Pot H Kristusu

Poglavje 5—Izročitev

Bog je obljubil: »Če me boste iskali, me boste našli. Da, iščite me z vsem svojim srcem, in dal se vam bom najti, go-vori Gospod.« (Jerem. 29, 13. 14. ) PK 26.1

Moramo se izročiti Bogu z vsem srcem, da bi nastopila sprememba, ki bo povzročila, da postanemo Bogu podobni. Z našo grešno naravo smo se popolnoma odtujili od Boga. Sveti Duh točno opisuje naše stanje s temi besedami: »Tudi vas, ki ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov.« (Ef. 2, 1. ) »Vsa bolna je glava, vse hiravo je srce; od podplatov do glave ni nič zdravega na njem.« (Iz. 1, 5. 6. ) Satan nas drži v svoji mreži, ker nas »ima ujete, da delamo po njegovi volji!« (2. Tim. 2, 26. ) Bog nas želi osvoboditi iz te mreže. Odpustil nam bo grehe, a ker to zahteva popolno spremembo našega bitja, se moramo popolnoma njemu izročiti. PK 26.2

Boj s samim seboj je največji boj, ki se je sploh kdaj vodil. Odreči se samemu sebi, podrediti Božji volji vse svoje bitje zahteva težke napore; človek se mora ponižati pred Bo gom, da bi se na novo rodil v svetosti. PK 26.3

Božje kraljestvo ni osnovano na slepi pokorščini, n? nerazumnem prisiljevanju, čeravno si Satan na vso moč pri zadeva, da nas prepriča o tem. Ne! Ono je osnovano na razumu in vesti. Stvarnikov poziv svojemu stvarstvu se glasi: »Pri-dite, pravdajmo se, govori Gospod!« (Iz. 1, 18. ) On nikogar ne sili. Od nas ne sprejema izkazane časti, katero ne izkažemo prostovoljno. Prisiljena podrejenost bi bila ovira za razvoj razuma in volje, ker bi iz ljudi naredila stroje. Vendar to ni Stvarnikov namen. On želi, da človek doseže čim večjo popolnost. Pred nas je dal največje blogoslove, katere je moč doseči samo z njegovo milostjo. Poziva nas, naj mu izročimo svoj »jaz«, da bi lahko dokončal svoje delo v nas. Torej je od nas odvisno, bomo li izbrali suženjstvo grehu ali čudovito svobodo Božjih otrok. PK 26.4

V svoji izročitvi Bogu se moramo odreči vsemu temu, kar nas utegne ločiti od Boga. Zato Zveličar pravi: »Tako torej nobeden izmed vas, kateri se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec!« (Luk. 14, 33. ) Zapustiti moramo vse, kar bi lahko ločilo naše srce od Boga. Bogastvo je za mnoge ljudi malik. Ljubezen do denarja, želja po bogastvu sta zlati verigi, s katerima jih Satan vklene. Drugi se zopet trudijo za to, da uživajo spoštovanje in posvetno čast. Za nekatere je življenjski cilj osebna spokojnost in biti osvobojen pred vsako odgovornostjo. Toda ti suženjski okovi morajo biti strti. Ne moremo namreč pripadati polovico Bogu, a polovico svetu. Božji otroci smo lahko samo takrat, če pripadamo Bogu. Mnogi ljudje trdijo, da služijo Bogu, a si vendar prizadevajo z lastno močjo izpolnjevati Božje zapovedi in iz sebe oblikovati popolno in sveto bitje. Njihova srca še niso ganjena z globoko Kristusovo ljubeznijo; vendar skušajo izpolnili dolžnosti, ki jim jih Bog nalaga, da bi si pridobili nebesa. Takšna vera je brez vsake vrednosti. Toda, če je Kristus že prišel v naše srce, ga bo napolnil z ljubeznijo, veseljem, da smo z njim v zvezi in bo potem nemogoče, da bi se ločili od njega. Ko gledamo nanj, borno pozabili nase. Kristusova ljubezen bo postala vir našega življenja in dela. Če smo v svojem srcu občutili vsaj nekaj od iskrene ljubezni Vzdrževalca vsega, ne bomo vprašali po tistem, kar bi bilo najmanj zahtevno, da bi izpolnili Božje zapovedi; tudi se ne bomo zadovoljili z najnižjo stopnjo pobožnosti, marveč bomo hrepeneli, da bi bili v popolni skladnosti z voljo našega Zveličarja. Pripravljeni bomo tudi vse žrtvovati in pokazati živo zanimanje, ki bo v skladnosti z obljubljeno slavo. Priznavanje Kristusa brez globlje ljubezni do njega je samo prazno govorjenje, gola formalnost, težak suženjski jarem. PK 27.1

Mar mislimo, da je prevelika žrtev, darovati vse za Go-spoda? Vsakdo se naj vpraša: Kaj je Kristus dal zame? Božji Sin je dal vse za našo odrešitev: svojo ljubezen, svoje trpljenje, svoje življenje. Ali je mogoče, da mi kot nevredni predmeti te velike ljubezni od njega oddaljujemo svoje srce? V vsakem trenutku svojega življenja smo uživali blagoslov njegove milosti; ravno zaradi tega ne moremo popolnoma ra-zumeti globoko nevednost in nepopisno bedo, katere nas je rešil. PK 27.2

Ali se lahko ozremo nanj, katerega so križala naša hu-dobna dela in potem prezreti tolikšno ljubezen in takšno žrtev? Se li spominjamo ponižanj, ki jih je prenašal Gospod slave; mar potem še lahko godrnjamo, ker lahko samo z borbo in samoodpovedjo dobimo večno življenje? PK 28.1

Ponosno srce se sprašuje: Zakaj se moram ponižati in spokoriti, še preden me bo Bog sprejel? Prosim vas, poglejte na Kristusa! On je bil brez greha, in ne le to, on je bil Kralj nebes, toda iz ljubezni do grešnega človeštva je prišel na ta svet, da nas reši smrti. »Zato, ker je svoje življenje dal v smrt in bil prištet med hudodelce, medtem ko je nosil grehe mnogih in prosil za hudodelce.« (Iz. 53, 12. ) PK 28.2

Kaj žrtvujemo mi, četudi bi vse dali? Z grehom omade-ževano srce, ki ga mora Jezus očistiti s svojo krvjo in rešiti s svojo neprecenljivo ljubeznijo! In vendar se ljudje obotavljajo darovati to žrtev! Sramujem se, da slišim in sramujem se, da pišem kaj takega! PK 28.3

Bog ne zahteva, da žrtvujemo nekaj, kar nam je v dobro. Vse karkoli on dela, dela v prid svojih otrok. O, ko bi vsi tisti, ki še niso izbrali Kristusa, mogli uvideti, da jim on lahko da boljše in številnejše dobrine, kot si jih sami iščejo. Človek dela samemu sebi največjo krivico, ko misli in postopa v nasprotju z Božjo voljo. Pravega veselja ni moč najti na prepovedanih poteh, prepovedanih od tega, ki ve, kaj je za nas dobro, in ki svojim želi le to, kar je zanje najboljše. Pot grešnika je pot bede in večne smrti. PK 28.4

V veliki zmoti smo, če mislimo, da je Bogu prijetno, ka-dar njegovi otroci trpe. Vsa nebesa se zanimajo za srečo ljudi. Naš nebeski Oče ne želi svojemu stvarstvu prikrajšati pozemske radosti. Njegove zapovedi nam narekujejo, da pre-magujemo samo tiste želje, ki nam lahko prineso bedo in razočaranja, nas spravijo v nesrečo že v tem življenju in zapto vrata nebes in sreče. Zveličar sveta sprejema Hudi ta-ke, kakršni so, z vsemi njihovimi potrebami, pomanjklji-vostmi in slabostmi. On nas želi ne le očistiti s svojo krvjo in rešit greha, marveč tudi zadovoljiti vroče želje vseh teh, ki vzamejo nase njegov jarem in njegovo breme. Dal bo pokoj in mir vsem, ki ga iščejo zaradi kruha življenja. On zahteva, da izvršujemo tiste dolžnosti, ki bodo naše pozemske korake usmerile k nebeškim blaženostim, katere pa neposlušni ne bo-do nikoli dosegli. Pravo srečno življenje je v tem, da v nas prebiva Jezus, upanje slave. PK 28.5

Veliko jih je, ki sprašujejo: Le kako se lahko popolnoma izročim Bogu? Vi želite, vendar tega ne morete s svojo močjo uresničiti, ker ste brez moči in slabi, prežeti z dvomom in navadami grešnega življenja. Vse vaše obljube in odločitve so sezidane na pesku. Ne morete obrzdati svojih misli, stra-sti in želja. Neizpolnjene obljube in neizvršene zaobljube so omajale vaše zaupanje v osebno iskrenost; izgubili ste pogum in mislite, da vas Bog ne more sprejeti. In vendar ni potrebno obupavati. Najprej morate spoznati pravo moč volje. Ona je glavna moč človekove osebnosti; je ta, ki odloča in izbira. Vse je odvisno od volje. Bog je dal človeku sposobnost in možnost, da sam izbira; od nas je torej odvisno, če bomo to izkoristili tako kot je potrebno. Res je, da ne moremo spremeniti svojega srca, tudi ne moremo z lastno močjo ljubiti Boga; toda od naše svobodne volje je odvisno, če mu bomo služili. Lahko mu izročimo svojo voljo, ker bo on le tedaj lahko storil, da bo naše hotenje in delo po njegovi volji. Tedaj se bo vse naše bitje podredilo Kristusovemu Duhu; vsa naša ljubezen bo usmerjena k Božjemu Sinu in živeli bomo v popolni skladnosti z njim. PK 29.1

Če samo hrepenimo po dobroti in svetosti, upamo in ča-kamo, da postanemo kristjani, a se še nikdar nismo odločili Bogu izročiti svoje volje, nismo storili še ničesar in se bomo za večno pogubili. PK 29.2

Če svojo voljo vadimo, potem bo v našem življenju nastala popolna sprememba. Če svojo voljo popolnoma izročimo Kristusu, se bomo združili z močjo, ki presega vsako moč in krepost. Dobili bomo moč od zgoraj, da bi ostali vztrajni, vsak dan se bomo znova izročali Bogu in lahko vodili novo življenje, življenje vere. PK 29.3