Vzgoja

8—Učitelj, poslan od Boga

»Pomislite vendar nanj.«
(Heb 12,3)

»Njegovo ime ... bo: Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru.« (Iz 9,6) Vz 65.1

Od Boga poslani Učitelj je največji in najboljši dar, ki so ga nebesa lahko dala ljudem. Ta, ki je stal v svetih Najvišjega in bival v najskrivnejšem delu svetišča Večnega, je bil izbran, da človeštvu osebno razodene spoznanje o Bogu. Vz 65.2

Po Kristusu smo dobili vse žarke božanske luči, ki je kdaj dosegla padli svet. On je bil ta, ki je govoril po vsakomur, ki je v preteklih stoletjih oznanjal Božjo besedo človeku. Vse veličine največjih in najplemenitejših ljudi na zemlji so bile samo njegov odsev. Jožefova čistost in dobrohotnost, Mojzesova vera, krotkost in potrpežljivost, Elizejeva neomajnost, Danielova plemenita neoporečnost in zanesljivost, Pavlova gorečnost in požrtvovalnost, umska in duhovna moč teh ljudi in tudi drugih, ki so sploh kdaj živeli na zemlji, so le bleski sijaja njegove slave. On je popoln ideal. Vz 65.3

Kristus je prišel na svet človeku odkrit ta ideal kot edino pravo merilo, ki ga je treba doseči; pokazat, kaj vsak človek lahko postane; kaj bodo po prebivanju božanskega v človeškem postali vsi, ki ga sprejmejo. Prišel je pokazat, kakšna vzgoja je primerna za ljudi kot Božje otroke; kako naj na zemlji udejanjamo nebeška načela in živimo nebeško življenje. Vz 65.4

Bog je človeku podaril ta največji dar, da bi zadovoljil njegovo največjo potrebo. Luč je prišla, ko je bila tema sveta najgostejša. Lažni nauki so že dolgo časa odvračali človekove misli od Boga. Človeška filozofija je v splošno sprejetih vzgojnih ustrojih zasedala mesto božanskega razodetja. Namesto merila resnice, ki so ga določila nebesa, so ljudje sprejeli merilo, ki so si ga sami izmislili. Odvrnili so se od Luči življenja, da bi hodili v iskrah ognja, ki so ga prižgali. (Iz 50,11) Vz 66.1

Ker so se ločili od Boga, so se zanašali samo na človeško moč, zato je bila vsa njihova moč le šibkost. Niso bili zmožni doseči niti merila, ki so si ga sami postavili. Pomanjkanje prave odličnosti sta nadomestila zunanji videz in izpoved vere. Navidezno je zasedlo mesto resničnega. Vz 66.2

Občasno so vstajali učitelji, ki so ljudi usmerjali k Viru resnice. Oznanjali so prava načela, njihovo življenje pa je pričalo o moči teh načel. Ampak ta prizadevanja niso imela trajnega vpliva. Tok zla je bil za kratek čas obrzdan, toda njegova pot navzdol se ni ustavila. Prenovitelji so bili kot luč, ki sveti v temi, toda niso je mogli pregnati. »Ljudje so bolj ljubili temo kakor luč.« (Jn 3,19) Vz 66.3

Ko je Kristus prišel na svet, je kazalo, da bo človeštvo kmalu doseglo najnižjo točko. Sami temelji družbe so bili spodkopani. Življenje je postalo varljivo in izumetničeno. Judje, ki so ostali brez moči Božje besede, so svetu dali le izročila in teorije, ki otopijo um in omrtvijo dušo. Namesto češčenja Boga »v Duhu in resnici« (Jn 4,23) so poveličevali človeka in stalno ponavljali vrste obredov, ki so jih predpisali ljudje. Po svetu so vsi verski ustroji izgubili vpliv na um in dušo. Ljudje, ki so se jim upirale bajke in hinavščina, so skušali zadušiti svoje misli, tako da so se obrnili k neveri in materializmu. Iz načrtov so opustili večnost in živeli le za sedanjost. Vz 66.4

Ko niso več priznali božanskega, so nehali spoštovati tudi človeško. Resnica, čast, poštenost, zaupanje, usmiljenje so izginjali z zemlje. Brezobzirna pohlepnost in omamljajoča častihlepnost sta pripeljali do splošnega nezaupanja. Zamisel o dolžnosti, o odgovornosti močnih do šibkih, o človekovem dostojanstvu in človekovih pravicah je bila zavržena kot sanjarjenje ali bajka. Navadne ljudi so imeli za vprežne živali, za orodje in sredstvo za doseganje častihlepnih ciljev. Težili so po bogastvu in moči, udobnosti in popuščanju željam kot po najvišji dobrini. To dobo so označevali telesna izroditev, umska otopelost in duhovno mrtvilo. Vz 66.5

Ko so ljudje pozabili na Boga, ker so ga njihova hudobna nagnjenja in nakane pregnale iz njihovih misli, so postali še bolj nagnjeni k zlu. Srce, ki ljubi greh, Bogu pripisuje svoje lastnosti, takšna zamisel pa še poveča moč greha. Ljudje, ki so nagnjeni k samovščenosti, so tudi na Boga začeli gledati kot na podobnega njim - na bitje, katerega cilj je poveličati sebe in katerega zahteve ustrezajo njegovim željam; na bitje, ki ljudi povzdigne ali potlači, odvisno od tega, ali podpirajo ali pa ovirajo njegove sebične namene. Nižji sloji so Najvišjega imeli za nekoga, ki se komajda kaj razlikuje od njihovih tlačiteljev, razen po tem, da jih prekaša v moči. Te zamisli so vplivale na oblikovanje vseh vrst verstev - vsako je pomenilo ustroj pretiranih zahtev. Častilci so z darovi in obredi skušali pomiriti božanstvo, da bi si zagotovili njegovo naklonjenost za uresničitev svojih ciljev. Takšna vera, ki ne spremeni srca in vesti, je pomenila samo ponavljanje obredov, od katerih so se ljudje utrudili in bi se jih z veseljem znebili, če ne bi od njih pričakovali nekakšne koristi. Tako se je zlo neovirano krepilo, medtem ko sta spoštovanje dobrega in želja po njem zamirala. Ljudje so izgubili Božjo podobo in prejeli pečat satanskih sil, ki so jih nadzorovale. Ves svet je postajal leglo pokvarjenosti. Vz 67.1

Za človeški rod je obstajalo samo eno upanje - da v to množico neuglašenih kvarnih prvin da novi kvas; da bo tako lahko človeštvu dana moč novega življenja; da bo v svetu lahko obnovljeno znanje o Bogu. Vz 67.2

Kristus je prišel obnovit to znanje. Prišel je odpravit lažni nauk, s katerim so napačno predstavljali Boga tisti, ki so trdili, da ga poznajo. Prišel je pokazat naravo svojega zakona, s svojim značajem razodet lepoto svetosti. Vz 68.1

Kristus je na svet prišel z ljubeznijo, ki se je kopičila od večnosti. S tem ko je odpravil zahteve, ki so iz Božjega zakona naredile breme, je pokazal, da je Božji zakon zakon ljubezni, izraz Božanske Dobrote. Pokazal je, da poslušnost njegovim načelom prinaša srečo človeštvu skupaj s trdnostjo, ki pomenita sam temelj in ogrodje človeške družbe. Vz 68.2

Božji zakon je dan človeku ne kot samovoljne zahteve, marveč kot ograja, kot ščit. Kdor upošteva njegova načela, je zaščiten pred zlom. Zvestoba Bogu vključuje tudi zvestobo človeku. Tako zakon varuje pravice in osebnost vsakega človeka. Močnejše zadržuje od zatiranja, podrejene pa odvrača od neposlušnosti. Zagotavlja človekovo blaginjo kakor na tem tako tudi na prihodnjem svetu. Poslušnim pomeni jamstvo večnega življenja, kajti izraža načela, ki bodo trajala večno. Vz 68.3

Kristus je prišel razodet moč božanskih načel, da prerodijo človeštvo, in je tako pokazal njihovo vrednost. Prišel nas je naučit, kako naj jih razvijamo in uporabljamo. Vz 68.4

Ljudje so takrat vrednost vsega določali po zunanjem videzu. Medtem ko je pojemala moč vere, se je večal njen zunanji blišč. Učitelji tistega časa so si prizadevali izsiliti spoštovanje z razkazovanjem in z bahanjem. Jezusovo življenje je bilo izrazito nasprotje vsemu temu. Kazalo je ničvrednost tega, kar so ljudje imeli za pomembno. Rojen je bil v najpreprostejšem okolju, stanoval v kmečki hiši in ob kmečki hrani, opravljal tesarsko delo, živel v zakotju, poistovetil se je z neznanimi delavci tega sveta - v takšnih razmerah in okoliščinah se je Jezus podredil božanskemu vzgojnemu načrtu. Ni iskal šol svojega časa, ki so napihovale to, kar je majhno, in omalovaževale to, kar je veliko. Njegova vzgoja je prišla naravnost iz virov, ki so jih določila nebesa - iz koristnega dela, iz proučevanja Svetih spisov in narave ter iz življenjskih izkušenj - to so Božji učbeniki, polni nauka za vse, ki jim pristopajo z odprtimi rokami in očmi ter z dovzetnim srcem. Vz 68.5

»Dete je raslo in se krepilo v duhu in se napolnjevalo modrosti, in Božja milost je bila z njim.« (Lk 2,40) Vz 69.1

Tako pripravljen je začel svoje poslanstvo. Vsak njegov stik z ljudmi jim je prinesel blagoslov in moč za spremembo, kakršne svet nikoli ni doživel. Vz 69.2

Kdor si prizadeva spremeniti človeka, ga mora razumeti. Ljudi je mogoče doseči in moralno dvigniti samo s sočutjem, zaupanjem in ljubeznijo. V tem se je Kristus razodel kot naj-večji učitelj; med vsemi, ki so kdaj živeli na zemlji, samo On popolnoma razume človeka. Vz 69.3

»Nimamo velikega duhovnika« - najvišjega učitelja, kajti duhovniki so bili učitelji - »ki ne bi mogel z nami čutiti naših slabosti, ampak izkušan je v vsem kakor mi, a brez greha.« (Heb 4,15) Vz 69.4

»V kolikor je sam trpel in bil izkušan, v toliko tudi more pomagati izkušanim.« (Heb 2,18) Vz 69.5

Samo Kristus je doživel vse gorje in skušnjave, ki doletijo ljudi. Nikoli nihče rojen iz žene ni bil tako kruto skušan; nihče ni nosil tako težkega bremena greha in brikosti sveta. Nikoli ni živel nihče, katerega sočutje bi bilo tako globoko in prisrčno. Ker je bil deležen vsega, kar doživlja človek, si lahko žene k srcu ne samo za vsakogar, temveč tudi sočustvuje z vsakim, ki je obremenjen, preizkušan in se bori. Vz 69.6

Kar je učil, je tudi živel. Učencem je rekel: »Zgled sem vam . dal, da tudi vi delajte tako, kakor sem jaz vam storil. Jaz ... sem izpolnil zapovedi svojega Očeta.« (Jn 13,15; 15,10 eku prirejeno) Tako je bilo Kristusovo življenje popolna ponazoritev in potrditev njegovih besed. Še več; bil je to, kar je učil. Njegove besede so bile izraz ne samo njegove življenjske izkušnje, temveč tudi njegovega značaja. Resnice ni samo učil, temveč je bil sam resnica. To je njegovemu nauku dajalo moč. Vz 69.7

Kristus je zvesto grajal. Nikoli ni živel nihče, ki je tako sovražil zlo; nikoli ga ni nihče tako neustrašno ožigosal. Že sama njegova navzočnost je pomenila grajo za vse lažno in nizkotno. V luči njegove čistosti so ljudje spoznali, kako nečisti, nizki in napačni so njihovi življenjski cilji. Kljub temu jih je privlačil. Ta, ki je človeka ustvaril, je razumel, kako dragoceno je človeštvo. Zlo je ožigosal kot sovražnika teh, katere si je prizadeval blagosloviti in rešiti. V vsakem človeku, ne glede na to, kako globoko je padel, je videl Božjega otroka, nekoga, ki bi lahko ponovno užival prednost občestva z Bogom. Vz 70.1

»Bog . ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, marveč da se svet zveliča po njem.« (Jn 3,17) Ko je opazoval ljudi v njihovem trpljenju in bedi, je videl razlog za upanje tam, kjer se je kazal le brezup in razkroj. Kadar koli se je kdo zavedel svoje potrebe, je videl priložnost, da ga moralno dvigne. Skušanim, razočaranim ljudem, ki so se čutili izgubljeni in na robu propada, ni pristopil, da bi jih javno obtožil, marveč blagoslovil. Vz 70.2

Blagri so bili njegov pozdrav celotni človeški družini. Ko je gledal ogromno množico, ki se je zbrala, da bi poslušala Pridigo na Gori blagrov, se je zdelo, kakor da je za trenutek pozabil, da ni v nebesih, zato je uporabil pozdrav, običajen v svetu luči. Z njegovih ustnic so tekli blagoslovi kakor izbruh vode iz dolgo zapečatenega studenca. Vz 70.3

Obrnil se je od častihlepnih, samozadovoljnih ljubljencev tega sveta, in razglasil, da so blagoslovljeni tisti, ki so želeli sprejeti njegovo luč in ljubezen, ne glede na to, kako veliko je bilo njihovo uboštvo. Stegoval je roke k ubogim v duhu, žalostnim in preganjanim in jim dejal: »Pridite k meni vsi, . in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28 ssp) Vz 70.4

V vsakem človeku je zaznal neskončne možnosti. Videl je ljudi takšne, kakršni bi lahko bili, spremenjeni po njegovi milosti - v »milino Gospoda, našega Boga«. (Ps 90,17 prirejeno) Ker je nanje gledal z upanjem, jih je navdajal z njim. Izkazoval jim je zaupanje, zato so mu zaupali. Sam je razodeval pravi ideal za človeka ter tako v njih budil željo in vero, da bi ga dosegli. V njegovi navzočnosti so prezirani in padli spoznali, da so še vedno ljudje, zato so se želeli izkazati za vredne njegove pozornosti. V mnogoterem srcu, ki se je zdelo mrtvo za vse, kar je sveto, so se prebudili novi nagibi. Mnogi obupani so odkrili možnost novega življenja. Vz 70.5

Kristus je ljudi povezoval s svojim srcem z vezmi ljubezni in vdanosti; z istimi vezmi pa jih je povezal tudi z bližnjimi. Zanj je ljubezen pomenila življenje, življenje pa je pomenilo službo. Dejal je: »Brezplačno ste prejeli, brezplačno dajajte.« (Mt 10,8) Vz 71.1

Kristus se za človeštvo ni daroval samo na križu. Ko je hodil »iz kraja v kraj ter delal dobra dela«, (Apd 10,38 ssp) se je vsak dan razdajal. Tako je lahko živel samo na en način - bil je odvisen od Boga in živel v občestvu z njim. Ljudje se občasno zatečejo v skrivne prostore Najvišjega, v senco Vsemogočnega; tam preživijo nekaj časa in sadovi se kažejo v plemenitih dejanjih; potem njihova vera peša, občestvo je prekinjeno, življenjsko delo pa pokvarjeno. Toda Jezusovo življenje je bilo življenje stalnega zanašanja na Očeta, ki je izhajalo iz stalne zveze z njim; zato v njegovi službi nebesom in zemlji ni bilo spodrsljajev ali omahovanja. Vz 71.2

Kot človek je pošiljal prošnje k Božjemu prestolu, dokler ni bila njegova človeška narava napolnjena z nebeško močjo, ki človeško povezuje z božanskim. Življenje, ki ga je prejemal od Boga, je podarjal ljudem. Vz 71.3

»Nikoli noben človek ni tako govoril.« (Jn 7,46) To bi lahko držalo za Kristusa, če bi učil le na naravoslovnem in izobra-ževalnem področju ali če bi se ukvarjal samo s teoretičnimi in filozofskimi vprašanji. Lahko bi razkril skrivnosti, katerih razumevanje zahteva stoletja truda in raziskovanja. Lahko bi dal namige na področju znanosti, ki bi do konca časov ponujala snov za razmišljanje in spodbudo za iznajdbe. Ampak tega ni naredil. Povedal ni nič takega, kar bi zadovoljilo radovednost ali spodbudilo sebično častihlepnost. Ni se ukvarjal s težko razumljivimi teorijami, marveč s tem, kar je bistveno za razvoj značaja; kar bo povečalo človekovo sposobnost za spoznavanje Boga in njegovo moč, da dela dobro. Govoril je o resnicah, ki se nanašajo na življenjsko usmeritev in človeka povezujejo z večnostjo. Vz 71.4

Namesto da bi ljudi usmerjal k proučevanju človeških teorij o Bogu, njegovi Besedi in delih, jih je učil, da ga opazujejo, kakor je razodet po svojih delih, v svoji Besedi in po svoji Previdnosti. Njihov um je pripeljal v stik z umom Neskončnega. Vz 72.1

Ljudje so »strmeli nad njegovim naukom, kajti njegova beseda je bila izrečena z oblastjo«. (Lk 4,32 ssp) Nikoli prej ni bilo nikogar, ki bi govoril s takšno močjo, da spodbudi misli, prižge hrepenenje in prebudi vse telesne, umske in duševne sposobnosti. Vz 72.2

Kristusov nauk in njegovo sočutje zajemata ves svet. Nikoli ne morejo nastati takšne življenjske razmere, takšne človeške stiske, ki jih ni predvidel v svojem nauku in za katere njegova načela nimajo nauka. Vz 72.3

Besede Kneza učiteljev bodo vodnik njegovim sodelavcem do konca časa. Vz 72.4

Zanj sta sedanjost in prihodnost, blizu in daleč, eno. Pred očmi je imel potrebe vsega človeštva. Njegovo duhovno oko je videlo vse človeške napore in dosežke, skušnjave in boje, težave in nevarnosti. Poznal je vsako srce, vsak dom, vsako veselje, radost in hrepenenje. Vz 72.5

Ni govoril le o vsem človeštvu, temveč tudi vsemu človeštvu. Njegovo sporočilo je bilo namenjeno vsakomur - malemu otroku v vedrini jutra življenja, nemirnemu srcu mladih; ljudem v najboljših letih, ki nosijo breme odgovornosti in skrbi; ostarelim v njihovi šibkosti in utrujenosti - vsakemu človeku v vseh deželah in v vseh obdobjih. Vz 72.6

Njegov nauk je zajemal minljivo in večno, kar je vidno v odnosu do nevidnega, običajne dogodke vsakdanjega življenja in slovesna vprašanja prihodnjega življenja. Vz 72.7

Stvari tega življenja je postavil v njihov pravilni odnos - kot podrejene temu, kar je večnega pomena, vendar ni prezrl njihove pomembnosti. Učil je, da so nebesa in zemlja povezana in da poznavanje božanskih resnic človeka pripravi za dolžnosti vsakdanjega življenja. Vz 73.1

Zanj ni bilo nič brez namena. Otroške igre, človekovo delo, življenjske radosti in bolečine, vse je bilo le sredstvo za doseganje enega samega cilja - razodeti Boga za moralni dvig človeštva. Vz 73.2

Z njegovih ustnic je Božja beseda prišla do človeškega srca z novo močjo in z novim pomenom. Njegov nauk je stvarstvo prikazal v novi luči. Na obrazu narave so še enkrat počivali bleski tistega sijaja, ki ga je pregnal greh. V vseh življenjskih dejstvih in dogodkih se je razodel božanski nauk in možnost družabništva z Bogom. Bog je ponovno bival na zemlji; človekovo srce se je zavedelo njegove navzočnosti; svet je bil obdan z njegovo ljubeznijo. Nebesa so se spustila k ljudem. V Kristusu so prepoznali njega, ki jim je razodel znanje o večnosti - »Emanuel, ... Bog z nami.« (Mt 1,23) Vz 73.3

Ta od Boga poslani Učitelj je središče vsakega pravega vzgojnega dela. O tem delu danes prav kakor tudi o delu, ki ga je ustanovil pred osemnajstimi stoletji, ¹ Zveličar govori s temi besedami: Vz 73.4

»Jaz sem Prvi in Poslednji in Živi. Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec.« (Raz 1,17.18; 21,6) Vz 73.5

Če imamo takšnega Učitelja in takšno priložnost pridobiti božansko vzgojo, kaj je drugega kakor pa neumnost iskati vzgojo ločeno od njega - iskati modrost ločeno od Modrosti, biti resnicoljubni, medtem ko zavračamo Resnico, iskati raz-svetljenje ločeno od Luči in obstoj zunaj Življenja; obračati se stran od Izvira žive vode in si kopati počene vodnjake, ki ne morejo držati vode. (Jer 2,13) Vz 73.6

Glejte, On še vedno vabi: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in pije. Kdor veruje v mene, kakor pravi Pismo, reke žive vode poteko iz njegovega telesa. Voda, ki mu jo jaz dam, postane v njem studenec vode, ki teče v večno življenje.« (Jn 7, 37.38; 4,14) Vz 74.1