Veliki Spopad

Poglavje 42—Spopad je končan

Ob koncu tisočletja se Jezus znova vrne na zemljo. Obdaja ga množica odrešenih in spremljajo ga angeli. Ko se spušča v čudovitem veličastvu, ukazuje mrtvim brezbožnikom, naj vstanejo, da prejmejo obsodbo. Vstaja ogromna množica, ki je ni mogoče prešteti, kakor je nemogoče prešteti morski pesek. Kako se razlikujejo od tistih, ki so vstali pri prvem vstajenju! Pravični so bili oblečeni v nesmrtno mladost in lepoto, na brezbožnih pa so sledi bolezni in smrti. VS 423.1

Sleherno oko v tej ogromni množici zre v slavo Božjega Sina. Brezbožni enoglasno vzklikajo: “Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!” Vendar jih k temu ne spodbuja ljubezen do Jezusa. Moč resnice je ta, ki zahteva te besede iz nenaklonjenih ustnic. Brezbožni prihajajo iz svojih grobov; njihovo sovraštvo do Kristusa in uporniški duh sta prav takšna kot takrat, ko so odšli vanje. Nimajo več nobenega časa milosti, v katerem bi odpravili slabosti svojega preteklega življenja. Sicer pa jim ponovna priložnost niti ne bi koristila. Celotno prestopniško življenje jim ni omehčalo srca. Četudi bi jim bil dan še en čas milosti, bi ga potratili, kakor so prvega s teptanjem Božjih zahtev in odkritim uporom proti Njemu. VS 423.2

Kristus se spušča na Oljsko goro, odkoder je pri vstajenju odšel v nebesa in kjer sta angela ponovila obljubo o njegovi vrnitvi. Prerok pravi: “Tedaj bo prišel GOSPOD, moj Bog, in vsi sveti bodo s teboj. Njegove noge stopijo tisti dan na Oljsko goro, ki je nasproti Jeruzalemu na jutranji strani, in Oljska gora se bo razklala. ... Velikanska dolina bo. GOSPOD bo kralj nad vso zemljo, tisti dan bo en GOSPOD in njegovo ime bo edino.” (Zah 14,5.4.9) Ko bo novi Jeruzalem v bleščečem sijaju prišel iz nebes, se bo spustil na očiščen prostor, ki je pripravljen na njegov sprejem, a Kristus bo stopi v Sveto mesto s svojim ljudstvom in angeli. VS 424.1

Tedaj se bo Satan pripravil za zadnji mogočni spopad za nadoblast. Načelnik zla je ubog in potrt, ker je ostal brez moči in ni mogel goljufati; ko je videl, da so brezbožni vstali od mrtvih in se postavili na njegovo stran, se mu je upanje povrnilo. Odločil se je, da se v velikem spopadu ne bo vdal. Vse vojske izgubljenih bo razvrstil pod svojo zastavo in si po njih prizadeval izpeljati svoj načrt. Brezbožni so Satanovi ujetniki. Ko so zatajili Kristusa, so sprejeli oblast uporniškega voditelja. Pripravljeni so sprejeti njegove predloge in izpeljati njegove zahteve. Sam ostaja zvest svoji prvotni zvijači, namreč tej, da se ne priznava za Satana. Trdi, da je knez, ki ima lastninsko pravico do sveta, a mu je bila ta dediščina protizakonito odvzeta. Preslepljenim podložnikom se predstavlja kot odrešenik in jim zagotavlja, da jih je njegova moč pripeljala iz grobov in da jih bo rešil najbolj surovega tiranstva. Kristusova navzočnost se je umaknila, Satanovi čudeži so potrdili njegove trditve. Slabotne je okrepčal in jih navdihnil s svojim duhom in močjo. Namerava jih popeljati v napad na šotorišče svetih in zavzeti Božje mesto. S peklensko vznesenostjo kaže na neštete milijone od mrtvih obujenih in trdi, da je kot njihov vodja dovolj močan, da bo premagal mesto in dobil nazaj svoj prestol s kraljestvom vred. VS 424.2

V tej veliki množici je veliko ljudi iz predpotopnega rodu, ki so dolgo živeli. To so ljudje visoke rasti in z ustvarjalnim umom, ki so se prepustili vodstvu padlih angelov in s tem posvetili vse svoje spretnosti in znanje poviševanju samih sebe. Njihova čudovita umetniška dela so vodila ljudi k malikovanju njihovih nadarjenosti, toda njihova krutost in hudobni izumi so oskrunili zemljo in popačili Božjo podobo ter povzročili, da se jih je Bog odločil zbrisati z obličja zemlje. Med množico so kralji in vojskovodje, ki so premagali narode, pogumni možje, ki nikoli niso zgubili boja, ošabni in stremuški vojaki, pred katerimi so trepetala kraljestva. Smrt ni spremenila teh doživljajev. Ko so prišli iz grobov, so se njihove misli nadaljevale prav tam, kjer so se pretrgale. Spodbujale so jih iste želje po zmagi, kakršne so vladale v njih, ko so padli v spopadu. VS 424.3

Satan se je posvetoval najprej s svojimi angeli, potem pa še s kralji, zmagovalci in mogočniki. Videli so, da je moč in številnost na njihovi strani, ter izjavili, da je armada v mestu majhna, če se primerja z njihovo, zato jih ne bo težko premagati. Naredili so načrt za zavzetje bogastva in slave novega Jeruzalema. Vsi so se takoj začeli pripravljati na spopad. Sijajni umetniki so izdelali bojne pripomočke. Vojaški poveljniki so urejali skupine vojakov v čete in oddelke. VS 424.4

Končno je izdano povelje za premik in nepreštevna množica se požene naprej. Odkar se je začela vojna na zemlji, ni bilo takšne armade. Nihče od zemeljskih zmagovalcev ni imel priložnosti vpoklicati takšne vojske, ki bi bila sestavljena iz moči vseh časov. Satan, najmogočnejši med vojaki, vodi sprednje čete in njegovi angeli združujejo svoje moči za končno bitko. Kralji in vojaki so v svojem spremstvu in množice hodijo za velikansko skupino; vsaka je pod svojim določenim vodjem. Z vojaško natančnostjo organizirane dolge vrste stopajo po razpokanem in hrapavem površju proti Božjemu mestu. Jezus ukaže zapreti vrata novega Jeruzalema, in Satanova vojska obkoli mesto ter se pripravi za napad. VS 424.5

Tedaj se Kristus znova pojavi pred sov-ražniki. Daleč nad mestom stoji povišani sveti prestol na podnožju iz bleščečega zlata. Na njem sedi Božji Sin, obdan z državljani svojega kraljestva. Noben jezik ne more opisati, noben čopič narisati Kristusove moči in veličastva. Božjega Sina zastira slava večnega Očeta. Sijaj njegove navzočnosti napolnjuje Božje mesto, žari iznad vrat in odseva po vsej zemlji. VS 425.1

Najbliže prestolu so tisti, ki so bili nekdaj najbolj vneti za Satanovo delo, in so se naenkrat, kakor iskra iz ognja, podali za Zveličarjem z globoko in vdano požrtvovalnostjo. Ob njih so tisti, ki so izpopolnili svoj značaj sredi hinavščine in nevere, in tisti, ki so spoštovali Božje zapovedi, ko jih je krščanski svet poteptal. Tam so tudi milijoni iz vseh stoletij, ki so pretrpeli mučeniško smrt za svojo vero. Za njimi pa “velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov ... pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje”. (Raz. 7,9) Njihov boj je končan in zmaga dobljena. Dokončali so tek in dosegli nagrado. Palmove veje v njihovih rokah simbolizirajo njihovo zmago, bela oblačila pa so znamenje neomadeževane Kristusove pravičnosti, ki je sedaj njihova. VS 425.2

Odrešeni pojo hvalnico, ki odmeva in doni skozi nebesni svod: “Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu!” (Raz 7,10) Angeli in serafi združujejo svoje glasove v češčenju. Ko so odrešenci zagledali Satanovo moč in škodoželjnost, so se zavedli bolj kakor kdaj prej, da poleg Kristusove moči ni nobene, po kateri lahko postanejo zmagovalci. V vsej tej sijajni množici ni nikogar, ki bi zveličanje pripisal sebi in razglašal, da ga je dosegel s svojo močjo in pobožnostjo. Nihče ne govori o tem, kaj je naredil ali pretrpel. Tema vsake pesmi in vsake himne je: Zveličanje našemu Bogu in Jagnjetu. VS 425.3

V navzočnosti zbranih prebivalcev zemlje in nebes je Božji Sin končno kronan. Sedaj, oblečen v največje veličastvo in moč, Kralj kraljev izreka obsodbo nad uporniki proti njegovi vladavini in pravično kaznuje vse, ki so prestopali njegove zapovedi in zatirali njegovo ljudstvo. Božji prerok pravi: “Zatem sem videl velik bel prestol in njega, ki je sedel na njem. Zemlja in nebo sta pobegnila izpred njegovega obličja in zanju ni bilo prostora. Nato sem videl umrle, velike in majhne, kako stojijo pred prestolom. In odprle so se knjige. Odprla pa se je tudi druga knjiga: knjiga življe-nja. Umrli so bili sojeni po tem, kar je bilo napisano v knjigah, po svojih delih.” (Raz. 20,11.12) VS 425.4

Brž ko se odpro spominske knjige in Jezus pogleda v brezbožnike, se ti zavedo slehernega greha, ki so ga kdaj storili. Spoznajo trenutek, ob katerem so njihove noge stopile s steze čistosti in svetosti. Zavedo se, kako daleč sta jih pripeljala ošabnost in upor v teptanju Božjih zapovedi. Zapeljive skušnjave, ki so jih spodbujale k popuščanju grehu, popačeni blagoslovi, zavrženi Božji poslanci, odklonjeni opomini, vpliv milosti, ki so ga trdovratna, nespokorjena srca zavračala - vse se je pokazalo kakor zapisano z ognjenimi črkami. VS 425.5

Nad prestolom se je prikazal križ; kakor v panoramskem pregledu so se videli prizori Adamove skušnjave in padca ter zaporedje dogodkov vzvišenega odrešitvenega načrta. Jasno so se upodobili sledeči prizori: skromno Zveličarjevo rojstvo, njegovo zemeljsko življenje ponižnosti in poslušnosti, njegov krst v Jordanu, njegov post, njegovo skušanje v puščavi in njegova javna služba, v kateri je razkrival ljudem najdragocenejše blagoslove. Nato njegovi dnevi, polni milostnih in sočutnih del ter neprespane noči zaradi molitev v gorski samoti in izbruhi zavisti, sovraštva in zlobe, s katerimi je bila poplačana njegova dobrota. A nazadnje grozne skrivnostne smrtne muke v Getsemaniju pod strašno težo grehov vsega sveta, njegova izdaja v roke morilske drhali, strašni dogodki noči groze, ko se ujetnik, ki so ga ljubljeni učenci kljub obljubi zapustili in se razbežali po jeruzalemskih ulicah, ni upiral, in kriki množic, med tem ko Božji Sin stoji pred Anom v palači velikega duhovnika, pred Pilatom v sodni dvorani, pred strahopetnim in krutim Herodom, zasmehovan, psovan, mučen in obsojen na smrt. VS 425.6

Sedaj se pred trepetajočo množico odkrijejo zadnji prizori: potrpežljivi Trpin stopa proti Golgoti, nebeški Knez visi na križu, ošabni duhovniki in zasmehujoča drhal se rogajo njegovim smrtnim mukam, nadnaravna tema, potres, pokanje skal in odprti grobovi, kar je označilo trenutek, ko je Odrešenik sveta izročil življenje. VS 426.1

To je bil strašen, a resničen prizor. Satan, njegovi angeli in podložniki se niso mogli obrniti od prikaza svojih del. Vsak je znova gledal svoje storjeno delo. Herod, ki je po-moril nedolžne otročiče v Betlehemu, da bi uničil Izraelovega kralja; podla Herodiada, ki je bila kriva za smrt Janeza Krstnika; slabič in hinavec Pilat; zasmehujoči vojaki in knezi ter pobesnela množica, ki vpije: “Njegova kri pridi na nas in na naše otroke!” - vsi ti gledajo grozoto svoje krivde. Zaman se poskušajo skriti pred božanskim veličastvom njegovega obličja, ki prekaša sončni sijaj, medtem ko odrešeni polagajo svoje krone pred Zveličarjeve noge in vzklikajo: “On je umrl zame!” VS 426.2

Med množico odkupljenih so Kristusovi apostoli, junaški Pavel, goreči Peter, ljubeči in ljubljeni Janez ter njihovi odkritosrčni bratje z množico mučencev vred. Zunaj obzidja so z vsemi nizkotnimi in gnusnimi stvarmi tisti, kateri so jih preganjali, zapirali in morili. Tam je Neron, zlobna in krvoločna pošast, ki gleda veselje in povišanje tistih, ki jih je nekoč mučil in se v njihovih neznosnih mukah naslajal s satansko radostjo. Tam je njegova mati, priča posledic lastnega dela. Vidi, kako so se hudobni vtisi značaja prenesli na njenega sina, kako je s svojim vplivom in zgledom spodbujala in razvijala v njem slabosti. Obrodile so sadove hudodelstva, ki so osupnili svet. VS 426.3

Tam so papeževi duhovniki in cerkveni dostojanstveniki, ki so se izdajali za Kristusove predstavnike, a so kljub temu uporabljali natezalnice, ječe in grmade, da bi nadzorovali vest Njegovega ljudstva. Tam so ošabni papeži, ki so se povišali na Božji prostor in si upali spremeniti zapovedi Najvišjega. Ti dozdevni cerkveni očetje morajo poravnati račun pred Bogom, vendar bi se temu prav radi izognili. Prepozno so spoznali, da je Mogočni ljubosumen na svoje zapovedi in nikakor ne bo izbrisal krivde. Šele sedaj so se naučili, da se Kristus enači s svojim trpečim ljudstvom; in dojemajo težo njegovih besed: “Kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.” (Mt 25,40) VS 426.4

Ves brezbožni svet stoji pred Božjim so-diščem, obtožen zaradi veleizdaje nebeške vladavine. Nima nikogar, da bi se zavzel za njegov primer; je brez izgovora; nad njim je izrečena kazen večne smrti. VS 427.1

Sedaj je jasno vsem, da plačilo za greh nista plemiška neodvisnost in večno življenje, temveč uničenje, poguba in smrt. Brezbožni spoznavajo, da so pogubljeni zaradi svojega uporniškega življenja. Neprimerljivo in večno vrednost slave so prezrli, ko jim je bila ponujena; a kako vredna se jim zdi sedaj. Mnogi od njih vpijejo: “Vse te stvari bi lahko imel, a sem jih zavrgel. O, čudna norost! Mir, srečo in čast sem zamenjal za ničevost, sramoto in obup.” Vsi se zavedajo, da je njihova izključitev iz nebes pravična. S svojim življenjem so izjavljali: “Nočemo, da bi ta zavladal nad nami.” (Lk 19,14) VS 427.2

Brezbožni kakor očarani gledajo kronanje Božjega Sina. V njegovih rokah vidijo plošči Božjih zapovedi, pravilnik, ki so ga prezirali in prestopali. Vidijo občudovanje, navdušenje in češčenje zveličanih. Medtem ko zvoki melodije donijo do ogromne množice zunaj mesta, vsi v en glas vzklikajo: “Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, Bog, vladar vsega. Pravična in resnična so tvoja pota, kralj narodov!” (Raz 15,3)in padajo na obraz, da bi se poklonili Knezu življenja. VS 427.3

Satan je videti kakor ohromel, ko gleda Kristusovo slavo in veličastvo. Nekdanji kerub, ki je nekoč zaslanjal Božjo slavo, se spominja, od kod je padel. Svetli seraf, “sin jutranje zarje”; kako je spremenjen, kako je padel! Za večno je izključen iz zbora, v katerem je nekoč užival čast. Sedaj vidi drugega angela v Očetovi bližini, oblečenega v Božjo slavo. Vidi, da je na Kristusovo glavo položil krono angel ljubke postave in veličastne drže. Vedel je, da bi lahko bil prav on ta angel s tako vzvišenim položajem. VS 427.4

Spomin ga vrne v domovino njegove ne-dolžnosti in čistosti, miru in zadovoljstva. Vse to je imel, dokler si ni dovolil godrnjati proti Bogu in zavidati Kristusu. Spomnil se je svojih obtožb, upora in prevar zaradi pridobivanja naklonjenosti in podpore pri angelih, svojega trdovratnega odklanjanja in brezbrižnosti za ponovno pridobivanje prvotnega položaja, ko mu je Bog ponujal odpuščanje. Vse je razločno stopalo predenj. Pregledal je svoje delovanje med ljudmi in njegove posledice: medsebojno sovraštvo ljudi, strašno uničevanje življenja, nastanek in padec kraljestev, prevrate presto-lov, dolge vrste uporov, bojev in revolucij. Spominja se svojega neprestanega priza-devanja, da bi nasprotoval Kristusovemu delu in potisnil človeka vse globlje v greh. Spoznal je, da njegovi peklenski nameni niso mogli uničiti nikogar, ki je zaupal v Jezusa. Ko je pogledal na svoje kraljestvo kot sad svojega dela, je videl samo neuspeh in pogubo. Napeljal je množice k veri, da bodo zlahka zavzeli Božje mesto; sam pa je vedel, da je to laž. V vsem velikem spopadu je bil vedno znova in znova premagan in prisiljen k vdaji. Zelo dobro je poznal moč in veličastvo Večnega. VS 427.5

Namen velikega upornika je bil vedno opravičiti samega sebe in dokazati, da je Božja vladavina kriva za upor. Za ta cilj je uporabljal vse moči svojega veleuma. Delal je preudarno in sistematično ter z velikim uspehom vodil velikanske množice, da so sprejele njegovo razlago velikega spopada, ki je tako dolgo trajal. Tisoče let je ta vodja zarote vsiljeval ponaredek za resnico. Sedaj je napočil čas, da bo upor končno zadušen ter bosta razkrita Satanova zgodovina in značaj. Ob zadnjem naporu, da bi vrgel Kristusa s prestola, uničil njegovo ljudstvo in zavzel Božje mesto, bo velegoljuf popolnoma razkrinkan. Njegovi pristaši bodo videli popoln propad svojega dela. Kristusovi sledilci in zvesti angeli bodo docela spoznali velikost njegovih spletk zoper Božjo vladavino. Postal bo predmet splošnega gnusa. VS 427.6

Satan je spoznal, da ga je njegov prosto-voljni upor onesposobil za nebesa. Svoje moči je uril za spopad z Bogom. Nebeški mir, čistost in skladnost bi mu povzročali neznosne muke. Njegove tožbe zoper Božjo milost in pravičnost so zdaj ovržene. Očitek, ki si ga je prizadeval vreči na Jahveja, se je vrnil nanj. Zato sedaj Satan pada na tla in priznava, da je pravično obsojen. VS 428.1

“Kdo se ne bi bal, Gospod, in ne slavil tvojega imena? Zakaj ti edini si svet.Vsi narodi bodo prišli in se poklonili pred tabo, ker so se razodele tvoje sodbe.” (Raz 15,4)Sleherno vprašanje o resnici in zmoti v dolgotrajnem spopadu je razčiščeno. Posledice upora in sadovi privrženosti Božjim zakonom so razločno vidni pred vsemi ustvarjenimi razumnimi bitji. Pred vsem vesoljem je pokazana razlika med Satanovim vplivom delovanja in Božjo vladavino. Satana je obsodilo njegovo lastno delo. Božja modrost, pravičnost in dobrota stojijo popolnoma opravičene. Vidi se, da je bilo njegovo ravnanje v velikem spopadu opravljeno zaradi večne blaginje njegovega ljudstva in blaginje vseh svetov, ki jih je ustvaril. “Hvalijo te naj, Gospod, vsa tvoja dela, in slave te naj tisti, ki jim izkazuješ milost.” (Ps 145,10 CHR) Zgodovina greha bo ostala vso večnost za pričo, da obstoj Božjih zapovedi zagotavlja srečo vseh ustvarjenih bitij. Vse vesolje, zvesti in nezvesti, imajo pred očmi vsa dejstva velikega spopada, zato enoglasno izjavljajo: “Pravična in resnična so tvoja pota, o Kralj narodov.” VS 428.2

Pred vesoljem je bila jasno predstavljena velika daritev, ki sta jo darovala Oče in Sin v človekovo korist. Napočil je čas, da Kristus zasede svoj pravi položaj in prejme poveličanje nad vsako kraljestvo, moč in ime. Zaradi veselja, ki ga je čakalo - namreč da bo mnogo sinov pripeljal v slavo - je pretrpel križ in zdržal sramoto. Čeprav sta bili sramota in bolečina nedojemljivo veliki, sta bila veselje in slava vendar večja. Gledal je na odrešene, ki so obnovljeni v njegovo podobo; vsako srce nosi popoln izraz božanstva in vsako obličje odseva podobo svojega Kralja. V njih vidi sad trpljenja svoje duše, zato je zadovoljen. Z glasom, ki ga slišijo zbrane množice pravičnih in brezbožnih, izjavlja: “Glejte očiščene z mojo krvjo! Za te sem trpel, zanje sem umrl, da bi lahko večno živeli v moji navzočnosti.” Ob prestolu so stali, oblečeni v bela oblačila in zapeli hvalnico: “Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, da prejme oblast in bogastvo, modrost in moč, čast, slavo in hvalo.” (Raz 5,12) VS 428.3

Čeprav je bil Satan prisiljen priznati Božjo pravičnost in se pokloniti Kristusovi vrhovni oblasti, je njegov značaj ostal nespremenjen. Njegov uporniški duh znova narašča kakor silna poplava. Napolnjen s srdom se odloča, da ne bo odstopil od velikega spopada. Nastopil je trenutek zadnje obupne bitke proti nebeškemu Kralju. Hiti k svojim pristašem in si jih prizadeva navdihniti s svojim srdom in jih navdušiti za takojšnji napad. Toda v neštetih milijonih, ki jih je bil zapeljal k uporu, nihče ne priznava njegove oblasti. Njegove moči ni več. Brezbožni so sicer jezni tako na Boga kakor na Satana; vendar se zavedajo, da je njihov položaj brez izhoda in se ne morejo bojevati z Jahvejem. Svoj srd usmerijo na Satana in njegove pomočnike, ki so mu pomagali pri varanju; z demonsko razjarjenostjo se zakadijo vanje. VS 429.1

Gospod pravi: “Ker si enačil svojo modrost z modrostjo bogov, zato, glej, bom pripeljal nadte tujce, najhujše med narodi. Izdrli bodo meče zoper lepoto tvoje modrosti in oskrunili tvoj sijaj. Pahnili te bodo v jamo: doletela te bo smrt pobitih v osrčju morij. Zaradi svojega obilnega trgovanja si postal poln nasilja in si grešil. Oskrunjenega te pahnem z Božje gore in kerub varuh te izžene izmed ognjenih kamnov. Tvoje srce se je prevzelo spričo tvoje lepote, zaradi svojega sijaja si spridil svojo modrost. Vrgel sem te na tla in te postavil pred kralje, da pasejo oči po tebi. Z obilico svojih krivd, s krivičnostjo pri svojem trgovanju si oskrunil svoja svetišča. Zato ukrešem ogenj iz tvoje srede, da te požre. Spremenim te v pepel na zemlji vpričo vseh, ki te gledajo. Vsi, ki so te poznali med narodi, se zgrozijo nad teboj. Grozota si postal in izginil za vselej!” (Ezk 28,6-8.16-19) VS 429.2

“Kajti vsak vojaški škorenj, ki hrupno ko-raka, in ogrinjalo, ki je prepojeno s krvjo, bo sežgano, bo hrana za ogenj. Kajti GOSPOD se je razsrdil na vse narode, se razjezil na vso njihovo vojsko, zaklel jih je, dal jih je v klanje. Na krivične bo dal deževati zanke, ogenj, žveplo in hudo nevihto, to je delež njihove čaše.” (Iz 9,4; 34,2; Ps 11,6) Ogenj pade z neba od Boga. Zemlja se odpre. V njeni globini skrito orožje pride na površino. Požirajoč plamen šviga iz vseh odprtih prepadov. Skale se vžgejo. Prišel je dan, ki gori kakor peč. Prvine se raztapljajo zaradi hude vročine, celo zemlja in dela na njej gore. (Mal 3,19; 2 Pt 3,10) Površje zemlje je videti kakor stopljena gmota - kakor da vre ogromno ognjeno jezero. Napočil je čas obsodbe in pogube brezbožnikov - “Kajti to je dan GOSPODOVEGA maščevanja, leto povračila za pravdo Siona.” (Iz 34,8) VS 429.3

Brezbožni prejmejo plačilo na zemlji. (Prg 11,31 CHR) “Kajti glej, pride dan, razžarjen kakor peč, in vsi predrzneži in vsi, ki delajo krivično, bodo strnje: dan, ki pride, jih bo sežgal, govori GOSPOD nad vojskami, ker ne bo pustil od njih ne koreninice ne vejice!” (Mal 3,19) Nekateri so uničeni v trenutku, drugi bodo trpeli nekaj dni. Vsakdo je kaznovan “po svojih delih”. Priznani grehi pravičnih so bili preneseni na Satana, zato on ne bo trpel samo za svoj upor, temveč tudi za grehe, v katere je zapeljal Božje ljudstvo. Njegova kazen bo večja od vseh drugih, ki jih je prevaral. Ko bodo uničene vse žrtve njegovih prevar, bo moral še dalje živeti in trpeti. Slednjič bodo v uničujočem ognju uničeni vsi brezbožni, korenina in mladike - Satan kot korenina, njegovi pristaši kot mladike. Opravljena je popolnoma zakonita kazen; zadoščeno je zahtevam pravičnosti; nebesa in zemlja gledajo vse to in priznavajo Jahvejevo pravičnost. VS 429.4

Satanovo uničevalno delo je za vedno končano. Šest tisoč let je izvrševal svojo voljo in napolnjeval zemljo z gorjem ter povzročal žalost vesolju. Vse stvarstvo je vzdihovalo in se mučilo. Sedaj so Božja stvarstva za vselej prosta njegove navzočnosti in skušnjav. “Vsa zemlja miruje in počiva, zagnala je vrisk.” (Iz 14,7) Vzklik slave in zmage prihaja iz vseh strani zvestega vesolja. Glas velike množice, glas mnogih voda in glas silnega grmenja se sliši in pravi: “Aleluja! Zakaj Gospod, naš Bog, vladar vsega, je začel kraljevati” (Raz 19,6) VS 430.1

Medtem ko je zemlja zavita v uničevalni ogenj, pravični varno prebivajo v svetem mestu. Druga smrt nima moči nad njimi, ki so vstali v prvem vstajenju. Bog, ki je za brezbožne požirajoč ogenj, je hkrati sonce in ščit za svoje ljudstvo. (Raz 20,6; Ps 84,11) VS 430.2

“Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več.” (Raz 21,1) Ogenj, ki je požrl brezbožne, je očistil zemljo. Odstranjena je vsaka sled prekletstva. Nikjer ne bo večnega pekla, ki bi odkupljene spominjal na strašne posledice greha. VS 430.3

Ostal bo samo en spomin. Naš Odrešenik bo za vselej nosil na sebi znamenja križanja. Na glavi, prsih, nogah in rokah bodo vidne samo brazgotine krutosti, ki jih je naredil greh. Prerok gleda Kristusovo slavo in pravi: “iz njegove roke mu izhajajo žarki, tam je skrivališče njegove moči.” (Hab 3,4) Iz njih je tekla kri, ki je spravila ljudi z Bogom; v njih je Zveličarjeva slava. Ker je “premogočen za rešenje” z odrešeniško daritvijo, je zmožen uporabiti pravičnost nad temi, ki so prezirali Božjo milost. Znamenja njegovega ponižanja so njegova najvišja čast. Brazgotine z Golgote bodo vso večnost kazale njegovo slavo in razglašale njegovo moč. VS 430.4

“In ti, stolp črede, grič hčere sionske, k tebi se bo vrnilo in prišlo prvotno vladarstvo, kraljestvo hčere jeruzalemske.” (Mih 4,8)Prišel je čas, po katerem so ljudje hre-peneli od tistega dne, ko je bil z ognjenim mečem izgnan iz raja prvi par - čas “odrešitve Božje lastnine”. (Ef 1,14 CHR) Vsa zemlja, ki je bila nekoč dana človeku za kraljestvo, pa mu jo je Satan odvzel s prevaro in jo tako dolgo držal v svoji oblasti, je sedaj po velikem načrtu zveličanja vrnjena pravemu gospodarju. Vrnjeno je vse, kar je bilo nekoč izgubljeno zaradi greha. “Kajti tako govori GOSPOD ... ki je upodobil zemljo in jo naredil, on jo je utrdil. Ni je ustvaril kot zmešnjavo, za bivanje jo je oblikoval.” (Iz 45,18) Ko je Bog tako pripravil zemljo, da bo prebivališče odrešenih, se je izpolnil njegov prvotni namen, ki ga je imel z njo. “Pravični bodo deželo podedovali, za vedno bodo v njej prebivali.” (Ps 37,29) VS 430.5

Mnogi se boje, da bi bila prihodnja de-diščina videti preveč materialna, zato simbolično tolmačijo prav tiste resnice, ki nas spodbujajo, da gledamo nanjo kot na svoj dom. Kristus je učencem zatrdil, da jim odhaja pripravit prebivališča v Očetovi hiši. Kdor sprejme nauke Božje besede, ne bo v popolni nevednosti glede nebeškega bivališča. Kajti “oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo”. (1 Kor 2,9) Človeški jezik ne ustreza za opisovanje nagrade pravičnih. Znana bo samo tistim, ki jo bodo videli. Noben omejen um ne more dojeti slave Božjega raja. VS 430.6

V Svetem pismu se dediščina svetih imenuje domovina. (Heb 11,14-16) Tam bo nebeški Pastir vodil svojo čredo k studencem žive vode. Drevo življenja rodi vsak mesec svoj sad, katerega listje je v ozdravljenje narodom. Tam so večni izviri, čisti kakor kristal, ob njih raste drevje, ki daje stezam, ki so pripravljene za Gospodove odrešence, senco. Tam so tudi prostrane ravnine, ki postopoma prehajajo v prelepe griče; Božje gore ponosno dvigajo svoje visoke vrhove. Na teh mirnih poljanah ob živih izvirih bo našlo svoje domove Božje ljudstvo, ki je bilo dolgo romar in tujec. VS 431.1

“Moje ljudstvo bo prebivalo v mirnem kraju, v varnih domovih in brezskrbnih po-čivališčih. V tvoji deželi ne bo več slišati o nasilju, ne o pustošenju in razdejanju v tvojih mejah. Svoja obzidja boš imenovala Odrešenje, svoja vrata Hvalnica. Zidali bodo hiše in v njih prebivali, zasajali vinograde in uživali njihov sad. Ne bodo zidali, drug pa prebival, ne bodo sadili, drug pa užival, kajti kakor so dnevi drevesa, bodo dnevi mojega ljudstva, moji izvoljenci bodo uživali delo svojih rok.” (Iz 32,18; 60,18; 65,21.22) VS 431.2

“Naj vriskata puščava in goljava, raduje naj se pustinja in naj cvete kakor narcisa. Namesto trnja bodo rastle ciprese, namesto kopriv bodo rastle mirte. Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem ... in majhen deček ju bo poganjal. Ne bodo škodovali ne uničevali na vsej moji sveti gori.” (Iz 35,1; 55,13; 11,6.9) VS 431.3

V nebeškem ozračju ne bo obstajala bolečina. Tam ne bo solz, pogrebnih spre-vodov, niti sledi žalosti. “In smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja ... Kajti prejšnje je minilo. In noben prebivalec ne bo več rekel: Bolan sem! Ljudstvo, ki bo tam prebivalo, bo oproščeno krivde.” (Raz 21,4; Iz 33,24) VS 431.4

Tam je novi Jeruzalem, prestolnica po-veličane nove zemlje, “Krasna krona boš v GOSPODOVI roki, kraljevski venec v roki svojega Boga. Njegov sijaj je bil podoben najdražjemu kamnu, kamnu, kakor je kristalni jaspis. Narodi bodo stopali v njegovi svetlobi in kralji zemlje bodo prinašali vanj svoj sijaj.” Gospod je rekel: “Radoval se bom z Jeruzalemom in se veselil nad svojim ljudstvom. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: “Glej, prebivališče Boga med ljudmi, prebival bo z njimi; in oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo med njimi, njihov Bog” (Iz 62,3; Raz 21,11.24; Iz 65,19; Raz 21,3 EKU) VS 432.1

V Božjem mestu ne bo noči. Nihče ne bo potreboval ali si želel počitka. Nihče se ne bo utrudil, ko bo izvrševal Božjo voljo in daroval hvalo njegovemu imenu. Vedno bomo čutili jutranjo svežino in dozdevalo se nam bo, da ne bo nikoli minila. “Ne bodo potrebovali ne luči svetilke ne sončne luči, kajti razsvetljeval jih bo Gospod Bog.” (Raz 22,5) Sončno luč bo nadomestila svetloba, ki ne bo slepila, a bo neprimerljivo svetlejša od današnjega opoldanskega sonca. Božja in Jagnjetova slava bo napolnjevala sveto mesto s svetlobo, ki ne bo nikoli obledela. Odrešeni bodo hodili v slavi svetlobe večnega dne. VS 432.2

“A svetišča nisem videl v njem, kajti Gospod, Bog, Vsegamogočni, je njegovo svetišče in Jagnje.” (Raz 21,22) Božje ljudstvo ima prednost vzdrževati odprto zvezo z Očetom in Sinom. “Zdaj namreč gledamo v zrcalu, nejasno.” (1 Kor 13,12 EKU ) Sedaj gledamo Božje obličje kakor v ogledalu, namreč v delih narave in v njegovem ravnanju z ljudmi; takrat pa ga bomo gledali iz obličja v obličje in nič nam ne bo zamračilo pogleda. Stali bomo v njegovi navzočnosti in gledali slavo njegovega obličja. VS 432.3

Tam bodo odkupljeni spoznali, kakor so bili spoznani. (1 Kor 13,12) Ljubezen in sočutje, ki ju je Bog vsadil v dušo, bosta tam prišla do najpopolnejšega in najslajšega izraza. Tam bo čista, sveta in skladna zveza med vsemi bitji, blaženimi angeli in zvestimi vseh časov, ki so oprali svoja oblačila v Jagnjetovi krvi, sveta vez, ki združuje celotno družino nebes in zemlje, (Ef 3,15) in ta bo pomagala ohranjati srečo odrešenih. VS 432.4

Tam bo nesmrtni um razmišljal z ne-minljivim navdušenjem o skrivnostih ustvarjalne moči in čudežih odrešeniške ljubezni. Tam ne bo krutega in zapeljivega sovražnika, da bi nas skušal, naj pozabimo Boga. Razvile se bodo vse sposobnosti in povečale vse moči. Pridobivanje znanja ne bo utrujalo ali slabilo moči. Lahko se bomo lotili največjega dela, uresničili svoje največje želje in dosegli največja hrepenenja. Toda še vedno bodo nove višine, ki jih bomo želeli doseči; novi čudeži za občudovanje; nove resnice, ki jih bomo želeli razumeti, in nove stvari, ki bodo zahtevale, da napnemo vse sile svojega uma, srca in telesa. VS 432.5

Vsi vesoljski zakladi bodo odrešenim na voljo za proučevanje. Ker bodo osvobojeni umrljivosti, bodo lahko odšli na oddaljene svetove - svetove, ki so drhteli, ko so opazovali človekovo trpljenje, a bodo radostno peli ob novici, da so ljudje odkupljeni. Otroci te zemlje bodo z nedo-povedljivim veseljem spoznavali radost in modrost brezgrešnih bitij. Lahko bodo uporabljali zakladnico znanja, ki so si ga ti pridobili skozi stoletja razmišljanja o Božjih mojstrovinah. Z neskaljenim pogledom bodo opazovali slavo stvarstva - sonc, zvezd in osončij, ki krožijo po svojem redu okrog prestola Božanstva. Na vsem stvarstvu, od najmanjšega do največjega, je napisano Stvarnikovo ime in v vseh se kaže bogastvo njegove moči. VS 432.6

Leta večnosti bodo vse bolj in bolj slavno razodevala Boga in Kristusa. Z izpopolnjevanjem znanja se bodo množile tudi ljubezen, spoštovanje in sreča. Bolj ko bo človek proučeval Boga, tem bolj bo občudoval njegov značaj. Ko bo Jezus odrešenim razkril bogastvo odrešitve in osupljive dosežke v velikem spopadu s Satanom, bo njihovo srce navdano s še gorečnejšo vdanostjo, in bodo še bolj prevzeti od veselja zaigrali na zlate harfe; in desettisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč novih glasov se bo združilo z njimi v mogočni hvalnici. VS 433.1

“In vse stvari, ki so na nebu, na zemlji, pod zemljo in na morju, in sploh vse, kar je v njih, sem slišal, kako so govorile: “Sedečemu na prestolu in Jagnjetu hvala in čast, slava in mogočnost na veke vekov!” (Raz 5,13) VS 433.2

Veliki spopad je končan. Greha in gre-šnikov ni več. Vse vesolje je čisto. Urav-novešeni so utripi srca v sreči in veselju v vsem vesolju. Od njega pa, ki je vse ustvaril, prihaja življenje, luč in veselje ter se razliva po neskončnem vesolju. Od najmanjšega atoma do največjega nebesnega telesa, vse živo in neživo stvarstvo v svoji neskaljeni lepoti in popolni radosti govori, da je Bog ljubezen. VS 433.3