KRŠČANSKA SLUŽBA

Klic posamezniku

Vsakemu kristjanu je določeno posebno delo. /SW, 2. 8. 1904/ KS 11.3

Bog zahteva od vsakega, da je delavec v njegovem vinogradu. Lotiti se morate dela, ki vam je bilo zaupano, in ga zvesto opraviti. /BE, 10. 6. 1901/ KS 11.4

Če bi vsakdo med vami bil živi misijonar, bi bilo sporočilo za ta čas hitro oznanjeno v vseh deželah, vsem ljudem, narodom in jezikom. /T VI, str. 438/ KS 11.5

Vsak pravi učenec je v Božje kraljestvo pripeljan kot misijonar. Kdor pije živo vodo, tudi sam postane vir življenja. Prejemnik postane dajalec. Kristusova milost v srcu je kakor studenec v puščavi, ki privre na površje ter osveži vse in v teh, ki se bližajo smrti, zbudi željo po vodi življenja. /DA, str. 195; JŽ, str. 158/ KS 11.6

Bog pričakuje osebno službo od vsakogar, komur je zaupal spoznanje resnice za sedanji čas. Ne morejo vsi biti misijonarji v tujih deželah, vsi pa so lahko misijonarji v svojih domovih in soseskah. /T IX, str. 30/ KS 11.7

Kristus je stal le nekaj korakov oddaljen od nebeškega prestola, ko je dal nalogo učencem. Med misijonarje je prištel vse tiste, ki bodo verovali v njegovo ime, in rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.« (Mr 16,15) Pri tem jih bo spremljala Božja moč. /SW, 20. 9. 1904/ KS 11.8

Reševanje ljudi bi moralo biti življenjska naloga vseh, ki trdijo, da verujejo v Kristusa. Svetu smo dolžni oznaniti milost, ki nam jo je dal Bog, in luč, ki sije na nas, ter mu razodeti lepoto in moč resnice. /T IV, str. 53/ KS 12.1

Vsepovsod se opaža težnja, da delo organizacij zamenja posameznikovo prizadevanje. Človeška modrost teži k združevanju, k centralizaciji, k postavljanju velikih cerkev in ustanov. Mnogi prepuščajo dobrodelno dejavnost ustanovam in organizacijam; umaknejo se od stika s svetom in njihova srca se vse bolj ohlajajo. Postajajo zatopljeni vase in neobčutljivi. V duši umre ljubezen do Boga in bližnjega. Kristus je svojim sledilcem naložil osebno delo - delo, ki ga ne more opraviti nihče drug namesto nas. Pomoči obolelim in ubogim ter oznanjevanja evangelija izgubljenim ne smemo prepustiti cerkvenim in dobrodelnim društvom. Evangelij zahteva posameznikovo odgovornost, posameznikov napor, osebno žrtev. /MH, str. 147; ZDR, str. 90/ KS 12.2

Kdor koli je prejel božansko luč, je dolžan osvetliti pot njim, ki ne poznajo Luči življenja. /DA, str. 152; JŽ, str. 122/ Vsakomur je bilo zaupano delo; nihče ne more zamenjati drugega. Vsak ima izjemno pomembno poslanstvo, ki ga ne sme zanemariti ali prezreti. Njegova izpolnitev bo prinesla blaginjo, zanemarjanje pa prekletstvo človeku, za katerega je Kristus umrl. /RH, 12. 12. 1893/ KS 12.3

Vsi bi morali biti Božji sodelavci. Bog brezdelnežev ne bo priznal za svoje služabnike. Vsak vernik bi se moral zavedati, da sta življenje in napredek cerkve odvisna od smeri njegovega delovanja. /RH, 15. 2. 1887/ KS 12.4

Vsak človek, ki ga je Kristus rešil, je poklican v njegovem imenu delati za rešitev izgubljenih. To delo je bilo v Izraelu zanemarjeno. Ali ga tudi danes ne zanemarjajo tisti, ki priznavajo, da so Kristusovi sledilci? /COL, str. 191; KP, str. 127-128/ KS 12.5

Vsakdo lahko kaj naredi. Vsak, ki veruje v resnico, bi mo ral reči: »Tukaj sem, pošlji mene!” (Iz 6,8) /T VI, str. 49/ Prednost vsakega kristjana je ne le pričakovati, marveč tudi pospeševati prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa. /COL, str. 69; KP, str. 40/ KS 13.1

Kdor postane Božji otrok, se mora imeti za člen v verigi, ki se je spustila za rešitev sveta, torej za eno s Kristusom v njegovem načrtu milosti in iti skupaj z njim naprej iskat in reševat izgubljene. /MH, str. 105; ZDR, str. 59/ KS 13.2

Vsak lahko kaj naredi. Nihče naj ne misli, da zanj ni prostora, kjer bi lahko delal za Kristusa. Zveličar razume vsakega človeškega otroka. /MH, str. 104; ZDR, str. 58/ KS 13.3

Tisti, ki so se združili z Gospodom v zavezi službe, se morajo združiti z njim v veličastnem in vzvišenem delu reševanja ljudi. /T VII, str. 19/ KS 13.4

Področje dela je tako veliko in načrt tako obsežen, da bo vsako posvečeno srce spodbujeno k službi posrednika božanske moči. /T IX, str. 47/ KS 13.5

Ljudje so orodja v Božjih rokah, ki jih uporablja pri ure-sničevanju načrtov svoje dobrote in milosti. Vsakdo ima svojo nalogo. Posameznik prejme luč, ki ustreza potrebam časa in ga usposablja za opravljanje Božjega dela. /GC, str. 343; VS, str. 222/ KS 13.6

Bog že dolgo čaka, da bi duh službe zajel vso cerkev, tako da bi vsak vernik delal zanj po svojih zmožnostih. /AA, str. 111; DAp, str. 73/ KS 13.7

Ko je najprej dvanajstere, nato pa sedemdesetere poslal oznanjat Božje kraljestvo, jih je poučil, da so dolžni povedati drugim, kar so zvedeli od njega. Med svojim delovanjem jih je pripravil za delo s posamezniki, ki bi se moralo ob naraščanju števila vernikov razširjati, da bi evangelij na koncu dosegel najbolj oddaljene kraje sveta. /AA, str. 32; DAp, str. KS 13.8

Odgovornost za izvrševanje te naloge ni naložena samo posvečenim pridigarjem. Vsakdo, ki je sprejel Kristusa, je poklican na delo zveličanja svojih bližnjih. /AA, str. 110; DAp, str. 72/ KS 14.1

Pravi značaj cerkve se ne meri po njeni vzvišeni izpovedi vere, niti po imenih, ki so vpisana v cerkveni knjigi, marveč po tem, kar v resnici dela za Gospodarja, po številu vztrajnih in zvestih delavcev. Osebno zanimanje in pozorno prizadevanje posameznika bosta za Kristusovo stvar dosegla več, kakor lahko naredijo pridige ali izpoved vere. /RH, 6. 9. 1881/ KS 14.2

Kjer koli je ustanovljena cerkev, bi morali vsi verniki dejavno sodelovati v misijonskem delu. Obiskati bi morali vse družine v soseski in se seznaniti z njihovim duhovnim stanjem. /T VI, str. 296/ KS 14.3

Niso vsi verniki cerkve poklicani oditi delat v tuje dežele, vsi pa lahko sodelujejo pri vzvišenem delu širjenja luči na tem svetu. Kristusov evangelij je vztrajen in se širi. Na Božji dan se nihče ne bo mogel opravičiti zato, ker je molčal zaradi svojih sebičnih koristi. Za vsak um in vsako roko obstaja delo. Delo je raznovrstno in prilagojeno različnim značajem in sposobnostim. /HS, str. 290-291/ KS 14.4

Bog nam je zaupal sveto resnico; Kristus, ki biva v vsakem verniku, je izvir vode, ki teče v večno življenje. Pred Bogom ste krivi, če ne naredite vsega, kar je v vaši moči, da bi delili to živo vodo drugim. /HS, str. 291/ KS 14.5

Kot kristjani nismo opravili več kakor dvajsetine dela pri pridobivanju ljudi za Kristusa. Opozoriti moramo svet, vsak pravi kristjan pa mora biti vodnik in zgled drugim v zvestobi, v nošenju križa, v natančnih in odločnih dejanjih, v neomajni zvestobi resnici ter v odrekanjih in trudu za napredek Božjega dela. /RH, 23. 8. 1881/ KS 14.6

Vsak, ki je prejel luč resnice, ima v sorazmerju s svojimi priložnostmi enako odgovornost, kakor jo je imel izraelski prerok, kateremu se je zgodila Božja beseda: »Sin človekov, postavil sem te za stražarja Izraelovi hiši. Ko zaslišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu.« (Ezk 3,17) /T IX, str. 19-20/ KS 14.7

Bog vsakomur, ki postane deležen njegove milosti, določi delo za druge. Vsak posameznik mora stati na svojem mestu in v okolju, rekoč: »Tukaj sem, pošlji mene!” (Iz 6,8) Vsi so odgovorni: pridigarji Božje besede, zdravstveni delavec v misijonu, krščanski zdravnik, posamezni kristjan, najsi bo trgovec ali kmet, znanstvenik ali rokodelec. Naša dolžnost je ljudem oznaniti evangelij o njihovem zveličanju. Vse, česar se lotimo, mora biti uporabljeno za doseganje tega cilja. /MH, str. 148; ZDR, str. 91/ KS 15.1

Ko hišni gospodar pokliče svoje služabnike, vsakemu odredi določeno delo. Vsa Božja družina mora uporabljati premoženje svojega Gospoda. Vsak posameznik, od najmanjšega in najmanj uglednega do največjega in najvišjega, je moralno bitje, obdarjeno s sposobnostmi, za katere je odgovoren Bogu. /BE, 10. 6. 1901/ KS 15.2