Veliki Spopad

Poglavje 16—Pregnani zaradi vere

Angleški reformatorji so se sicer odpovedali rimskim naukom, vendar so obdržali mnogo njegovih oblik. Anglikanska cerkev je zavrgla rimsko oblast in vero, toda v bogoslužju je ohranila mnogo njegovih navad in ceremonij. Trdila je, da pri tem ne gre za vprašanje vesti; v Svetem pismu namreč ni predpisov, ki bi prepovedovali navade in ceremonije, zato so jih smatrali za nepomembne in neškodljive. Poudarjali so, da so ohranjeni zaradi zmanjševanja prepada, ki ločuje reformirane cerkve od Rima; tako naj bi rimski pristaši laže sprejeli protestantsko vero. VS 188.1

Nazadnjakom in tistim, ki so bili za popuščanje, so se ti dokazi zdeli logični. Obstajala pa je tudi skupina, ki ni mislila tako. Dejstvo, da so imeli ti običaji “za cilj premostiti prepad med Rimom in reformacijo”, ¹ je bilo zanje zadosten razlog, da jih niso sprejeli. V njih so gledali znamenje sužnosti, ki so se je osvobodili, in je nikakor niso hoteli nazaj. Trdili so, da je Bog v svoji besedi določil pravila, ki so nujna za bogoslužje; ljudje jim ne morejo po svoji volji česa dodajati niti odvzemati. Veliki odpad se je začel ravno zato, ker se je hotelo Božjo veljavo nadomestiti s cerkveno. Rim je začel ukazovati to, česar Bog sicer ni prepovedal, nadaljeval pa je s prepovedjo tega, kar je Bog izrecno ukazal. VS 188.2

Mnogi so se resno želeli vrniti k čistosti in preprostosti prve cerkve. V številnih običajih anglikanske cerkve so videli ostanke malikovalstva, zato se niso mogli z mirno vestjo udeleževati njenih bogoslužij. S podporo državne oblasti cerkev ni dovoljevala odstopanja od svojih oblik. Državni zakon je zahteval obisk bogoslužij, nedovoljena verska srečanja pa so bila prepovedana z grožnjo zaporne kazni, iz-gnanstva in smrti. VS 189.1

Ko je na začetku XVII. stoletja kralj zasedel svoj prestol, je izjavil, da bo primoral puritance “k podreditvi, sicer ... bodo izgnani iz dežele; morda pa jih bo doletelo še kaj hujšega” ² Mnogi preganjani, izgnani in zaprti niso videli v prihodnosti nič dobrega. Menili so, da “Anglija ni več prostor za bivališče tistim, ki želijo služiti Bogu po svoji vesti”. ³ Nekateri so se odločili poiskati zavetje na Nizozemskem. Spopadali so se s težavami, izgubami in zapori. Njihovi načrti so bili prekrižani; izdali so jih v roke sovražnikov. A odločna vztrajnost je prinesla uspeh. Našli so zavetje na gostoljubnih obalah Nizozemske republike. VS 189.2

Zaradi bega so zapustili svoje hiše, po-sestva in ostali brez sredstev za življenje. Bili so tujci v tuji deželi sredi naroda drugačnega jezika in navad. Da bi si zaslužili kruh, so se bili prisiljeni zateči k novim opravilom, ki jih niso bili vajeni. Starejši, ki so večino svojega življenja obdelovali zemljo, so se morali izučiti za kakšen poklic. Vendar pa so svoje nove razmere sprejeli brez godrnjanja in niso izgubljali časa v brezdelju ali nezadovoljstvu. Čeprav so pogosto trpeli revščino, so se vendar zahvaljevali Bogu za blagoslove, ki jim jih je še dajal. Veselili so se svojega duhovnega občestva. “Vedeli so, da so priseljenci. Zaradi tega se niso vznemirjali, temveč so dvigali oči proti nebu, svoji najdražji domovini. Tako so se tolažili.” ⁴ VS 189.3

Preganjanje in težave so okrepile njihovo ljubezen in vero. Zaupali so v Božje obljube, in On jih v času potreb ni pustil na cedilu. Njegovi angeli so bili z njimi, jih hrabrili in jim pomagali. Ko pa jim je Božja roka pokazala čezmorsko deželo, kjer bi lahko ustanovili svojo državo in svojim otrokom zapustili dragoceno dediščino verske svobode, so se brez obotavljanja podali naprej po stezi previdnosti. VS 189.4

Bog je dovolil, da njegovo ljudstvo doletijo skušnjave; želel jih je namreč pripraviti za izpolnitev svojih milostnih načrtov. Cerkev je bila ponižana, da bi potem lahko bila povišana. Bog je bil pripravljen pokazati svojo moč v njeno korist, da bi svetu znova dokazal, da ne bo zapustil njih, ki zaupajo vanj. Dogodke je vodil tako, da so Satanova jeza in napadi hudobnih ljudi povišali njegovo čast ter njegovo ljudstvo pripeljali na varno. Preganjanja in izgnanstva so odpirala pot v svobodo. VS 189.5

Ko so se puritanci prvič morali ločiti od anglikanske cerkve, so si med seboj prisegli, da bodo kot svobodno Božje ljudstvo “složno hodili po vseh poteh, ki jim jih je Bog že razodel ali jih šele bo”. ⁵ To je bil pravi duh reforme, življenjsko načelo protestantizma. S to odločitvijo so ti priseljenci zapustili Nizozemsko in si poiskali dom v Novem svetu. Njihov pridigar John Robinson, kateremu je Bog v svoji previdnosti preprečil, da bi jih spremljal, je rekel pregnancem v poslovilnem govoru: “Bratje, prišel je čas ločitve! Gospod ve, ali bom še kdaj videl vaše obraze. Ne glede na to, kako je določil Gospod, vas rotim pred Bogom in njegovimi blaženimi angeli, da me posnemate le toliko, kolikor sam posnemam Kristusa. Kakor ste sprejemali resnico po moji službi, jo bodite pripravljeni sprejeti tudi takrat, ko vam jo bo Bog razodel po svojem drugem služabniku. Globoko sem prepričan, da bo po Gospodovem delovanju iz njegove besede zasvetilo še več resnice in še več luči.” ⁶ “Ne morem povedati, kako me žalosti stanje reformiranih cerkev, ki so prišle v veri z lučjo tedanjih reformatorjev do določene stopnice, a sedaj ne želijo iti naprej. Luteranov nikakor ne morem spodbuditi, da bi stopili korak dlje od tega, kar je rekel Luter. ... Tudi kalvinisti, kakor vidite, stojijo tam, kjer jih je pustil veliki Božji mož, ki pa ni povedal vsega. To je žalost, ki je ni možno zadosti objokovati. Čeprav so bili goreča in svetla luč v svojem času, vendar niso spoznali vseh Božjih nasvetov. Če bi živeli danes, bi bili prav tako pripravljeni sprejeti novo luč, kakor so sprejeli prvo.” ⁷ VS 189.6

“Spomnite se svoje cerkvene zaveze, s katero ste prisegli, da boste hodili po vseh Gospodovih poteh, ki so vam že ali pa bodo še razodete. Spomnite se svoje obljube in zaveze z Bogom in medsebojne zaveze, da boste sprejeli sleherno luč in resnico, ki vam bo razodeta iz njegove pisane besede. Vendar vas prosim, da ste pri tem previdni. Preden jo sprejmete, jo primerjajte in presojajte z drugimi besedili resnice. Ni namreč mogoče, da bi krščanski svet, ki je pred kratkim prišel iz tako globoke protikrščanske teme, naenkrat prišel do popolne svetlobe.” ⁸ VS 190.1

Hrepenenje po svobodi vesti je navdušilo te navdihnjene romarje. Pogumno so prenašali nevarnosti dolgega čezmorskega potovanja, zdržali stiske v divjini ter z Božjim blagoslovom na ameriških obalah položili temelj mogočne narodnosti. Vendar ti priseljenci kljub svoji iskrenosti in pobožnosti še niso dojeli velikega načela verske svobode. Niso bili pripravljeni drugim dati svobode, kakršno so za vsako ceno želeli izbojevati zase. “Celo med največjimi misleci in moralisti XVII. stoletja je bilo malo takšnih, ki so pravilno pojmovali vzvišeno načelo Nove zaveze, ki poudarja, da je Bog edini sodnik človekove vere.” ⁹ Nauk, ki uči, da je Bog cerkvi zaupal pravico vladati nad vestjo in določati, kaj je krivoverstvo, in ga kaznovati, je ena izmed največjih zelo globoko ukoreninjenih papeških zmot. Čeprav so reformatorji zavrgli rimski nauk, se niso popolnoma osvobodili njegovega duha nestrpnosti. Globoka tema, s katero je Rim pokril celotno krščanstvo med svojo svetovno nadoblastjo, se še ni popolnoma razpršila. Eden od glavnih pridigarjev v koloniji, Massachusetts Bay, je rekel: “Strpnost je kriva, da je svet postal protikrščanski; cerkvi se nikoli ni treba kesati zaradi kaznovanja krivovercev.” ¹⁰Kolonisti so sprejeli zakon o tem, da imajo samo verniki cerkve pravico glasovati o državljanskih zadevah. Vzpostavljena je bila nekakšna državna cerkev. Od vseh se je zahtevalo, da pomagajo vzdrževati duhovništvo, oblastem pa je bila naložena dolžnost odpravljati krivoverstvo. Tako je bila posvetna oblast v cerkvenih rokah. Ni trajalo dolgo, da so ti ukrepi povzročili neizbežne posledice - preganjanja. VS 190.2

Enajst let po ustanovitvi prve kolonije je v Novi svet prišel Roger Williams. Kakor nekoč prvi doseljenci je prišel tudi on uživat svobodo vesti. Vendar je za razliko od njih razumel - kar je sicer razumelo malo ljudi v njegovem času - da je ta svoboda neodtujljiva pravica vseh, ne glede na to, kaj verujejo. Resno je raziskoval resnico. Z Robinsonom sta imela za nemogoče, da bi bila razodeta že vsa luč iz Božje besede. Williams je bil “prvi v krščanstvu novejšega časa, ki je učil, da mora biti državna oblast utemeljena na svobodi vesti in enakopravnosti mišljenja pred zakonom’’. ¹¹ Izjavil je, da je oblast dolžna kaznovati hudodelstva, ne pa vladati nad vestjo. Rekel je: “Ljudstvo ali oblasti lahko določajo, kaj je človek dolžan človeku. Če pa poskušajo določati, kaj je človekova dolžnost do Boga, jim v tem ne moremo zaupati, kajti to delo ni njihova stvar. V primeru da bi poglavarstva imela v tem pogledu oblast, je jasno, da bi danes utegnila predpisati to, jutri pa drugo mnenje ali verovanje. Tako so to počeli razni kralji in kraljice v Angliji in razni papeži in cerkveni zbori v rimski cerkvi, zato je vera postala kup zmede.” ¹² VS 191.1

Udeležba pri bogoslužjih državne cerkve se je zahtevala pod grožnjo zapora ali denarne kazni. “Williams ni odobraval tega zakona; njegova najhujša določba je predpisovala udeležbo bogoslužja v farni cerkvi. Prisiliti koga, da se pridruži ljudem, ki imajo drugačno vero, je imel za teptanje njihove naravne pravice. Na silo vleči nevernike in ravnodušne k bogoslužju pomeni od njih zahtevati hinavstvo. ... ‘Nikogar ni treba proti njegovi volji siliti, da se udeleži bogoslužja ali plačuje stroške v zvezi z njim.’ ‘Kaj?’ so vpili njegovi nasprotniki in se pohujševali nad njegovim naukom, ‘ali ni delavec vreden svojega plačila?’ Williams je odgovoril: ‘Da, vendar od tistih, ki ga zaposlujejo.”’ ¹³ VS 191.2

Ljudje so spoštovali in ljubili Rogerja Williamsa kot zvestega pridigarja, človeka redkih sposobnosti, neomajnega poštenja in prave dobrote. Vendar nekateri niso mogli prenesti, da tako odločno krati pravico državni oblasti do upravljanja cerkve in da zahteva versko svobodo. Govorili so, da bi uporaba tega novega nauka premaknila temelj vlade te dežele. ¹⁴ Obsodili so ga na izgon iz kolonije. Sredi najhujše zime je bil prisiljen poiskati zavetje v gozdu, da bi se izognil prijetju. VS 191.3

O tem je zapisal: “Štirinajst tednov sem po najhujšem vremenu žalostno taval semtertja brez zavetja in kruha, toda hranili so me krokarji. Za zavetje sem si najpogosteje poiskal votlo drevo.” ¹⁵ Z muko se je po snegu prebijal skozi gozdno brezpotje, dokler slednjič ni našel zatočišča pri nekem indijanskem plemenu. Njihovo ljubezen in zaupanje si je pridobil, ko jih je poskušal seznaniti z evangeljskimi resnicami. VS 192.1

Po večmesečnem tavanju je končno prišel do obale Narragansettskega zaliva, kjer je položil temelj prvi državi modernega časa, ki je v polnem smislu priznavala pravico verske svobode. Temeljno načelo kolonije Rogerja Willamsa se je glasilo: “Vsakdo ima svobodo služiti Bogu po luči svoje vesti.” ¹⁶ Njegova majhna država Rhode Island je postala zavetje vseh preganjanih. Rasla je in cvetela, dokler njena temeljna načela - državljanska in verska svoboda - niso postala temelj ameriške republike. VS 192.2

V tem pomembnem starem dokumentu, ki so ga naši predniki razglasili za listino svojih pravic - deklaracijo neodvisnosti - so razglasili: “Menimo, da so te resnice razumljive same po sebi: Vsi ljudje so ustvarjeni enaki. Stvarnik jim je dal določene neodtujljive pravice, med katere prištevamo pravico do življenja, svobode in doseganja sreče.” Ustava z najjasnejšimi besedami zagotavlja nedotakljivost vesti, rekoč: “Nikakršen verski pogoj se ne sme zahtevati kot sposobnost za opravljanje ka-tere koli javne zaupne službe v Združenih državah Amerike. Kongres ne more sprejeti nikakršnega zakona, s katerim bi vpeljal nekakšno državno vero ali pa prepovedal svobodno izpovedovanje kakšne vere. VS 192.3

Tvorci ustave so priznali večno načelo, da razmerje človeka do Boga stoji nad človekovo zakonodajo in da je pravica vesti neodtujljiva. Za dokaz te resnice ni treba navajati razlogov; tega se zavedamo v svoji notranjosti. Zavest o tem je kljub človeškim zakonom dajala moč številnim mučencem sredi muk in plamenov grmade. Čutili so, da je njihova dolžnost do Boga nad človeškimi uredbami in da človek nima pravice gospodariti nad njihovo vestjo. To je načelo, ki ga vsakdo nosi v sebi in ga nihče ne more izkoreniniti.” ¹⁷ VS 193.1

Ko se je v Evropi zvedelo, da obstaja država, v kateri lahko vsakdo uživa sad svojega truda in živi po svoji vesti, jih je na tisoče zdrvelo v Novi svet. Kolonije so se hitro množile. “Kolonija Massachusetts je s posebnim zakonom ponujala dober sprejem in pomoč kristjanom vseh narodnosti, ki so bežali čez Atlantik pred vojnami, lakoto ali nasiljem svojih preganjalcev. Po zakonu so ti begunci in pregnanci postali državni gosti.” ¹⁸ V dvajsetih letih po prvem izkrcanju v Plymouthu se je v Novi Angliji naselilo na tisoče novih romarjev. VS 193.2

Priseljenci so si želeli doseči zastavljeni cilj. “Zadovoljni so bili, da so si z marljivostjo in varčnostjo zagotovili najnujnejša življenjska sredstva. Od zemlje so pričakovali samo najskromnejši sad svojega dela. Niso se dali slepiti kakršni koli zlati možnosti za prihodnost. ... Bili so zadovoljni s počasnim, toda neprestanim napredkom svoje družbene skupnosti. Potrpežljivo so prenašali pomanjkljivosti puščave. S svojimi solzami in potom svojega čela so zalivali drevo svobode, ki je pognalo globoke korenine.” VS 193.3

Sveto pismo je bilo temelj njihove vere, vir modrosti in ustava svobode. Njegova načela so se marljivo proučevala doma, v šoli in v cerkvi, njegovi sadovi pa so se pokazali v blaginji, izobrazbi, moralni čistosti in zmernosti. V puritanski koloniji ste lahko živeli leta, “ne da bi srečali enega samega pijanca, slišali eno samo kletvico ali videli enega samega berača”. ¹⁹ To je bil dokaz, da so svetopisemska načela najzanesljivejše jamstvo narodne veličine. Slabe in odročne kolonije so prerasle v zvezo mogočnih držav, svet pa je lahko z občudovanjem opazoval, kako se v miru razvija “cerkev brez papeža in država brez kralja”. VS 193.4

V Ameriko so pričele prihajati vse večje množice ljudi, vendar s popolnoma drugačnimi spodbudami od tistih, ki so tja pripeljale prve priseljence. Čeprav sta preprosta vera in čisto življenje imela mo-gočen vpliv, je vendar vse bolj slabel zaradi ogromnega števila tistih, ki so iskali samo materialne koristi. VS 193.5

Načelo prvih kolonij, da imajo samo verniki cerkve volilno pravico in da smejo samo ti zasedati položaje v državni upravi, je povzročilo najhujše posledice. Ti ukrepi so bili vpeljani kot sredstvo, da bi se ohranila čistost države, vendar so povzročili pogubo cerkve. Ker je bila veroizpoved pogoj, da bi kdo dobil volilno pravico in pravico do službe, so se mnogi pridružili cerkvi samo zaradi materialnih ciljev, ne da bi doživeli spremembo srca. Tako so se cerkve po malem polnile z nespreobrnjenimi ljudmi. Celo med pridigarji so bili takšni, ki so oznanjali lažni nauk in niso ničesar vedeli o obnavljajoči moči Svetega Duha. Znova se je pokazalo to, kar je bilo pogosto možno videti v cerkveni zgodovini od Konstantinovih dni do danes: Ni dobro ustanavljati cerkve ob državni pomoči in vabiti svetovno oblast k podpiranju evangelija tistega, ki je rekel: “Moje kraljestvo ni od tega sveta.” (Jn 18,36) Združitev cerkve z državo, četudi v najmanjši obliki, ne približuje sveta cerkvi, kakor se zdi, temveč vedno cerkev približa svetu. VS 193.6

Vzvišena načela, ki sta jih tako plemenito zastopala John Robinson in Roger Williams - da se resnica odkriva postopoma, da morajo biti kristjani pripravljeni sprejeti vsak žarek luči, ki pride iz Božje besede - so njihovi nasledniki izgubili izpred oči. Protestantskim cerkvam v Ameriki kakor tudi v Evropi, ki so bile v prednosti zaradi prejetih blagoslovov reformacije, ni uspelo napredovati na poti reforme. Od časa do časa so zvesti ljudje oznanjali nove resnice in razkrivali dolgo gojene zmote. Toda večina, kakor Judje v Kristusovem času in papeževi služabniki v Lutrovem času, ni hotela verovati v nič drugega, kakor le v to, kar so verovali nji-hovi očetje; tudi živeti ni hotela drugače, kakor so živeli oni. Zato se je njihova vera znova popačila v formalizem. Zmote in praznovernost, ki bi jih cerkev lahko zapustila, če bi dalje živela v luči Božje besede, so se ohranile in postale celo pri-ljubljene. Duh reformacije je postopno iz-ginjal. Tako se je v protestantskih cerkvah pojavila potreba po reformi, kakršna je bila potrebna v rimski cerkvi v Lutrovem času. Kakor takrat so v njej vladali duh posvet-nosti, duhovno mrtvilo, češčenje človeškega mnenja in poveličevanje človeških teorij namesto Božje besede. VS 195.1

Veliko širjenje Svetega pisma na začetku XIX. stoletja in ogromna luč, ki se je tako izlila na svet, nista prinesla ustreznega na-predka v verskem življenju in v poznavanju razodetih resnic. Satan ni mogel držati Božje besede daleč od ljudi kakor v starih časih - sedaj je bila namreč dosegljiva vsakomur. Vendar je bil njegov cilj dosežen s tem, da je mnogi niso cenili dovolj. Ljudem ni bilo mar za preiskovanje Svetega pisma. Še vedno so sprejemali lažne razlage in gojili nauke, ki niso imeli svetopisemskega temelja. VS 195.2

Satan je videl, da resnice ne more uničiti s preganjanjem, zato je znova sprejel načrt sporazumnega popuščanja, ki je v prvih stoletjih povzročil veliki odpad in ustanavljanje rimske cerkve. Tokrat kristjane ni napeljeval k združevanju s pogani kakor v času cesarja Konstantina, temveč s častilci posvetnih stvari, kar je bilo enako kakor čaščenje podob. Posledice tega združenja so bile prav tako nevarne kakor tiste v prejšnjih stoletjih. Ošabnost in potratnost sta se gojili pod plaščem vere in cerkve so se pokvarile. Satan je dalje sprevračal svetopisemski nauk. Izročilo, ki je uničevalo milijone duš, je pognalo globoke korenine, cerkev pa ga je varovala in ščitila, namesto da bi se držala vere, “ki je bila svetim izročena enkrat za vselej”. (Jud 3) Tako so bila poteptana načela, za katera so reformatorji toliko delali in trpeli. VS 195.3