Pot H Kristusu

Poglavje 6—Vera In Sprejem

Ko se pod vplivom Svetega Duha prebudi naša vest, do-jemamo gnusobo greha, njegovo težo, krivdo in bedo ter se začnemo nad njim zgražati. Tudi spoznamo, da nas je greh ločil od Boga in da smo postali sužnji hudemu. Čim bolj si prizadevamo, da se osvobodimo, tem bolj občutimo svojo sla-bost. Naše hotenje in naše srce je nečisto. Življenje nam je prežeto s sebičnostjo in grehom, pa hrepenimo za odpušča-njem, čistostjo in svobodo. Kaj lahko storimo, da bi dosegli popolnost in skladnost z Bogom? PK 30.1

Potreben nam je mir — odpuščanje greha, božanski mir in ljubezen v srcu. Tega ne moremo dobiti ne z denarjem, ne z razumom in ne z modrostjo, vendar nam to ponuja Bog kot svoboden dar milosti, »brez denarja in brez plačila.« (Iz. 55,1.) Ti darovi bodo naši, samo če želimo iztegniti roko in jih vzeti. Gospod pravi: »Če so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg; če so rdeči kot bager, bodo beli kakor volna!« (Iz. 1, 18. ) »Dam vam novo srce, novega duha vam vlijem v vašo notranjost.« (Ezek. 36, 26. ) PK 30.2

Mi smo priznali svoje grehe, jih zapustili in se odločili izročiti Bogu. Pojdimo torej sedaj k njemu in ga prosimo, da nas očisti grehov in nam da novo srce. Bodite prepričani, da bo to storil, kar nam je obljubil. V času bivanja na zemlji je Zveličar učil, da postanejo darovi, ki nam jih je obljubil, naša last, če jih z vero sprejmemo. Jezus je ozdravil bolezni vsakogar, ki je veroval v njegovo nadnaravno moč. Takšnim je pomagal v vidnih stvareh, s čimer jim je vlival zaupanje v to, kar se ne vidi, naučil jih je verovati v Božjo moč odpuščanja grehov. To se je jasno pokazalo pri ozdravljenju mrtvoudnega: »’Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast na zem- lji odpuščati grehe’ — reče tedaj mrtvoudnemu — vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom! ‘« (Mat. 9, 6. ) O Kristusovih čudežih govori evangelist Janez tako: »Ti (čudeži) pa so zapisani, da bi vi verovali, da je Jezus — Kristus, Sin Božji, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu.« (Jan. 20, 31. ) PK 30.3

Iz enostavnih poročil Svetega pisma o tem, kako je Jezus ozdravil bolne, se lahko naučimo verovati v Zveličarja, če želimo dobiti odpuščanje grehov. Proučimo poročilo o ozdravljenju mrtvoudnega v Betsaidi. Pred seboj imamo si-romašnega človeka, ki je brez moči. Že 38 let je bolan in ne more uporabljati svojih udov. Vendar mu pravi Jezus: »Vsta-ni, vzemi svojo posteljo in pojdi!« Bolnik bi bil na to lahko rekel »Gospod, če hočeš, me ozdravi in poslušal te bom.« Vendar ni ničesar rekel, marveč je enostavno zaupal v Kristusove besede, veroval je, da je zdrav, in se takoj dvignil s svoje poslelje. Želel je hoditi in shodil je. To je storil na Krislusov ukaz in Bog mu je dal moči, da je popolnoma ozdravel. PK 31.1

Kot grešniki smo tudi mi v podobnem položaju. Ne moremo se očistiti prejšnjih grehov, niti obnoviti ali posvetiti svojega srca. Toda Bog nam obljublja, da bo to storil po Kristusu. V to obljubo moramo verovati. Priznati moramo svoje grehe, se izročiti Bogu in mu služiti. Kakor hitro to storimo, bo on izpolnil svojo obljubo. Če verujemo njegovi obljubi, da nas bo očistil grehov in jih nam oprostil, bo Bog uresničil naše verovanje. Tudi nas bo ozdravil naših grehov in bolezni kot mrtvoudnega. Vse je torej odvisno od naše vere. PK 31.2

Ne čakaj, da boš občutil da si zdrav, marveč reci: »Ve-rujem, da je to resnica, vandar ne zato, ker to občutim, temveč zato, ker je Bog obljubil.« PK 31.3

Jezus pravi: »Kar koli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in vse se vam bo zgodilo!« (Marko 11, 24. ) Toda ta obljuba je dana pod pogojem, da molimo po Božji volji. A Božja volja je, da nas očisti greha, napravi za svoje otroke in nas usposobi za sveto življenje. Zato moramo moliti in čvrsto verovati, da bomo sprejeli. Dalje se moramo Bogu zahvaliti, ker smo sprejeli to, za kar smo prosili. Naša prednost je, da stopimo pred Kristusa in stojimo pred zakonom čisti od greha, brez sramote in slabe vesti. »Zatorej ni zdaj nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu.« (Rimlj. 1.) PK 31.4

»Ker veste, da niste z minljivimi rečmi, s srebrom ali zlatom, odkupljeni iz svojega praznega življenja... marveč z dragoceno krvjo Kristusa kot nedolžnega in brezmadežnega Jagnjeta.« (1. Petr. 1, 18. 19. ) Ko verujemo v Boga, se v našem srcu začne novo življenje po Svetem Duhu. Mi smo kot otrok, rojen v Božji družini, katerega on ljubi enako kot svojega Sina. PK 32.1

Če ste se izročili Kristusu, ne vračajte se nazaj, od njega ne odstopajte, marveč pričajte vsak dan: »Pripadam Kristusu, ker sem se mu popolnoma izročil!« Molite, da vam da svojega Duha in vas obdrži v svoji milosti. Ker ste s popolno predanostjo in vero v Boga postali njegovi otroci, tudi živite v njem. Apostol pravi: »Kakor ste torej Gospoda Kristusa Jezusa sprejeli, tako v njem živite!« (Kol. 2, 6. ) PK 32.2

Nekateri so mišljenja, da ne morejo prej prositi za bla-goslove, če ne gredo prej skozi preizkušnje in tako Gospodu dokažejo, da so se spremenili. Tega Bog ne zahteva. Lahko namreč takoj pridejo k njemu. V njihovi slabosti jim je potrebna Božja milost in njegov Duh, ker se sicer ne bi mogli upreti grehu. H Kristusu moramo priti takšni, kakšni smo, grešni, slabotni in odvisni. Pred njega lahko stopimo z vsemi svojimi slabostmi in grehi ter mu pademo spokorniško pred noge. Tedaj nas bo objel s svojo ljubeznijo, nam obvezal rane in nas očistil sleherne nečistosti. PK 32.3

Tisoči so v zmoti, ker ne verujejo, da jim bo Bog osebno odpustil grehe. Ne verujejo v Božjo besedo. Ta, ki je izpolnil postavljene pogoje, bo znal tudi ceniti spoznanje, da mu je odpuščen vsak greh. Ne dvomi v to, da je Bog pri teh obljubah mislil tudi nate! One veljajo za vsakega prestopnika, ki se iskreno kesa. Moč in milost sprejemamo po Kristusu. Bog ju daje po svojih angelih vsaki verni duši. Nihče namreč ni tako grešen, da pri Jezusu, ki je umrl za nas vse, ne bi mogel najti moči, čistosti in pravičnosti. Kristus želi z vsakega sleči z grehi umazano obleko in ga obleči v belo obleko pravičnosti. Ne želi, da bi grešnik umrl, ampak, da živi. PK 32.4

Bog ne postopa z nami tako, kot mi smrtni ljudje posto-pamo drug z drugim. Njegove misli so misli usmiljenosti, ljubezni in iskrenega sožalja. On pravi: »Naj zapusti brezbožnež svojo pot in hudobnež svoje misli. Naj se vrne h Gospodu, in se ga bo usmilil, in k našemu Bogu, ker obilno odpušča.« (Iz. 55, 7. ) »Pometem tvoje prestopke kakor oblak in tvoje grehe kakor meglice. Vrni se k meni, ker te odku-pim!« (Iz. 44, 22. ) PK 32.5

»Kajti ni mi pogodu smrt tega, ki naj umre, govori vse mogočni Gospod. Spreobrnite se torej, da boste živeli!« (Ezek. 18, 32. ) Satan je vedno pripravljen, da nas prikrajša prekrasnih Božjih obljub. Hotel bi nam vzeti zadnjo iskrico upanja, zadnji svetlobni žarek, če bi to le dovolili. Ne poslušaj ga, marveč mu reci: Jezus je umrl zato, da bi jaz živel! Njegova ljubezen do mene ne bo dovolila, da propadem. Moj nebeški Oče je usmiljen. Čeravno sem zlorabljal njegovo ljubezen in prezrl njegov blagoslov, bom vendarle šel k svojemu Očetu in mu rekel: »Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj: nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega svojih najemnikov.« (Luk. 15, 18. 19. ) A naslednje besede nam kažejo, kako je oče sprejel svojega izgubljenega sina: »Ko pa je bil še daleč, ga je zagledal njegov oče in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil.« (Luk. 15, 20. ) PK 33.1

Toda tudi ta zelo ganljiva prispodoba nam ne more niti približno opisati nepopisne usmiljenosti nebeškega Očeta. Gospod pravi o svoji ljubezni, ki jo ima do nas: »Z večno ljubeznijo te ljubim; zato sem ti tako dolgo ohranil svojo milost.« (Jerem. 31, 3. ) Oče vzdihuje za grešnikom, ko je ta še daleč od njegove hiše in v tujini razsipava svoje imetje. Vsaka želja, ki nas priganja, naj se obrnemo k Bogu, je glas Svetega Duha, ki opominja in prosi izgubljenega sina, naj se vrne k Očetu. To je glas, ki ga želi približati Očetovemu srcu, ki je polno ljubezni tudi zanj. PK 33.2

Ali lahko dvomimo v to spričo tolikih dragocenih obljub iz Svetega pisma? Mar lahko pomislimo, da bo Bog odrinil siromašne, grešne ljudi, ki se spokorniško vržejo pred nje-gove noge z željo, da se vrnejo k njemu in zapuste svoje grehe? Odvrzimo takšne misli! Ničesar za nas ni bolj škodljivo kot takšna misel o našem nebeškem Očetu. On sovraži greh, a ljubi grešnika, in je sam sebe dal v Kristusu, da bi bili vsi rešeni, ki to želijo in uživali polnoto blaženosti v kraljestvu svetlobe. Bi li lahko bolj prepričljivo in iz srca izrazil svojo ljubezen do nas, kot je to storil z besedami: »Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim!« (Iz. 49, 15. ) PK 33.3

O ti, ki dvomiš, ti, ki obupuješ, poglej nanj! Jezus živi; on je tvoj posrednik. Zahvali se Bogu za podaritev njegovega Sina in ga prosi, da njegova smrt zate ne bi bila zaman. Danes te kliče in ti govori njegov Sveti Duh. Izroči popolnoma Kristusu svoje srce in on te bo blagoslovil! PK 34.1

Pri branju Božjih obljub občutimo izžarevanje ljubezni in usmiljenosti. Očetovo srce hrepeni v svoji nepopisni lju-bezni in brezmejnem sožalju po sprejemu grešnika. »Zakaj v tem imamo odrešenje po njegovi krvi, odpuščenje grehov, po bogastvu njegove milosti.« (Efež. 1, 7. ) Samo čvrsto veruj, da ti bo Bog pomagal in v tebi oblikoval svoje obličje! Če se približaš Bogu, mu priznaš svoje grehe in se spokoriš, se ti bo tudi on približal v svoji božanski usmiljenosti in ti odpustil. PK 34.2