KRŠČANSKA SLUŽBA

Tesen osebni stik

Osebno si prizadevajmo za približanje ljudem. Če bi porabili manj časa za oštevanje in več za osebno službo, bi videli večje sadove. /MH, str. 143; ZDR, str. 87/ KS 121.2

Gospod želi, da bi milostno besedo oznanili v domovih vseh ljudi. To delo je treba v veliki meri opravljati z osebnim trudom. To je bila Kristusova metoda. /COL, str. 229; KR str. 155/ KS 121.3

Najučinkovitejši v pridobivanju ljudi so bili moški in ženske, ki se niso hvalili s svojimi sposobnostmi, marveč so si ponižno in z vero prizadevali pomagati svojim bližnjim. Enako je delal tudi Jezus. Približal se je tistim, ki jih je hotel doseči. /GW, str. 194/ KS 121.4

Sočutno kakor Kristus se moramo približati posameznikom in se truditi, da bi prebudili zanimanje za velike reči večnega življenja. Njihova srca so mogoče trda kakor dobro uhojena tla ob poti in morda se zdi, kakor da jim zaman poskušamo predstaviti Zveličarja; toda kjer logiki spodleti in dokazi ne morejo prepričati, lahko Kristusova ljubezen, ki je razodeta z osebno službo, omehča kamnito srce, tako da seme resnice požene korenino. /COL, str. 57; KP, str. 31-32/ KS 121.5

Z osebnim delom dosezite ljudi okrog sebe. Seznanite se z njimi. Pridiganje ne bo opravilo dela, ki mora biti storjeno. Božji angeli vas bodo spremljali v stanovanje tistih, ki jih boste obiskali. Tega dela ne more opraviti kdo drug, niti posojen ali podarjen denar niti pridige. Srce boste pridobili z obiski, pogovorom, molitvijo in sočutjem. To je najpomembnejše misijonsko delo, ki ga lahko opravite. Za to boste potrebovali trdno in vztrajno vero, neutrudljivo potrpežljivost in globoko ljubezen do ljudi. /T IX, str. 41/ KS 122.1

S poklicanjem Janeza, Andreja, Simona, Filipa in Natanaela se je začela ustanavljati krščanska cerkev. Janez Krstnik je dva izmed svojih učencev napotil h Kristusu. Eden od njiju, Andrej, je našel svojega brata in ga poklical k Zveličarju. Potem je bil poklican Filip, ta pa je poiskal Natanaela. Ti primeri bi nas morali poučiti o pomembnosti osebnega prizadevanja za naše sorodnike, prijatelje in sosede. Veliko jih je, ki vse življenje trdijo, da poznajo Kristusa, vendar se še niso nikoli osebno potrudili pripeljati k Zveličarju vsaj enega človeka. Vse delo prepustijo pridigarju. Ta je lahko dobro usposobljen za svoje delo, toda ne more narediti tega, kar je Bog naložil vernikom svoje cerkve. KS 122.2

Mnogi potrebujejo službo ljubečih krščanskih src. Marsikdo je propadel, lahko pa bi bil rešen, če bi se njegovi sosedje, čisto navadni ljudje, osebno potrudili zanj. Mnogi čakajo na to, da jih osebno ogovorimo. V sami družini, v soseščini in v kraju, kjer živimo, je za nas kot Kristusove misijonarje veliko dela. Če smo kristjani, nam bo to delo v veselje. Takoj ko se kdo spreobrne, se v njem rodi želja, da bi drugim povedal, kako dragocenega prijatelja je našel v Jezusu. Zveličavna in posvečujoča resnica ne more ostati zaprta v srcu. /DA, str. 141; JŽ, str. 111-112/ KS 122.3

Eden najučinkovitejših načinov širjenja luči je zaupno osebno delo. V družinskem krogu, ob sosedovem ognjišču ali ob postelji bolnega lahko mirno beremo Sveto pismo ter govorimo o Jezusu in resnici. Tako lahko posejemo dragocena semena, ki bodo vzklila in obrodila sadove. /T VI, str. 428-429/ KS 122.4

Sol se mora pomešati s snovjo, ki se ji dodaja. Da bi ohra nila živilo, ga mora prežeti in nanj prenesti svoje lastnosti. Zveličavna moč evangelija doseže ljudi v osebnem stiku in druženju. Niso rešeni množično, ampak posamično. Osebni vpliv ima moč. Približati se moramo tistim, ki jim želimo biti koristni. /MB, str. 36; MGB, str. 48/ KS 123.1

Jezus je v vsaki osebi videl človeka, ki ga je treba povabiti v njegovo kraljestvo. Njihovo srce je dosegal tako, da je hodil med njimi kot ta, ki jim želi dobro. Iskal jih je po mestnih ulicah, zasebnih hišah, v čolnih, v shodnici, na jezerskem obrežju in na poročni gostiji. Srečeval jih je pri vsakdanjih opravilih in pokazal zanimanje za njihove posvetne dejavnosti. Poučeval jih je v domačem krogu in jih ob njihovem ognjišču izpostavil vplivu svoje božanske navzočnosti. Njegovo globoko sočutje mu je pomagalo pridobiti ljudi. /DA, str. 151; JŽ, str. 121/ KS 123.2

Samo Kristusov način dela bo zagotovil pravi uspeh v pri-dobivanju ljudi. Zveličar se je družil z ljudmi kot tisti, ki jim želi dobro. Pokazal je sočutje, stregel njihovim potrebam in pridobil njihovo zaupanje. Potem jim je velel: »Pojdite za menoj!« (Mt 9,9) /MH, str. 143; ZDR, str. 87/ KS 123.3

Delati bi morali to, kar je počel Jezus. Kjer koli je bil, v shodnici, ob poti, v čolnu, malce stran od obrežja, na farizejevi večerji ali ob cestninarjevi mizi, je ljudem govoril o tem, kar se nanaša na bolj vzvišeno življenje. Stvari iz narave in dogodke iz vsakdanjega življenja je povezoval z besedami resnice. Srce njegovih poslušalcev je pritegnilo k njemu, kajti zdravil je bolnike, tolažil žalujoče in v naročje jemal otroke ter jih blagoslavljal. Ko je odprl usta, da bi spregovoril, je popolnoma pritegnil pozornost, in vsaka njegova beseda je bila za koga dišava življenja za življenje. KS 123.4

Enako bi moralo biti z nami. Kamor koli gremo, bi morali iskati priložnosti drugim govoriti o Zveličarju. Če bomo sledili njegovemu zgledu in delali dobra dela, se nam bodo srca odpirala, kakor so se njemu. Ne nepričakovano in odrezavo, marveč s taktičnostjo, ki izvira iz božanske ljubezni, jim lahko pripovedujemo o njem, ki »je odličnik med desetimi tisoči in ves ... ljubezniv«. (Vp 5,10.16) To je najbolj vzvišeno delo, pri katerem lahko uporabimo dar govora. Dan nam je bil, da lahko Kristusa predstavimo kot Zveličarja, ki odpušča grehe. /COL, str. 338-339; KP, str. 233/ KS 123.5

Njegova navzočnost v domu je prinašala čistejše ozračje, njegovo življenje pa je v družbi delovalo kakor kvas. Nedolžen in neomadeževan je hodil med lahkomiselnimi, grobimi in neprijaznimi, med nepoštenimi cestninarji, brezskrbnimi zapravljivci, nepravičnimi Samarijani, poganskimi vojaki, robatimi kmeti in mešano množico. Tu in tam je spregovoril sočutno besedo, ko je videl, da so ljudje kljub utrujenosti prisiljeni nositi težka bremena. Z njimi si je delil njihove tegobe in jim ponavljal nauke o Božji ljubezni, prijaznosti in dobroti, ki se jih je naučil iz narave. KS 124.1

Ljudi je učil, naj se imajo za obdarovane z dragocenimi darovi, po katerih si bodo zagotovili večno bogastvo, če jih bodo pravilno uporabljali. Iz življenja je odstranjeval vsako nečimrnost in s svojim zgledom učil, da ima vsak trenutek večne posledice, zato ga moramo ceniti kot dragocenost in uporabiti samo za svete namene. Nikogar ni imel za nevrednega, temveč je vsakomur nudil rešilno zdravilo. V kateri koli družbi se je znašel, je podal času in razmeram ustrezen nauk. Najbolj grobe in neobetavne ljudi si je prizadeval navdati z upanjem tako, da jim je zatrjeval, da lahko postanejo krepostni in koristni ter dosežejo značaj, ki bo razodeval, da so Božji otroci. Mnogokrat je srečal ljudi, ki so bili pod Satanovo oblastjo in niso imeli nobene moči, da bi se rešili njegove pasti. Takim malodušnim, bolnim, zapeljanim in padlim ljudem je spregovoril besede najnežnejšega sočutja, in sicer besede, ki so jih potrebovali in jih lahko razumeli. Drugi, ki jih je srečal, so se neposredno bojevali s sovražnikom ljudi. Take je spodbujal k vztrajnosti in jim zagotavljal, da bodo zmagali, saj jim Božji angeli stojijo ob strani in jim bodo podarili zmago. /DA, str. 91; JŽ, str. 68-69/ KS 124.2