho, veselje Kristusove navzočnosti in luč nesmrtnega upanja, ter odšel opravit zlo delo - v zunanjo temo, kjer ni upanja. Vz 81.4

»Jezus je ... od začetka vedel, kateri so, ki ne verujejo, in kdo je, ki ga izda.« (Jn 6,64) Čeprav je vse vedel, ni odrekel vabila milosti ali daru ljubezni. Vz 82.1

Ker je Jezus videl, v kakšni nevarnosti je Juda, ga je pripeljal v svojo bližino, v ožji krog izbranih in zaupnih učencev. Dan za dnem, medtem ko ga je breme najtežje pritiskalo, je prenašal bolečino stalnega stika s tem trmastim, sumničavim in razglabljajočim duhom; bil je priča stalnega, skrivnega in prebrisanega nasprotovanja med učenci in se ga je trudil pregnati. Vz 82.2

Vse to pa, da duša v nevarnosti ne bi bila prikrajšana za noben možen vpliv, ki bi jo lahko rešil! Vz 82.3

»Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni, ne reke je poplaviti. Kajti ljubezen je silna kakor smrt.« (Vp 8,7.6) Vz 82.4

Kar zadeva samega Juda, je bilo Kristusovo delo ljubezni zaman. Z drugimi učenci pa ni bilo tako. Zanje je bil to nauk, katerega vpliv je trajal vse življenje. Ta zgled nežnosti in potrpežljivosti jih je vedno usmerjal pri ravnanju s skušanimi in tavajočimi. To pa vsebuje še druge nauke. Pri izbiri dvanajsterih so si učenci zelo želeli, da bi bil Juda prištet mednje, njegovo pridružitev pa so imeli za dogodek, ki je mnogo obetal apostolski skupnosti. Njegov krog stikov v javnem življenju je bil širši kakor njihov, bil je človek lepega vedenja, bistroumen in učinkovit; ker je imel zelo visoko mnenje o svojih sposobnostih, je zapeljal učence, da so ga enako cenili. Toda metode, ki jih je želel vpeljati v Kristusovo delo, so temeljile na posvetnih načelih in jih je vodila svetovna preračunljivost. Bile so usmerjene k zagotavljanju posvetnega priznanja in časti - pridobiti kraljestvo tega sveta. Razvoj teh teženj v Judovem življenju je učencem pomagal razumeti nasprotje med načelom samopoviševanja in Kristusovim načelom ponižnosti in požrtvovalnosti - načelom duhovnega kraljestva. V Judovi usodi so videli, kaj je konec služenja sebi. Vz 82.5

Kristusovo poslanstvo je za te učence končno doseglo namen. Njegov zgled in njegovi nauki o samoodpovedovanju so počasi oblikovali njihov značaj. Njegova smrt je uničila njihovo upanje na posvetno veličino. Petrov padec, Judova izdaja in njihov osebni brodolom, ko so zapustili Kristusa v njegovi muki in nevarnosti, so uničili njihovo domišljavost. Uvideli so svojo slabost; razumeli so nekaj o veličini dela, ki jim je bilo zaupano; zavedeli so se svoje potrebe po Učiteljevem vodstvu na vsakem koraku. Vz 82.6

Vedeli so, da osebno ne bo več dolgo z njimi, in spoznali, kakor še nikoli prej pomen priložnosti, da so lahko hodili in se pogovarjali s Poslanim od Boga. Mnogih njegovih naukov niso niti cenili niti razumeli, ko jih je izgovoril; sedaj so hrepeneli po tem, da bi si jih priklicali v spomin, da bi ponovno slišali njegove besede. S kakšnim veseljem so se sedaj spominjali njegovega zagotovila: Vz 83.1

»Bolje vam je, da jaz odidem. Zakaj če ne odidem, ne pride Tolažnik k vam; če pa odidem, ga pošljem k vam. Oznanil sem vam vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga pošlje Oče v mojem imenu, On vas bo vse učil in spominjal vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 16,7; 15,15; 14,26) Vz 83.2

»Vse, kar koli ima Oče, je moje. Kadar pa On pride, Duh resnice, vas bo vodil v vso resnico. On bo mene oslavil, ker od mojega vzame in vam oznani.« (Jn 16,15.13.14) Vz 83.3

Učenci so videli, da je Kristus šel gor od njih z Oljske gore. Ko so ga nebesa sprejela, so se spomnili njegove poslovilne obljube: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) Vz 83.4

Vedeli so, da še vedno uživajo njegovo naklonjenost. Vedeli so, da imajo zastopnika, zagovornika pri Božjem prestolu. V Jezusovem imenu so pošiljali prošnje in ponavljali obljubo: »Kar koli boste Očeta prosili, da vam v mojem imenu.« (Jn 16,23) Vz 83.5

Vedno višje so iztezali roko vere, ker so imeli mogočen dokaz: »Kristus Jezus je, ki je umrl, pa je tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas.« (Rim 8,34) Vz 83.6

Zvest obljubi, Bog, povišan v nebeških dvorih, je sledilcem na zemlji podelil od svoje polnosti. Njegovo ustoličenje ob Božji desnici je bilo zaznamovano z izlitjem Svetega Duha na učence. Vz 84.1

Kristus je v teh učencih sprožil občutek njihove potrebe po Svetem Duhu; potem ko jih je On poučil, so bili dokončno pripravljeni, da so se odpravili na življenjsko delo. Vz 84.2

Niso bili več nevedni in neizobraženi. Niso bili več kup neodvisnih posameznikov ali nesložnih nasprotujočih si prvin. Svojih upov niso več stavili na posvetno veličino. Bili so soglasni, ene misli in ene duše. Njihove misli je prežemal Kristus. Njihov cilj je bil napredek njegovega kraljestva. Njihov um in značaj sta postala podobna umu in značaju njihovega Učitelja; ljudje pa so spoznali, da so se družili z Jezusom. (Apd 4,13) Vz 84.3

Tedaj se je razodela Kristusova slava, kakršne smrtni človek nikoli prej ni videl. Mnogi, ki so sramotili njegovo ime in prezirali njegovo moč, so se odločili postati učenci Kri žanega. Pod vodstvom Svetega Duha je delo teh skromnih ljudi, ki jih je Kristus izbral, pretreslo svet. V enem samem rodu je bil evangelij oznanjen vsakemu narodu pod nebom. Vz 84.4

Kristus je istega Duha, ki ga je poslal, da je namesto njega poučeval njegove prve sodelavce, pooblastil za učitelja nje-govih današnjih sodelavcev. Obljubil je: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) Vz 84.5

Navzočnost istega vodnika v vzgojnem delu bo danes obrodila enake sadove kakor nekoč. To je cilj, h kateremu si prizadeva vsaka prava vzgoja; to je delo, ki ji ga je Bog določil opraviti. Vz 84.6