Pot H Kristusu

Posvečenje

Bog je obljubil: »Iskali me boste in me boste našli. 43 Ko me boste iskali z vsem srcem.« (Jeremija 29,13) PhK14 47.1

Bogu moramo izročiti celotno srce, sicer se v nas nikoli ne bo obnovila njegova podoba. Po naravi smo odtujeni Bogu. Sveti Duh opisuje naše stanje z besedami: »Mrtvi zaradi prestopkov in grehov.« (Efežanom 2,1) »Glava je vsa razbolela, srce je vse oslabelo. Od podplata na nogi do glave ni nič zdravega na njem.« (Izaija 1,5.6) Satan nas trdno drži v svoji pasti, ko nas je bil ujel, da bi po nas uresničeval svojo voljo. (2. Timoteju 2,26) Bog nas želi ozdraviti in osvoboditi. Ker pa to zahteva popolno spremembo in obnovitev naše celotne narave, se mu moramo popolnoma izročiti. PhK14 47.2

Boj s samim seboj je največji boj, ki se je kdaj bil. Odreči se samemu sebi in vse podrediti Božji volji zahteva boj; toda človek se mora ponižati pred Bogom, preden je lahko obnovljen in postane svet. PhK14 47.3

Božja vladavina ne temelji na slepi pokorščini in nerazumnem omejevanju, kakor si Satan to prizadeva prikazati. Nagovarja razum in vest. Stvarnikovo vabilo njegovemu stvarstvu se glasi: »Pridite, pravdajmo se.« (Izaija 1,18) Bog nikogar ne sili. Ne more sprejeti spoštovanja, ki ni prostovoljno in zavestno. Izsiljena podrejenost bi ovirala vsak pravi razvoj uma ali značaja 44 - ljudi bi naredila za avtomate. Vendar to ni Stvarnikov namen. Želi, da bi človek, kronsko delo njegove ustvarjalne moči, dosegel najvišji možni razvoj. Pred nas je postavil vrhunec blagoslova, h kateremu nas želi pri peljati po milosti. Vabi nas, naj se mu izročimo, da bi v nas udejanjal svojo voljo. Na nas je, da si izberemo, ali se želimo osvoboditi od sužnosti grehu in se udeležiti slavne svobode Božjih otrok. PhK14 47.4

13 Ko se izročamo Bogu, se moramo neizogibno odreči vsemu, kar bi nas lahko ločilo od njega. Zato Zveličar pravi: »Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« (Luka 14,33) Opustiti moramo vse, kar bi lahko odvrnilo naše srce od Boga. Bogastvo je malik mnogih. Lju bežen do denarja in želja po bogastvu je zlata veriga, s katero jih ima Satan privezane. Drugi pa častijo sloves in posvetno čast. Za nekatere je malik življenje sebične udobnosti in neobremenjenost z odgovornostmi. Toda ti suženjski okovi morajo biti pretrgani. Ne moremo napol pripadati Gospodu, napol pa svetu. Nismo Božji otroci, če to nismo popolnoma. PhK14 48.1

Mnogi trdijo, da služijo Bogu, vendar si s svojo močjo prizadevajo spolnjevati njegov zakon in izoblikovati popoln značaj ter zagotoviti zveličanje. Globoko dojemanje Kristusove ljubezni še ni ganilo njihovega srca; vendar skušajo izpolniti dolžnosti krščanskega življenja kakor to, kar Bog zahteva od njih, da bi si zaslužili nebesa. Takšna vera nima vrednosti. Ko Kristus živi v srcu, bo to tako polno njegove ljubezni in veselja občestva z njim, da se ga bo trdno oprijelo. Z gledanjem nanj bomo pozabili nase. Ljubezen do Kristusa bo postala spodbuda za delovanje. Kateri čutijo priganjajočo Božjo ljubezen, se ne sprašujejo, kako malo naj naredijo, da bi izpolnili Božje zahteve; ne sprašujejo po najnižjem merilu, marveč hrepenijo po popolni skladnosti z Odrešenikovo voljo. Iskreno mu želijo izročiti vse in kažejo zanimanje, ki je sorazmerno vrednosti cilja h kateremu težijo. Izpoved vere v Kristusa brez globoke ljubezni je zgolj prazno govoričenje, goli formalizem in težko garanje. PhK14 48.2

Ali menite, da je prevelika žrtev vse izročiti Kristusu? Vprašajte se: »Kaj je Božji Sin dal zame?« Dal je vse, da bi nas odkupil: svoje življenje, ljubezen in trpljenje. Ali PhK14 49.1