Veliki Spopad

Uvod

Pred nastankom greha je Adam užival neposredno občestvo s svojim Stvarnikom. Ko se je človek zaradi greha ločil od Boga, je bila človeštvu odvzeta ta velika prednost. Z načrtom zveličanja pa je bila odprta pot, po kateri so lahko prebivalci zemlje še vedno ohranjali stik z nebesi. Bog je bil povezan s človekom po svojem Duhu; izbranim služabnikom je podelil razodetje svoje božanske moči. “Od Boga so govorili ljudje, kakor jih je vodil Sveti Duh.” (2 Pt 1,21 CHR) VS 8.1

V prvih dva tisoč petsto letih človeške zgodovine ni bilo pisnega razodetja. Od Boga poučeni ljudje so prejeto znanje predajali drugim. Tako se je v naslednjih rodovih ohranjalo preko izročila, ki so ga očetje posredovali sinovom. Priprava za napisano besedo se je začela v Mojzesovem času; tako so navdihnjena razodetja bila zbrana v navdihnjeni knjigi. To delo se je nadaljevalo v dolgem obdobju tisoč šeststo let - od Mojzesa, zgodovinarja stvarjenja in zapovedi, do Janeza, pisca najbolj vzvišenih resnic evangelija. VS 8.2

Sveto pismo kaže na Boga kot svojega avtorja; vendar pa je bilo napisano s človeškimi rokami; raznolik slog v njegovih knjigah predstavlja značilnosti posameznih piscev. Razodete resnice so vse “od Boga navdihnjene”, (2 Tim 3,16) vendar so izražene s človeškimi besedami. Neskončni je po svojem Svetem Duhu razsvetlil misli in srca svojih služab-nikov. Dajal je sanje in prikazni, simbole in podobe; in tisti, ki jim je bila resnica tako razodeta, so sami ubesedili misli v človeški jezik. VS 8.3

Deset zapovedi je izgovoril sam Bog in jih tudi zapisal s svojo roko. So Božje, ne pa človeško delo. Toda Sveto pismo je z od Boga danimi resnicami, ki so izražene v človeškem jeziku, združitev Božjega in človeškega. Takšna združitev obstaja v Kristusovi naravi, ki je bil Božji Sin in Sin človekov. Tako se lahko tudi za Sveto pismo reče, kakor za Kristusa, da je “Beseda postala meso in je prebivala med nami”. (Jn 1,14) VS 9.1

Svetopisemske knjige so pisali v različnih obdobjih, in sicer ljudje različnih položajev in poklicev ter duševnih in duhovnih sposobnosti, zato predstavljajo široko slogovno raznolikost in tudi pestrost obravnavanih tem. Različnost je opaziti tudi v izražanju; tako je lahko ista resnica izpod peresa drugega pisca predstavljena bolj natančno. Ker pisci predstavljajo teme z različnih vidikov in stališč, lahko površen, nepozoren ali s predsodki obremenjen bralec v tej različnosti vidi protislovje, med tem ko skrben proučevalec z bistrim razumevanjem razpozna v njej temeljno skladnost. VS 9.2

Tako je resnica podana z različnih zornih kotov. Neki pisec je v skladu s svojo močjo zaznavanja in vrednotenja vzpostavil povsem drug vidik teme, kakor je to storil drugi; vsak pa je pod vodstvom Svetega Duha predstavil, kar se je najbolj vtisnilo v njegov um - v vsakem različni vidiki resnice a vendar v popolnem skladju z vsemi. Tako razodete resnice so združene, da bi tvorile popolno celoto, in prilagojene, da bi zadovoljile potrebe ljudi v vseh življenjskih okoliščinah in izkušnjah. VS 9.3

Bog želi sporočiti svojo resnico svetu po ljudeh. On sam jih je izbral po svojem Svetem Duhu in jih usposobil opravljati to delo. Vplival je na njihove misli, da so vedeli, kaj naj rečejo in kaj napišejo. Zaklad iz nebes je tako bil zaupan ljudem. Pričevanje je izraženo z nepopolnimi izrazi človeškega jezika, vendar ni zato nič manj Božje. Poslušni in verni Božji otrok zazna v njem slavo božanske moči, polno milosti in resnice. VS 9.4

Bog je v svoji besedi zaupal človeku znanje, ki je potrebno za zveličanje. Sveti spisi morajo biti sprejeti za zanesljivo in nezmotljivo razodetje njegove volje. So merilo značaja, razodetje naukov in preizkus izkušenj. “Vse Sveto pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in primeren za vsako dobro delo.” (2 Tim 3,16.17 EKU) VS 9.5

Vendar dejstvo, da je Bog razodel svojo voljo človeštvu po svoji besedi, ne izključuje nadaljnje navzočnosti in vodstva Svetega Duha. Ravno nasprotno. Zveličar je obljubil Svetega Duha, da bo odprl besedo njegovim služabnikom, jih poučil in usmeril njihov nauk. Ker pa je bil Božji Duh ta, ki je navdihnil Sveto pismo, je nemogoče, da bi lahko bil nauk Svetega Duha kadar koli v nasprotju s tistim v Božji besedi. VS 9.6

Sveti Duh ni bil dan - niti nikoli ne bo podeljen - kot nadomestek za Sveto pismo; saj Sveto pismo izrecno trdi, da je Božja beseda merilo, po katerem je treba preizkušati vse nauke in izkušnje. Apostol Janez pravi: “Ljubljeni, ne verujte vsakemu duhu, ampak presojajte duhove, ali so iz Boga; ker mnogo lažnivih prerokov je prišlo na svet.” (1 Jn 4,l) Izaija pa navaja: “Postave in pričevanja naj se oklepajo! Ako ne govore po tej besedi, ni zanje jutranje zarje.” (Iz 8,20 CHR) VS 9.7

Ljudje, ki se sklicujejo na svoje razsvet-ljenje in trdijo, da jim vodstvo Božje besede ni več potrebno, sramotijo delo Svetega Duha. Ravnajo se po občutkih, ki jih prepoznavajo kot Božji glas v duši. Vendar duh, ki jih vodi, ni Božji Duh. Takšno ravnanje in zanemarjanje Svetega pisma lahko vodi le v zmedo, zmoto in uničenje. To samo podpira cilje hudobnega. Služba Svetega Duha je življenjsko pomembna za Kristusovo cerkev. Zato je eden od Satanovih načrtov izrabiti napake skrajnežev in fanatikov, ki omalovažujejo delo Duha, in povzročiti, da Božje ljudstvo zanemari ta vir moči, ki ga je zagotovil Gospod. VS 10.1

Njegov Duh naj bi v skladu z Božjo besedo nadaljeval njegovo delo v času širjenja evangelija. Ko je skozi stoletja nastajalo Sveto pismo Stare in Nove zaveze, je Sveti Duh dalje ohranjal zvezo z umom posameznikov, vendar usklajeno z razodetji, ki bodo zajeta v Svetem kanonu. Samo Sveto pismo poroča, da so ljudje po Svetem Duhu sprejeli svarila, opomine, nasvete in navodila o stvareh, ki nikakor niso povezane z dajanjem Svetega pisma. Omenjeni so tudi preroki različnih obdobij, katerih govori niso zapisani. Na podoben način je po izoblikovanju kanona Svetega pisma Sveti Duh nadaljeval svoje delo razsvetljevanja, opozarjanja in tolažbe Božjih otrok. VS 10.2

Jezus je svojim učencem obljubil: “A Tolažnik Sveti Duh, ki ga bo poslal Oče v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Ko pa pride On, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici;... in vam bo oznanjal prihodnje reči.” (Jn 14,26; 16,13 EKU) Sveto pismo jasno uči, da obljube niso omejene le na apostolske dneve, temveč veljajo za Kristusovo cerkev v vseh časih. Zveličar zatrjuje svojim sledilcem; “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.” (Mt 28,20) Tudi Pavel izjavlja, da so bili darovi in razodevanje Svetega Duha dani v cerkvi, “da se sveti usposobijo za opravljanje poslanstva pri oblikovanju Kristusovega telesa, to vse dotlej, dokler vsi skupaj ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do svoje polne doraslosti v Kristusu.” (Ef 4,12.13 EKU) VS 10.3

Apostol je molil za verne v Efezu: “Naj vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, da duha modrosti in razodetja, da bi ga resnično spoznali. On naj razsvetli oči vašega srca, da bi doumeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je upanje njegove dediščine, ki jo daje svetim, kakšno neznansko moč, pač v skladu z njegovo brezmejno mogočnostjo, dobivamo od njega mi, ki verujemo.” (Ef 1,17-19 EKU) Pavel je prosil za delovanje Svetega Duha nad efeško cerkvijo, da bi razsvetlil njihov um in srce ter jih usposobil za razumevanje skrivnosti Božje svete besede. VS 10.4

Po čudovitem izlitju Svetega Duha na petdesetnico je Peter spodbujal ljudi k spokorjenju in krstu v Kristusovem imenu, da bi jim bilo odpuščeno. Rekel je: “In prejmete dar Svetega Duha. Kajti za vas velja ta obljuba in za vaše otroke in za vse, ki so še daleč, kolikor koli jih pokliče Gospod, naš Bog.” (Dej 2,38.39 CHR) VS 10.5

Gospod je po preroku Joelu obljubil po-sebno izlivanje svojega Duha, povezano s prizori velikega Božjega dne. (Jl 2,28 CHR) To prerokovanje se je delno izpolnilo z izli-vanjem Duha na petdesetnico. Popolnoma pa se bo izpolnilo v razodetju božanske milosti, ki bo spremljala dokončanje dela evangelija. VS 10.6

Veliki spopad med dobrim in zlim se bo stopnjeval do samega konca časa. Satanova jeza zoper Kristusovo cerkev je bila očitna v vseh časih. Bog pa je svojemu ljudstvu podaril svojo milost in Duha, da bi se lahko uprli močem hudobnega. Ko so Kristusovi apostoli razširili njegov evangelij po svetu in ga zapisali za vsa prihodnja obdobja, so prejeli posebno razsvetljenje Duha. Toda bolj ko se cerkev bliža svoji končni odrešitvi, z večjo močjo deluje Satan. Prišel je dol “z veliko jezo, ker ve, da ima malo časa”. (Raz 12,12) Delal bo “z vso močjo, z znamenji in lažnimi čudeži”. (2 Tes 2,9) Nekoč je bil najvišji med Božjimi angeli, sedaj pa je že šest tisoč let ta gospodar teme popolnoma predan delu prevare in uničenja. V končnem spopadu bo proti Božjemu ljudstvu uporabil vse svoje pridobljene veščine in zvitosti ter vso krutost, ki se je razvila v teh stoletnih spopadih. V tem nevarnem času naj Kristusovi sledilci prenesejo svetu svarilo o drugem Gospodovem prihodu, da bodo ljudje, ko bo prišel, pripravljeni stopiti predenj “brez madeža in brez hibe”. (2 Pt 3, 14 CHR) To je čas, ko je cerkvi prav tako kakor v dneh apostolov potrebna posebna božanska milost in moč. VS 10.7

Prizori dolgotrajnega spopada med dobrim in zlim so bili po razsvetljenju s Svetim Duhom pokazani piscu teh strani. Od časa do časa mi je bilo dovoljeno opazovati veliki spopad med Kristusom, Knezom življenja, Začetnikom odrešenja, in Satanom, knezom zla, začetnikom greha, prvim prestopnikom Božjih svetih zapovedi. Satan ne sovraži samo Kristusa, ampak tudi njegove sledilce. V vsej preteklosti lahko opazujemo isto sovraštvo tudi do načel Božjih zapovedi, iste prevare, s katerimi se laž predstavi kot resnica. Tako so človeške zapovedi izrinile Božje in je bilo človeštvo spodbujeno k češčenju stvarstva namesto Stvarnika. Satan se trudi napačno predstaviti Božji značaj. S tem povzroči, da ima človek napačno predstavo o Stvarniku ter nanj gleda s strahom in sovraštvom namesto z ljubeznijo. Prizadeva si odstraniti Božji zakon in spodbuja ljudi k misli, da so oproščeni njegovih zahtev. V vseh obdobjih je odločno preganjal vse, ki so se upali upirati njegovim prevaram, in sicer že v zgodovini očakov, prerokov, apostolov, mučencev in reformatorjev. VS 11.1

V velikem zadnjem spopadu bo Satan uporabil isto taktiko, pokazal bo istega duha in si prizadeval doseči isti cilj kakor v vseh preteklih obdobjih. To, kar je bilo, se bo ponovilo, vendar pa bo prihajajoč spopad takšen, kakršnega svet še ni videl. Satanove prevare bodo še bolj prekanjene, njegovi napadi še bolj odločni. Ko bi bilo mogoče, bi zapeljal tudi izvoljence. (Mr 13,22) VS 11.2

Najprej je Božji Duh razkril mojemu umu velike resnice njegove besede ter prizore preteklosti in prihodnosti. Potem mi je bilo ukazano, da druge seznanim s tem, kar mi je bilo tako razodeto - torej da opišem zgodovino spopada v preteklih obdobjih in jo predstavim zlasti tako, da osvetli hitro bližajoči se spopad v prihodnosti. V ta namen sem razvrstila dogodke iz cerkvene zgodovine tako, da bi razkrila, kako so bile v različnih obdobjih svetu dane velike resnice, kako so le-te razjezile Satana ter povzročile sovraštvo neposvečene cerkve in kako so se kljub temu ohranile s pričanjem tistih, ki “niso ljubili svojega življenja prav do smrti”. (Raz 12,11) VS 12.1

V teh zapisih lahko vidimo ponazoritev prihajajočega spopada. Če pričujoče besedilo beremo v luči Božje besede in z razsvetljenjem njegovega Duha, lahko v njem prepoznamo zlobne namere Hudobnega in nevarnosti, ki se jim bodo morali izogibati tisti, kateri želijo biti “brez hibe” pred Gospodom ob njegovem prihodu. VS 12.2

Veliki dogodki, ki so označili razvoj re-formacije v preteklih stoletjih, so zgodovinski dokazi, ki so dobro znani in splošno priznani v protestantskem svetu; so dejstva, ki jih nihče ne more zanikati. To zgodovino sem predstavila kratko in jedrnato, in sicer v skladu z namenom knjige, ki jo je treba vedno upoštevati. Dejstva so zapisana zgoščeno, kakor se je pač zdelo potrebno glede na pravilno razumevanje njihove uporabe. V nekaterih primerih, ko je zgodovinar razvrstil dogodke zelo razumljivo in pregledno ter jih tudi primerno povzel, so njegove besede citirane. Vendar v takšnih primerih imena avtorjev niso posebej navedena, saj navedki niso dani z namenom, da se navaja pisec ali ugledno ime, ampak zaradi zanesljivosti in učinkovitosti predstavljene tematike. Pri zapisovanju doživetij in pogledov tistih, ki so prenašali delo reformacije v današnji čas, je uporabljena podobna uporaba njihovih objavljenih del. VS 12.3

Prvotni namen te knjige ni predstaviti nove resnice o spopadih v preteklosti, ampak dejstva in načela, ki vplivajo na prihajajoče dogodke. Če te zapise opazujemo kot del spopada med silami luči in teme, dobijo nov pomen. Razsvetljujejo prihodnost in osvetljujejo pot tistih, ki bodo, kot reformatorji v preteklosti, poklicani, da kljub nevarnosti izgube materialnih dobrin pričajo “za Božjo besedo in za pričevanje Jezusa Kristusa”. (Raz 1,2) VS 12.4

Namen te knjige je razgrniti prizore velikega spopada med resnico in zmoto; razodeti Satanove zvijače in način, kako se jim je možno uspešno postaviti po robu; predstaviti zadovoljivo rešitev iz greha, osvetliti začetek greha in njegovo končno odstranitev, razsvetliti Božjo pravičnost in dobroto ter njegovo ravnanje z ljudmi in predstaviti sveto, nespremenljivo naravo njegovih zapovedi. Iskrena molitev pisateljice je, da bi se z vplivom pričujoče knjige ljudje lahko rešili pred močjo teme in postali deležniki “dediščine svetih v luči” (Kol 1,12 CHR) v slavo njemu, ki nas je ljubil in dal sebe za nas. VS 12.5

E. G. W.