Vzgoja

9—Prikaz njegovih metod

»Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal.«
(Jn 17,6)

Najpopolnejši prikaz Kristusovih učnih metod najdemo v usposabljanju dvanajsterih učencev. Na njih bodo počivale težke odgovornosti. Izbral jih je kot ljudi, katere lahko navdihne s svojim Duhom in usposobi za nadaljevanje njegovega dela na zemlji po njegovem odhodu. Njim je bolj kakor vsem drugim omogočil prednost osebnega družabništva z njim. V osebnem druženju je v izbrane sodelavce vtisnil svojo podobo. Ljubljeni Janez je zapisal: »Življenje se je razodelo, in videli smo ga in pričujemo vam.« (1 Jn 1,2 - prirejeno) Vz 75.1

Samo po takšni zvezi - po zvezi uma z umom in srca s srcem, človeškega z božanskim - se lahko prenaša poživljajoča moč, katere podelitev je naloga prave vzgoje. Samo življenje poraja življenje. Vz 75.2

Zveličar je za pripravo učencev uporabljal vzgojni ustroj, ki je bil vzpostavljen v začetku. Prvih dvanajst izbranih s še nekaj drugimi, ki jih je služenje potrebam učencem občasno povezalo z njimi, so bili Jezusova družina. Bili so z njim v hiši, pri mizi, na samem v sobi in na polju. Spremljali so ga na poti, delili z njim preizkušnje in težave in, kolikor je bilo v njihovi moči, sodelovali pri njegovem delu. Vz 75.3

Včasih jih je učil, ko so skupaj sedeli na pobočju hriba, včasih, ko so bili ob morju, ali pa iz ribiškega čolna, včasih, ko so hodili po poti. Kadar koli je govoril množici, so bili učenci okoli njega. Stiskali so se tesno ob njem, da ne bi preslišali nobenega njegovih naukov. Bili so pozorni poslušalci, željni razumeti resnice, ki so jih morali oznanjati v vseh deželah in časih. Vz 75.4

Jezus je prve učence izbral izmed običajnih ljudi. Ti ribiči iz Galileje so bili skromni, neizobraženi ljudje; niso bili šolani v rabinskih naukih in običajih, temveč jih je vzgojila stroga disciplina trdega dela in težav. Bili so ljudje s prirojenimi sposobnostmi in učljivega duha; ljudje, ki jih je bilo možno poučiti in oblikovati za Zveličarjevo delo. Mnogi težaški delavci med navadnimi življenjskimi poklici potrpežljivo iz dneva v dan opravljajo običajna dela, ne da bi se zavedali pritajenih moči, ki bi jih lahko, če bi bile spodbujene k delu, uvrstile med velike svetovne voditelje. Takšni so bili možje, ki jih je Zveličar poklical za sodelavce. Uživali so prednost triletnega usposabljanja pri največjem vzgojitelju, ki ga je ta svet kdaj poznal. Vz 76.1

Ti s so se opazno razlikovali med seboj. Bili naj bi učitelji sveta, zato so bili zelo različni po značaju. Med njimi je bil javni delavec Levi Matej poklican opustiti življenje poslovne dejavnosti in služenje Rimu; zelot Simon, nepomirljiv sovražnik cesarske oblasti; vročekrvni, domišljavi in sočutni Peter in njegov brat Andrej; Juda iz Judeje, uglajen, sposoben in podel; Filip in Tomaž, zvesta in iskrena, toda počasna za verovanje; Jakob in Juda, manj izstopajoča med drugimi, vendar odločna in jasna, kakor glede svojih napak tako tudi glede kreposti; Natanael, z otroško iskrenostjo in zaupanjem, ter častihlepna, zvesta Zebedejeva sinova. Vz 76.2

Da bi ti učenci, tako različni po naravnih lastnostih, izobrazbi in življenjskih navadah, lahko uspešno opravili delo, na katero so bili poklicani, so se morali zediniti v občutkih, mislih in dejanjih. Kristusov cilj je bil doseči to edinost. Za to si jih je prizadeval pripeljati v edinost s seboj. Breme njegovega dela zanje je izrazil v molitvi Očetu: »Da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nas eno. ... Da svet spozna, da si me ti poslal in si jih ljubil, kakor si ljubil mene.« (Jn 17,21-23) Vz 76.3