Veliki Spopad

Poglavje 24—V najsvetejšem

Predmet svetišča je bil ključ, ki je razkril skrivnost razočaranja leta 1844. Odprl je pogled na celoten sistem povezanih in skladnih resnic, ki so kazale, da je veliko adventno gibanje vodila Božja roka. Razkrila je tudi tedanjo nalogo, ki je vodila k luči službo in delo Božjega ljudstva. Kakor so se Jezusovi učenci po strašni noči duševne bolečine in razočaranja razveselili, ko so videli Gospoda, tako so se sedaj razveselili tudi tisti, ki so v veri pričakovali njegov drugi prihod. Mislili so, da bo Jezus prišel v slavi nagradit svoje služabnike. Razočarali so se zaradi neizpolnjenih pričakovanj. Izgubili so Jezusa izpred oči in vzkliknili kakor Marija pri grobu: “Mojega Gospoda so odnesli, in ne vem, kam so ga položili.” (Jn 20,13) Sedaj so znova opazovali v najsvetejšem, svojega usmiljenega Velikega duhovnika, ki se bo kmalu pojavil kot njihov kralj in osvoboditelj. Resnica o svetišču je razsvetlila preteklost, sedanjost in prihodnost. Vedeli so, da jih je Bog vodil z nezmotljivo previdnostjo. Kakor prvi učenci tudi oni niso razumeli sporočila, ki so ga oznanjali; kljub temu je bilo v vsakem pogledu pravilno. Z oznanjevanjem so izpolnili Božji namen. Njihovo delo za Gospoda ni bilo zaman. Bili so po veliki milosti znova prerojeni “v živo upanje” in so se veselili “v neizrekljivem in poveličanem veselju”. (1 Pt l,3.8) VS 272.1

Danielovo prerokovanje: “Do dva tisoč tristo večerov in juter; potem bo svetišče očiščeno,” (8,14 CHR) in prvo angelsko sporočilo: “Bojte se Boga in dajte mu čast, kajti prišla je ura njegove sodbe,” (Raz 14,7) sta kazali na Kristusovo službo v najsvetejšem nebeškega svetišča, na preiskovalno sodbo, in ne na Kristusov prihod zaradi zveličanja njegovega ljudstva in uničenja brezbožnikov. Napaka ni bila v računanju preroških časovnih obdobij, temveč v dogodku, ki naj bi se zgodil na koncu dva tisoč tristo dni. Zaradi te napake so verni doživeli razočaranje, vendar je bilo vse to napovedano v prerokovanju. Tisti čas se je izpolnilo vse, kar so po Svetem pismu lahko pričakovali. Ko so žalovali zaradi svojih neizpolnjenih upov, se je zgodil dogodek, ki je bil napovedan v tem sporočilu. Moral se je zgoditi prej, preden pride Gospod nagradit svoje služabnike. VS 273.1

Kristus je prišel, vendar ne na svet, kakor so pričakovali, temveč v najsvetejše Božjega svetišča v nebesih, kakor je to razkrila simbolika svetiščne službe na zemlji. Prerok Daniel ga je videl v tem času prihajati pred Predvečnega. “Videl sem v prikaznih ponoči, in glej, z nebeškimi oblaki je prihajal eden kakor Sin človekov, in prišel je” - ne na zemljo - temveč “k Predvečnemu, in privedli so ga predenj.” (Dan 7,13 CHR) VS 273.2

Ta prihod opisuje tudi prerok Malahija: “Naglo pride v svoj tempelj Gospod, ki ga iščete, in Angel zaveze, ki ga želite: Glej, prihaja, pravi Gospod nad vojskami.” (Mal 3,1 CHR) Gospodov prihod v njegov tempelj je bil za njegovo ljudstvu nekaj, kar se je zgodilo iznenada, nepričakovano. Niso ga iskali tam; pričakovali so, da bo prišel na zemljo “in bo v plamenečem ognju kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso poslušni evangeliju”. (2 Tes 1,8) VS 273.3

Toda Božji otroci še niso bili pripravljeni srečati svojega Gospoda. Za njihovo pripravo se je moralo opraviti še eno delo. Morali so dobiti luč, da bodo njihove misli usmerjene na Božji tempelj v nebesih. Če bodo z vero sledili svojemu Velikemu duhovniku v nebeški službi, jim bodo razodete nove dolžnosti. Cerkvi je moralo biti dano še eno sporočilo opomina in nauka. VS 273.4

Prerok pravi: “Kdo pa more prenesti dan njegovega prihoda in kdo obstoji, kadar se On prikaže? Kajti On bo kakor ogenj topilca in kakor lug belilca. In sedel bo kakor topilec, ko čisti srebro, in čistil bo Levijeve sinove in jih prečistil kakor srebro in zlato, da bodo prinašali Gospodu daritve v pravičnosti.” (Mal 3,2.3) Tisti, ki bodo živeli na zemlji v času, ko se bo končalo Kristusovo posredovanje v gornjem svetišču, bodo morali pred svetim Bogom stati brez posrednika. Njihova oblačila bodo morala biti čista, njihov značaj pa očiščen greha s poškropitvijo krvi. Z Božjo milostjo in s svojim marljivim prizadevanjem morajo biti zmagovalci v boju s hudim. Medtem ko se v nebesih opravlja preiskovalna sodba in se grehi spokorjenih vernih čistijo iz svetišča, se mora med Božjim ljudstvom na zemlji opraviti posebno delo čiščenja - odstranitev greha. To delo jasneje opisujejo sporočila v Raz 14. VS 273.5

Ko bo to delo dokončano, bodo Kristusovi sledilci pripravljeni na njegov prihod. “Tedaj bo Judova in jeruzalemska daritev GOSPODU ugajala, kakor v pradavnih dneh, kakor v nekdanjih letih”. (Mal 3,4) Tedaj bo cerkev, ki jo bo Gospod ob svojem prihodu vzel k sebi, slavna cerkev; takšna “brez madeža, gube ali česa podobnega”. (Ef 5,27) Tedaj bo prisvetila “kakor zora, lepa kakor luna, čista kakor sonce, strašna kakor vojska v zastavah”. (Vp 6,10) VS 273.6

Prerok Malahija poleg Gospodovega pri-hoda napoveduje tudi njegov drugi prihod, ko bo prišel izvršit sodbo. Pravi: “Stopil vam bom za sodbo in urna priča bom proti čarovnikom in prešuštnikom, proti krivoprisežnikom in proti tistim, ki si je-mljejo od dnine dninarja, vdove in sirote, ki odganjajo tujca in se me ne bojijo, govori GOSPOD nad vojskami.” (Mal 3,5) Juda kaže na isti prizor: “Glej, prišel je Gospod z nepreštevno množico svojih svetih, da izvrši sodbo nad vsemi in da vsem ljudem glede vsega dokaže njihova brezbožna dejanja, ki so jih zagrešili, in vse trde besede, ki so jih izrekli proti njemu brezbožni grešniki.” (Jud 14.15) Ta prihod in prihod v Gospodov tempelj sta dva različna in popolnoma ločena dogodka. VS 274.1

Prihod Kristusa kot našega Velikega du-hovnika v najsvetejše, da bi očistil svetišče, je napovedan v Dan 8,14; prihod Sina člo-vekovega k Predvečnemu je opisan v Dan 7,13; Gospodov prihod v njegov tempelj je napovedan v Malahiju - vse to so opisi istega dogodka. Predstavljen je tudi z ženinovim prihodom na svatbo, kakor je to opisal Kristus v priliki o desetih devicah v Mat 25. VS 274.2

Poleti in jeseni leta 1844 se je objavljalo sporočilo: “Glejte, ženin!” Tedaj sta se pojavili dve skupini ljudi, predstavljeni z modrimi in nespametnimi devicami - prva skupina, ki je z veseljem pričakovala Gospodov prihod in se resno pripravljala, da bi ga dočakala, in druga skupina, ki se je zaradi strahu in trenutnih vzgibov zadovoljila s teorijo resnice, Božje milosti pa je imela premalo. Ko je v priliki ženin prišel, so pripravljene odšle z njim na svatovščino. Tukaj omenjeni ženinov prihod se je zgodil pred svatbo. Svatba predstavlja Kristusov prevzem njegovega kraljestva. Sveto mesto, novi Jeruzalem, ki je prestolnica tega kraljestva, se imenuje nevesta, Jagnjetova žena. Angel je dejal Janezu: “Pridi, da ti pokažem zaročenko, Jagnjetovo nevesto! “Nato me je angel v Duhu odnesel na veliko in visoko goro ter mi pokazal sveto mesto Jeruzalem, ki je prihajalo z neba od Boga.” (Raz 21,9.10) Očitno je torej, da nevesta predstavlja sveto mesto, device, ki gredo ženinu naproti, pa predstavljajo cerkev. V Razodetju pravi, da bodo Božji otroci gosti na poročni večerji Jagnjeta. (Raz 19,9) Če so gosti, ne morejo biti hkrati predstavljeni kot nevesta. Kristus bo dobil od Predvečnega oblast, slavo in kraljestvo, kakor nam to razlaga prerok Daniel. Dobil bo novi Jeruzalem, prestolnico svojega kraljestva, ki bo “kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina”. (Dan 7,14 CHR; Raz 21,2) Po sprejemu kraljestva bo prišel v svoji slavi kot Kralj kraljev in Gospod gospodov za zveličanje svojemu ljudstvu, ki bo sedlo za mizo “z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu”, (Mt 8,11; Lk 22,30) da se udeleži Jagnjetove poročne večerje. VS 274.3

Sporočilo: “Glejte, ženin!” ki se je ozna-njalo poleti leta 1844, je mnoge navedlo, da so pričakovali takojšnji Gospodov prihod. Ženin je ob določenem času prišel, vendar ne na zemljo, kakor je to pričakovalo njegovo ljudstvo, temveč k Predvečnemu v nebesih, k svatbi, prevzet kraljestvo. “Pripravljene odidejo z njim na svatbo; in vrata se zapro.” Ni bilo potrebno, da so osebno navzoči pri svatbi, saj se je opravljala v nebesih, medtem ko so ti bili še na zemlji. Kristusovi sledilci morajo čakati na svojega Gospodarja, da “se vrne s svatbe”. (Lk 12,36) Vendar morajo razumeti njegovo delo in mu z vero slediti, ko stopi pred Boga. V tem smislu je zanje možno reči, da so odšli na svatbo. VS 274.4

V priliki so na svatovščino odšle device, ki so imele olje v posodah. Nekateri so poleg poznanja resnice in Svetega pisma imeli tudi Božjega Duha in milost. Ti so v noči svoje grenke izkušnje potrpežljivo čakali in v Svetem pismu iskali jasnejšo luč. Razumeli so resnico glede svetišča v nebesih in spremembo v Zveličarjevi službi, zato so ga z vero spremljali pri njegovem delu v nebeškem svetišču. Vsi, ki po pričevanju Svetega pisma sprejmejo te resnice in z vero sledijo Kristusu, ko stopa pred Boga, da bi opravil zadnje posredovanje in potem sprejel kraljestvo, so prikazani kot tisti, ki gredo z njim na svatbo. VS 274.5

V priliki iz Mat 22 je omenjena ista po-doba svatbe. V njej je jasno pokazano, da bo preiskovalna sodba nastopila pred svatbo. V tem času prihaja Kralj pogledat goste, (Mt 22,11) ali so se vsi oblekli v svatovsko oblačilo, v čisto oblačilo, čist značaj, in ali so “oprali svoja oblačila in jih pobelili v Jagnjetovi krvi”. (Raz 7,14) Tisti, ki ne bo oblečen v takšna oblačila, bo vržen ven. Kdor pa bo med preiskovanjem imel svatovsko oblačilo, ga bo Bog sprejel. Vreden bo udeležiti se njegovega kraljestva in deliti prestol z njim. To delo preiskovanja značaja, odločanja, kdo je pripravljen za Božje kraljestvo, je preiskovalna sodba, s katero se končuje Kristusovo delo v nebeškem svetišču. VS 275.1

Ko bo preiskovalno delo opravljeno, ko bodo raziskani in rešeni primeri tistih, ki so se v vseh časih priznavali za Kristusove sledilce, tedaj, in nikakor prej, bo končano delo preiskovanja, in vrata milosti se bodo zaprla. Tako nas ta kratka poved: “Pripravljene odidejo z njim na svatovščino, in vrata se zapro,” vodi čez zadnjo Zveličarjevo službo do časa, ko bo dokončano vzvišeno delo zveličanja človeštva. VS 275.2

V službi zemeljskega svetišča, katera je, kakor smo videli, simbol službe v nebeškem svetišču, se je dokončala služba v prvem delu, ko je veliki duhovnik na spravni dan stopil v najsvetejše. Bog je ukazal: “Noben človek ne sme biti v shodnem šotoru, kadar gre opravljat spravo v svetišče, dokler ne pride ven.” (3 Mz 16,17) Tako je Kristus, ko je stopil v najsvetejše opravit zadnje spravno delo, prenehal opravljati službo v prvem delu. Tudi v pozemskem svetišču je bilo tako; zaključku službe v prvem delu je sledil začetek službe v drugem. Ko je veliki duhovnik v simbolični službi na spravni dan zapustil prvi del svetišča, je stopil pred Boga darovat kri za grehe vseh Izraelcev, ki so se zares spokorili. To se je zgodilo v drugem delu svetišča. Tako je Kristus dokončal prvi del svoje službe kot naš posrednik. Nato je začel z drugim delom službe - s prinašanjem svoje krvi pred Očeta v korist grešnikov, kar še vedno dela. VS 275.3

Adventisti leta 1844 vsega tega niso razumeli. Ko je minil čas, v katerem so pričakovali Zveličarja, so še dalje verovali, da je njegov prihod blizu. Menili so, da je zanje nastopil kritični trenutek in da je pred Bogom dokončano Kristusovo posredovanje za človeka. Prevladovalo je mnenje, da Sveto pismo uči, da se bo čas milosti dokončal pred dejanskim Gospodovim prihodom na nebeških oblakih. To mnenje je izhajalo iz tistih besedil v Svetem pismu, ki kažejo na čas, ko bodo ljudje iskali, trkali in klicali pred vrati milosti, pa se jim ne bodo odprla. Zato so se spraševali, ali čas njihovega pričakovanja Kristusa ne označuje novega časovnega obdobja, ki bo potekalo tik pred njegovim prihodom. Ker so oznanili opomin o sodbi, so po eni strani čutili, da so do sveta opravili svojo dolžnost. Tako se jim je glede reševanja grešnikov odvalil kamen od srca. Po drugi strani so imeli bogokletno posmehovanje ljudi za še en dokaz, da se je Božji Duh odmaknil od njih, ki so zavrgli njegovo milost. Vse to jih je utrdilo v prepričanju, da je čas milosti končan oziroma, da so vrata milosti zaprta, kot so to poimenovali. VS 275.4

Toda z raziskovanjem vprašanja svetišča se je pojavila večja luč. Sedaj so spoznali, da so imeli prav, ko so verovali, da konec 2300 dni in noči leta 1844 označuje pomemben datum. Če drži, da so se zaprla vrata milosti in upanja, skozi katera so ljudje imeli dostop k Bogu 1800 let, so se odprla druga vrata - ljudem je ponujeno odpuščanje grehov s Kristusovim posredovanjem v najsvetejšem. En del Kristusove službe je dokončan, vendar samo zato, da bi napravil prostor drugemu. Še vedno so obstajala odprta vrata v nebeško svetišče, kjer Kristus opravlja službo v grešnikovo korist. VS 276.1

Sedaj se je razumel pomen tistih Kristu-sovih besed iz Razodetja, ki so namenjene cerkvi prav v tem času: “To govori Sveti, Resnični, on, ki ima Davidov ključ, če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl. Vem za tvoja dela. Glej, pred tabo sem na stežaj odprl vrata, ki jih nihče ne bo mogel zapreti.” (Raz 3,7.8) VS 276.2

Vsi, ki so se z vero ravnali po Kristusu v velikem spravnem delu, bodo v svojo korist prejeli milost njegovega posredovanja. A tisti, ki zavračajo dano luč, ne bodo imeli od tega dela nikakršne koristi. Judje so zavrgli dano luč o prvem Kristusovem prihodu. Niso hoteli verovati, da je Zveličar sveta, zato niso mogli dobiti odpuščanja po njem. Jezus je po svojem vnebohodu stopil v svetišče s svojo lastno krvjo, da bi na svoje učence izlil blagoslov svojega posredovanja. A Judje so bili glede tega v popolni temi; še vedno so prinašali svoje nekoristne žrtve in darove. Simbolna služba je bila dokončana. Vrata, skozi katera so imeli ljudje dotlej dostop k Bogu, niso bila več odprta. Judje niso hoteli iskati Gospoda tako, kakor bi ga lahko tedaj iskali, in sicer po službi v nebeškem svetišču. Zaradi tega niso našli zveze z Bogom. Zanje so bila vrata zaprta. Niso spoznali, da je Kristus prava daritev in edini posrednik pri Bogu; zato niso mogli biti deležni njegovega posredovanja. VS 276.3

Stanje nevernih Judov kaže stanje mnogih brezskrbnih in nezvestih navideznih kristjanov, ki zavestno zavračajo spoznanje o službi našega usmiljenega Velikega duhovnika. Ko je veliki duhovnik v simbolični službi stopal v najsvetejše, se je od vseh Izraelcev zahtevalo, da se zberejo okoli svetišča. V največji svečanosti so morali ponižati svoje duše pred Gospodom, da bi dobili odpuščanje grehov in ne bi bili izključeni iz zbora vernih. Kako pomembnejše od te podobe za dan sprave je razumevanje službe našega Velikega duhovnika in poznanje dolžnosti, ki se zahtevajo od nas. VS 276.4

Ljudje ne morejo nekaznovano zavračati opominov, ki jih Bog pošilja v svoji milosti. V Noetovem času so nebesa svetu poslala sporočilo. Rešitev vsakega je bila odvisna od sprejemanja tega sporočila. Ker pa so ga ljudje zavrgli, se je Božji Duh umaknil od grešnega rodu; zato je propadel v vodah potopa. V Abrahamovem času se je prenehala milost za grešne prebivalce Sodome. Razen Lota, njegove žene in dveh hčera je vse uničil ogenj, ki je padel z neba. Tako je bilo tudi v Kristusovih dneh. Božji Sin je rekel nezvestim Judom tistega časa: “Glejte, vaša hiša je zapuščena.” (Mt 23,38) Isti Bog neskončne moči je gledal na zadnje dni in rekel, da njim, ki “niso sprejeli ljubezni resnice, da bi bili rešeni. ... Bog pošilja delovanje blodnjave, da verjamejo laži: tako bodo obsojeni vsi, ki niso verjeli resnici, temveč so pritrjevali krivičnosti.” (2 Tes 2,10-12) Ker so zavrgli nauk njegove besede, jim je Bog odvzel svojega Duha in jih prepustil prevaram, ki so jim bile všeč. VS 276.5

Toda Kristus še vedno posreduje v člo-vekovo korist. Luč bo dana tistim, ki jo iščejo. Tega adventisti na začetku niso razumeli, a jim je kasneje postalo jasno, saj so začeli dojemati svetopisemska besedila, ki so določala njihovo pravo stališče. VS 276.6

Ko je leta 1844 potekel natančno določeni čas, je nastala velika stiska za tiste, ki so se še vedno držali adventne vere. Edina pomoč, ki jih je utrdila v njihovem pravem stališču, je bila luč, ki je usmerjala pozornost na nebeško svetišče. Nekateri so se odpovedali verovanju v svoje dotedanje računanje preroških časovnih obdobij in so tisto mogočno moč Svetega Duha, ki je spremljala adventno gibanje, pripisovali človeški ali Satanovi moči. Drugi so neomajno verovali, da jih je Gospod vodil v njihovi pretekli izkušnji. Medtem ko so čakali, bedeli in molili, da bi spoznali Božjo voljo, so videli, da je njihov Veliki duhovnik začel drugi del službe. Ker so ga spremljali z vero, so lahko razumeli sklepno nalogo cerkve. Sedaj so jasno razumeli prvo in drugo angelsko sporočilo. Tako so bili pripravljeni sprejeti in oznaniti svetu svečani opomin tretjega angelskega sporočila iz Raz 14. VS 277.1