Vzgoja

Od Šibkosti Do Moči

Petrov življenjepis prikazuje Kristusov način poučevanja bolje kakor življenjska zgodba katerega koli učenca. Peter, ki je bil srčen, bojevit, samozavesten, hitrega dojemanja in pripravljen delovati, nagel pri maščevanju, vendar velikodušen pri odpuščanju, je pogosto delal napake in bil pogosto grajan. Tudi njegova dobrosrčna zvestoba in vdanost Kristusu ni ostala neopažena in brez pohvale. Zveličar je z vzkipljivim učencem ravnal potrpežljivo, z uvidevno ljubeznijo si je prizadeval brzdati njegovo samozavest in ga naučiti ponižnosti, poslušnosti in zaupanja. Vz 78.2

Toda nauka se je naučil le delno. Zaupanje v samega sebe ni bilo izkoreninjeno. Vz 78.3

Jezus, na čigar srcu je ležalo težko breme, si je pogosto prizadeval učencem razodeti prizore svoje preizkušnje in trpljenja. Toda njihove oči so bile zamegljene. Česar niso želeli vedeti, tega niti niso videli. Samopomilovanje, ki se je zgrozilo pred sodeleštvom v Kristusovem trpljenju, je spodbudilo Petra, da je vzkliknil: »Bog te obvaruj, Gospod! To se ti ne sme zgoditi!« (Mt 16,22) Njegove besede so izražale misli in občutke dvanajsterice. Vz 78.4

Tako so se vse bolj približevali stiski; domišljavi, prepirljivi, v pričakovanju razdelitve sijajnih časti, ne da bi se jim sanjalo o križu. Vz 78.5

Petrova izkušnja je bila vsem njim nauk. Samozaupanje doživi poraz v preizkušnji. Kristus ne more preprečiti zanesljivih posledic greha, ki ga ne opustimo. Toda enako kakor je bila njegova roka iztegnjena v pomoč, ko so valovi skoraj potopili Petra, tako je tudi njegova ljubezen posegla, da ga reši, ko so globoke vode preplavile njegovo dušo. Petra so domišljave besede vedno bolj potiskale vse bliže samemu robu propada. Vedno znova je bil posvarjen: Utajil boš, »da me poznaš«. (Lk 22,34) V prisegi »Gospod, pripravljen sem s teboj iti tudi v ječo in v smrt« (Lk 22,33) je spregovorilo učenčevo užaloščeno, ljubeče srce; On, ki bere srce, pa je Petru namenil besede, ki jih takrat ni cenil, vendar mu bodo v temi, ki je naglo padala, prinesle žarek upanja: »Simon, Simon! Glej, Satan si je izprosil, da vas sme presejati kakor pšenico. Toda jaz sem prosil zate, naj ne izgine tvoja vera; in ti, ko se nekdaj spreobrneš, potrjuj svoje brate.« (Lk 22,31.32) Vz 79.1

Ko je Peter v sodni dvorani izrekel besede zatajitve, ko sta ga ljubezen in zvestoba, ki ju je prebudil Zveličarjev pogled poln usmiljenja, ljubezni in žalosti, pognala na vrt, kjer se je Kristus potil in molil, ko so solze kesanja kapljale na zemljo, prepojeno s krvjo Zveličarjevega smrtnega boja - tedaj so bile rešilna bilka za njegovo dušo besede: »Jaz sem prosil zate. ... Ko se nekdaj spreobrneš, potrjuj svoje brate.« (Lk 22,32) Kristus ga ni prepustil obupu, čeprav je napovedal njegov greh. Vz 79.2

Kako gosta bi bila tema, ki je obdajala Petra, če bi pogled, ki mu ga je namenil Jezus, izražal obsodbo namesto usmiljenja, če bi napovedal greh, ne da bi spregovoril besed upanja! Kako nedoumljiv bi bil obup te trpeče duše! Kaj bi ga v tisti uri groze, ko se je gnusil samemu sebi, lahko zadržalo od poti, po kateri je šel Juda? Vz 79.3

Ta, ki učencu ni mogel prihraniti bolečine, ga ni prepustil samega njeni grenkobi. Njegova ljubezen ne preneha in nas ne zapusti. Ljudje, ki so tudi sami vdani zlu, so nagnjeni k temu, da grobo ravnajo z njimi, ki so skušani in grešijo. Ne morejo brati srca, ne poznajo njegovih bojev in bolečin. Morajo se naučiti, kaj pomeni graja iz ljubezni, udarec, ki rani zato, da bi ozdravil, svarjenje, ki izraža upanje. Vz 79.4

Kristus po vstajenju ni omenil Janeza, ki je bedel z njim v sodni dvorani, stal ob križu in je bil prvi izmed dvanajsterih pri grobu, marveč Petra. Angel je naročil: »Povejte njegovim učencem in Petru, da gre pred vami v Galilejo; tam ga boste videli.« (Mr 16,7) Vz 80.1

Pri zadnjem Kristusovem srečanju z učenci ob jezeru je bil Peter po trikratni preizkušnji z vprašanjem »Ali me ljubiš?« (Jn 21,17) ponovno postavljen na svoje mesto med dvanajsterimi. Določeno mu je bilo delo, pasel naj bi Gospodovo čredo. Nato mu je Jezus kot zadnje osebno navodilo naročil: »Ti pojdi za menoj.« (Jn 21,22) Vz 80.2

Sedaj je lahko cenil Kristusove besede. Bolje je razumel nauk, ki ga je On dal, ko je med učence postavil majhnega otroka in jih pozval, naj mu postanejo podobni. Sedaj, ko je popolneje spoznal svoje slabosti in Kristusovo moč, je bil pripravljen zaupati in ubogati. Lahko je sledil Učitelju v nje-govi moči. Vz 80.3

Učenec, ki je bil nekoč tako nepripravljen dojeti križ, pa je na koncu življenja truda in odpovedovanja štel za veselje položiti življenje za evangelij; vendar je menil, da je za nekoga, ki je zatajil Učitelja, prevelika čast umreti na enak način, kakor je umrl njegov Učitelj. Vz 80.4

Petrova sprememba pomeni čudež božanske nežnosti. V tem je življenjski nauk za vse, ki si prizadevajo hoditi po stopinjah Velikega Učitelja. Vz 80.5