Veliki Spopad

Poglavje 40—Osvoboditev Božjega ljudstva

Človeški zakoni bodo tistim, ki spoštujejo Božje zapovedi, odvzeli zaščito. Po raznih deželah se bo hkrati pojavilo gibanje za njihovo uničenje. Ko se bo približal z odlokom določeni čas, se bodo ljudje zarotili, da bodo iztrebili osovraženo sekto. Odločili se bodo čez noč opraviti odločni napad, ki bo za vedno pripravil k molku glas neujemanja in opomina. VS 406.1

Božji otroci - nekateri v celicah ječ, drugi skriti v osamljenih zavetjih po gozdovih in gorah - še vedno vpijejo po Božji zaščiti. Medtem se povsod za smrtonosno delo pripravljajo skupine oboroženih mož, ki jih spodbujajo čete hudobnih angelov. Prav tedaj, v času skrajne nevarnosti, se bo vmešal Izraelov Bog, da bo rešil izvoljene. Gospod je rekel: “Tedaj boste peli pesem kakor v noči, ko slavite praznik. Iz srca se boste veselili kakor tisti, ki se odpravljajo s piščalmi, da gredo na goro GOSPODOVO, k Skali Izraelovi. GOSPOD pa bo dal slišati svoj veličastni glas in pokazal svoj laket, ki se bo spuščal, s srdito pretnjo in s plamenom ognja, ki požira, z viharnim nalivom in s kameno točo.” (Iz 30,29.30) VS 406.2

Čete zlikovcev z zmagoslavnimi vzkliki, s posmehovanjem in preklinjanjem hitijo na svoj plen. Toda, glej, na zemljo pada gosta tema, temnejša od najtemnejše noči. Tedaj se čez vse nebo pojavi mavrica in odseva slavo z Božjega prestola. Zdi se, da obdaja skupino molivcev. Razbesnela drhal se nenadoma ustavi. Njihovi posmehljivi vzkliki umolknejo. Pozabijo na cilj svojega morilskega dela. S strašno slutnjo gledajo na simbol Božje zaveze in si želijo čim prej zbežati od njegovega silnega sijaja. VS 407.1

Božje ljudstvo sliši jasen in zvočen glas, ki pravi: “Poglejte!” Ko povzdignejo oči proti nebu, vidijo mavrico obljube. Črni in grozeči oblaki, ki so prekrivali nebeški svod, se razmaknejo, in kakor nekoč Štefan, ne da bi trenili z očmi, gledajo v nebo in vidijo Božjo slavo ter Sina človekovega, da sedi na svojem prestolu. Na njegovi božanski postavi opazijo sledove njegovega ponižanja, z njegovih ust pa slišijo prošnjo, ki jo pošilja k Očetu pred svetimi angeli: “Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz.” (Jn 17,24) In znova se sliši melodičen, zmagoslaven glas, ki pravi: “Glej jih! Prihajajo! Nedolžni in čisti. Ohranili so besedo mojega trpljenja; živeli bodo med angeli,” a blede in drhteče ustnice njih, ki so se trdno držali svoje vere, zmagoslavno vzklikajo. VS 407.2

Ravno polnoč bo, ko bo Bog razodel svojo moč za rešitev svojega ljudstva. Sonce se bo pojavilo in zasijalo v svoji popolni moči. Znamenja in čudeži se bodo hitro vrstili drug za drugim. Grešniki bodo s strahom in osuplostjo gledali te prizore, pravični pa s svečanim veseljem opazovali znamenja svoje osvoboditve. V naravi se bo zdelo, da je vse zunaj reda. Reke bodo prenehale teči. Temni težki oblaki se bodo vzpenjali in treskali drug ob drugega. Sredi jeznega neba se bo videl prostor nepopisne slave, od koder prihaja Božji glas kot glas mnogih voda, govoreč: “Zgodilo se je!” (Raz 16,17) VS 407.3

Ta glas pretresa nebesa in zemljo. Nastaja strašen potres, “kakršnega ni bilo, odkar živi človek na zemlji; tako neznanski je bil potres”. (Raz 16,18) Kaže, kakor da se nebesa odpirajo in zapirajo. Videti je, kakor da slava z Božjega prestola odseva kakor blisk. Gore se tresejo kakor trst na vetru, odlomljene skale padajo na vse strani. Sliši se bobnenje prihajajoče burje. Morje grozno buta. Sliši se rjovenje viharja kakor glas hudobnih duhov, ki se podajajo uničevat. Vsa zemlja se dviga in kipi kakor morski valovi. Njena površina poka. Kaže, da njeni temelji popuščajo. Gorovje tone. Naseljeni otoki izginjajo. Morska pristanišča, ki so po hudobiji postala podobna Sodomi, izginjajo v razbesnelih valovih. “Bog se je spomnil velikega Babilona, in tako mu je dal čašo z vinom svoje strašne jeze.” (Raz 16,19) Velika toča, “talent težka”, opravlja svoje uničevalno delo. (Vr. 21) Najbolj ponosna mesta na zemlji postajajo kup ruševin. Razkošne palače, za katere so velikani tega sveta tratili svoje bogastvo, da bi se proslavili, razpadajo pred njihovimi očmi. Zidovi ječ se podirajo in Božje ljudstvo, ki je bilo v njih zaprto zaradi svoje vere, je osvobojeno. VS 407.4

Odprli se bodo grobovi, “Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebu-dili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo”. (Dan 12,2) Vsi, ki so umrli z vero v tretje angelsko sporočilo, prihajajo poveličani iz svojih grobov, da bi slišali zavezo miru skupaj s tistimi, ki so izpolnjevali njegove zapovedi. Vstali bodo tudi tisti, “ki so ga prebodli”; (Raz 1,7) prav tako tudi tisti, ki so se posmehovali in rogali Kristusovim smrtnim mukam. Poleg njih bodo vstali še najbolj ogorčeni nasprotniki njegove resnice in njegovega ljudstva, da bi ga videli v njegovi slavi in opazovali časti, ki bodo dane zvestim in poslušnim. VS 407.5

Gosti oblaki še vedno prekrivajo nebo, toda tu in tam skoznje prodre sonce kot Jahvejevo maščevalno oko. Razbesneli bliski parajo nebo in ovijajo zemljo v ognjeni plašč. Nad strašnim bobnenjem strel skrivnostni in grozni glasovi naznanjajo usodo grešnikov. Vsi ne bodo razumeli iz-govorjenih besed, toda lažnim učiteljem bodo popolnoma razumljive. Tisti, ki so bili še do pred kratkim tako brezbrižni, hvalisavi in kljubovalni ter so vzklikali zaradi svoje okrutnosti do ljudstva, ki izpolnjuje Božje zapovedi, so sedaj osupli, premagani in drhtijo od strahu. Njihovo vpitje se sliši nad donenjem sil. Hudobni duhovi priznavajo Kristusovo božanstvo in trepetajo pred njegovo močjo, ljudje pa rotijo za milost in se od strahu plazijo po prahu. VS 408.1

Preroki starega časa so vzkliknili, ko so v sveti prikazni opazovali Gospodov dan: “Tulite, kajti dan GOSPODOV je blizu, prihaja kakor opustošenje od Mogočnega. Zlezi v pečino, skrij se v zemljo, v strahu pred GOSPODOM in pred njegovim vzvišenim veličastvom. Prevzetne smrtnikove oči se bodo povesile, človekova ošabnost bo klonila, samo GOSPOD bo vzvišen tisti dan. Kajti dan GOSPODA nad vojskami pride nad vse ošabne in visoke in nad vse mogočne, da bodo ponižani, Tisti dan bodo ljudje vrgli krtom in netopirjem svoje srebrne in zlate malike, ki so si jih naredili, da bi jih molili, in bodo šli v gorske votline in v skalne razpoke, v strahu pred GOSPODOM in pred njegovim vzvišenim veličastvom, ko se bo vzdignil, da prestraši zemljo.” (Iz 13,6; 2,10-12.20.21) VS 408.2

Skozi razpoko v oblakih sije zvezda, katere sijaj je štirikrat močnejši zaradi goste teme, ki jo obdaja. Zvestim obljublja upanje in veselje, prestopnikom Božjih zapovedi pa neprizanesljivost in jezo. Tisti, ki so vse žrtvovali za Kristusa, so sedaj varni, skriti kakor v Gospodovi senci. So preizkušeni. Pred svetom in nasprotniki resnice so dokazali svojo zvestobo do njega, ki je umrl zanje. Ti, ki so svojo čistost ohranili do same smrti, bodo doživeli čudovito spremembo. Na lepem so osvobojeni temačne in strašne jeze ljudi, ki so se spremenili v hudobne duhove. Njihovi obrazi, ki so bili še do pred kratkim bledi, zaskrbljeni in izčrpani, sedaj žarijo od občudovanja, vere in ljubezni. Njihovi glasovi se dvigajo v zmagoslavni pesmi: “Bog nam je zatočišče in moč, pomoč v stiskah, vedno navzoča. Zato se ne bojimo, ko se zemlja spreminja in se gore majejo v osrčju morja.” (Ps 46,1-3) VS 408.3

Medtem ko se te besede svetega zaupanja dvigajo k Bogu, se oblaki umikajo. Pokaže se zvezdno nebo v neizmerni lepoti nasproti temačnemu in jeznemu obloku na obeh straneh. Slava nebeškega mesta sije skozi odprtino vrat. Tedaj se v nebesih pojavi roka, ki drži dve sestavljeni plošči. Prerok pravi: “Nebesa oznanjajo njegovo pravičnost, zakaj Bog sam je sodnik.” (Ps 50,6)Te svete zapovedi, Božja pravičnost, ki so bile sredi grmenja in ognja objavljene na Sinaju za življenjskega vodnika, se sedaj razodevajo ljudem kot merilo sodbe. Roka odpre plošči, in vidijo se predpisi desetih zapovedi, kakor da so bili vklesani z ognjenim peresom. Besede so tako jasne, da jih lahko berejo vsi. Spomin se prebuja, tema nevere in krivoverstva izginja iz vsakega srca in deset kratkih, razumljivih in pomembnih Božjih besed stoji pred očmi vseh Zemljanov. VS 408.4

Nemogoče je opisati strah in obup tistih, ki so teptali Božje svete zahteve. Bog jim je dal svoje zapovedi. Z njimi so lahko primerjali svoj značaj in spoznali svoje grehe, ko je bila še priložnost za spokorjenje in poboljšanje. Vendar so, da bi si pridobili naklonjenost sveta, odklonili njegove predpise in celo učili druge, da so jih prestopali. Prizadevali so si prisiliti Božje ljudstvo oskruniti Njegovo soboto. Sedaj so obsojeni z zapovedmi, ki so jih prezirali. S strašno razločnostjo spoznavajo, da nimajo nikakršnega opravičila. Sami so si izbrali, komu bodo služili in koga bodo častili. “Tedaj se obrnete in boste videli razloček med pravičnim in brezbožnim, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi.’’ (Mal 3,18 CHR) VS 408.5

Sedaj imajo sovražniki Božjih zapovedi, od duhovnikov do najmanjšega med njimi, drugo predstavo o resnici in dolžnostih. Prepozno spoznavajo, da je sobota četrte zapovedi pečat živega Boga. Prepozno se začno zavedati prave narave svojega lažnega dne počitka in peščenega temelja, na katerem so zidali. Sedaj jim je jasno, da so se bojevali proti Bogu. Verski učitelji so vodili duše v pogubo, ko so trdili, da jih vodijo k rajskim vratom. Šele na dan končnega obračuna bodo lahko spoznali, kako veliko odgovornost imajo ljudje v sveti službi in kako strašne so posledice njihove nezvestobe. Samo v večnosti bomo lahko pravilno presodili izgubo ene same duše. Strašna bo usoda tistega, komur bo Bog rekel: “Pojdi od mene, hudobni hlapec.” VS 409.1

Iz nebes se sliši Božji glas, ki naznanja dan in uro Kristusovega prihoda in razglaša večno zavezo vsem ljudstvom. Kot udarci najmočnejše strele donijo njegove besede po zemlji. Božji Izrael stoji in posluša z navzgor uprtimi očmi. Njihovi obrazi so razsvetljeni z njegovo slavo in se svetijo kakor Mojzesov obraz, ko je prišel s Sinaja. Grešniki ne morejo gledati vanje. In ko je izrečen blagoslov nad njimi, ki so častili Gospoda s posvečevanjem njegove sobote, se sliši močan zmagoslavni vzklik. VS 409.2

Kmalu se na vzhodu pojavi majhen črn oblak, velik kakor pol človeške dlani. To je oblak, ki obdaja Zveličarja. Od daleč je videti, kakor da je zavit v temo. Božje ljudstvo ve, da je to znamenje Sina človekovega. V slovesni tišini, ne da bi trenili z očmi, gledajo vanj, ko se približuje zemlji in postaja vse jasnejši in slavnejši, dokler ne postane velik bel oblak, katerega podnožje je podobno požirajočemu ognju, nad njim pa lebdi mavrica zaveze. Jezus gre naprej kot mogočni zmagovalec. Sedaj ne prihaja kot mož bolečin spit grenek kelih sramote in muk, temveč kakor zmagovalec v nebesih in na zemlji sodit živim in mrtvim. “... Zvesti in Resnični. Ta pravično razsoja in se bojuje. Na belih konjih mu sledijo nebeške vojske.” (Raz 19,11.14) Sveti angeli, ogromna in nešteta množica, ga na njegovem potovanju spremljajo s himnami. Nebeški oblok je videti kakor prepoln bitij, ki svetijo, “deset tisoč po deset tisoč, in tisoči tisočev”. Nobeno človeško pero ne more opisati tega prizora; noben um smrtnega človeka ni sposoben dojeti njegove slave.” VS 409.3

Njegovo veličastvo pokriva nebo, in nje-gova hvala napolnjuje zemljo. Svit postaja kakor svetloba.” (Hab 3,3.4) Ko pride živi oblak bliže, vsako oko vidi Kneza življenja. Trnova krona sedaj ne sramoti njegove posvečene glave; na njegovem svetem čelu počiva diadem slave. Njegov obraz se sveti močneje od opoldanskega sonca. “Na plašču in na boku pa ima napisano ime: Kralj kraljev in Gospod gospodov.” (Raz 19,16) VS 409.4

“Vsi obrazi so spremenjeni, prebledeli” pred njegovo navzočnostjo. Odklanjalce Božje milosti zajema strah večnega obupa. “Srce se taja, kolena se šibe ... obrazi vseh so bledi.” (Jer 30,6; Nah 2,10 CHR) Pravični trepetaje vzklikajo: “Kdo more obstati?” Angeli prenehajo peti, in nastane čas slovesne tišine. Tedaj se sliši Jezusov glas, ki govori: “Dosti ti je moja milost.” Obličja pravičnih se ožarijo in veselje napolnjuje sleherno srce. Angeli med približevanjem zemlji znova začnejo peti vse glasneje in glasneje. VS 410.1

Kralj kraljev se spušča na oblakih, obdan z ognjenim plamenom. Nebesa se zvijajo kakor zvitek, zemlja trepeta pred njim in vse gore in otoki se premikajo s svojih mest. “Naš Bog prihaja in ne bo molčal; ogenj pred njim vse požira, okrog njega divja neurje. Kliče k nebesom od zgoraj in k zemlji, da sodi svoje ljudstvo.” (Ps 50,3.4) VS 410.2

“Kralji zemlje in velikaši, vojaški po-veljniki in bogatini, mogočniki in sploh vsi, sužnji in svobodni, so se tedaj poskrili po votlinah in po gorskem skalovju. In so rekli goram in skalovju: »Padite na nas in skrijte nas pred obličjem njega, ki sedi na prestolu, in pred Jagnjetovo jezo! Kajti prišel je veliki dan njune jeze in kdo bo mogel obstati?” (Raz 6,15-17) VS 410.3

Porogljivo posmehovanje je prenehalo. Obmolknila so lažniva usta. Strahovite bitke in oboroženi spopadi, ki so divjali “v bojnem hrupu”, so obnemeli “in ogrinjalo, ki je prepojeno s krvjo”, je izginilo. (Iz 9,4)Sedaj se ne sliši ničesar razen glasu molitve in vpitja, joka in žalovanja. Iz ust tistih, ki so se malo prej posmehovali, se izvija vzklik: “Prišel je veliki dan njiju jeze, in kdo more obstati?” Grešnikom je ljubše, da nanje padejo skale z gora, kakor da bi se srečali z obličjem tistega, kogar so prezirali in zavrgli. VS 410.4

Poznajo glas, ki prodira do ušes mrtvih. Kolikokrat jih je blago in nežno vabil k spokorjenju! Kolikokrat so slišali njegove ganljive prošnje, ki jih je izrekel kot prijatelj, brat in Odrešenik! Njim, ki so zavrgli njegovo milost, ne bo noben drug glas tako težak in poln obsodbe kakor ta, ki jih je tako dolgo rotil: “Vrnite se, vrnite s svojih hudobnih poti! Zakaj hočete umreti?” (Ezk 33,11) O, ko bi to bil zanje glas tujca! Jezus kot poosebljena modrost pravi: “Ker sem klicala, pa ste se branili, iztezala svojo roko, pa se nihče ni zmenil, in ste zavrgli vse moje nasvete in niste sprejeli mojega opomina.” (Prg 1,24.25) Ta glas prebuja spomine, ki bi jih tako radi izbrisali; to so prezrti opomini, odklonjena vabila in necenjene prednosti. VS 410.5

Tukaj so tisti, ki so se posmehovali Kristusu ob njegovem ponižanju. Z nepremagljivo močjo jim prihajajo v spomin besede Mučenca, ki je po prisegi velikega duhovnika slovesno izjavil: “Poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti na oblakih neba.” (Mt 26,64) Sedaj ga gledajo v njegovi slavi in še ga bodo videli sedeti na desnici veličastva. VS 410.6

Tisti, ki so se posmehovali njegovi izjavi, da je Božji Sin, so ostali brez besed. Tu je ošabni Herod, ki je zasmehoval njegovo kraljevsko ime in ga izročil vojakom, ki so se mu rogali, naj ga kronajo za kralja. To so isti ljudje, ki so z brezbožnimi rokami vrgli čezenj rdeče oblačilo, na njegovo sveto čelo dali trnov venec, v njegove roke pa posmehljivo palico. Nato so se pred njim klanjali in govorili bogokletne besede. Ljudje, ki so tepli in pljuvali Kralja življenja, se sedaj skrivajo pred njegovim prodirajočim pogledom in želijo pobegniti pred veliko slavo njegove navzočnosti. Ti, ki so njegove roke in noge prebili z žeblji, in vojak, ki je prebodel njegove prsi, gledajo ta znamenja s strahom in očitajočo vestjo. VS 410.7

Duhovniki in starešine v svojih mislih nadvse natančno obujajo spomine na dogodke z Golgote. Z grozo in strahom se spominjajo, da so z vražjim veseljem zmajevali z glavami in mu govorili: “Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče.” (Mt 27,42.43) VS 411.1

Živo se spominjajo Zveličarjeve prilike o vinogradnikih, ki niso hoteli svojemu gos-podarju izročiti sadu, njegove hlapce pa so trpinčili in ubili njegovega sina. Spomnijo se tudi besed, ki so jih sami izgovorili: Gospodar vinograda “bo hudobneže kruto pokončal”. (Mt 21,41) V grehu in kazni teh nezvestih ljudi duhovniki in starešine vidijo svoje jasno ravnanje in svojo osebno pravično obsodbo. Tedaj se sliši vzklik smrtnega strahu. Ta je glasnejši od vzklika: “Križaj ga! Križaj ga!” ki je odmeval po jeruzalemskih ulicah. Groza narašča in v obupu kričijo: “On je Božji Sin! On je pravi Mesija!” Gledajo, kako bi pobegnili pred navzočnostjo Kralja kraljev. Zaman se poskušajo skriti v globokih zemeljskih votlinah, ki so se naredile zaradi delovanja naravnih sil. VS 411.2

V življenju vseh, ki zavračajo resnico, so trenutki, ko se vest zbudi. Takrat se v mislih prebudijo mučni spomini na življenje, polno hinavščine in dušo muči nekoristno kesanje. Toda kaj je vse to proti očitajoči vesti tistega dne, “ko pride vaš strah kakor ujma, in pridrvi vaša poguba kakor vihar”. (Prg 1,27) Tisti, ki so se odločili umoriti Kristusa in njegovo zvesto ljudstvo, sedaj vidijo slavo, ki jo imajo Božji otroci. Sredi te strahote slišijo glasove svetih v veseli hvalnici: “Glejte, to je naš Bog, čakali smo ga in nas je odrešil.” (Iz 25,9) VS 411.3

Zemlja se trese, strele udarjajo in grmenje odmeva. A sredi tega glas Božjega Sina vabi svete, ki spijo. Svoj pogled usmeri na grobove pravičnih, dvigne roke proti nebu in vzklikne: “Zbudite se, zbudite se, zbudite se vi, ki spite v prahu zemlje, in vstanite!” Povsod po zemlji bo do mrtvih prodrl ta glas, in kdor koli ga bo slišal, bo oživel. Vsa zemlja doni od korakov ogromne množice iz vsakega plemena, rodu, jezika in ljudstva. Prihajajo iz ječe smrti, oblečeni v nesmrtno slavo in vzklikajo: “Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?” (1 Kor 15,55) Živi pravični in obujeni sveti združujejo svoje glasove v dolg in vesel zmagoslavni vzklik. VS 411.4

Vsi prihajajo iz svojih grobov enako veliki kot takrat, ko so bili pokopani. Adam stoji sredi množice ljudi, ki so vstali od mrtvih. Je posebno visok in veličastnega videza, po rasti samo nekoliko nižji od Božjega Sina. Njegova postava je očitno nasprotje postavam ljudi poznejših rodov; tako se vidi, kako se je izrodil človeški rod. Ampak vsi vstanejo v svežini in moči večne mladosti. Na začetku je bil človek ustvarjen po Božji podobi, ne samo po značaju, temveč tudi po videzu in postavi. Greh je popačil Božjo podobo v njem in jo skoraj izbrisal. Kristus je prišel znova vzpostavit, kar se je bilo izgubilo. Spremenil bo naše ponižano telo, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu. Smrtno in propadajoče telo, kateremu je bila prikrajšana lepota in je bilo nekoč oskrunjeno z grehom, bo postalo popolno, lepo in nesmrtno. Vse hibe in pomanjkljivosti so ostale v grobu. Ker bodo odrešeni v tako dolgo izgubljenem raju imeli dostop k drevesu življenja, bodo zrasli do popolne višine človeškega rodu v njegovi prvotni slavi. Zadnje sledi prekletstva greha bodo odstranjene in Kristusovi verniki se bodo pojavili v slavi Gospoda našega Boga, v duhu, duši in telesu bodo odsevali popolno podobo svojega Gospoda. O, čudovito odrešenje! Kako velikokrat so ljudje govorili o njem, kako dolgo so ga pričakovali, kako zelo so hrepeneli po njem, toda nikoli ga niso popolnoma razumeli! VS 411.5

Živi pravičniki so spremenjeni, in sicer v “v hipu, v trenutku”. Na glas Boga so postali poveličani; sedaj so neumrljivi. Z obujenimi svetimi so vzeti naproti Gospodu v višavo. Angeli zbirajo “izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba”. (Mr 13,27) Otročiče prinašajo v naročje njihovih mater. Prijatelji, ki jih je smrt dolgo ločevala, so spet združeni in se ne bodo več ločili. S pesmijo veselja se skupaj vzpenjajo v Božje mesto. VS 412.1

Na vsaki strani oblačnega “voza” so pe-ruti, pod njimi so živa kolesa, in brž ko se voz premakne, kolesa vzklikajo: “Svet,” in peruti, ko se premikajo, vzklikajo: “Svet,” in spremstvo angelov vzklika: “Svet, svet, svet je Gospod Bog Vsemogočni!” In medtem ko se voz premika proti novemu Jeruzalemu, odrešeni vzklikajo: “Aleluja!” VS 412.2

Pred vhodom v sveto mesto čaka Zveličar svoje sledilce z emblemom zmage. Oblači jih v znamenja njihovega kraljevskega dostojanstva. Vse vrste so postavljene v obliki popolnega kvadrata okoli Kralja, čigar veličastna postava je mnogo višja od postave svetih angelov; njegov obraz žari z nedopovedljivo ljubeznijo. Vsak pogled te neštete množice rešenih je uprt vanj; vsako oko gleda slavo njega, čigar obraz je bil “nečloveško iznakažen in njegova postava ni bila več podobna človeški”. (Iz VS 412.3

52,14)Jezus na glave zmagovalcev z lastno desnico daje krone slave. Za vsakega je ena krona, ki ima na sebi napisano njegovo “novo ime” (Raz 2,17) in napis “svetost Gospodu”. V vsako roko je dana zmagoslavna palma in bleščeča harfa. Potem na znak angela, ki daje ton, vsaka roka spremo ubira po strunah harfe in izvablja iz njih sladko glasbo, bogate melodične zvoke. Vsako srce drhti od neizmerne miline in vsak glas se dviga v pesmi hvaležnosti: “Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava in oblast na veke vekov.” (Raz 1,5.6) VS 412.4

Pred množico stoji sveto mesto. Jezus na stežaj odpre biserna vrata, in ljudstvo, ki se je držalo resnice, stopa vanj. Tam vidijo Božji raj, Adamovo domovino, preden se je pregrešil. Tedaj se sliši glas, bolj čudovit od sleherne glasbe, kar jo je kdaj slišalo smrtno uho: “Vaš boj je končan. Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, in podedujte kraljestvo, ki vam je pripravljeno od ustanovitve sveta.” VS 412.5

Sedaj se izpolnjuje Zveličarjeva molitev za učence: “Hočem, kjer sem jaz, da bodo tudi oni z menoj.” Kristus predstavlja Očetu odrešene s svojo krvjo “brez madeža in v veselju” (Jud 1,24) ter govori: “Glej, jaz in otroci, ki si mi jih dal. Katere si mi dal, sem ohranil.” O, čudovita odrešitvena ljubezen! O, kako vesela ura, ko bo večni Oče gledal na odrešene in v njih videl svojo podobo, odstranjeno neskladnost, ki jo je povzročil greh, izbrisano prekletstvo greha in človeka, ki je zopet v popolni skladnosti z Bogom! VS 412.6

Jezus z neizmerno ljubeznijo pozdravlja svoje verne v veselju svojega Gospoda. Zveličarjevo veselje je v tem, ker v kraljestvu slave vidi ljudi, ki so rešeni zaradi njegovega trpljenja in ponižanja. Tudi odrešeni bodo sodelovali v njegovem veselju, ko bodo med zveličanimi zagledali nje, ki so jih s svojimi molitvami, delom in požrtvovalno ljubeznijo pripeljali h Kristusu. Ko se bodo zbrali okrog velikega belega prestola, se bodo njihova srca napolnila z nepopisnim veseljem, saj bodo zagledali tiste, katere so pridobili za Kristusa. Videli bodo, da so ti pridobili druge, ti pa zopet druge, tako da so vsi pripeljani v pristanišče miru. Tam bodo položili svoje krone pred Jezusove noge in ga poveličevali skozi vso večnost. VS 412.7

Ko bodo zveličani v Božjem mestu pozdravljeni z dobrodošlico, bo skozi zrak zadonel navdušen vzklik čaščenja. Tedaj se bosta srečala prvi in drugi Adam. Božji Sin stoji z razširjenimi rokami, da bi sprejel očeta našega rodu - bitje, katero je ustvaril, a se je pregrešilo proti svojemu Stvarniku. Zaradi njegovih grehov ima Zveličar znamenja križanja. Ko Adam zagleda sledi strašnih žebljev, ne pade na prsi svojega Gospoda, temveč se ponižno spusti pred njegove noge in vzklika: “Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano!” Zveličar ga nežno dvigne in ga povabi, naj pogleda edenski dom, iz katerega je bil tako dolgo nazaj izgnan. VS 413.1

Adamovo življenje je bilo po izgnanstvu iz raja napolnjeno z žalostjo. Vsak uveli list, vsaka darovana daritev, vsaka nepopolnost v nekoč tako lepi naravi, vsak madež v človekovem značaju ga je neprestano spominjal na njegov greh. Strašna je bila bolečina spokorjenja, ko je videl, kako se množi krivičnost, in ko je na svoje opomine dobil v odgovor samo očitke, da je prav on povzročil greh. S potrpežljivo ponižnostjo je skoraj tisoč let prenašal kazen svojega prestopka. Iskreno se je spokoril za svoj greh in zaupal v zasluge obljubljenega Zveličarja ter tako umrl z upanjem v vstajenje. Božji Sin je odrešil človekov neuspeh in padec, Adam pa sedaj po spravnem delu znova dobiva svojo prvotno oblast. VS 413.2

Prevzet od veselja opazuje drevje, ki ga je nekoč razveseljevalo - isto drevje, s katerega je trgal sadove v dneh svoje nedolžnosti in sreče. Vidi trte, ki so jih negovale njegove lastne roke, isto cvetje, za katero je nekoč z ljubeznijo skrbel. Njegov duh dojema vso resničnost prizora. Razume, da je to res obnovljeni raj, samo še mnogo lepši kakor pred izgnanstvom. Zveličar ga vodi k drevesu življenja, utrga čudoviti sadež in mu ga ponudi. Ozira se okoli sebe in vidi množico iz svoje zveličane družine v Božjem raju. Tedaj položi svojo bleščečo krono pred Jezusove noge in pade na njegove prsi ter objame Odrešenika. V roke vzame zlato harfo in po nebeškem svodu odmeva zmagoslavna pesem: “Vredno, vredno, vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano in je znova oživelo!” Člani Adamove družine prevzamejo melodijo. Nato odložijo svoje krone pred Zveličarjeve noge, se mu poklonijo in ga častijo. VS 413.3

Angeli, ki so se jokali, ko se je Adam pregrešil, in se veselili, ko se je Jezus po svojem vstajenju vrnil v nebesa, s čimer je omogočil izhod iz grobov vsem, ki verujejo v njegovo ime, opazujejo to ponovno združenje. Sedaj vidijo dokončano delo zveličanja in združujejo svoje glasove v pesmi hvaležnosti. VS 414.1

Na kristalnem morju pred prestolom - na tem steklenem morju, ki tako odseva Božjo slavo, da je videti, kakor da je pomešano z ognjem - stoji zbrana množica zmagovalcev “nad zverjo in nad njeno podobo in nad številom njenega imena”. Sto štiriinštirideset tisoči, ki so rešeni izmed ljudi, stoje na gori Sionu “z Božjimi harfami”, in kakor glas mnogih voda in kakor glas velikega groma se sliši glas “harfistov, ki brenkajo na svoje harfe”. In pojo “novo pesem” pred prestolom, pesem, ki se je ne more naučiti nihče razen sto štiriinštirideset tisoči. To je Mojzesova in Jagnjetova pesem - pesem osvoboditve. Nihče, razen ti sto štiriinštirideset tisoči, se ne more naučiti te pesmi, je namreč pesem njihove izkušnje - izkušnje, kakršne ni doživela nobena druga skupina. “To so tisti, ki spremljajo Jagnje, kamor koli gre.” Živi so vzeti s te zemlje, zato se računajo kot “prvenci za Boga in za Jagnje”. (Raz 15,2.3; 14,1-5) “To so tisti, ki so prišli iz velike stiske.” (Raz 7,14)Preživeli so čas stiske, kakršne ni bilo, od kar je obstajalo ljudstvo; pretrpeli so tesnobo časa Jakobove stiske; bili so brez posrednika v času izlivanja zadnjih Božjih šib. So pa osvobojeni, ker “so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo. Na njihovih ustih ni bilo najti laži: neomadeževani so” pred Bogom. (Raz 7,14; 14,5) “Zato so pred Božjim prestolom in noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču; in on, ki sedi na prestolu, bo razpel svoj šotor nad njimi.” Videli so zemljo opustošeno z lakoto, kugo in soncem, ki je s silno vročino žgalo ljudi, a tudi sami so pretrpeli stiske, lakoto in žejo. Toda “ne bodo več lačni in ne bodo več žejni in nič več jih ne bo žgalo sonce ne kakršna koli pripeka. Kajti Jagnje, ki sedi na sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k izvirkom živih voda; in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči”. (Raz 7,15-17) VS 414.2

Zveličarjevi izvoljenci so bili v vseh časih vzgajani in poučevani v šoli stisk. Po svetu so hodili po ozki stezi. Očistili so se v peči stiske. Zaradi Jezusa so prenašali napade, sovraštva in obrekovanja. Šli so za njim skozi hude boje; trpeli so samoodpoved in doživljali grenka razočaranja. Iz svojega lastnega mučnega doživetja so spoznali hudobnost greha, njegovo moč, krivičnost in gorje ter z gnusom gledali nanj. Zaradi zavesti o neizmerni daritvi, ki je bila darovana za njihovo ozdravitev, so majhni v svojih očeh, polni hvaležnosti in hvale, ki ju ne morejo razumeti tisti, ki se nikoli niso pregrešili. Mnogo ljubijo, ker jim je bilo mnogo odpuščeno. Ker so postali soudeležnci Kristusovih muk, so sedaj sposobni sodelovati v njegovi slavi. VS 414.3

Božji dediči so prišli iz zapora, z grmad, iz barak, podzemih jam, z morišč, s planin, iz puščav in morskih globin. Po svetu so hodili v “sramoti in stiski na ogled postavljeni”. Milijoni so odšli v grob osramočeni, ker v svoji odločnosti niso hoteli popustiti zaslepljujočim Satanovim zahtevam. Človeška sodišča so jih prištela med najhujše hudodelce. Toda sedaj je Bog sodnik. (Ps 50,6) Sedaj so zemeljski sklepi preklicani. “In z vse zemlje bo odstranil sramoto svojega ljudstva. Imenovali vas bodo Sveto ljudstvo, GOSPODOVI odkupljena.” (Iz 25,8; 62,12) On je določil, da jim bo dal “venec namesto pepela, olje veselja namesto žalovanja, ogrinjalo za hvalnico namesto potrtega duha”. (Iz 61,3) Niso več slabotni, poniževani, razkropljeni in zatirani. Odslej bodo vedno z Gospodom. Sedaj stojijo pred prestolom, oblečeni v dragocena oblačila, kakršnih nikoli niso nosili niti najuglednejši ljudje tega sveta. Okrašeni so s čudovitimi kronami, kakršnih nikoli niso dali na čela pozemskih vladarjev. Dnevi bolečine in joka so za vedno minili. Kralj slave je obrisal solze z vseh obličij; odstranjen je sleherni vzrok bolečine. Med plapolajočimi palmovimi vejami donijo sedaj jasne, milozvočne, skladne hvalnice. Vsi glasovi prevzemajo melodijo in pod nebeškim svodom zadoni himna; “Zveličanje našemu Bogu, sedečemu na prestolu, in Jagnjetu!” Vsi nebeški prebivalci odgovarjajo v zboru: “Amen. Hvala in slava, modrost in zahvala, čast in oblast in moč našemu Bogu na veke vekov!” (Raz 7,10.12) VS 414.4

V tem življenju samo začenjamo dojemati čudovito delo odrešenja. S svojim omejenim razumom lahko nadvse pozorno opazujemo sramoto in slavo, življenje in smrt, pravičnost in milost, ki so se srečale na križu, pa vendar niti z največjim naporom svojih duhovnih moči ne moremo dojeti njihovega popolnega pomena. Človek lahko dolžino in širino, višino in globino odrešeniške ljubezni razume samo nekoliko. Načrt zveličanja ne bo nikoli popolnoma dojet; niti tedaj, ko bodo odrešeni spoznali, kako jih je Bog vodil po poti zveličanja. Toda skozi večne čase se bo njihovemu duhu občudovanja in veselja neprestano razodevala nova resnica. Čeprav je prišel konec zemeljskim skrbem, trpljenju in skušnjavam in čeprav so vsi vzroki zanje odstranjeni, bo Božje ljudstvo imelo vedno jasno in pravo spoznanje o visoki ceni, ki je bila plačana za njihovo odrešenje. VS 415.1

Kristusov križ bo glavni predmet prou-čevanja in pesem odrešenih skozi vso večnost. V poveličanem Kristusu bodo gledali križanega Kristusa. Nikoli ne bodo pozabili, da je ta - čigar moč je ustvarila in vzdržuje neštete svetove v vesolju, dragi Božji Sin, veličastvo nebes, On, ki so se mu klanjali kerubi in svetli serafi - ponižal samega sebe za dvig padlega človeštva; da je vzel nase krivdo in sramoto greha in pretrpel, da se je Očetovo obličje skrilo pred njim, dokler bolečina po izgubljenem svetu ni strla njegovega srca na golgotskem križu. Spoznanje, da je Stvarnik vseh svetov in Sodnik vseh ljudi zapustil svojo slavo in se ponižal iz ljubezni do človeka, bo vedno zbujalo začudenje in občudovanje ve-solja. Ro bodo zveličani opazovali svojega Odrešenika in na njegovem obličju zagledali večno Očetovo slavo; ko bodo gledali njegov prestol, ki je utemeljen od večnosti, in ko bodo pomislili na to, da njegovemu kraljestvu ne bo konca, bodo navdušeno zapeli: “Vredno, vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, ter nas je spravilo z Bogom s svojo dragoceno krvjo!” VS 415.2

Skrivnost križa razlaga vse druge skriv-nosti. V luči, ki sveti z Golgote, bodo Božje vrline, ki so nas napolnjevale s strahom in spoštovanjem, videti lepe in privlačne. Milost, nežnost in očetovska ljubezen so združene s svetostjo, pravičnostjo in močjo. Med opazovanjem veličastva njegovega vzvišenega in visokega prestola vidimo njegov značaj v njegovi najnežnejši ljubezni in dojemamo kakor še nikoli poprej pomen tega dragega ogovora: “Oče naš!” VS 415.3

Videlo se bo, da ta, ki je neizmeren v modrosti, ni mogel narediti drugačnega načrta za naše zveličanje, razen da daruje svojega Sina. Nagrada za to daritev je veselje, da bodo zemljo podedovala odrešena, sveta in neumrljiva bitja. Rezultat boja našega Zveličarja z močmi teme je veselje odrešenih, ki doni Bogu na slavo skozi vso večnost. Vrednost vsakega človeka je tako velika, da je Oče dobil zadoščenje za plačano ceno, a tudi sam Kristus je zadovoljen, ko gleda sadove svoje velike daritve. VS 416.1