Jezusovo Življenje

80—V Jožefovem grobu

Jezus je končno počival. Dolg dan sramotenja in mučenja je bil končan. Ko so zadnji žarki zahajajočega sonca naznanili soboto, je Božji Sin ležal v tišini Jožefovega groba. Po dokončanju svojega dela je s sklenjenimi rokami mirno počival v svetih sobotnih urah. JZ 676.1

V začetku sta Oče in Sin v soboto počivala od svojega dela stvarjenja. Ko »sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna voj-ska«, (1 Mz 2,1) se je Stvarnik veselil z vsemi nebeškimi bitji ob pogledu na čudovit prizor, »ko so se hkrati radovale jutranje zvez-de in vzklikali vsi Božji sinovi”. (Job 38,7 EKU) Sedaj je Jezus počival od dela odrešenja. Kljub žalosti njih, ki jih je na svetu ljubil, je v nebesih vladalo veselje. Obljubljena prihodnost je bila slavna v očeh nebeških bitij. Obnovljeno stvarstvo, odrešeno človeštvo, ki nikoli več ne bo moglo pasti, ker je premagalo greh takšne sadove Kristusovega dokončanega dela so videli Bog in angeli. S tem prizorom je za vedno povezan ta dan, ko je Jezus počival. Kajti »njegovo delo je popolno” in »vse, kar Bog dela, ostane na veke«. (5 Mz 32,4 CHR; Prd 3,14) Sobota stvarjenja in dan, v katerem je Jezus počival v Jožefovem grobu, bo še vedno dan počitka in ve-selja tudi v času, »ko bo vse obnovljeno«, o čemer »je Bog govoril pred davnimi veki po ustih svojih svetih prerokov”. (Apd 3,21) Nebesa in zemlja bodo združeno slavili Boga, narodi rešenih pa se bodo »od sobote do sobote« (Iz 66,23) priklanjali pred Bogom in Jagnjetom ter ju radostno slavili. JZ 676.2

Med sklepnimi dogodki na dan križanja je bil dan nov dokaz o izpolnitvi prerokovanj in novo pričevanje o Kristusovem božan-stvu. Ko se je tema dvignila s križa in je bil izgovorjen Zveličarjev smrtni vzklik, se je takoj zaslišal drug glas, ki je dejal: »Resnično, ta je bil Božji Sin.« (Mt 27,54) JZ 676.3

Te besede niso bile izgovorjene šepetaje. Vse oči so se obrnile, da bi videle, od kod prihajajo. Kdo jih je izgovoril? To je bil stotnik, rimski vojak. Zveličarjeva božanska potrpežljivost, njegova nenadna smrt z vzklikom zmage na ustnicah sta prevzeli tega po-gana. V ranjenem in poškodovanem telesu, ki je viselo na križu, je prepoznal Božjega Sina. Ni se mogel zadržati, da ne bi izpovedal svoje vere. Tako je bil znova dan dokaz, da bo naš Odrešenik videl trud svoje duše. Na sam dan njegove smrti so trije med seboj zelo različni možje izrazili svojo vero: poveljnik rimske straže, nosač Zveličarjevega križa in razbojnik na križu ob njem. JZ 677.1

Ko se je zvečerilo, je nad Golgoto počivala strašna globoka ti-šina. Množica se je razšla, mnogi pa so se vrnili v Jeruzalem precej drugače razpoloženi, kakor so bili zjutraj. Mnogi so se zbrali h križanju iz radovednosti, ne pa zaradi sovraštva do Kristusa. Ampak verjeli so obtožbam duhovnikov in so v njem videli hudo-delca. Prežeti z nekim nenaravnim vznemirjenjem, so se pridružili drhali v roganju Jezusu. Ko pa se je zemlja nenadoma zavila v gosto temo in jih je njihova vest začela obtoževati, so se čutili krive za velik greh. Med to strašno temo ni bilo več slišati nobene šale ali porogljivega smeha. Ko pa se je tema dvignila, so se v slovesni tišini odpravili domov. Bili so prepričani, da so bile obtožbe duhovnikov lažne in da Jezus ni bil slepar. Ko je Peter nekaj tednov pozneje na petdesetnico pridigal, so stali med tisočimi, ki so se spreobrnili h Kristusu. JZ 677.2

Judovski poglavarji pa so ostali nespremenjeni ob dogodkih, katerim so bili priče. Njihovo sovraštvo do Jezusa se ni zmanjšalo. Tema, ki je med križanjem ovila zemljo, ni bila gostejša od duhovne teme, ki je še vedno obdajala um duhovnikov in poglavarjev. Zvezda je prepoznala Kristusa ob njegovem rojstvu in vodila modre k jaslim, v katerih je ležal. Nebeške čete so ga prepoznale in mu pele hvalnice nad betlehemskimi poljanami. Morju je bil znan njegov glas in je poslušalo njegov ukaz. Bolezen in smrt sta priznavali njegovo oblast in mu vračali svoj plen. Sonce ga je poznalo in ob pogledu na njegovo smrtno muko skrilo svoj sijajni obraz. Skale so ga prepoznale in so se razdrobile ob njegovem smrtnem kriku. Neživa narava je poznala Kristusa in pričala o njegovem božanstvu. Duhovniki in voditelji v Izraelu pa niso pre-poznali Božjega Sina. JZ 677.3

Vendar duhovniki in poglavarji niso imeli miru. Dosegli so svoj cilj in Kristusa umorili, ampak niso doživeli občutka zmage, kakor so pričakovali. Celo v trenutku svoje navidezne zmage so jih mučili dvomi, kaj neki se bo še zgodilo. Slišali so krik: »Dopolnjeno je! Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.” (Jn 19,30 CHR; Lk 23,46) Videli so tudi razklane skale in čutili silen potres ter postali vznemirjeni in zaskrbljeni. JZ 678.1

Ko je Jezus še živel, so bili ljubosumni zaradi njegovega vpliva na ljudi, sedaj pa so bili ljubosumni nanj celo v smrti. Mrtvega Kristusa so se bali bolj kakor kdaj prej živega. Bali so se, da bo pozornost ljudi še naprej usmerjena na dogodke, ki so se zgodili ob njegovem križanju. Bali so se posledic svojega ravnanja tistega dne. Za nobeno ceno niso hoteli dovoliti, da bi njegovo telo ostalo čez soboto na križu. Ta se je bližala, njena svetost pa bi bila oskrunjena, če bi trupla visela na lesu. Judovski voditelji so uporabili ta izgovor, da so prosili Pilata, naj se pospeši smrt obsojencev in se njihova trupla odstranijo pred sončnim zahodom. JZ 678.2

Poleg njih tudi Pilat ni hotel, da bi Jezusovo telo ostalo na križu. Z njegovo privolitvijo so razbojnikoma zlomili noge, da bi jima pospešili smrt; Jezus pa je bil že mrtev. Grobi vojaki so bili ganjeni zaradi vsega, kar so o Kristusu videli in slišali, zato mu niso polomili udov. Tako se je pri darovanju Božjega Jagnjeta izpolnil pashalni predpis: »Ničesar naj ne pustijo do jutra, tudi nobene kosti na njem naj ne zlomijo.« (4 Mz 9,12) JZ 678.3

Duhovniki in voditelji so bili presenečeni, ko so ugotovili, da je Kristus umrl. Smrt na križu je pomenila dolgotrajno umiranje in težko je bilo določiti, kdaj je življenje ugasnilo. Bilo je nezaslišano, če je kdo umrl prej kakor šest ur po križanju. Duhovniki so se hoteli prepričati o Jezusovi smrti, zato je na njihov predlog neki vojak s kopjem prebodel Zveličarjevo stran. Iz te tako povzročene rane sta ločeno pritekli voda in kri. To so videli vsi, ki so stali okrog križa, Janez pa je ta dogodek opisal zelo natančno: »Eden izmed vojakov [mu je] s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo priče-vanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo: ‘Nobena izmed njegovih kosti se ne bo zlomila.’ In spet drugo Pismo pravi: ‘Gle-dali bodo vanj, ki so ga prebodli.’« (Jn 19,34-37) JZ 678.4

Po vstajenju so duhovniki in poglavarji razširili govorico, da Kristus na križu ni umrl, temveč je samo omedlel in pozneje oživel. Trdili so tudi, da v grob niso položili pravega telesa iz mesa in kosti, temveč podobo telesa. Dejanje rimskih vojakov je te laži ovrglo. Njegovih nog niso polomili zato, ker je bil že mrtev. Da bi ugodili duhovnikom, so prebodli njegovo stran. Če njegovo ži-vljenje že ne bi bilo ugasnilo, bi ta rana povzročila takojšnjo smrt. JZ 679.1

Jezusove smrti pa nista povzročila ne ubod s sulico ne trpljenje na križu. Dejstvo, da je v trenutku umiranja zavpil »z močnim glasom«, (Mt 27,50; Lk 23,46) ter voda in kri, ki sta potekli iz njegove rane, potrjujejo, da je umrl zato, ker mu je počilo srce. Njegovo srce je strlo duševno trpljenje. Umoril ga je greh sveta. JZ 679.2

Kristusova smrt je uničila upe učencev. Videli so njegove zaprte oči, njegovo povešeno glavo in s krvjo prepojene lase ter njegove prebodene roke in noge. To jim je povzročalo nepopisno bolečino. Do zadnjega trenutka niso verjeli, da bo umrl; težko jim je bilo verjeti, da je resnično umrl. Premagani z žalostjo se niso spomnili njegovih besed, ki so napovedale ravno te dogodke. Nič tega, kar jim je povedal, jih zdaj ni moglo potolažiti. Videli so samo križ in njegovo krvavečo Žrtev. Prihodnost se jim je zdela temačna in brezupna. Njihova vera v Jezusa je izginila, toda nikoli niso ljubili svojega Gospoda bolj kakor sedaj. Nikoli poprej niso tako čutili, koliko jim pomeni in svoje potrebe po njegovi navzočnosti. JZ 679.3

Za učence je bilo celo Kristusovo mrtvo telo zelo dragoceno. Radi bi ga dostojno pokopali, niso pa vedeli, kako naj to dosežejo. Jezus je bil obsojen zaradi upora proti rimski oblasti. Zaradi take ga prekrška usmrčene ljudi pa so pokopavali na pokopališču, ki je bilo posebej določeno za take hudodelce. Učenec Janez je z ženskami iz Galileje ostal na kraju križanja. Trupla svojega Gospoda niso hoteli prepustiti brezčutnim vojakom, da bi ga pokopali v tako nečasten grob. Toda tega niso mogli preprečiti, kajti od judovskih veljakov niso mogli pričakovati nobenega razumevanja, a tudi na Pilata niso imeli nobenega vpliva. JZ 679.4

V tej težavi sta učencem prišla na pomoč Jožef iz Arimateje in Nikodem. Oba sta bila člana Velikega zbora in sta poznala Pilata. Bila sta bogata in vplivna. Odločila sta se Jezusovo truplo častno pokopati. JZ 680.1

Jožef je pogumno odšel k Pilatu in ga prosil za Jezusovo truplo. Ta je šele tedaj zvedel, da je že umrl. Do njega so prišle nasprotujoče si govorice o dogodkih, povezanih s križanjem, toda dejstvo o njegovi smrti so mu namenoma prikrili. Duhovniki in poglavarji so ga že opozorili pred prevaro Kristusovih učencev glede njegovega trupla. Zato je po Jožefovi prošnji poslal po stotnika, ki je s svojo četo stražil ob križu, in zvedel, da je Jezus zanesljivo umrl. Ta mu je tudi poročal o dogodkih na Golgoti in potrdil Jožefovo pričevanje. JZ 680.2

Jožefova prošnja je bila uslišana. Medtem ko je bil Janez v skrbeh glede Učiteljevega pogreba, se je Jožef vrnil s Pilatovim ukazom za njegovo truplo. Nikodem pa je prinesel okoli sto liber dragocene mešanice mire in aloje za Jezusovo maziljenje. Najbolj uglednemu v vsem Jeruzalemu ne bi mogli ob smrti izkazati večje časti. Učenci so bili osupli, ko so videli, da sta ta bogata poglavarja kazala za pogreb njihovega Gospoda enako zanimanje kakor oni sami. JZ 680.3

Niti Jožef niti Nikodem nista odkrito sprejela Zveličarja, ko je še živel. Vedela sta, da bi ju takšen korak izključil iz Velikega zbora; upala pa sta, da ga bosta s svojim vplivom lahko zaščitila na njihovih posvetih. Nekaj časa je kazalo, da jima je to uspevalo. Toda ko so prekanjeni duhovniki opazili njuno naklonjenost do Kristusa, so preprečili njune zaščitne načrte. Jezusa so obsodili v njuni odsotnosti in ga izročili smrti na križu. Sedaj pa, ko je bil mrtev, nista več skrivala svoje privrženosti. Medtem ko so se učenci bali odkrito priznati, da so njegovi sledilci, sta jim Jožef in Nikodem pogumno prišla pomagat. Pomoč teh bogatih in spoštovanih mož jim je bila v tem času zelo potrebna. Za mrtvega Učitelja sta lahko naredila to, kar bi bilo revnim učencem nemogoče. Njuno bogastvo in vpliv sta ju v precejšnji meri ščitila tudi pred zlobo duhovnikov in voditeljev. JZ 680.4

Nežno in spoštljivo sta s svojimi rokami snela Jezusovo truplo s križa. Solze sočutja so jima tekle iz oči, ko sta opazovala njegovo poškodovano in ranjeno telo. Jožef je imel nov, v skalo vklesan grob. Določil ga je zase, ker pa je bil blizu Golgote, ga je sedaj pripravil Jezusu. Truplo so skupaj z dišavami, ki jih je prinesel Nikodem, skrbno zavili v mrliški prt in Odrešenika odnesli h grobu. Tam so ti trije učenci zravnali njegove ranjene ude in prekrižali njegove ranjene roke na negibne prsi. Ženske iz Galileje so se prišle prepričat, ali je storjeno vse, kar se je lahko naredilo za truplo njihovega ljubljenega Učitelja. Potem so videle, da so na vhod v grob zavalili težak kamen in Zveličarja pustili počivati. Ženske so bile zadnje pri križu, bile pa so tudi zadnje ob Kristusovem grobu. Medtem ko so se spuščale večerne sence, so se Marija Magdalena in druge Marije zbrale ob prostoru počitka njihovega Gospoda in z grenkimi solzami objokavale usodo njega, ki so ga ljubile. »Nato so se vrnile« in »v soboto ... po zapovedi počivale.” (Lk 23,56) JZ 681.1

To je bila sobota, ki je niso nikoli pozabili žalujoči učenci, ravno tako pa tudi ne duhovniki, voditelji, pismarji in ljudstvo. Ob sončnem zahodu na dan priprave so se oglasile trobente, ki so naznanile začetek sobote. Pasho so praznovali kakor že stoletja, medtem ko so njega, na kogar je opozarjala, umorile zlobne roke in je ležal v Jožefovem grobu. V soboto je bilo preddverje templja polno vernikov. Veliki duhovnik, ki se je vrnil z Golgote, je stal tukaj čudovito okrašen v svojem duhovniškem oblačilu. Duhovniki z belimi čepicami so na vso moč opravljali svoje dolžnosti. Toda nekateri navzoči niso bili pomirjeni, ko je bila v daritev za greh darovana kri telet in koz. Niso se zavedali, da je simbol doživel uresničitev in da je bila darovana neskončna daritev za grehe sveta. Niso vedeli, da nadaljnje opravljanje obredne službe ni več imelo vrednosti. Še nikoli poprej se niso ljudje udeležili bogoslužja s tako nasprotujočimi si čustvi. Trobente, glasbila in glasovi pevcev so zveneli tako glasno in jasno kakor vedno. Vendar so vsi čutili, da se dogaja nekaj čudnega. Drug drugega so spraševali, kaj nenavadnega se je zgodilo. Najsvetejše, ki je bilo dotlej sveto varovano pred nepoklicanimi, je bilo sedaj odprto pred očmi vseh. Težka zavesa, stkana iz čistega lanu in okrašena z zlatom in škrlatom in purpurjem, je bila pretrgana od vrha do tal. Prostor, kjer se je Jahve shajal z velikim duhovnikom, da bi oznanil svojo slavo, prostor, ki je bil Božja sveta sprejemna dvorana, je bil odkrit očem vseh Gospod ga ni več priznaval. Duhovniki so s temačnimi slutnjami služili pri oltarju. Razkritje svete skrivnosti v najsvetejšem jih je preželo z grozo pred prihajajočo nesrečo. JZ 681.2

Mnogi so premišljevali o dogodkih na Golgoti. Od križanja do vstajenja so mnogi skrbno in vztrajno raziskovali prerokovanja nekateri, da bi spoznali pravi pomen praznovanja pashe, drugi, da bi našli dokaze, da Jezus ni bil to, za kar se je izdajal. Spet drugi so z žalostnim srcem iskali dokaze, da je bil resnični Mesija. Čeprav so raziskovali z različnimi cilji, so se vendar vsi prepričali o isti resnici: da se je prerokovanje izpolnilo v dogodkih minulih dni in da je Križani Odrešenik sveta. Mnogi, ki so sodelovali pri tem bogoslužju, se nikoli več niso udeležili pashalnih obredov. Celo mnogi duhovniki so bili prepričani o tem, kdo dejansko je Jezus. Njihovo preiskovanje prerokovanj ni bilo zaman; po njegovem vstajenju so ga priznali za Božjega Sina. JZ 682.1

Ko je Nikodem videl Jezusa povzdignjenega na križu, se je spomnil njegovih besed, ki jih je izgovoril ponoči na Oljski gori: »Kakor je Mojzes povzdignil v puščavi kačo, tako mora biti pov-zdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje vanj, imel po njem večno življenje.« (Jn 3,14.15 EKU) Tisto soboto, ko je Kristus ležal v grobu, je Nikodem imel priložnost za razmišljanje. Sedaj je jasnejša svetloba razsvetlila njegov um, zato Jezusove besede zanj niso bile več skrivnost. Čutil je, da je veliko zamudil, ker se ni pridružil Zveličarju, dokler je ta še živel. Spomnil se je dogodkov z Golgote. Kristusova molitev za njegove morilce in njegov odgovor na razbojnikovo prošnjo sta govorila srcu tega učenega člana Velikega zbora. V duhu je še enkrat zagledal Zveličarja v smrtni muki in znova slišal tisti zadnji vzklik, ki je bil izgovorjen kakor iz ust zmagovalca: »Dopolnjeno je!” (Jn 19,30 CHR) Znova je videl majajočo se zemljo, zatemnjeno nebo, pretrgano zaveso in razbite skale; njegova vera se je za vedno utrdila. Prav ta dogodek, ki je uničil upe učencev, je Jožefa in Nikodema prepričal o Jezusovem božanstvu. Njuni strahovi so bili premagani s pogumom trdne in neomajne vere. JZ 682.2

Še nikoli Kristus ni pritegnil toliko pozornosti množice kakor sedaj, ko je počival v grobu. Ljudje so po svoji navadi prinašali bolne in trpeče v tempeljsko preddverje in spraševali: »Kdo nam lahko pove, kje je Jezus iz Nazareta?” Mnogi so prišli od daleč, da bi našli njega, ki je ozdravljal bolne in obujal mrtve. Od vseh strani se je slišal klic: »Iščemo Kristusa, Zdravnika!« Ob tej priložnosti so duhovniki pregledali nje, za katere so menili, da imajo znamenja gobavosti. Mnogi so morali slišati, da je njihov mož, žena ali otrok razglašen za gobavega, ti pa so obsojeni morali zapustiti zavetje svojega doma, skrb svojih prijateljev ter vsakega tujca opozarjati z žalostnim vpitjem: »Nečist, nečist!” Prijateljske roke Jezusa iz Nazareta, ki niso odklonile z dotikom ozdraviti ostudnih gobavcev, so sedaj sklenjene počivale na njegovih prsih. Njegove ustnice, ki so na prošnje gobavcev odgovarjale s tolažilnimi besedami: »Hočem, bodi očiščen!« (Mt 8,3) so utihnile. Mnogi so zaman prosili duhovnike in voditelje, naj imajo sočutje z njimi in jim pomagajo. Bilo je očitno, da so se trdno odločili zopet imeti živega Kristusa med seboj. Z vztrajno vnemo so povpraševali po njem. Niso se pustili odpraviti. Vendar so jih nagnali iz tempeljskega preddverja, pri vratih pa so postavili vojake, da bi zadržali množico z bolniki in umirajočimi, ki je hotela vstopiti. JZ 683.1

Razočarani trpini, ki so prišli, da bi jih Zveličar ozdravil, so klonili. Ulice so odmevale od stokanja. Bolniki so umirali, ker ni bilo dotika Jezusove ozdravljajoče roke. Zaman so iskali nasvet od zdravnikov. Nihče ni znal pomagati kakor On, ki je sedaj ležal v Jožefovem grobu. JZ 683.2

Stokanje trpečih je prepričalo tisoče, da je na svetu izginila velika luč. Brez Kristusa je bil svet žalosten in temačen. Mnogi, ki so s svojimi glasovi podprli vpitje: »Križaj ga, križaj ga!” so zdaj dojeli, kakšna nesreča jih je doletela; če bi še živel, bi vneto vpili: »Hočemo Jezusa!« JZ 683.3

Ko so ljudje zvedeli, da so duhovniki povzročili Jezusovo smrt, so poizvedovali o njegovi usmrtitvi. Podrobnosti njegovega zaslišanja so bile zadržane v tajnosti, kolikor se je dalo, toda medtem ko je počival v grobu, je na tisoče ustnic izgovarjalo njegovo ime, govorice o njegovem navideznem sojenju in o nečloveškem ravnanju duhovnikov in poglavarjev pa so krožile med ljudmi. Razumni ljudje so od duhovnikov in voditeljev zahtevali, naj jim pojasnijo starozavezna prerokovanja o Mesiju, ti pa so si poskušali izmisliti laži v odgovor in se vedli kakor blazni. Niso mogli pojasniti prerokovanj, ki so se nanašala na Kristusovo trpljenje in smrt, mnogi raziskovalci pa so se prepričali, da so se Spisi izpolnili. JZ 684.1

Maščevanje, za katero so duhovniki menili, da bo tako sladko, je zanje že postalo grenko. Spoznali so, da bodo doživeli hude očitke ljudstva. Vedeli so, da so se prav ti, katere so nahujskali proti Jezusu, zdaj najbolj zgražali nad njihovim sramotnim ravnanjem. Ti duhovniki so poskušali prepričati ljudi, da je Jezus slepar; toda to je bilo zaman. Nekateri od njih so stali ob Lazarjevem grobu in videli, kako je bil mrtvi vrnjen v življenje. Trepetali so od strahu, da bo sam Kristus vstal od mrtvih in se zopet pojavil pred njimi. Slišali so, ko je rekel, da ima oblast dati svoje življenje in ga zopet vzeti. Spomnili so se tudi njegovih besed: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.” (Jn 2,19) Juda jim je ponovil Jezusove besede, ki jih je izgovoril učencem na poti v Jeruzalem: »Glejte, v Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen velikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali, toda tretji dan bo obujen.” (Mt 20,18.19) Ko so slišali te besede, so se norčevali in posmehovali. Toda zdaj so se spomnili, da so se Kristusove napovedi doslej izpolnile. Rekel je, da bo tretji dan vstal, in kdo lahko trdi, da se tudi to ne bo izpolnilo? Želeli so pregnati te misli, vendar jih niso mogli. S svojim očetom Hudičem vred so verovali in trepetali. JZ 684.2

Ko je divje razburjenje minilo, se je v njihove misli vrinila Kri-stusova podoba. Videli so ga mirno in brez pritoževanja stati pred svojimi sovražniki ter brez godrnjanja prenašati njihovo zasra-movanje in trpinčenje. Vsi dogodki s sojenja in križanja so se še enkrat zvrstili v njihovih mislih in jih mogočno prepričali, da gre za Božjega Sina. Čutili so, da se lahko vsak hip pojavi pred njimi, da bi obtoženec postal tožnik, obsojenec pa sodnik, umorjeni pa bo zahteval pravico smrt svojih morilcev. JZ 684.3

Tisto soboto niso imeli miru. Čeprav nikakor ne bi prestopili praga poganske hiše, ker so se bali, da bi se s tem oskrunili, so se vendar zbrali, da bi se posvetovali glede Kristusovega trupla. Smrt in grob morata zadržati tega, ki so ga križali. »Drugi dan ... so se veliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in mu rekli: ‘Gospod, spomnili smo se, da je tisti zapeljevalec, ko je bil še živ, rekel: Po treh dneh bom obujen. Ukaži torej, naj grob zastražijo do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci, ga ukradejo in ljudstvu porečejo: Obujen je bil od mrtvih. In zadnja prevara bo hujša od prve.’ Pilat jim je rekel: ‘Saj imate stražo. Pojdite in zastražite grob, kakor veste.’« (Mt 27,62-65) JZ 685.1

Duhovniki so dali navodila za zavarovanje groba. Pred vhod so položili velik kamen, čezenj so napeljali vrvi, pritrdili njihove konce na trdno skalo in jih zapečatili z rimskim pečatom. Kamna ni bilo mogoče odstraniti, ne da bi se poškodoval pečat. Okrog groba so postavili sto vojakov, da bi ga varovali pred nepoklicanimi. Duhovniki so naredili vse, kar so mogli, da bi Kristusovo truplo ostalo tam, kamor je bilo položeno. Jezus je bil tako zavarovan v svojem grobu, kakor da bo za večno ostal v njem. JZ 685.2

Tako so se posvetovali in načrtovali slabotni ljudje. Ti morilci niso dojeli nekoristnosti svojih prizadevanj. Vendar je njihov ukrep poveličal Boga. Prav ta prizadevanja za preprečitev Kristusovega vstajenja so najbolj prepričljivi dokazi zanj. Kolikor večje je bilo število stražarjev, postavljenih okrog njegovega groba, toliko močnejše bo pričevanje, da je vstal. Več stoletij pred Kristusovo smrtjo je Sveti Duh po psalmistu povedal: »Zakaj hrumijo narodi in ljudstva razmišljajo prazne reči? Kralji zemlje so se dvignili, oblastniki se skupaj posvetujejo proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu: Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje.« (Ps 2, 1.2.4) Rimski vojaki in rimsko orožje niso imeli moči, da bi Gospoda življenja obdržali v grobu. Bližala se je ura njegove osvoboditve. JZ 685.3