Jezusovo Življenje

19—Pri Jakobovem studencu

Temeljno besedilo: Jn 4,1-42

Na poti v Galilejo je Jezus potoval skozi Samarijo. Opoldne je prišel v prekrasno Sihemsko dolino. Na njenem začetku je bil Jakobov studenec. Utrujen zaradi potovanja je sedel, da bi si odpočil, medtem ko so njegovi učenci šli kupit hrano. JZ 148.1

Judje in Samarijani so bili ogorčeni sovražniki, zato so se iz-ogibali vseh medsebojnih stikov, kolikor je bilo mogoče. Rabini so v nujnih primerih dovoljevali trgovino s Samarijani, vsak drug družabni stik z njimi pa so obsojali. Jud si pri Samarijanu ni smel ničesar sposoditi, niti sprejeti kakšne njegove pozornosti, kot sta grižljaj kruha ali kozarec vode. Učenci so pri kupovanju hrane ravnali v skladnosti z navadami svojega naroda. Toda čez to niso šli. Niti Kristusovim učencem ni prišlo na misel, da bi od Samarijanov zahtevali kakšno uslugo ali jim poskušali kakor koli pomagati. JZ 148.2

Jezus je sedel ob studencu ves izčrpan zaradi lakote in žeje. Potovanje od ranega jutra je bilo dolgo, sedaj pa ga je žgalo opol-dansko sonce. Njegovo žejo je povečala misel na hladno in svežo vodo, ki je bila tako blizu, a vendar nedosegljiva. Ni imel ne vrvi ne vedra, studenec pa je bil globok. Usoda človeškega rodu je bila tudi njegova usoda, zato je moral čakati, da bo kdo prišel zajet vodo. JZ 148.3

Neka žena iz Samarije se je približala in, kakor da ga ne bi opazila, z vedrom zajela vodo. Ko se je obrnila, da bi odšla, jo je Jezus zaprosil, naj mu da piti. Takšne usluge ne odkloni noben vzhodnjak. Na Vzhodu vodo imenujejo »Božji dar«. Postreči žejnemu potniku so imeli za tako sveto dolžnost, da so Arabci iz puščave zavili s svoje poti, da bi jo izpolnili. Sovraštvo med Judi in Samarijani je ženi prepovedovalo Jezusu ponuditi vodo. Zveličar pa je iskal ključ do njenega srca in s tenkočutnostjo, ki izvira iz božanske ljubezni, zaprosil za uslugo, namesto da bi jo ponudil. Ponujena usluga bi utegnila biti zavrnjena; zaupanje pa zbudi za-upanje. Kralj neba je stopil k tej zavrženi duši in prosil za uslugo iz njenih rok. On, ki je ustvaril ocean in ima oblast nad vodami velikega brezna ter odpira izvire in rečna korita na svetu, je počival od svoje utrujenosti pri Jakobovem studencu in bil odvisen od ustrežljivosti tujke celo za dar požirka vode. JZ 148.4

Žena je opazila, da je Jezus Jud. Presenečena mu je pozabila izpolniti prošnjo, temveč je poskušala spoznati njen vzrok. »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?” (Jn 4,9) JZ 149.1

Jezus je odgovoril: »Ko bi poznala Božji dar in kdo je, ki ti pravi: ‘Daj mi piti,’ bi ti njega prosila, in dal bi ti žive vode.” (Jn 4,10 CHR) »Čudiš se, ker sem te prosil za tako majhno uslugo, kakršna je požirek vode iz studenca ob najinih nogah. Ko bi ti prosila mene, bi ti dal piti vodo večnega življenja.« JZ 149.2

Žena ni dojela Kristusovih besed, čutila pa je njihov slovesen pomen. Njeno lahkomiselno, nagajivo vedenje se je spremenilo. Ker je menila, da je Jezus govoril o studencu ob njiju, je rekla: »Gospod, saj še zajeti nimaš s čim in vodnjak je globok: od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji od našega očeta Jakoba, ki nam je dal ta vodnjak, in je sam iz njega pil?« (Jn 4,11.12 CHR) Pred seboj je videla zgolj žejnega popotnika, utrujenega in prašnega. V mislih ga je primerjala s častitim očakom Jakobom. Spoštovala je mnenje, ki je tako naravno, da se noben studenec ne more primerjati s tem, ki so ga izkopali očetje. Gledala je nazaj na pradede in naprej na prihod Mesija, pred njo pa je stalo Upanje njenih dedov, sam Mesija, vendar ga ni spoznala. Koliko žejnih danes živi blizu studenca žive vode, vendar hodijo nekam daleč iskat studence življenja! »Ne govori v svojem srcu: ‘Kdo se bo povzpel v nebesa?’ To pomeni pripeljati dol Kristusa. Ali: ‘Kdo se bo spustil v brezno?’ To pomeni pripeljati Kristusa nazaj od mrtvih. ... Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu. ... Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.« (Rim 10,6-9) JZ 149.3

Jezus ni takoj odgovoril na vprašanje o sebi. Svečano resno je dejal: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« (Jn 4,13.14) JZ 150.1

Kdor si poskuša pogasiti žejo na studencih tega sveta, bo po pitju spet žejen. Ljudje so nezadovoljni vsepovsod. Hrepenijo po čem, kar bo zadovoljilo potrebe njihove duše. To težnjo pa lahko izpolni le Eden. To, kar potrebuje svet, je Kristus, »upanje vse zemlje”. (Ps 65,6 EKU) Božanska milost, ki jo lahko da samo On, je kakor živa voda, ki čisti, osvežuje in poživlja dušo. JZ 150.2

Jezus ni podpiral zamisli, da bi človeku zadostoval en sam po-žirek vode življenja. Kdor je okusil njegovo ljubezen, si bo želel neprestano piti od nje, in ne bo hrepenel po ničemer drugem. Ne bodo ga mikali bogastvo, čast in posvetni užitki. Neprestana želja njegovega srca se glasi: »Še več tebe!” On, ki duši odkriva njene potrebe, čaka, da bi potešil njeno lakoto in žejo. Vsa človeška sredstva in vsaka opora se bodo izneverila. Zbiralniki se bodo izpraznili, rečni tolmuni se bodo izsušili, naš Odrešenik pa je neusahljiv izvir. Iz njega lahko vedno pijemo, zaloge pa bodo vedno sveže. Kdor prebiva v Kristusu, ima v sebi vir blagoslova »studenec vode, ki teče v večno življenje”. (Jn 4,14 CHR) Iz tega studenca lahko črpa zadostno moč in milost za vse svoje potrebe. JZ 150.3

Ko je Jezus govoril o vodi življenja, ga je žena začudeno in pozorno opazovala. Izzval je njeno zanimanje in v njej prebudil željo, da bi sprejela dar, o katerem je govoril. Dojela je, da voda, o kateri je govoril, ni iz Jakobovega studenca, saj jo je neprestano pila in vseeno spet postala žejna. Rekla mu je: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« (Jn 4,15) JZ 150.4

Jezus je zdaj nenadno spremenil pogovor. Preden bo to srce moglo sprejeti dar, ki mu ga želi dati, mora priznati svoj greh in svojega Zveličarja. Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem.« (Jn 4,16) Odgovorila je: »Nimam moža.” (Jn 4,17) Upala je, da bo s tem preprečila nadaljnje spraševanje v tej smeri. Toda Zveličar je nadaljeval: »Prav si povedala: ‘Nimam moža.’ Imela si namreč pet mož in tisti, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož; to si po pravici povedala.” (Jn 4,17.18 CHR) JZ 150.5

Poslušalka je zatrepetala. Skrivnostna roka je obračala strani njene življenjske zgodovine in razkrila tisto, za kar je mislila, da bo za vselej ostalo skrito. Kdo je ta, ki lahko bere skrivnosti njenega življenja? Potem je pomislila na večnost, na prihodnjo sodbo, ki bo odkrila vse, kar je sedaj skrito. To je prebudilo njeno vest. JZ 151.1

Ničesar ni mogla zanikati. Poskušala se je izogniti vsem omembam te neprijetne teme. Z globokim spoštovanjem je rekla: »Gospod, vidim, da si prerok.” (Jn 4,19 CHR) Z upanjem, da bo pridušila obujanje slabe vesti, se je lotila spornih verskih vprašanj. Če je ta človek prerok, ji bo gotovo lahko pojasnil zadeve, o katerih se je tako dolgo razpravljalo. JZ 151.2

Jezus ji je potrpežljivo dovolil speljati pogovor v želeni smeri. Obenem pa je čakal na priložnost, da bi resnico znova približal njenemu srcu. »Naši očetje so častili Boga na tej gori,” je rekla, »vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.” (Jn 4,20) Na obzorju so se videli obrisi gore Garizim. Od razdejanega templja na njej je ostal le oltar. Judje in Samarijani so se prepirali o kraju bogoslužja. Nekateri izmed samarijanskih prednikov so nekoč pripadali izraelskemu narodu, zaradi njihovih grehov pa je Gospod dovolil, da jih je premagal poganski narod. Skozi več rodov so se mešali s pogani, katerih vera je postopoma pokvarila njihovo. Resda so trdili, da jim maliki služijo samo za to, da jih spominjajo na živega Boga, Vladarja vesolja, vendar so ljudje šli tako daleč, da so častili rezane podobe. JZ 151.3

Ko so v Ezrovem času obnavljali jeruzalemski tempelj, so Sa-marijani želeli sodelovati pri zidanju. To jim ni bilo dovoljeno, in zato je med narodoma nastalo veliko sovraštvo. Samarijani so zgradili svoj tempelj na gori Garizim. Tam so opravljali bogoslužja po Mojzesovi obredni postavi, čeprav se niso popolnoma odpovedali malikovalstvu. Toda kmalu so jih doletele velike ne-sreče, sovražniki so razdejali njihov tempelj. Kazalo je, da so pod prekletstvom. Kljub temu pa so se držali svojih izročil in svojih bogoslužnih obredov. Niso hoteli priznati jeruzalemskega templja kot Božjega svetišča, niti judovske vere za boljšo od svoje. JZ 151.4

Jezus je ženski odgovoril: »Verjemi mi, da prihaja ura, ko ne boste molili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi molite, česar ne veste; mi molimo, kar vemo: zakaj zveličanje pride od Judov.« (Jn 4,21.22 CHR) Jezus je pokazal, da je prost vseh judovskih pred sodkov o Samarijanih. Sedaj je poskušal odstraniti Samarijankine predsodke do Judov. Ko je opozoril na dejstvo, da je bila samarijanska vera pokvarjena zaradi malikovanja, je povedal, da so bile velike resnice odrešenja zaupane Judom in da mora izmed njih priti Mesija. V Svetih spisih so imeli jasno opisan Božji značaj in načela njegove vladavine. Jezus se prišteva med Jude, katerim je Bog zaupal spoznanje o sebi. JZ 152.1

Poslušalkine misli je hotel dvigniti nad pogovore o običajih in obredih ter spornih vprašanjih. Dejal je: »Pride pa ura in je že sedaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« (Jn 4,23.24) JZ 152.2

Tukaj je podana ista resnica, ki jo je Jezus oznanil Nikodemu, ko je dejal: »Če se kdo na novo ne rodi, ne more videti Božjega kraljestva.” (Jn 3,3 CHR) Ljudje ne pridejo v stik z nebesi med iskanjem kake svete gore ali templja. Vera se ne sme omejiti na gole običaje in obrede. Edina vera, ki vodi k Bogu, je vera, ki prihaja od njega. Da bi mu pravilno služili, moramo biti rojeni od božanskega Duha. To bo očistilo srce in obnovilo um ter nam omogočilo, da ga bolje spoznavamo in bolj ljubimo. Podarilo nam bo prostovoljno poslušnost vsem njegovim zahtevam. To je pravo čaščenje. Je sad delovanja Svetega Duha. Ta oblikuje vsako iskreno molitev, ki je sprejemljiva pred Bogom. Kadar koli kdo hrepeni po Bogu, je to zaradi delovanja Duha. Takšnemu človeku se razodene Bog. On išče takšne častilce. Čaka, da bi jih sprejel in naredil za svoje sinove in hčere. JZ 152.3

Ko se je ženska pogovarjala z Jezusom, so njegove besede vplivale nanjo. Nikdar še ni slišala takšnih jedrnatih izrekov od katerega duhovnika iz svojega ali judovskega ljudstva. Ko je bila pred njo odkrita njena preteklost, je spoznala svojo neizmerno potrebo. Občutila je žejo duše, ki je nikoli ni mogla pogasiti voda iz siharskega studenca. Nič, kar je doslej spoznala, ni pri njej zbudilo potrebe po čem višjem. Jezus jo je prepričal, da lahko bere skrivnosti njenega življenja. Čutila je, da je kljub temu njen sočutni in ljubeči prijatelj. Čeprav je čistost njegove navzočnosti obsodila njen greh, ni izgovoril niti besede obsodbe, temveč ji je govoril o milosti, ki lahko obnovi srce. Začela se je zavedati njegovega značaja. V njenih mislih se je pojavilo vprašanje: »Ali ni morda ta tako dolgo pričakovani Mesija?” Rekla je: »Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus; ko pride On, nam bo vse oznanil.« (Jn 4,25 EKU) Jezus je odgovoril: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« (Jn 4,26) JZ 152.4

Ko je ženska slišala te besede, se je v njenem srcu pojavila vera. Sprejela je to čudovito naznanilo iz ust božanskega Učitelja. JZ 153.1

Ženska je bila dovzetnega uma. Pripravljena je bila sprejeti najveličastnejše razodetje. Zanimala se je za Svete spise, Sveti Duh pa je pripravil njen um, da je lahko sprejela več luči. Proučevala je starozakonsko obljubo: »Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor mene, ti bo obudil Gospod, tvoj Bog; njega poslušajte.” (5 Mz 18,15) Zelo si je želela razumeti to prerokovanje. Luč je že posvetila v njenem umu. Voda življenja, duhovno življenje, ki ga Kristus daje vsaki žejni duši, je že začela izvirati v njenem srcu. Gospodov Duh je vplival nanjo. JZ 153.2

Kristus teh odkritih besed, ki jih je povedal tej ženski, ne bi mogel povedati samopravičnim Judom. Med pogovorom z njimi je bil veliko bolj previden. Česar so bili Judje prikrajšani in je bilo pozneje učencem naročeno ohraniti kot skrivnost, je bilo razodeto njej. Jezus je vedel, da bo Samarijanka koristno uporabila to znanje, ko bo pripeljala druge, da postanejo deležni njegove milosti. JZ 153.3

Ko so se učenci vrnili s svojega opravila, so bili presenečeni, ko so videli, da se Učitelj pogovarja z žensko. Ni spil tako želenega osvežilnega požirka in se ni ustavil, da bi pojedel, kar so mu prinesli. Po njenem odhodu so ga prosili, naj je. Našli so ga mir-nega, zatopljenega v globoko razmišljanje. Njegov obraz je žarel od svetlobe, zato so se bali zmotiti njegovo občestvo z nebesi. Toda vedeli so, da je slaboten in utrujen, zato so se čutili dolžne, da ga spomnijo na telesne potrebe. Jezus je razumel njihovo ljubečo skrb zanj, zato jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« (Jn 4,32) JZ 153.4

Učenci so se spraševali, kdo neki bi lahko Jezusu prinesel hrano? On pa jim je pojasnil: »Moja jed je, da izvršujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dovršim njegovo delo.” (Jn 4,34 EKU) Jezus se je veselil, ko so njegove besede prebudile vest te ženske. Videl jo je, kako pije vodo življenja, in to je potešilo njegovo žejo in lakoto. Opravljanje poslanstva, zaradi katerega je zapustil nebesa, je krepilo Zveličarja pri njegovem delu in ga dvigalo nad človeške potrebe. Pomagati duši, ki je lačna in žejna resnice, je bilo zanj večje veselje, kakor če bi sam jedel ali pil. To je bil zanj oddih in osvežitev. Življenje njegove duše je bilo delati dobra dela. JZ 154.1

Odrešenik je žejen tega, da ga spoznamo. Lačen je sočutja in ljubezni njih, ki jih je odkupil s svojo krvjo. Z neizrekljivo željo hrepeni, da bi prišli k njemu in dobili življenje. Kakor mati pričakuje nasmeh, s katerim njen malček pokaže, da jo pozna, kar kaže na prebujanje razuma, tako Kristus pričakuje izraze hvaležne ljubezni, ki pokažejo, da se je v duši začelo duhovno življenje. JZ 154.2

Ko je ženska poslušala Kristusove besede, jo je napolnilo veselje. Čudovito razodetje jo je skoraj premagalo. Pustila je svoj vrč in se vrnila v mesto še drugim povedat, kar je slišala. Jezus je vedel, čemu je odšla. Puščen vrč je nezmotljivo pričal o učinku njegovih besed. Zaradi goreče želje svoje duše, da bi dobila vodo življenja, je pozabila na namen svojega prihoda k studencu in celo Zveličarjevo žejo, ki jo je želela pogasiti. S srcem, ki je prekipevalo od veselja, je hitela drugim razodet dragoceno luč, ki jo je prejela. JZ 154.3

»Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila,« je rekla ljudem v mestu. »Kaj, če je On Mesija?” (Jn 4,29) Njene besede so segle do njihovih src. Njen obraz je kazal nov izraz, ves njen videz se je spremenil. V njih se je pojavila želja, da bi videli Jezusa. »Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.« (Jn 4,30) Jezus je še vedno sedel pri vodnjaku. Opazoval je žitna polja, ki so se razprostirala pred njim, njihovo nežno zelenje pa je božala zlata sončna luč. Ta prizor je pokazal učencem in ga uporabil za simbol: »Ali ne pravite vi: ‘Še štiri mesece, in žetev bo tu?’ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev.« (Jn 4,35) Ko je to rekel, je gledal na skupino ljudi, ki so se bližali studencu. Štiri mesece je še bilo do žetve, tu pa je zrela žetev čakala žanjce. JZ 154.4

»Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je resničen iz rek, da eden seje, drugi žanje!« (Jn 4,36.37) Tukaj je Kristus poudaril sveto službo, ki jo Bogu dolgujejo vsi, ki so sprejeli evangelij. Biti morajo njegovi živi predstavniki. Od njih pričakuje njihovo osebno službo. Naj sejemo ali žanjemo, delamo za Boga. Eden seje seme, drug zbira snopje. Oba, sejalec in žanjec, prejemata plačilo. Skupaj se veselita nagrade za svoj trud. JZ 155.1

Jezus je dejal učencem: »Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.” (Jn 4,38) Zveličar je tukaj napovedal veliko žetev na petdesetnico. Učenci tega niso smeli imeti za dosežek svojih naporov. Prišli so v delo drugih. Od Adamovega padca v greh dalje je Kristus seme besede zaupal izvoljenim služabnikom, da bi ga posejali v človeška srca. Nevidna, vsemogočna sila, je delala tiho, a učinkovito, da bi zagotovila žetev. Rosa, dež in sončna svetloba Božje milosti so dani, da osvežujejo in krepijo seme resnice. Kristus ga bo kmalu zalil s svojo krvjo. Njegovi učenci so imeli prednost delati skupaj z Bogom. Bili so sodelavci Kristusa in starodavnih svetih ljudi. Ob izlitju Svetega Duha na petdesetnico se jih je spreobrnilo na tisoče v enem dnevu. To je bil sad Kristusovega sejanja, žetev njegovega dela. JZ 155.2

Besede, ki jih je Jezus povedal ženski pri studencu, so bile dobro seme, žetev pa je zelo hitro prispela. Samarijani so prišli, poslušali Jezusa in verovali vanj. Zbrani okrog njega pri studencu so ga zasipali z raznimi vprašanji. Navdušeni so sprejemali njegova pojasnila o tem, kar jim dotlej ni bilo jasno. Med poslušanjem je njihova zbeganost začela izginjati. Bili so podobni ljudstvu v gosti temi, ki je sledilo nenadnemu žarku svetlobe, dokler se niso znašli v svetlobi dneva. Ampak ta kratek pogovor jim ni zadostoval. Hoteli so zvedeti več in povabiti svoje prijatelje, da bi tudi ti slišali tega čudovitega Učitelja. Povabili so ga v svoje mesto in ga zaprosili, naj ostane pri njih. V Samariji je ostal dva dni, in veliko več ljudi je začelo verovati vanj. JZ 155.3

Farizeji so zaničevali Kristusovo preprostost. Niso se menili za njegove čudeže in so zahtevali znamenje, da je Božji Sin. Samarijani pa niso zahtevali znamenj. Jezus ni med njimi naredil nobenega čudeža, razen da je ženski ob studencu razkril njeno življenjsko skrivnost. Kljub temu so ga mnogi sprejeli; v svojem veselju so rekli ženski: »Ne verujemo več zaradi tvojega pripovedovanja, zakaj sami smo ga slišali in vemo, da je On resnično Zveličar sveta.« (Jn 4,42 EKU) JZ 156.1

Samarijani so verovali, da mora priti Mesija kot Odrešenik ne samo Judov, temveč vsega sveta. Sveti Duh ga je po Mojzesu napo-vedal kot preroka, od Boga poslanega. Po Jakobu je bilo oznanjeno, da se bodo k njemu zbrali vsi narodi, po Abrahamu pa, da bodo v njem blagoslovljeni vsi narodi na svetu. Samarijani so na teh besedilih temeljili svojo vero v Mesija. Ker pa so Judje napačno razlagali poznejše preroke, tako da so Kristusovemu prvemu pri-hodu pripisovali slavo drugega, je to napeljalo Samarijane, da so zavrgli vse Svete spise razen tistih, ki so bili dani po Mojzesu. Ko pa je Zveličar ovrgel napačne razlage, so mnogi sprejeli poznejša prerokovanja in besede samega Kristusa o Božjem kraljestvu. JZ 156.2

Jezus je začel rušiti zid, ki je delil Jude od poganov, in oznanjati zveličanje svetu. Čeprav je bil Jud, se je rad družil s Samarijani in ni upošteval farizejskih navad v svojem narodu. Kljub njihovim predsodkom je sprejel gostoljubnost preziranega ljudstva. Spal je pod njihovo streho, jedel z njimi pri njihovi mizi užival hrano, ki so jo pripravljale in stregle njihove roke poučeval je na njihovih ulicah ter se do njih vedel skrajno prijazno in spoštljivo. JZ 156.3

V jeruzalemskem templju je nizek zid ločeval tempeljsko dvorišče od drugih delov svete stavbe. Na njem je bilo v raznih jezikih napisano opozorilo, da smejo to mejo prestopiti samo Judje. Če bi si kateri pogan drznil stopiti v notranjost templja in ga s tem oskruniti, je moral ta prestopek plačati s svojim življenjem. Toda Jezus, ustanovitelj templja in službe v njem, je pritegoval k sebi pogane z vezmi človeške naklonjenosti, njegovo božansko usmiljenje pa jim je prineslo zveličanje, ki so ga Judje zavrgli. JZ 156.4

Jezusovo bivanje v Samariji je bilo načrtovano kot blagoslov za njegove učence, ki so bili še pod vplivom judovskega pobožnjaštva. Menili so, da vdanost svojemu narodu zahteva, da gojijo sovraštvo do Samarijanov. Čudili so se Jezusovemu ravnanju. Niso mogli drugače, kakor da ravnajo po njegovem zgledu, in so ta dva dni v Samariji zaradi vdanosti njemu brzdali svoje predsodke; v srcu pa se s tem niso strinjali. Počasi so dojemali, da morata njihovo podcenjevanje in sovraštvo odstopiti prostor usmiljenju in naklonjenosti. Po Gospodovem vnebohodu pa so ti nauki zanje dobili nov pomen. Po izlivanju Svetega Duha so se spomnili Zveličarjevega stališča, njegovih besed, spoštljivosti in nežnosti v ravnanju s temi podcenjevanimi tujci. Ko je Peter odšel oznanjat v Samarijo, ga je pri tem delu vodil isti duh. Ko so Janeza povabili v Efez in Smirno, se je spomnil izkušenj pri Sihemu in bil hvaležen božanskemu Učitelju, ki jim je pomagal z osebnim zgledom, ker je vnaprej videl težave, s katerimi se bodo morali srečati. JZ 157.1

Zveličar še danes nadaljuje isto delo kakor takrat, ko je Samarijanki ponudil vodo življenja. Utegne se zgoditi, da tisti, ki se imenujejo njegovi učenci, prezirajo zavržene in se jih izogibajo. Vendar niti okoliščine, povezane z rojstvom in narodnostjo, niti življenjske razmere ne morejo odvrniti njegove ljubezni od človeških otrok. Vsaki še tako grešni duši Jezus pravi: »Če prosiš od mene, ti bom dal živo vodo.« JZ 157.2

Evangeljsko vabilo se ne sme omejiti samo na izvoljene in oznanjati samo njim, ki nam bodo, kakor si mislimo, v čast, če ga sprejmejo. Sporočilo je treba oznaniti vsem. Kjer koli so srca dovzetna za sprejem resnice, jih je Kristus pripravljen poučevati. Razodeva jim Očeta in bogoslužje, ki je sprejemljivo zanj, ki bere srce. Za takšne ne uporablja prilik. Njim kakor nekoč ženski ob vodnjaku pravi: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« (Jn 4,26) JZ 157.3

Ko je Jezus počival pri Jakobovem studencu, je prišel iz Judeje, kjer je njegovo delo imelo malo uspeha. Duhovniki in rabini so ga zavrgli. Celo ljudje, ki so se imeli za njegove učence, niso dojeli njegovih božanskih lastnosti. Bil je utrujen in izčrpan, vendar ni zamudil priložnosti, da je govoril ženski, čeprav je bila tujka, ločena od Izraela in je očitno grešila. JZ 157.4

Zveličar ni čakal, da bi se zbrala množica. Mnogokrat je svoje nauke začel podajati malemu številu ljudi, ki so se zbrali okrog njega, potem pa so se mimoidoči drug za drugim ustavili, da bi poslušali Božje besede po Učitelju, ki ga je Bog poslal. Kdor dela za Kristusa, ne sme misliti, da mu ni treba z enakim navdušenjem govoriti malemu številu poslušalcev, kakor govori velikemu. Morda sporočilo posluša ena sama oseba, toda kdo lahko reče, do kod bo segel njegov vpliv? Celo učencem se je zdelo brez pomena, da Zveličar posveča čas Samarijanki. Toda On je z njo razpravljal resneje in zgovorneje kakor s kralji, člani Velikega zbora ali velikimi duhovniki. Nauki, ki jih je podal njej, se bodo ponavljali v najbolj oddaljenih krajih zemlje. JZ 158.1

Brž ko je Samarijanka našla Zveličarja, je k njemu pripeljala druge. Pokazala je, da je bolj prežeta z misijonskim duhom kakor učenci. Ti v Samariji niso videli ničesar, kar bi kazalo, da gre za obetavno polje. Njihove oči so bile usmerjene na veliko delo, ki se mora opraviti v prihodnosti. Niso opazili, da je prav okrog njih pridelek, ki ga je treba požeti. Žena, ki so jo zaničevali, pa je pripeljala vse sokrajane, da so poslušali Zveličarja. Luč je takoj odnesla rojakom. JZ 158.2

Ta žena kaže, kako deluje praktična vera v Kristusa. Vsak pravi učenec je v Božje kraljestvo pripeljan kot misijonar. Kdor pije živo vodo, tudi sam postane vir življenja. Prejemnik postane dajalec. Kristusova milost v srcu je kakor studenec v puščavi, ki privre na površje ter osveži vse in v teh, ki se bližajo smrti, zbudi žejo po vodi življenja. JZ 158.3