Veliki Spopad

Poglavje 39—Čas stiske

“In tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki se poteguje za sinove tvojega ljudstva; in bo čas stiske, kakršne ni bilo, odkar je narod, do tistega časa. A v tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo, vsak, kogar najdejo zapisanega v knjigi.” (Dan 12,1 CHR) VS 391.1

Ko bo tretje angelsko sporočilo oznanjeno vsem, se milost ne bo več potegovala za grešne Zemljane. Božje ljudstvo je opravilo svoje delo. Prejelo je pozni dež, poživitev od Gospodovega obličja, in je pripravljeno za uro prihodnje preizkušnje. Angeli v nebesih hitijo sem in tja. Neki angel se je vrnil z zemlje in povedal, da je opravil svoje delo. Zadnja preizkušnja je prišla na svet, in vsi, ki so se pokazali zvesti Božjim predpisom, so dobili pečat živega Boga. Tedaj bo Jezus prenehal svojo posredniško službo v nebeškem svetišču. Dvignil bo svoje roke in glasno spregovoril: “Dopolnjeno je.” Vse angelske čete so odložile svoje krone, medtem ko je Jezus slovesno oznanil: “Kdor dela krivico, naj še naprej ravna krivično, omadeževani naj se še naprej oma-dežuje, pravični naj še naprej vrši pravičnost in sveti naj se še naprej posvečuje.” (Raz 22,11) Vsak primer je odločen ali za življenje ali za smrt. Kristus je opravil spravo za svoje ljudstvo in izbrisal njegove grehe. Število njegovih podložnikov je dopolnjeno; kraljestvo in oblast in veličastvo pod vsemi nebesi bo izročeno dedičem zveličanja, Jezus pa bo vladal kot Kralj kraljev in Gospod gospodov. VS 391.2

Ko bo Jezus zapustil svetišče, bo Zemljane pokrila tema. V tem strašnem času morajo pravični živeti brez posrednika pred svetim Bogom. Moč, ki je doslej zadrževala hudobne, je odstranjena. Satan ima popolno oblast nad grešniki, ki se niso spokorili. Božja potrpežljivost, ki je tako dolgo trajala, se je končala. Svet je zavrgel njegovo milost, prezrl njegovo ljubezen in poteptal njegove zapovedi. Hudobni so prestopili meje časa milosti, ki jim je bil dan. Božji Duh, kateremu so se tako vztrajno upirali, se je končno umaknil od njih. Božja milost jih ne bo več ščitila pred Hudobnim. Tedaj bo Satan pahnil Zemljane v zadnjo veliko stisko. Ko bodo Božji angeli prenehali zadrževati strašne viharje človeških strasti, bodo odvezane vse sile spopada. Ves svet bo pahnjen v pogubo, ki bo strašnejša od tiste, ki je nekoč doletela Jeruzalem. VS 392.1

En sam angel je pomoril vse egiptovske prvence in napolnil deželo z vpitjem. Ko se je David pregrešil pred Bogom s preštevanjem ljudstva, je en angel povzročil strašno opustošenje, s katerim je bil kaznovan njegov greh. Enako razdiralno moč, ki so jo pokazali sveti angeli, ko jim je Bog to ukazal, bodo pokazali tudi hudobni angeli, ko jim bo to dovolil. Te moči so sedaj pripravljene in samo čakajo na Božje dovoljenje, ko bodo povsod širile opustošenje. VS 392.2

Ti, ki spoštujejo Božje zapovedi bodo ob-dolženi kot povzročitelji kazni, ki so se izlile na svet. Krivi bodo za strašne spremembe v naravi, za prepire in umore, zaradi česar je zemlja napolnjena z gorjem. Moč, ki je spremljala zadnji opomin, je razsrdila hudobne. Njihova jeza se je usmerila na vse, ki so sprejeli sporočilo. Satan bo še z večjo močjo razpihoval duha sovraštva in preganjanja. VS 392.3

Ne duhovniki ne ljudstvo niso vedeli, ko se je Božja navzočnost nazadnje umaknila od judovskega naroda. Čeprav so bili pod Satanovo oblastjo in prežeti z najstrašnejšimi in najhujšimi strastmi, so se še vedno imeli za Božje izvoljence. Služba v templju se je nadaljevala. Na oskrunjenih oltarjih so darovali daritve in klicali Božji blagoslov nad ljudstvo, ki je bilo krivo za kri Božjega dragega Sina in je poskušalo ubiti njegove služabnike ter apostole. Tako niti Zemljani ne bodo vedeli, kdaj bo izrečena nepreklicna odločitev v nebeškem svetišču in bo usoda sveta za vedno zapečatena. Ljudstvo, ki ga je Božji Duh končno zapustil, bo dalje opravljalo verske formalnosti. Satanova gorečnost, s katero jih bo knez hudega navdušil za izvrševanje njegovih peklenskih načrtov, bo podobna gorečnosti za Boga. VS 392.4

Sobota bo v vsem krščanstvu postala po-seben povod za spore. Posvetne in cerkvene oblasti se bodo združile, da bi prisilile ljudi praznovati nedeljo. Mala skupina zvestih bo vztrajno zavračala splošno sprejeto zahtevo, zato bo postala predmet splošnega sovraštva. Poudarjalo se bo, da se ne sme trpeti maloštevilnega ljudstva, ki se upira cerkveni ustanovi in državnemu zakonu; da je boljše, da trpi samo to ljudstvo, kakor da bodo vsi narodi pahnjeni v zmedo in greh. Enako dokazovanje so pred skoraj dvajsetimi stoletji uporabili judovski starešine proti Kristusu. Zviti Kajfa je dejal: “Bolje je za vas, če eden človek umre za ljudstvo, nego da bi ves narod propadel.” (Jn 11,50) Takšno dokazovanje bo odločilno. Nazadnje bo proti njim, ki posvečujejo soboto po četrti zapovedi, izdan odlok, s katerim bo objavljeno, da si zaslužijo najhujšo kazen. Ljudstvu bo dovoljeno, da jih po določenem času pobije. Katolicizem v Evropi in odpadli protestantizem v Ameriki bosta proti njim, ki spoštujejo vse Božje predpise, ukrepala enako. VS 392.5

Tedaj bosta Božje ljudstvo doleteli žalost in stiska, ki ju prerok opisuje kot čas Jakobove stiske: “Zares, tako govori GOSPOD: Krik strahu slišimo, trepeta in ne miru. ... Zakaj so vsi obrazi prebledeli? Gorje, ker je tako velik tisti dan, da mu ni enakega. Čas stiske je za Jakoba, vendar bo rešen iz nje.” (Jer 30,5-7) VS 393.1

Jakobova noč strahu, ko se je v molitvi bojeval za rešitev iz Ezavovih rok, (1 Mz 32,24-30) pomeni izkušnjo Božjega ljudstva v času stiske. Prestrašil se je smrtnih groženj svojega brata, katerega je prevaral, da bi dobil očetov blagoslov, določen za Ezava; zato je pobegnil, da bi si rešil življenje. Mnogo let je živel kot pregnanec. Potem se je po Božji zapovedi podal na pot, da bi se z ženami, otroki in čredami vrnil v rodni kraj. Ko je prišel na mejo dežele, se je grozno prestrašil. Slišal je namreč, da se mu Ezav približuje s četo vojakov, popolnoma gotovo z namenom, da bi se mu maščeval. Kazalo je, da bo Jakobovo neoboroženo in nezavarovano spremstvo padlo kot nebogljena žrtev nasilja in pokola. Tem skrbem in strahu je bilo dodano tudi težko breme spoznanja o lastni krivdi, kajti to nevarnost je priklical njegov osebni greh. Njegovo edino upanje je bilo v Božji milosti. Njegova edina obramba je bila molitev. Po svojih najboljših močeh je poskrbel, da bi popravil storjeno krivičnost bratu in odvrnil nevarnost, ki mu je pretila. Tako morajo tudi Kristusovi sledilci med približevanjem k času stiske narediti vse, da bi se pred ljudstvom pokazali v pravi luči, odstranili predsodke in se izognili nevarnostim, ki ogrožajo svobodo vesti. VS 393.2

Jakob je najprej poslal svojo družino na drugo stran potoka, da ne bi videla njegove stiske. Potem je ostal sam. V molitvi se je obrnil na Boga. Izpovedal je svoje grehe in s hvaležnostjo priznal, da je Bog z njim milostljiv. V globoki ponižnosti se je skliceval na zavezo, ki je bila sklenjena z njegovimi očeti, in na obljubo, ki mu jo je dal tisto noč v prikazni pri Betelu in v deželi njegovega izgnanstva. V njegovem življenju je napočil čas stiske; vse je bilo na kocki. V temi in samoti je dalje molil in se ponižal pred Bogom. Na lepem je nekdo položil roko na njegovo ramo. Pomislil je, da mu kakšen sovražnik streže po življenju, zato se je s svojo brezupno močjo začel boriti z napadalcem. Ko se je začelo svitati, je tujec uporabil svojo nadčloveško moč. Ob tem dotiku je bil močan mož videti kakor ohromel in se je jokaje kot nebogljen molivec oklenil vratu svojega skrivnostnega nasprotnika. Jakob je tedaj zvedel, da se je bojeval z angelom zaveze. Čeprav ni bil sposoben za boj in je trpel hude bolečine, ni opustil svojega načrta. Dolgo časa je prenašal nemir, pekočo vest in bolečino zaradi svojega greha. Sedaj je moral dobiti zagotovilo, da mu je odpuščeno. Kazalo je, da hoče nebeški obiskovalec oditi, toda Jakob ga je trdno držal in prosil za blagoslov. Angel je zahteval: “Pusti me, zarja že vstaja.” Očak pa je vzkliknil: “Ne pustim te, če me ne blagosloviš.” Kakšno zaupanje, kakšna odločnost in vztrajnost! Če bi bila to hvalisava in drzna zahteva, bi bil Jakob takoj uničen. Govoril je s takšno gotovostjo, kakršno lahko ima samo ta, ki prizna svojo slabost, svojo nevrednost in zaupa v milost Boga, ki drži svojo zavezo. VS 393.3

“Se je bojeval z Bogom ... in vzdržal.” (Oz 12,4.5)Ta grešni smrtnik je premagal veli-častvo nebes s ponižnostjo, spokorjenjem in izročitvijo. Trepetaje se je naslonil na Božje obljube. Srce neizmerljive ljubezni ni moglo odkloniti grešnikove prošnje. Odvzeto mu je bilo ime, ki ga je opominjalo na storjeni greh, in dodeljeno novo, ki ga je spominjalo na njegovo zmago. To se je zgodilo za dokaz njegove zmage in za ohrabritev drugih, da se zgledujejo po njem. Dejstvo, da se je Jakob bojeval z Bogom in zmagal, je zagotavljalo, da bo premagal tudi ljudi. Ni se več bal jeze svojega brata, ker je bil Gospod njegova zaščita. VS 393.4

Satan je obtožil Jakoba pred Božjimi angeli in poudarjal, da ga ima pravico uničiti zaradi njegovega greha. Vplival je na Ezava, da mu je šel nasproti. Medtem ko se je očak vso noč bojeval, si je Satan v njem prizadeval okrepiti občutek krivde, da bi ga spravil v malodušnost in strl njegovo zaupanje v Boga. Jakob je skoraj obupal. Vedel je, da bo brez nebeške pomoči pogubljen. Iskreno se je spokoril zaradi svojega velikega greha in zaupal v Božjo milost. Ni dovolil, da bi ga Satan odvrnil od cilja, temveč se je trdno oklenil Angela, in sicer z iskrenimi prošnjami in bridkim jokom, dokler ni zmagal. VS 394.1

Kakor je Satan vplival na Ezava, da se je podal nasproti Jakobu, tako bo tudi v času stiske spodbujal hudobne, da uničijo Božje ljudstvo. Kakor je obtožil Jakoba, tako bo obtožil tudi Božje ljudstvo. Prebivalce sveta si lasti kot svoje pripadnike, toda majhna skupina, ki izpolnjuje Božje zapovedi, nasprotuje njegovi nadoblasti. Če bi jo lahko zbrisal s sveta, bi bila njegova zmaga popolna. On vidi, da zveste varujejo sveti angeli, zato sklepa, da so njihovi grehi odpuščeni. Vendar ne ve, da so zgoraj, v nebeškem svetišču, njihovi primeri že odločeni. Natančno pozna grehe, v katere jih je zapeljal. Prinaša jih na svetlo pred Boga in jih napihuje. Trdi, da si to ljudstvo kakor on ne zasluži Božje naklonjenosti. Izjavlja, da Gospod v svoji pravičnosti ne more odpustiti njihovih grehov, njega in njegove angele pa uničiti. Zahteva jih za svoj plen; da se izročijo v njegove roke za uničenje. VS 394.2

Medtem ko Satan obtožuje Božje ljudstvo zaradi njegovih grehov, mu Gospod dovoljuje, da jih skuša do skrajnosti. Njihovo zaupanje v Boga, njihova vera in odločnost bodo na veliki preizkušnji. Ko gledajo v preteklost, njihovo upanje pada, kajti v vsem svojem življenju lahko vidijo malo dobrega. Popolnoma se zavedajo svojih slabosti in nevrednosti. Satan si jih prizadeva prestrašiti z mislijo, da je njihov primer brezupen in da se madež njihove nečistosti nikoli ne more umiti. Upa, da jim bo tako uničil vero, da bodo popustili njegovim skušnjavam in se odpovedali svoji vdanosti Bogu. VS 394.3

Božij otroci bodo obdani s sovražniki, ki si jih bodo prizadevali pogubiti. Tesnoba, ki jim povzroča trpljenje, ne izvira iz strahu pred preganjanjem zaradi resnice; ampak se bojijo, da se niso pokesali za vsak greh in da bodo zaradi svoje krivde zapravili izpolnitev Zveličarjeve obljube, ki se glasi:“... bom tudi jaz obvaroval tebe pred uro preizkušnje, ki bo prišla nad vesoljni svet”. (Raz 3,10) Če bi zanesljivo vedeli, da so jim grehi odpuščeni, se ne bi bali mučenja in smrti; a če se izkažejo za nevredne in izgubijo svoje življenje zaradi lastnih pomanjkljivosti v značaju, potem bo osramočeno Božje sveto ime. VS 394.4

Iz vseh strani se sliši o zahrbtnih izdajah. Vidi se aktivno delovanje upora; zato se v Božjih otrocih dviga velika želja, iskreno hrepenenje duše, da se dokonča veliki odpad in stori konec hudobnosti brezbožnih. Medtem ko prosijo Boga, naj prepreči uporniško delo, se sramujejo, da nimajo moči za nasprotovanje in ustavitev mogočnega toka hudobnosti. Čutijo, da bi z neprestano uporabo vseh svojih sposobnosti za službo Kristusu okrepili svojo moč in tako preprečili Satanu, da jih nadvlada. VS 395.1

Pred Bogom mučijo svoje duše in se sklicujejo na prejšnje spokorjenje za mnoge svoje grehe in na Zveličarjevo obljubo: “Če pa hoče ostati v mojem varstvu, naj sklene mir z menoj, mir naj sklene z menoj!” (Iz 27,5) Njihova vera omahuje, ker njihove molitve niso takoj uslišane. Kljub prestajanju največjega strahu, groze in stiske ne prenehajo moliti. Oklepajo se Božje moči, kakor se je Jakob trdno oklepal Angela, in besede njihove duše se glasijo: “Ne pustim te, dokler me ne blagosloviš.” VS 395.2

Če se Jakob ne bi prej spokoril za svoj greh (s prevaro dobljeno prvenstvo), Bog ne bi uslišal njegove molitve in ne bi milostno ohranil njegovega življenja. Tako bi bili tudi Božji otroci v času stiske premagani, če se ne bi spokorili za svoje grehe iz preteklosti. Ti nespokorjeni grehi bi namreč potrkali na njihovo vest v času strahu in trepeta. Tako bi obup zadušil njihovo vero. Izgubili bi zaupanje, da se z Bogom bojujejo za rešitev. Čeprav se globoko zavedajo svoje nevrednosti, ugotavljajo, da ne morejo najti nobene skrite napake. Njihovi grehi so bili že poprej podani pred sodbo in izbrisani, zato se jih niti ne spominjajo več. VS 395.3

Satan mnoge ljudi zapeljuje k veri, da Bog ne posveča pozornosti njihovi nezvestobi v majhnih stvareh; toda Gospod kaže s svojim ravnanjem z Jakobom, da nikakor ne odobrava in ne trpi zla. Satan bo premagal vse, ki si prizadevajo opravičiti svoje grehe ali jih prikrivati, saj tako dovoljujejo, da ostanejo zapisani v nebeških knjigah kot nepriznani in neodpuščeni. Če se smatrajo za pobožne in so na visokem položaju, je njihov primer v Božjih očeh toliko težji, a zmaga njihovega velikega sovražnika toliko zanesljivejša. Kdor odlaša s svojo pripravo za Božji dan, je ne bo mogel doseči v času stiske niti v katerem koli poznejšem času. Njegov primer je brezupen. VS 395.4

Kristjani po imenu, ki bodo nepripravljeni stopili v tisti strašni zadnji boj, bodo v svojem obupu priznali grehe z besedami velikega strahu, hudobni pa se bodo veselili zaradi njihove stiske. Ta priznanja so podobna Ezavovemu in Judeževemu. Kdor se jih tako spoveduje, je žalosten zaradi posledic prestopka, ne pa zaradi svoje krivde. VS 395.5

Ne čutijo nikakršnega pravega spokorjenja niti odvratnosti do greha. Priznajo svoj greh iz strahu pred kaznijo, ko pa so kazni umaknjene, zopet nasprotujejo Bogu kakor nekoč faraon. VS 395.6

Jakobova zgodovina je tudi dokaz, da Bog ne bo zavrgel tistih, ki so bili prevarani, izkušani in zapeljani v greh, a so se spreobrnili k Bogu z iskrenim spokorjenjem. Medtem ko jih Satan poskuša uničiti, Bog pošilja svoje angele, da bi jih tolažili in zaščitili v času nevarnosti. Satanovi napadi so ostri in odločni, njegove zablode pa strašne. Toda Gospodovo oko bedi nad svojim ljudstvom in njegova ušesa poslušajo njihovo vpitje. Njihova stiska je velika; zdi se, da jih bodo pogoltnili zublji ognjenih peči; toda Topilec jih bo popeljal skozi ogenj, kajti tudi dragoceno zlato se čisti v ognju. Božja ljubezen do njegovih otrok je v času njihove najhujše preizkušnje prav tako močna in nežna, kakor je bila v dnevih njihove največje blaginje; vendar je zaradi njih samih potrebno, da gredo skozi ognjeno peč. Vse, kar je v njih zemeljskega, mora zgoreti, da bi popolnoma odsevali Kristusovo podobo. VS 395.7

Čas stiske in strahu, ki je pred nami, bo zahteval vero, ki lahko zdrži muke, odpovedi in lakoto - vero, ki se ne bo omajala, četudi bo še tako hudo preizkušena. Čas milosti se daje vsem, da bi se pripravili za tisti čas. Jakob je zmagal, ker je bil vztrajen in odločen. Njegova zmaga je dokaz moči vztrajne molitve. Vsi, ki se zanašajo na Božje obljube kakor on ter so resni in vztrajni kakor on, bodo uspešni, kakor je bil on. Kdor pa se ni pripravljen odpovedati samemu sebi, da bi se ponižal pred Bogom ter dolgo in resno prosil za njegov blagoslov, ga ne bo dobil. Bojevati se z Bogom - kako malo jih ve, kaj je to! Kako malo jih je stalo pred Bogom z gorečim hrepenenjem in se trudilo do skrajnih naporov svojega bitja. Kako malo se jih je z nepopustljivo vero držalo Božjih obljub, ko so valovi obupa, ki jih noben jezik ne more opisati, pridrli nad molivca! VS 396.1

Tisti, ki imajo sedaj samo malo vere, so v največji nevarnosti, da bodo podlegli moči Satanovih zablod in nasilja nad vestjo. Četudi zdržijo preizkušnje, bodo v času stiske trpeli globoko žalost in strah, ker se nikoli niso navadili zaupati v Boga. Zanemarjenih lekcij vere se bodo morali naučiti pod najstrašnejšim pritiskom malodušja. VS 396.2

Sedaj moramo spoznati Boga in preizkusiti njegove obljube. Angeli zapisujejo sleherno resno in iskreno molitev. Raje se odpovejmo sebičnim zadovoljstvom kakor da bi opustili občestvo z Bogom. Največja revščina in samoodpoved sta z njim boljša kakor vse bogastvo, čast, udobnost in prijateljstvo brez njega. Najti si moramo čas za molitev. Če dovolimo, da posvetne koristi zasedejo našega duha, nam bo Bog morda priskrbel čas tako, da nam bo vzel naše malike, ki jih predstavljajo zlato, hiše in rodovitne njive. VS 396.3

Mladina ne bi bila zapeljana v greh, če ne bi hotela stopiti na nobeno drugo pot, razen na tisto, na kateri lahko prosi za Božji blagoslov. Če bi glasniki, ki svetu oznanjajo zadnji svečani opomin, prosili za Božji blagoslov - vendar ne hladno, ravnodušno in malomarno, temveč srčno in z vero kakor Jakob - potem bi pogosteje imeli priložnost reči: “Kajti videl sem Boga iz obličja v obličje in kljub temu ostal živ.” (1 Mz 32,31) Nebesa bi jih imela za kneze, ker bi imeli moč za zmago v svojem boju z Bogom in ljudmi. VS 396.4

“Čas stiske, kakršne ni bilo”, bo kmalu nastopil, in tedaj nam bo potrebna izkušnja, ki je sedaj nimamo in mnogi so preveč brezbrižni, da bi jo dosegli. Pogosto se zgodi, da pričakovano stisko štejemo za večjo, kakor dejansko je, vendar to ne velja za pravo krizo, ki je pred nami. Najbolj živa domišljija si ne more zamisliti, kako huda bo preizkušnja. V tistem času preizkušnje bo morala vsaka duša stati sama pred Bogom. “Pa bi bili Noe, Daniel in Job v njeni sredi - kakor jaz živim, govori Gospod BOG -, ne bi rešili ne sina ne hčere, le sebe bi rešili s svojo pravičnostjo.” (Ezk 14,20) VS 396.5

Sedaj, ko naš veliki duhovnik opravlja spravo za nas, si moramo prizadevati biti popolni v Kristusu. Naš Zveličar niti z eno samo mislijo ni bil zapeljan k popuščanju moči skušnjave. Satan v človeškem srcu najde prostor, ki ga lahko uporabi za svoje oporišče. S pomočjo kakšnega grešnega nagnjenja, ki ga gojimo, njegove skušnjave uveljavljajo svojo moč. Toda Kristus je rekel o sebi: “Prihaja namreč vojvoda tega sveta, a na meni nima ničesar.” (Jn 14,30 CHR) Satan na Božjem Sinu ni mogel najti ničesar, kar bi mu omogočilo izbojevati zmago nad njim. Jezus je izpolnjeval zapovedi svojega Očeta, in v njem ni bilo greha, katerega bi lahko Satan uporabil v svojo korist. To je pogoj, katerega morajo izpolnjevati vsi, ki želijo zdržati čas stiske. VS 396.6

Že v sedanjem življenju se moramo ločiti od greha, in sicer z vero v Kristusovo spravno kri. Naš dragoceni Zveličar nas vabi, naj se združimo z njim, zedinimo svoje slabosti z njegovo močjo, svoje neznanje z njegovo modrostjo, svojo nevrednost z njegovimi zaslugami. Božja previdnost je šola, v kateri se moramo naučiti Kristusove poslušnosti in ponižnosti. Gospod vedno postavlja pred nas pravi življenjski cilj, ne pa pot, ki bi si jo hoteli izbrati, ker se nam zdi lažja in ugodnejša. Naša dolžnost je sodelovati z močmi, ki nam jih nebesa dajejo na voljo, da bi si izoblikovali značaj po Kristusovem zgledu. Kdor koli to delo opusti ali ga prelaga, postavlja svojo dušo v najbolj strašno nevarnost. VS 397.1

Apostol Janez je v prikazni slišal glas v nebesih, ki je vzkliknil: “Gorje zemlji in morju, ker dol je šel Hudič k vam z veliko jezo, ker ve, da ima malo časa.” (Raz 12,12) Prizori, ki so izzvali ta vzklik nebeškega glasu, so strašni. Kolikor krajši je Satanov čas, toliko večji je njegov srd in njegovo delo zapeljevanja in uničevanja bo svoj vrhunec doseglo v času stiske. VS 397.2

Kmalu se bodo na nebu videli strašni nadnaravni pojavi kot znak sile demonov, ki delajo čudeže. Duhovi hudičev bodo prišli k zemeljskim kraljem in vsemu svetu, da bi jih zapeljali in spodbudili k pridružitvi Satanu v njegovem zadnjem spopadu proti nebeški vladavini. Tako bodo s temi močmi zapeljani vladarji in podložniki. Pojavili se bodo ljudje, ki bodo trdili, da so Kristus, ter zahtevali čast in češčenje, ki pripada Odrešeniku sveta. Opravili bodo čudežne ozdravitve in pojasnjevali, da so iz nebes dobili razodetja, ki se ne ujemajo s pričevanji Svetega pisma. VS 397.3

V sklepnem dejanju velike goljufije se bo sam Satan izdajal za Kristusa. Cerkev je dolgo trdila, da čaka na Zveličarjev prihod kot na izpolnitev svojih upov. Vrhovni goljuf bo sedaj ustvaril vtis, kakor da je Kristus že prišel. V raznih krajih sveta se bo Satan pojavil med ljudmi kot veličastno bitje bleščečega sijaja, ki bo podobno opisu Božjega Sina v Janezovem Razodetju. (Raz 1,13-15) Slava, ki ga bo obdajala, bo prekašala vse, kar je sploh kdaj videlo smrtno oko. Zmagoslavni vzklik bo zadonel po zraku: “Kristus je prišel! Kristus je prišel!” Ljudstvo bo pokleknilo pred njim, ga častilo, on pa bo dvignil roke in jih blagoslovil, kakor je Kristus blagoslovil učence, ko je živel na zemlji. Njegov glas bo mehak in pritajen, a vendar melodičen. Blago in sočutno bo podajal nekatere čudovite nebeške resnice, o katerih je govoril Zveličar. Zdravil bo bolezni med ljudstvom in trdil, izdajajoč se za Kristusa, da je soboto spremenil v nedeljo in vsem ukazal praznovati dan, ki ga je on blagoslovil. Povedal bo, da tisti, ki vztrajno posvečujejo sedmi dan, skrunijo njegovo ime, ker nočejo poslušati njegovih angelov, ki jih je poslal k njim z lučjo in resnico. To bo mogočna, skoraj nepremagljiva goljufija. Kakor Samarijani, ki jih je prevaral čarovnik Simon, bo ljudstvo od malega do velikega verovalo tej prevari in vpilo: “On je Božja moč, ki se imenuje velika!” (Apd 8,10 EKU) VS 397.4

Toda Božje ljudstvo ne bo zapeljano. Nauki tega lažnega kristusa se ne ujemajo s Svetim pismom. Njegov blagoslov bo izrečen nad častilci zveri in njene podobe; torej ravno nad ljudmi, na katere bo, kakor pravi Sveto pismo, izlita čista Božja jeza. VS 398.1

Ampak Satanu ne bo dovoljeno posnemati načina Kristusovega prihoda. Zveličar je svoje ljudstvo opozoril glede tega in natančno opisal svoj prihod: “Vstali bodo namreč lažni kristusi in lažni preroki in bodo delali velika znamenja in čudeže, tako da bi zavedli celo izvoljene, če bo mogoče. Če vam torej porečejo: ‘V puščavi je, ne hodíte tja; ali ‘V hiši je,’ ne verjemite. Kakor namreč pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega.” (Mt 24,24.26.27.31; 25,31; Raz 1,7; 1 Tes 4,16.17) Nemogoče je posnemati ta prihod, saj bo vsesplošno znan - vsi ga bodo videli. VS 398.2

Samo ti, ki marljivo proučujejo Sveto pismo in ljubijo resnico, bodo obvarovani velike prevare, ki bo zasužnjila ves svet. Po svetopisemskih pričevanjih bodo prepoznali našemljenega goljufa. Čas preizkušnje bo prišel na vse. To rešetanje bo odkrilo prave kristjane. Ali je Božje ljudstvo danes tako trdno utemeljeno na njegovi besedi, da se ne bo zanašalo na svoja čutila? Ali se bo v tej stiski opiralo na Sveto pismo in samo na Sveto pismo? Če bo le mogoče, jim bo Satan poskušal preprečiti pripravo, da ne bi zdržali tistega dne. Vse bo naredil tako, da bo Božjim otrokom zaprl pot, jih zasužnjil z zemeljskimi bogastvi, jim naložil težko in mučno breme, da bi si srce preobremenili s skrbmi tega življenja, samo da bi jih dan preizkušnje zalotil kakor tat. VS 398.3

Razni krščanski vladarji bodo izdali zakon proti izpolnjevalcem Božjih zapovedi. Tako bodo prikrajšani za zaščito oblasti in prepuščeni tistim, ki jim želijo pogubo. Takrat bo Božje ljudstvo zapustilo mesta in vasi, se zbralo po skupinah in stanovalo v najbolj pustih in osamljenih krajih. Mnogi bodo našli zavetje v utrdbah gora. Visoko v gorah bodo kakor kristjani piemontskih dolin imeli svoje svetišče in se zahvaljevali Bogu za “skalni branik”. (Iz 33,16 CHR) Toda mnogi izmed vseh narodov in vseh slojev, veliki in mali, bogati in revni, črni in beli bodo vrženi v najbolj nepravično in najbolj surovo sužnost. Božji ljubljenci bodo preživeli hude dneve. Zvezali jih bodo z verigami in jih utišali za rešetkami zaporov. Nekatere bodo očitno pustili umreti zaradi lakote, in sicer v temnih in nagnusnih ječah. Ne bo ušesa, ki bi hotelo slišati njihovo vpitje, niti roke, ki jim bi bila pripravljena pomagati. VS 398.4

Ali bo Gospod v tem času preizkušnje pozabil na svoje ljudstvo ? Ali je pozabil zvestega Noeta, ko je kazen doletela pred-potopni svet? Ali je pozabil na Lota, ko je ogenj padel z nebes, da bi sežgal mesta v ravnini? Ali je pozabil Jožefa, ki je bil v Egiptu obdan s pogani? Ali je pozabil na Elija, ko mu je Jezabela grozila z usodo Baalovih prerokov? Ali je pozabil na Jeremija v temni in ogabni jami? Ali je pozabil na tri pogumne mladeniče v goreči peči ali na Daniela v levnjaku? VS 398.5

“Sion pa je rekel: »Gospod me je zapustil, Vsemogočni je name pozabil.« Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim! Glej, na obe dlani sem te napisal, tvoji zidovi so mi vedno pred očmi.” (Iz 49,14-16) Gospod nad vojskami je rekel: “Kdor se vas dotakne, se dotakne punčice njegovega očesa.” (Zah 2,12) VS 398.6

Četudi jih bodo sovražniki vrgli v ječe, zidovi ječ vendar ne bodo mogli pretrgati zveze med njihovimi dušami in Kristusom. Ta, ki pozna vsako njihovo slabost in je sez-nanjen z vsemi njihovimi preizkušnjami, je višji od vseh zemeljskih sil; angeli jih bodo obiskali v njihovih osamljenih celicah in jim prinesli nebeško luč in mir. Zapor se jim bo zdel kakor palača, ker bodo tam prebivali tisti, ki so bogati z vero, in temni zidovi bodo razsvetljeni z nebeško lučjo kakor tedaj, ko sta Pavel in Sila molila in pela hvalnice sredi noči v filipski ječi. VS 399.1

Božje sodbe bodo prišle nad tiste, ki bodo poskušali zatreti in uničiti njegovo ljudstvo. Božja velika potrpežljivost do brezbožnih je ohrabrila ljudi za hudobna dela, vendar njihova kazen ne bo nič manj zanesljiva in strašna, čeprav se je z njo tako dolgo odlašalo. “Da, kakor na gori Perazimu vstane Gospod, se razsrdi kakor v dolini pri Gabaonu, da izvrši svoje dejanje - svoje čudno dejanje - da opravi svoje delo - svoje nenavadno delo.” (Iz 28,21 EKU) Našemu usmiljenemu Bogu je kaznovanje nekaj tujega. “Kakor jaz živim, govori Gospod BOG, nimam veselja nad krivičneževo smrtjo.” (Ezk 33,11) Gospod je “poln usmiljenja in milostljiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici ... ki odpušča krivico in prestopek in greh”. (2 Mz 34,6.7 CHR) A tistega, ki je kriv, ne pusti nekaznovanega. “Gospod je počasen za jezo in velik v moči, a krivca nikakor ne šteje za nedolžnega.” (Nah 1,3 CHR) S strašno pravičnostjo bo obranil veljavo svojih poteptanih zapovedi. Stroga kazen, ki čaka prestopnike, se lahko vidi iz Gospodovega odlašanja pri izvršitvi kazni. Ljudstvo, s katerim je imel toliko potrpežljivosti in ga ni hotel udariti, dokler ne bo napolnilo mere krivičnosti pred Bogom, bo končno moralo izpiti čašo jeze, ki ne bo ublažena z milostjo. VS 399.2

Ko bo Kristus dokončal svojo posredniško službo v svetišču, se bo izlila čista jeza na tiste, ki molijo zver in njeno podobo ter so sprejeli njeno znamenje. (Raz 14,9.10) Šibe, ki so se izlile na Egipt, ko je Bog nameraval rešiti Izrael, so po značaju podobne tistim strašnim in večjim kaznim, ki bodo doletele svet pred končno osvoboditvijo Božjega ljudstva. Pisec Razodetja opisuje te strašne kazni in pravi: “In pride ulje hudo in strupeno na ljudi, ki so imeli znamenje zveri in ki so molili njeno podobo.” Morje je postalo “kakor kri mrliča, in umrla je vsaka živa duša, kar jih je v morjih”. Reke in studenci voda so postali kri. Naj so te sodbe še tako strašne, je vendar Božja pravičnost popolnoma upravičena. Božji angel pravi: “Pravičen si, Gospod ... da si tako sodil: ker kri svetnikov in prerokov so prelivali, in krvi si jim dal piti; vredni so tega.” (Raz 16,2-6 CHR) Ko so obsodili Božje ljudstvo na smrt, so priklicali nase krivdo za njihovo kri, kakor da so jo prelili s svojimi rokami. Enako je tudi Kristus razglasil Jude svojega časa krive za kri svetih, ki se je prelivala od Abelovih dni, ker so imeli istega duha kakor ubijalci teh prerokov in so hoteli opraviti isto delo. VS 399.3

V naslednji kazni bo soncu dana moč “da je žgalo ljudi z ognjem. In ljudi je žgala silna vročina.” (Raz 16,8.9) Preroki so opisali razmere na zemlji v tem strašnem času takole: “Polja so opustošena, zemlja žaluje; kajti žito je opustošeno. Vse drevje po polju je suho. Da, izginilo je veselje izmed ljudi. Posev se je posušil pod grudami; žitnice so razdejane. ... Kako toži živina! Blodijo črede goveda, ker nimajo paše. ... Vodne struge so suhe in ogenj je požrl pašnike v puščavi. (Jl 1,10.12.17-20) Petje v palači se spremeni v jok tisti dan, govori Gospod: mnogo bo trupel, kamor koli jih zaženem.” (Am 8,3 EKU) VS 399.4

Te šibe ne bodo vsesplošne, ker bi bili sicer iztrebljeni vsi Zemljani. Vendar bodo najstrašnejša nadloga, kar so jo smrtniki sploh kdaj poznali. Vse sodbe, ki so doletele ljudi pred koncem časa milosti, so bile ublažene z milostjo. Kristusova kri je ščitila grešnike, da za svojo krivdo ne bi dobili polne mere kazni. A pri zadnji Božji sodbi se bo izlila čist jeza, brez milosti. VS 399.5

Tisti dan si bodo zaželeli zaščite Božje milosti, ki so jo tako dolgo prezirali. “Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko bom poslal v deželo glad, ne glad po kruhu in ne žejo po vodi, marveč glad, da bi slišali Božjo besedo. Tedaj bodo tavali od morja do morja, begali bodo od severa do vzhoda in iskali bodo Božjo besedo, pa je ne bodo našli.” (Am 8,11.12) VS 400.1

Božjim otrokom trpljenje ne bo prizaneseno. Kljub preganjanju, grdemu ravnanju z njimi, trpljenju zaradi pomanjkanja in stradanju nihče ne bo umrl. Bog, ki je skrbel za Elija, se ne bo izognil nobenemu svojemu požrtvovalnemu otroku. On, ki je preštel lase na njihovi glavi, bo skrbel zanje; v času lakote ne bodo trpeli pomanjkanja. Medtem ko bodo brezbožni umirali zaradi lakote in kuge, bodo angeli ščitili pravične in zadovoljevali vse njihove potrebe. Njemu, “ki hodi pravično”, je dana obljuba: “Njegov kruh se mu bo dajal, vode mu ne bodo usahnile. Ubožce in siromake, ki iščejo vode, pa je ni, ki se jim jezik suši od žeje, jaz, Gospod, jih uslišim, jaz, Izraelov Bog, jih ne zapustim.” (Iz 33,15.16; 41,17 CHR) “Kajti smokva ne bo cvetela in pridelka ne bo nič na trtah, oljkova rast bo varala in žitno polje ne donese užitka, iz ograje izgine drobnica in govedi ne bo nič v hlevih;” a bogaboječi se bo “vendar radoval v Gospodu”, veselil se bo, da je Bog njegova rešitev. (Hab 3,17.18 CHR) VS 400.2

“Gospod te varuje, Gospod je tvoja bramba ob tvoji desnici. Ne bo ti škodilo sonce podnevi, ne luna ponoči. Gospod te bo varoval vsega hudega, varoval bo tvojo dušo. Da, on te osvobodi iz zanke ptičarjev, pogubne kuge reši. S svojimi perutmi te pokrije in pod njegova krila se zatečeš: njegova zvestoba je tarča in ščit. Ni se ti bati nočne strahote, ne puščice, ki prileti podnevi, ne kuge, ki se plazi v temi, ne pogube, ki razsaja opoldne. Naj jih pade tisoč ob tvoji strani in deset tisoč na tvoji desni, tebi se ne približa. Samo oči ti je treba odpreti in boš videl plačilo grešnikov. Zakaj tvoje pribežališče je Gospod, izbral si Najvišjega za svojo obrambo. Zlo te ne zadene, nadloga se tvojemu šotoru ne približa.” (Ps 121,5-7; 91,3-10 CHR) VS 400.3

Po človeškem pojmovanju pa bo vendar kazalo, da bo Božje ljudstvo skoraj moralo zapečatiti svoje pričevanje s krvjo, kakor so nekoč naredili mučenci. Božji otroci se bodo začeli bati, da jih je Bog zapustil in da bodo padli v roke svojih sovražnikov. To je čas groznega duševnega strahu. Dan in noč bodo vpili k Bogu za rešitev. Hudobni bodo slavili zmago in jim zaničljivo govorili: “Kje je sedaj vaša vera? Zakaj vas sedaj Bog ne osvobodi iz naših rok, če ste resnično njegovo ljudstvo?” Toda tisti, ki čakajo rešitve, se bodo spomnili, da so veliki duhovnik in starešine posmehljivo govorili Jezusu, ko je umiral na golgotskem križu: “Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Če je Izraelov kralj, naj stopi zdaj s križa, in bomo vanj verovali.” (Mt 27,42) Vsi se bodo bojevali z Bogom kakor Jakob. Njihovi obrazi bodo odsevali notranji boj in bodo pobledeli. Toda ne bodo prenehali goreče moliti. VS 400.4

Ko bi ljudje lahko gledali z nebeškimi očmi, bi tiste, ki so ohranili besedo Kristusovega potrpljenja, videli obdane s četami mogočnih angelov. Ti z nežnostjo in sočutjem gledajo njihove stiske in poslušajo njihove molitve. Čakajo na besedo svojega Poveljnika, da jih rešijo nevarnosti. Vendar morajo še malo počakati. Božje ljudstvo mora izpiti kelih in biti krščeno s krstom trpljenja. Prav to mučno obotavljanje je najboljši odgovor na njihove molitve. S tem ko se trudijo z zaupa-njem čakati na Gospoda, da bi On deloval, krepijo svojo vero, upanje in potrpljenje, česar jim je v njihovem verskem življenju primanjkovalo. Toda zaradi izvoljencev se bo čas stiske skrajšal. “Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki vpijejo k njemu noč in dan, in bo pri njih odlašal? Povem vam, da jim bo hitro pomagal do pravice.” (Lk 18,7.8) Konec bo prišel hitreje, kakor ga ljudje pričakujejo. Pšenica bo povezana v snopke za Božjo žitnico, ljuljka pa v butare za ogenj uničevanja. VS 401.1

Nebeški stražarji, zvesti svoji dolžnosti, še dalje stražijo. Čeprav bo z vsesplošnim odlokom določen datum, ko naj bi se pomorili izpolnjevalci Božjih zapovedi, jim bodo vendar poskušali njihovi sovražniki v nekaterih primerih že prej odvzeti življenje. Toda nihče ne bo mogel priti mimo močnih stražarjev, ki stražijo vsakega zvestega človeka. Nekateri bodo pri svojem begu iz mest in vasi napadeni, toda meči, ki se bodo dvignili proti njim, se bodo zlomili in padli na tla kakor slama. Druge bodo ščitili angeli v podobi vojakov. VS 401.2

Bog je v vseh časih pomagal svojemu ljudstvu in ga reševal po svojih svetih angelih. Nebeška bitja so vedno živo sodelovala v življenju in delu ljudi. Pojavljala so se v oblekah, ki so se svetile kakor blisk, ali pa so prišla oblečena kakor popotniki. Angeli so se Božjim ljudem prikazali v človeški podobi. Opoldne so počivali pod hrastom, kakor da so utrujeni. Sprejeli so gostoljubnost človeških domov. Ponoči so bili zapoznelim potnikom za vodnike. S svojimi rokami so prižgali ogenj na oltarju. Odpirali so vrata ječ in izpeljali Gospodove služabnike na svobodo. Ogrnjeni z nebeškim sijajem so prišli odvalit kamen z Zveličarjevega groba. VS 401.3

Angeli v obliki ljudi pogosto prihajajo na zbirališča pravičnih ali na sestanke brezbožnih, in sicer z enakim namenom kot takrat, ko so odšli v Sodomo napravit poročilo o njihovih dejanjih in ugotovit, ali so prestopili mejo Božje potrpežljivosti. Gospod se veseli milosti. Zaradi nekaj tistih, ki mu dejansko služijo, umakne nesrečo in množici podaljšuje mir. Malo grešnikov, ki so se zoperstavili Bogu, ve, da se imajo za svoje življenje zahvaliti pičlemu številu zvestih, katere radi zasmehujejo in tlačijo. VS 401.4

Čeprav svetovni vladarji tega ne vedo, so bili vendar angeli pogosti govorniki na njihovih posvetovanjih. Človeške oči so gledale vanje; človeška ušesa so poslušala njihove prošnje; človeška usta so nasprotovala njihovim predlogom in se posmehovala njihovim nasvetom; človeške roke so jih žalile in mučile. V zbornicah in sodnih palačah so ti nebeški poslanci kazali natančno poznavanje človeške zgodovine; bolje so zastopali zatirane kakor njihovi najsposobnejši in najzgovornejši zagovorniki. Preprečili so načrte in zadržali hudobije, ki bi zelo ovirale Božje delo in povzročile mnogo trpljenja njegovemu ljudstvu. V trenutku nevarnosti in stiske Gospodov angel šotori “okoli teh, ki se ga boje, da jih reši”. (Ps 34,7) VS 401.5

Božje ljudstvo z velikim hrepenenjem pričakuje znamenje prihoda svojega Kralja. Ko bodo stražarji vprašani: “Čuvaj, ali mine skoraj noč?” bo dan jasen odgovor: “Pride jutro, pa tudi noč.” (Iz 21,11.12) Na oblakih nad vrhovi gora sveti luč. Kmalu se bo tam odkrila njegova slava. Sonce pravičnosti bo skoraj zasvetilo. Jutro in noč sta že tukaj - svitanje neskončnega dneva za pravične in začetek večne noči za brezbožne. VS 402.1

Medtem ko borci pošiljajo svoje molitve k Bogu, se zdi, da je zavesa, ki jih ločuje od nevidnega sveta, skoraj odstranjena. Nebesa plamtijo od svitanja večnega dneva; kakor melodija angelskega zbora prihajajo do ušes tele besede: “Stojte trdno v svoji zvestobi. Pomoč prihaja.” Kristus, vsemogočni Zmagovalec, daje svojim ut-rujenim borcem krone neminljive slave in njegov glas doni od priprtih vrat: “Glejte, jaz sem z vami. Ne bojte se. Poznam vaše bolečine; nosil sem vaše skrbi. Ne borite se proti nepremagljivemu sovražniku. Jaz sem izbojeval zmago za vas in v mojem imenu ste več kakor zmagovalci.” VS 402.2

Dragoceni Zveličar nam bo poslal pomoč prav tedaj, ko nam bo potrebna. Pot v nebesa je posvečena z njegovimi stopinjami. Vsak trn, ki rani naše noge, je ranil tudi njegove. Vsak križ, ki smo ga bili poklicani nositi, je nosil On pred nami. Gospod dovoljuje boje, da bi dušo pripravil za mir. Čas stiske je strašna ognjena preizkušnja za Božje ljudstvo; toda to je za vsakega pravega vernika čas, da pogleda navzgor in z vero uzre nad seboj mavrico obljube. VS 402.3

“GOSPODOVI osvobojenci se bodo vrnili in prišli s pesmijo na Sion. Nad njihovo glavo bo večno veselje, dosegli bodo radost in veselje, žalost in vzdihovanje bosta zbežala. Jaz sem, jaz, ki vas tolažim. VS 402.4

Kdo si ti, da se bojiš umrljivega človeka, sina človekovega, ki je kakor trava? Pozabil si GOSPODA, ki te je naredil, razprostrl nebo in utemeljil zemljo, in si vedno trepetal, vsak dan, pred jezo zatiralca, ki se je pripravljal, da te pogubi. In kje je zdaj zatiralčeva jeza? Zvezani bo kmalu oproščen, ne bo umrl in šel v jamo, ne bo pogrešal kruha. Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki burka morje, da hrumijo njegovi valovi, njegovo ime je GOSPOD nad vojskami. Svoje besede sem položil v tvoja usta, skril sem te v senco svoje roke. Zato poslušaj to, ubožica, omamljena, pa ne od vina: Tako govori tvoj Gospod BOG, tvoj Bog, ki brani pravico svojega ljudstva: Glej, vzel bom iz tvoje roke omamni kelih, čašo keliha svojega srda, ne boš ga več pila. Dal ga bom v roke tvojim zatiralcem, ki so ti pravili: “Vrzi se na tla, da gremo čezte!” in nastavljala si svoj hrbet kakor tla, kakor cesto za popotnike.” (Iz 51,11-16.21-23) VS 402.5

Božje oko gleda skozi vse čase. Usmerjeno je bilo na čas odločitve, ki ga mora Božje ljudstvo preživeti, ko se bodo zemeljske sile zbrale proti njemu. Kakor pregnani ujetniki se bodo bali smrti zaradi lakote in nasilja. Sveti, ki je Izraelcem razdelil Rdeče morje, bo tudi sedaj pokazal svojo mogočno moč in ukinil njihovo suženjstvo. “Ti bodo ob dnevu, ki ga napravim, moja lastnina, govori GOSPOD nad vojskami. Imel bom z njimi usmiljenje, kakor je kdo usmiljen do svojega sina, ki mu služi.” (Mal 3,17) Če bi Kristusove priče prelile svojo kri v tem času, ne bi bila kot posejano seme, ki bi obrodilo žetev v Božjo slavo, kar je nekoč dosegla kri mučencev. Njihova zvestoba ne bi bila pričevanje, ki bi druge prepričalo o resnici, kajti vsi valovi milosti se bodo odbili od zakrknjenih src in se nikoli več ne bodo vrnili. Če bi pravični sedaj padli kot plen svojih sovražnikov, bi to pomenilo zmago za kneza teme. Psalmist pravi: “Zakaj on mi daje varstvo v svojem zavetišču na dan nesreče, skriva me v skrivališču svojega šotora.” (Ps 27,5) Kristus je rekel: “Pojdi, moje ljudstvo, stopi v svoje hrame in zakleni vrata za seboj, skrij se za kratek čas, dokler ne mine togota. Kajti glej, GOSPOD prihaja s svojega mesta, da bo kaznoval krivdo prebivalcev na zemlji.” (Iz 26,20.21) Slavna bo osvoboditev tistih, ki so potrpežljivo čakali njegov prihod in katerih imena so zapisana v knjigi življenja. VS 402.6