Jezusovo Življenje

82—Zakaj jokaš?

Temeljno besedilo: Mt 28,1.5-8; Mr 16,1-8; Lk 24,1-12; Jn 20,1-18

Ženske, ki so stale ob Kristusovem križu, so bedele in čakale, da bodo minile sobotne ure. Prvega dne v tednu so se zelo zgodaj podale h grobu. S seboj so vzele dragocene dišave, da bi pomazilile Zveličarjevo truplo. Niso pomislile na to, da bi vstal od mrtvih. JZ 693.1

Sonce njihovega upanja je zašlo, na njihovo srce pa se je spustila noč. Na poti so premišljevale o Kristusovih usmiljenih delih in njegovih tolažilnih besedah, vendar se niso spomnile njegovih besed: »Spet vas bom videl.« (Jn 16,22) JZ 693.2

Ko so se bližale vrtu, sploh niso imele pojma, kaj se je pravkar zgodilo; dejale so: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?” JZ 693.3

(Mr 16,3) Vedele so, da ne bodo mogle premakniti kamna, vendar so nadaljevale pot. Tedaj pa je nebo nenadoma razsvetlila slava, ki ni prihajala od vzhajajočega sonca. Zemlja se je stresla. Videle so, da je bil velik kamen odvaljen. Grob je bil prazen. JZ 693.4

Ženske niso prišle h grobu vse iz iste smeri. Marija Magdalena je prva prišla tja. Ko je videla, da je kamen odstranjen, je stekla to povedat učencem. Medtem so že tudi druge prišle h grobu. Videle so, da je Jezusov grob močno osvetljen, vendar njegovega trupla ni bilo v njem. Ko so se zadrževale naokoli, so na lepem opazile, da niso same. Ob grobu je sedel mladenič v svetlem oblačilu. To je bil angel, ki je odvalil kamen z groba. Vzel je človeško podobo, da ne bi vznemiril teh Jezusovih prijateljev. Vendar ga je obseva la svetloba nebeške slave, zato so se ženske prestrašile. Obrnile so se, da bi zbežale, vendar so jih zadržale angelove besede. »Ne bojte se!” jim je rekel. »Vem, da iščete križanega Jezusa. Ni ga tu; vstal je namreč, kakor je rekel. Pridite in poglejte mesto, kjer je ležal Gospod. In pojdite hitro in povejte njegovim učencem, da je vstal od mrtvih.” (Mt 28,5-7 CHR) Ženske so znova pogledale v grobnico in še enkrat slišale to čudovito sporočilo. Tam je bil še en angel v človeški podobi, in ta je rekel: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji: ‘Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.’” (Lk 24,5-7) JZ 693.5

» Vstal je! Vstal je!” Ženske so vedno znova ponavljale te besede. Sedaj niso več potrebovale mazil in dišav. Zveličar je živ, ne pa mrtev. Zdaj so se tudi spomnile, da jim je rekel, ko je govoril o svoji smrti, da bo vstal. Kakšen dan je to za svet! Žene so »s strahom in z velikim veseljem ... hitro odšle od groba in so tekle, da bi sporočile njegovim učencem”. (Mt 28,8 EKU) JZ 694.1

Marija ni slišala dobrih novic. K Petru in Janezu je odšla z žalostnim sporočilom: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.” (Jn 20,2) Učenca sta stekla h grobu in ugotovila to, kar je povedala Marija. Videla sta mrliške povoje in prt, a svojega Gospoda nista našla. Vendar pa je bil tam dokaz o njegovem vstajenju. Mrliški povoji niso bili malomarno odvrženi, ampak skrbno zloženi vsak na svojem mestu. Janez »je videl in veroval”. (Jn 20,8 EKU) Še vedno ni razumel, da mora Kristus po Pismih vstati od mrtvih, toda sedaj se je spomnil Zveličarjevih besed, s katerimi je napovedal svoje vstajenje. JZ 694.2

Sam Kristus je tako skrbno zložil te povoje. Ko je mogočni angel prišel h grobu, se mu je pridružil angel, ki je skupaj z drugimi stražil Gospodovo truplo. Ko je angel, ki je prišel iz nebes, odvalil kamen z groba, je drug angel stopil v grobnico in odvil povoje z Jezusovega telesa. Toda Zveličarjeve roke so povoje zložile in jih dale na svoje mesto. V očeh njega, ki spremlja tako zvezde kakor atome, ni nič nepomembno. Red in popolnost sta vidna v vsakem njegovem delu. JZ 694.3

Marija je šla za Janezom in Petrom h grobu. Ko pa sta se vrnila v Jeruzalem, je ostala tam. Medtem ko je gledala prazen grob, je žalost napolnila njeno srce. Nato je zagledala dva angela, enega ob glavi in drugega ob nogah tam, kjer je Jezus ležal. »Rekla sta ji: ‘Žena, zakaj jokaš?’ Dejala jima je: ‘Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.’« (Jn 20,13) JZ 694.4

Nato se je obrnila od angelov, ker je menila, da mora najti koga, ki bi ji povedal, kaj se je zgodilo z Jezusovim telesom. Tedaj pa jo je ogovoril neki drug glas: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Ker so bile Marijine oči zamegljene s solzami, je videla podobo nekega moža. Mislila je, da je vrtnar, zato ga je vprašala: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« (Jn 20,15) Če je bila grobnica tega bogatega moža preveč častna za Jezusov pokop, bo sama zagotovila prostor zanj. Obstajal je grob, ki ga je Kristusov glas izpraznil, grob, v katerem je ležal Lazar. Mar ne bo tam našla prostora za pokop svojega Gospoda? Čutila je, da bi bila v njeni žalosti velika tolažba zanjo, če bi skrbela za dragoceno križano truplo. JZ 695.1

Tedaj pa ji je Jezus rekel z njej dobro znanim glasom: »Marija!« Zdaj je vedela, da ta, ki jo je tako ogovoril, ni tujec, in ko se je obrnila, je pred seboj videla živega Kristusa. V svojem veselju je pozabila, da je bil križan. Pognala se je proti njemu, kakor da bi hotela objeti njegove noge, in vzkliknila: »Učitelj!” Toda Jezus je dvignil svojo roko in ji rekel: »Ne dotikaj se me, ker še nisem šel gor k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim povej: Grem gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu in k svojemu Bogu in vašemu Bogu.” (Jn 20,16.17 CHR) Marija je pohitela k učencem z veselim sporočilom. JZ 695.2

Jezus ni hotel sprejeti čaščenja svojega ljudstva, dokler ne bo dobil zagotovila, da je Oče sprejel njegovo daritev. Odšel je v nebeške dvore in dobil od samega Boga zagotovilo, da je njegova sprava za grehe človeštva zadostna, da lahko po njegovi krvi vsi dobijo večno življenje. Oče je potrdil dogovor, ki ga je sklenil s Kristusom, da bo sprejel spokorjene in poslušne in jih bo ljubil tako, kakor ljubi svojega Sina. Kristus pa bo dokončal svoje delo in izpolnil svojo obljubo, »da bo mož dražji od prečistega zlata in človek od ofirskega zlata«. (Iz 13,12 CHR) Knezu življenja je bila dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Vrnil se je k svojim sledilcem na grešnem svetu, da bi jim podelil svojo moč in slavo. JZ 695.3

Medtem ko je Zveličar v Božji navzočnosti prejemal darove za svojo cerkev, so učenci razmišljali o njegovem praznem grobu, žalovali in jokali. Dan, ki so ga vsa nebesa praznovala kot dan veselja, je bil za učence dan negotovosti, zbeganosti in nemira. Njihov dvom o pričevanju žensk kaže, kako zelo je oslabela njihova vera. Novice o Kristusovem vstajenju so se tako zelo razlikovale od njihovih pričakovanj, da tega niso mogli verjeti. Menili so, da je prelepo, da bi bilo resnično. Toliko so slišali o naukih in tako imenovanih znanstvenih teorijah saducejev, da so bile njihove predstave o vstajenju meglene. Težko so razumeli, kaj neki pomeni vstajenje od mrtvih. Niso bili zmožni dojeti tega velikega dogodka. JZ 696.1

Angela sta naročila ženskam: »Pojdite, povejte njegovim učen-cem in Petru, da gre pred vami v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.« (Mr 16,7 CHR) Ta angela sta bila s Kristusom kot angela varuha med njegovim življenjem na zemlji. Bila sta priči zasliševanju in križanju. Slišala sta besede, ki jih je govoril učencem. To se je dokazalo v njunem sporočilu učencem in bi jih moralo prepričati o njegovi resničnosti. Takšne besede lahko pridejo samo od poslancev vstalega Gospoda. JZ 696.2

Angela sta naročila: »Povejte njegovim učencem in Petru.« (Mr 16,7) Od Kristusove smrti je bil Peter zelo potrt zaradi očitanja vesti. Njegova sramotna zatajitev Gospoda in Zveličarjev pogled, poln ljubezni in bolečine, sta mu bila vedno pred očmi. Od vseh učencev je on najhuje trpel. Bilo mu je dano zagotovilo, da je njegovo spokorjenje sprejeto in njegov greh odpuščen. Bil je imenovan po imenu. JZ 696.3

»Povejte njegovim učencem in Petru, da gre pred vami v Ga-lilejo; tam ga boste videli.” (Mr 16,7) Vsi učenci so zapustili Go-spoda, zato je vabilo k srečanju z njim znova zajelo vse. On jih ni zavrgel. Ko jim je Marija Magdalena sporočila, da je videla Gospoda, je ponovila poziv k srečanju v Galileji. Trikrat jim je bil poslan poziv. Potem ko se je Jezus vrnil od svojega Očeta, se je prikazal še drugim ženskam in jim dejal: “‘Pozdravljene!’ One pristopijo, mu objamejo noge in se mu poklonijo. Tedaj jim Jezus reče: ‘Ne bojte se! Pojdite in sporočite mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli.’« (Mt 28,9.10 EKU) JZ 696.4

Kristusovo prvo delo na zemlji po njegovem vstajenju je bilo prepričati učence o njegovi nezmanjšani ljubezni in nežni pozornosti do njih. Hotel jim je dokazati, da je njihov živi Zveličar, ki je raztrgal okove smrti in ga sovražnica smrt ni mogla zadržati. Želel jim je razodeti, da ima še isto ljubeče srce kakor prej, ko je med njimi živel kot njihov ljubljeni Učitelj. Zato se jim je vedno znova prikazoval, hotel jih je še tesneje obdati z vezmi ljubezni. Rekel je: »Pojdite povedat mojim bratom, da me bodo srečali v Galileji.« JZ 697.1

Ko so učenci slišali o tem srečanju, ki je bilo tako jasno podano, so se spomnili Kristusovih besed, ki so napovedale njegovo vstajenje. Vendar se še niti sedaj niso veselili. Niso se še mogli osvoboditi dvoma in zbeganosti. Celo ko so jim ženske sporočile, da so videle Gospoda, učenci niso hoteli verjeti. Menili so, da se jim je dozdevalo. JZ 697.2

Kazalo je, kakor da se težave vrstijo druga za drugo. Šestega dne tedna so videli, da je umrl njihov Učitelj. Prvi dan novega tedna so bili prikrajšani za njegovo truplo in obdolženi, da so ga ukradli, da bi prevarali ljudstvo. Izgubili so upanje, da bodo sploh kdaj izničili lažna prepričanja, ki so se širila zoper nje. Poleg tega so se bali tudi sovraštva duhovnikov in jeze ljudstva. Hrepeneli so po navzočnosti Jezusa, ki jim je pomagal v vsaki težavi. JZ 697.3

Pogosto so ponavljali besede: »Mi pa smo upali, da je On tisti, ki bo odkupil Izrael.” (Lk 24,21) Zapuščeni in potrti so se spomnili njegovih besed: »Kajti če z zelenim lesom delajo tako, kaj se bo zgodilo s suhim?« (Lk 23,31) Zbrali so se v zgornji sobi, zaprli in zapahnili vrata, ker so vedeli, da jih lahko vsak čas doleti usoda njihovega ljubljenega Učitelja. JZ 697.4

Ves ta čas pa bi se lahko veselili spoznanja, da je Zveličar vstal. Marija je jokaje stala na vrtu, ko je Jezus stal čisto blizu nje. Njene oči so bile tako polne solz, da ga ni prepoznala. Tudi srce učencev je bilo tako polno žalosti, da niso mogli verjeti niti angelskemu sporočilu niti besedam samega Kristusa. JZ 697.5

Kako mnogo jih še vedno ravna tako, kakor so tedaj učenci! Koliko jih ponavlja Marijin obupan krik: »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.” (Jn 20,13) Koliko ljudem bi lahko bile povedane Zveličarjeve besede: »Zakaj jokaš? Koga iščeš?« (Jn 20,15) Stoji tik ob njih, toda njihove od solz zaslepljene oči ga ne opazijo. Govori jim, vendar ne razumejo. JZ 697.6

O, ko bi se lahko te povešene glave dvignile, ko bi ga objokane oči lahko videle in ušesa slišala njegov glas! »Hitro pojdite in povejte njegovim učencem, da je vstal od mrtvih.” (Mt 28,7 CHR) »Recite jim, naj ne gledajo na Jožefov novi grob, ki je zaprt s težkim kamnom in zapečaten z rimskim pečatom. Kristusa ni tam. Ne glejte praznega groba. Ne tarnajte kakor ljudje, ki so brez upanja in pomoči. Jezus živi!” In ker On živi, bomo živeli tudi mi. Iz hvaležnega srca in z ustnic, ki se jih je dotaknil sveti ogenj, naj se razlega vesela pesem: »Kristus je vstal! Živi zato, da bi se potegoval za nas.« Oprimite se tega upanja, ki bo držalo vaše duše kakor zanesljivo in preizkušeno sidro. Verujte in boste videli Božjo slavo. JZ 698.1