Jezusovo Življenje

78—Golgota

Temeljno besedilo: Mt 27,31-53; Mr 15,20-38; Lk 23,26-46; Jn 19,16-30

»Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Kalvarija (Lobanja), so tam križali njega.« (Lk 23,33 eku) JZ 653.1

»Zato je tudi Jezus trpel zunaj vrat, da bi posvetil ljudstvo s svojo krvjo.« (Heb 13,12) Ker sta Adam in Eva prestopila Božji zakon, sta bila izgnana iz Edena. Kristus je moral kot naša zamena trpeti zunaj jeruzalemskega obzidja. Umrl je zunaj mestnih vrat, kjer so usmrtili hudodelce in morilce. Besede: »Kristus nas je od-kupil od prekletstva postave tako, da je za nas postal prekletstvo,« (Gal 3,13) so polne pomena. JZ 653.2

Velika množica je šla za Jezusom od sodne palače proti Golgo-ti. Novica o njegovi obsodbi se je razširila po vsem Jeruzalemu, zato so se ljudje iz vseh slojev in družbenih položajev zgrinjali proti morišču. Duhovniki in poglavarji so morali obljubiti, da ne bodo nadlegovali Kristusovih sledilcev, če jim bo On izročen. Tako so se tudi učenci in verniki iz mesta in okolice pridružili množici, ki je šla za Zveličarjem. JZ 653.3

Ko je prišel skozi vrata Pilatove sodne dvorane, so na njegova ranjena in krvaveča ramena položili križ, ki je bil pripravljen za Baraba. Dva Barabova pajdaša bosta usmrčena hkrati z Jezusom; tudi njima so naložili križ. Za slabotnega in mučenega Zveličarja je bilo to breme pretežko, kajti od pashalne večerje z učenci ni ne jedel ne pil. V vrtu Getsemani se je v smrtni muki bojeval s satanskimi silami. Zdržal je trpljenje izdaje in videl, kako so ga učenci zapustili in zbežali. Vodili so ga od Ana h Kajfu, od njega k Pilatu, potem k Herodu in nazaj k Pilatu. Vso noč so se vrstile žalitve in trpinčenje, zasmehovanje in roganje ter trpljenje dvakratnega bi-čanja, kar je do skrajnosti skušalo njegovo človeško dušo. Kristus ni podlegel. Ni izgovoril nobene besede razen take, ki je poveličala Boga. Med sramotno burko zaslišanja je ostal neomajen in dosto-janstven. Ko pa je bil nanj po drugem bičanju položen križ, človeška narava ni mogla več zdržati. Omedlel je in se zgrudil pod njim. JZ 653.4

Množica, ki je šla za Zveličarjem, je videla njegove slabotne in opotekajoče se korake, vendar ni pokazala sočutja. Zmerjali so ga in zasmehovali, ker ni mogel nositi težkega križa. Znova so mu naložili breme, vendar je zopet omedlel in padel na tla. Njegovi mučitelji so dojeli, da ne bo mogel dalje nositi svojega bremena. Belili so si glavo s tem, kako bodo našli koga, ki bo nosil sramotno breme. Judje tega ne bi storili, ker bi se oskrunili in ne bi mogli obhajati pashe. Celo iz drhali, ki je šla za njim, se nihče ne bi ponižal, da bi nosil križ. JZ 654.1

Tedaj pa je srečal množico neki tujec, Simon iz Cirene, ki je prihajal s polja. Slišal je njihove zasmehujoče in prostaške žalitve. Slišal je ponavljanje zaničljivih besed: »Naredite prehod za judov-skega kralja!” Ustavil se je osupel nad prizorom; ko pa je pokazal sočutje, so ga zgrabili in položili križ na njegovo rame. JZ 654.2

Simon je že slišal o Jezusu. Njegova sinova sta verovala v Zve-ličarja, sam pa ni pripadal učencem. Nošenje križa na Golgoto mu je bilo v blagoslov, pozneje pa je bil vedno hvaležen za to previdnost. Ta ga je spodbudila, da se je odločil vzeti nase Kristusov križ in ga vedno z veseljem nositi. JZ 654.3

Med množico so bile tudi mnoge ženske, ki so spremljale Nedolžnega obsojenca v kruto smrt. Njihova pozornost je bila usmerjena na Jezusa. Nekatere izmed njih so ga videle že poprej. Nekatere so pripeljale k njemu svoje bolnike in trpine. Nekatere izmed teh je ozdravil. Pripovedovale so o teh dogodkih. Čudile so se sovraštvu množice do njega, zaradi kogar je bilo njihovo srce ganjeno in strto. Kljub ravnanju razjarjene množice in jeznim besedam duhovnikov in voditeljev so pokazale svoje sočutje. Ko je Jezus omedlel pod križem, so bruhnile v žalosten jok. JZ 654.4

To je bilo edino, kar je pritegnilo Kristusovo pozornost. Čeprav je sam zelo trpel, ko je prenašal greh sveta, ni bil ravnodu šen do izražanja žalosti. Gledal jih je z nežnim usmiljenjem. Te ženske niso verovale vanj. Vedel je, da ga ne objokujejo kot od Boga poslanega, temveč jih k temu spodbuja človeško usmiljenje. Njihovega sočutja ni zaničeval, temveč je to v njegovem srcu spodbudilo še globlje sočutje do njih. Rekel jim je: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!” (Lk 23,28) Kristus je čez prizor pred seboj gledal v čas razdejanja Jeruzalema. V tem strašnem dogodku bodo mnoge teh žensk, ki so sedaj jokale nad njim, umrle skupaj s svojimi otroki. JZ 654.5

Od padca Jeruzalema so se njegove misli usmerile k še obsežnejši sodbi. V uničenju nespokorjenega mesta je videl simbol končnega uničenja, ki bo doletelo ves svet. Dejal je: »Takrat bodo začeli govoriti goram: ‘Padite na nas!’ in gričem: ‘Pokrijte nas!’ Kajti če z zelenim lesom delajo tako, kaj se bo zgodilo s suhim?« (Lk 23,30.31) Z zelenim lesom je Jezus predstavil sebe, nedolžnega Odrešenika. Bog je dovolil, da je njegova jeza zaradi prestopka zadela njegovega ljubljenega Sina. Jezus je moral biti križan za grehe ljudi. Koliko bodo potem morali trpeti grešniki, ki ostanejo v svojih grehih? Nespokorjeni in neverni bodo morali zdržati žalost in bedo, ki je jezik ne more opisati. JZ 655.1

Veliko teh, ki so šli za Zveličarjem proti Golgoti, ga je pri njegovem zmagoslavnem vhodu v Jeruzalem pozdravilo z radostnimi vzkliki hosana in mahanjem s palmovimi vejicami. Koliko teh, ki so ga takrat glasno častili, ker je bilo to priljubljeno, se je sedaj pridružilo vzklikanju: »Križaj, križaj ga!” (Lk 23,21) Ko je Kristus prijezdil v Jeruzalem, so bili upi učencev na vrhuncu. Stiskali so se ob Učitelju in menili, da je velika čast biti povezan z njim. Sedaj pa so v njegovem ponižanju hodili za njim od daleč. Bili so napolnjeni z bolečino in sklonjeni zaradi razočaranih upov. Kako so se izpolnile Jezusove besede: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.” (Mt 26,31) JZ 655.2

Ko so prišli na morišče, so zapornike privezali na mučilno orodje. Razbojnika sta se poskušala iztrgati iz rok njih, ki bi ju morali privezati na križ; Jezus pa se ni upiral. Njegova mati je ob podpori njegovega ljubljenega učenca Janeza šla za Sinom do Golgote. Videla je, kako je omedlel pod bremenom, in si želela, da bi lahko njegovo ranjeno glavo podprla s svojimi rokami in umila čelo, ki je nekoč počivalo v njenem naročju. Toda ta žalostna prednost ji ni bila dovoljena. Še vedno je z učenci vred upala, da bo Jezus pokazal svojo moč in se osvobodil sovražnikov. S strtim srcem se je spomnila njegovih besed, s katerimi je napovedal sedanje dogodke. Ko so razbojnika privezovali na križ, se je z globoko bolečino spraševala: »Mar se bo pustil križati ta, ki je mrtvim vračal življenje? Ali se bo Božji Sin pustil tako kruto usmrtiti? Ali naj opusti svojo vero, da je Jezus Mesija? Ali mora biti priča njegovi sramoti in trpljenju, ne da bi mu smela pomagati v njegovi muki?” Videla je njegove iztegnjene roke na križu. Prinesli so kladivo in žeblje, in ko so se ti zarili v nežno meso, so strti učenci odnesli omedlelo Jezusovo mater stran od krutega prizora. JZ 655.3

Iz Zveličarjevih ust ni prišla nobena pritožba. Njegov obraz je ostal miren in zbran, vendar so njegovo čelo orosile velike znojne kaplje. Ni bilo usmiljene roke, da bi obrisala smrtno roso z njegovega čela, nobene besede sočutja in neomajne zvestobe, da bi bila v oporo njegovemu človeškemu srcu. Medtem ko so vojaki opravljali strašno delo, je Jezus molil za svoje sovražnike: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.” (Lk 23,34) Ukvarjal se je z grehi svojih mučiteljev in s strašnim maščevanjem, ki jih bo doletelo, in se pri tem ni menil za svoje trpljenje. Ni zahteval nobenega prekletstva za vojake, ki so tako grobo ravnali z njim. Nikakršnega maščevanja ni poklical nad duhovnike in voditelje, ki so uživali ob uspehu svojega načrta. Kristusu so se smilili zaradi njihove nevednosti in krivde. Izustil je le svojo prošnjo, da bi jim bilo odpuščeno: »Saj ne vedo, kaj delajo.” JZ 656.1

Če bi vedeli, da mučijo njega, ki je prišel rešit grešni rod pred večno pogubo, bi jih pekla vest in prežela groza. Toda njihova nevednost ni izbrisala njihove krivde, kajti imeli so prednost spo745 znati in sprejeti Jezusa kot svojega Zveličarja. Nekateri od njih bodo uvideli svoj greh, se spokorili in spreobrnili. Nekateri pa bodo ostali zakrknjeni in onemogočili, da bi se uresničila Jezusova prošnja zanje. Kljub temu je ravno na ta način Božji načrt dosegel svojo izpolnitev. Jezus je dobil pravico postati zagovornik ljudi pred nebeškim Očetom. JZ 656.2

Ta Kristusova molitev za sovražnike zajema ves svet. Zajema vsakega posameznega grešnika, ki je živel ali bo živel od začetka sveta do konca časa. Na vseh leži krivda za križanje Božjega Sina. Vsakomur je brezplačno ponujeno odpuščanje. »Kdor hoče,” (Raz 22,17) lahko ima mir z Bogom in podeduje večno življenje. JZ 657.1

Brž ko so Jezusa pribili na križ, so ga močni možje dvignili in ga z vso močjo vtaknili v zanj pripravljen prostor. To je Božjemu Sinu povzročilo hude bolečine. Pilat je dal pritrditi nad Jezusovo glavo napis v hebrejščini, grščini in latinščini. Glasil se je: »Jezus Nazarečan, judovski kralj.« (Jn 19,19) Ta napis je razjezil Jude. V sodni dvorani so vpili: »Križaj ga! ... Nimamo kralja razen cesarja.« (Jn 19,15) Vsakogar, ki je koga drugega imel za kralja, so imeli za izdajalca. Pilat je zapisal mnenje, ki so ga izrazili. Proti Jezusu ni bilo nobene druge obtožbe, razen da je judovski kralj. Ta napis je pomenil dejansko potrditev podložniške pokorščine Judov rimski oblasti. Razglašal je, da si zasluži smrt vsak, ki bi hotel biti izraelski kralj. Duhovniki so se prevarali. Ko so kovali zaroto zoper Kristusa, je Kajfa menil, da je boljše, da umre eden, da bi rešil narod. Sedaj se je razodela njihova hinavščina. Da bi uničili Kristusa, so bili pripravljeni žrtvovati celo obstoj svojega naroda. JZ 657.2

Ko so duhovniki dojeli, kaj so naredili, so od Pilata zahtevali, naj spremeni napis. Rekli so mu: »Ne piši: ‘Judovski kralj, ampak da je on rekel: ‘Judovski kralj sem.’” (Jn 19,21) Toda Pilat, ki je bil jezen zaradi svoje prejšnje popustljivosti ter je zelo preziral ljubosumne in hinavske duhovnike in voditelje, je hladno odgovoril: »Kar sem napisal, sem napisal.« (Jn 19,22) JZ 657.3

Ta napis je ukazala pritrditi nad Jezusovo glavo sila, ki je bila višja kakor Pilat ali Judje. Po Božji previdnosti bo spodbujal ljudi k razmišljanju in proučevanju Svetega pisma. Kraj križanja je bil blizu Jeruzalema. V mestu je bilo na tisoče ljudi iz mnogih dežel, zato je napis, ki razglaša Jezusa iz Nazareta za Mesija, pritegnil njihovo pozornost. To je bila življenjska resnica, napisana z roko, ki jo je vodil Bog. JZ 657.4

S Kristusovim trpljenjem na križu se je uresničilo prerokovanje. Stoletja pred križanjem je Zveličar napovedal vse, kar se bo z njim zgodilo, rekoč: »Obkrožili so me psi, drhal hudobnežev me je obkolila; prebodli so mi roke in noge. Lahko preštejem vse svoje kosti, oni gledajo, buljijo vame. Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo.« (Ps 22,17-19) Prerokovanje o njegovem oblačilu se je izpolnilo dobesedno brez spodbude ali posredovanja prijateljev ali sovražnikov Križanega. Vojaki, ki so ga križali, so dobili njegovo oblačilo. Kristus je slišal njihov prepir, ko so si delili njegovo obleko. Njegova suknja je bila stkana popolnoma brez šiva, zato so rekli: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo.” (Jn 19,24) JZ 658.1

V nekem drugem prerokovanju je Zveličar napovedal: »Zasra-movanje mi je strlo srce, onemogel sem; pričakoval sem sočutja, a ga ni bilo, tolažnikov, a jih nisem našel. V jed so mi dali žolča, v moji žeji so me napajali s kisom.« (Ps 69,21.22 EKU) Umirajočim na križu je bilo dovoljeno dati neko opojno pijačo, da bi jim ublažila bolečine. To so ponudili tudi Jezusu, ko pa jo je okusil, jo je odklonil. Ni hotel vzeti ničesar, kar bi pomračilo njegov um. Njegova vera se je morala trdno zanašati na Boga. To je bila njegova edina moč. Omamiti čute bi pomenilo dati prednost Satanu. JZ 658.2

Jezusovi sovražniki so si dali duška svoji jezi nanj, ko je visel na križu. Duhovniki, voditelji in pismouki so se skupaj z drhaljo rogali umirajočemu Zveličarju. Pri Kristusovem krstu in spremenjenju se je slišal Božji glas, ki je razglasil, da je On njegov Sin. Oče je tudi tik pred izdajo potrdil božanstvo svojega Sina. Toda sedaj so nebesa molčala. Ni bilo slišati nobenega pričevanja v Kristusovo korist. Sam je prestajal mučenje in zasmehovanje brezbožnih ljudi. JZ 658.3

Govorili so: »Če si Božji Sin, stopi s križa.« (Mt 27,40 EKU) »Druge je rešil, naj reši sebe, če je On Božji Mesija in Izvoljenec.” (Lk 23,35) V puščavi skušnjave je Satan rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh. Če si Božji Sin, se vrzi dol” z vrha templja. (Mt 4,3.6) Tudi sedaj je bil Satan s svojimi angeli v človeški podobi navzoč ob križanju. Hudič in njegove čete so sodelovali z duhovniki in poglavarji. Učitelji ljudstva so nevedno drhal spodbudili, da je izrekla sodbo njemu, ki ga mnogi poprej še nikoli niso videli, dokler niso bili prisiljeni pričati proti njemu. Satanska razkačenost je združila duhovnike, poglavarje, farizeje in brezčutno množico. Verski voditelji so se združili s Satanom in njegovimi angeli. Izvrševali so njegove ukaze. JZ 658.4

Trpeči in umirajoči Jezus je slišal vsako besedo duhovnikov, ko so rekli: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti. Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj.” (Mt 27,42) Kristus bi lahko stopil s križa. Ker pa se ni rešil, lahko grešnik ima upanje na odpuščanje in milost pred Bogom. JZ 659.1

Ko so možje, ki so se imeli za razlagalce preroških spisov, zasmehovali Zveličarja, so ponavljali ravno tiste besede, ki jih je Navdihnjenje napovedalo, da se bodo uporabljale ob tem dogodku. Vendar v svoji zaslepljenosti niso dojeli, da izpolnjujejo prerokovanje. Ti, ki so porogljivo govorili: »Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: ‘Božji Sin sem,’” (Mt 27,43) niso mislili, da bo njihovo pričevanje odmevalo skozi čas. Čeprav so bile te besede izgovorjene s posmehom, so spodbudile mnoge, da so preiskovali Svete spise, kakor jih niso še nikoli poprej. Modri ljudje so slišali, preiskovali, premišljevali in molili. Bili so taki, ki niso mirovali, dokler niso s primerjanjem svetopisemskih besedil dojeli pomena Kristusovega poslanstva. Nikoli poprej ni bilo podano tako splošno spoznanje o Jezusu kakor takrat, ko je visel na križu. Luč resnice je zasvetila v srcu mnogih, ki so opazovali Kristusovo križanje in slišali njegove besede. JZ 659.2

Do Jezusa je med njegovim smrtnim bojem na križu prišel žarek tolažbe. To je bila prošnja spokorjenega razbojnika. Oba moža, ki sta bila križana z Jezusom, sta ga najprej žalila; posebno eden je zaradi bolečin postajal vedno bolj obupan in izzivalen. Z njegovim prijateljem pa ni bilo tako. Ta ni bil zakrknjen hudodelec, zapeljala ga je slaba družba, vendar je bil manj kriv od mnogih, ki so stali okrog križa in se rogali Zveličarju. Jezusa je videl in slišal. Njegov nauk ga je prepričal, toda duhovniki in voditelji so ga odvrnili od njega. Ko je skušal potlačiti prepričanje, se je pogrezal vedno globlje v greh, dokler ga niso prijeli, ga obtožili kot hudodelca in obsodili na smrt s križanjem. V sodni dvorani in na poti proti Golgoti je bil v družbi z Jezusom. Slišal je Pilatove besede: »Ne najdem na njem nobene krivde.” (Jn 19,4) Videl je Jezusovo božansko držo in sočutno odpuščanje svojim mučiteljem. S križa je videl mnoge verske gorečneže, kako so prezirljivo kazali jezik Gospodu Jezusu in se mu posmehovali. Videl je, kako so porogljivo majali z glavo. Slišal je, kako ga je sramotil njegov tovariš v krivdi: »Če si ti Kristus, pomagaj sebi in nama.” (Lk 23,39 CHR) Slišal je, da so mnogi mimoidoči zagovarjali Jezusa. Slišal jih je ponavljati njegove besede in pripovedovati o njegovih delih. V njem se je znova pojavilo prepričanje, da je ta Kristus. Obrnil se je k drugemu razbojniku in mu rekel: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi?« (Lk 23,40) Umirajočima razbojnikoma se ni bilo več treba bati ljudi; toda eden je postajal vedno bolj prepričan, da obstaja Bog, ki se ga je treba bati, in prihodnost, pred katero je treba trepetati. Sedaj je bil tik pred koncem svojega z grehom umazanega življenja. Za o je zastokal: »Midva po pravici ... prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.” (Lk 23,41) JZ 659.3

Zdaj ni več imel vprašanj. Ni dvomil in očital. Ko je bil razbojnik obsojen za svoje hudodelstvo, je zgubil vse upanje. Ampak zdaj so se v njem pojavile nenavadne in blage misli. Spomnil se je vsega, kar je slišal o Jezusu, kako je zdravil bolne in odpuščal grehe. Slišal je besede njih, ki so verovali v Jezusa in mu jokaje sledili. Videl je in bral napis nad Zveličarjevo glavo. Mimoidoče je slišal ponavljati te besede nekatere s trepetajočimi ustnicami, druge pa polne posmeha in poroga. Sveti Duh je razsvetlil njegov um, postopoma pa so se dokazi združili v verigo. V ranjenem, zasmehovanem in križanem Jezusu je videl Božje Jagnje, ki je vzelo nase greh sveta. V njegovem glasu sta se mešala upanje in tesnoba, ko se je kot nebogljen umirajoč človek izročil umirajočemu Zveličarju: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.” (Lk 23,42) JZ 660.1

Hitro je dobil odgovor. Besede so bile blage in melodične, polne ljubezni, sočutja in moči: »Resnično ti pravim danes, boš z menoj v raju.” (Lk 23,43 CHR) JZ 660.2

Dolge mučne ure so do Jezusovih ušes prihajale žalitve in roganje. Medtem ko je visel na križu, so do njega še vedno prihajali glasovi preklinjanja in posmehovanja. S hrepenečim srcem je želel od učencev slišati izraz vere. Slišal je samo njihovo tarnanje: »Mi pa smo upali, da je On tisti, ki bo odkupil Izrael.” (Lk 24,21) Kako hvaležen je bil Zveličar za izraz vere in ljubezni umirajočega razbojnika! Medtem ko so ga judovski voditelji zatajili in so celo njegovi učenci dvomili o njegovem božanstvu, je ta ubogi razbojnik, na robu smrtnega nemira, Jezusa imenoval Go spod. Mnogi so mu bili pripravljeni reči Gospod, ko je delal čudeže in potem ko je vstal iz groba; toda nihče se ni priklonil pred njim, ko je umiral, viseč na križu. V zadnji uri je rešil spokorjenega razbojnika. JZ 661.1

Priče so slišale, da je razbojnik Jezusa imenoval Gospod. Glas spokorjenega grešnika je pritegnil njihovo pozornost. Celo vojaki, ki so se ob vznožju križa prepirali za njegovo oblačilo in žrebali zanj, so se ustavili, da bi slišali. Njihovi jezni glasovi so utihnili. S pridušenim dihom so pogledali na Kristusa in čakali na odgovor z umirajočih ustnic. JZ 661.2

Ko je izgovarjal obljubo, je sijajna in živa svetloba prebila temen oblak, ki je obdajal križ. Spokorjeni razbojnik je občutil popoln mir Božjega sprejemanja. Ponižani Kristus je bil poveličan. Ta, ki so ga vsi drugi imeli za premaganega, je bil Zmagovalec. Priznan je bil kot Nosilec greha. Ljudje so lahko mučili njegovo človeško telo. Lahko so prebodli sveta senca s trnovo krono. Lahko so mu slekli oblačilo in se prepirali zanj. Toda niso mu mogli odvzeti moči za odpuščanje grehov. Tudi ko je umiral, je pričal o svojem božanstvu in Očetovi slavi. Njegova ušesa niso gluha, da ne bi slišala, njegova roka ni prekratka, da ne bi mogla rešiti. Njegova kraljevska pravica je zveličati do zadnjega vsakogar, ki po njem prihaja k Bogu. JZ 661.3

»Resnično ti pravim danes, boš z menoj v raju.” (Lk 23,43 CHR) Kristus ni obljubil, da bo z razbojnikom v raju tisti dan. Sam tisti dan ni šel v raj. Počival je v grobu. Ob jutru vstajenja pa je rekel: »Nisem še šel gor k Očetu.« (Jn 20,17) Toda na dan križanja, na dan navideznega poraza in teme, je bila dana obljuba. Kristus je »danes«, ko je sam kot hudodelec umiral na križu, zagotovil ubo-gemu grešniku, da bo z njim v raju. JZ 661.4

Z Jezusom so križali dva razbojnika, »na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa«. (Jn 19,18) Tako so zahtevali duhovniki in pogla-varji. Kristusov položaj med razbojnikoma naj bi nakazoval, da je največji hudodelec izmed treh. Tako se je izpolnilo Pismo: »Bil [je] prištet med zločince.” (Iz 53,12 EKU) Vendar duhovniki niso dojeli pravega pomena svojega dejanja. Kakor je bil Jezus, ki je bil križan med razbojnikoma, postavljen »v sredo«, tako njegov križ stoji sredi grešnega sveta. Besede odpuščanja, ki jih je izgovoril spokorjenemu razbojniku, so prižgale luč, ki bo svetila do najbolj oddaljenih krajev sveta. JZ 662.1

Angeli so osuplo opazovali brezmejno Jezusovo ljubezen, ki je med najhujšimi telesnimi in duševnimi mukami mislil samo na druge in skesanega človeka spodbudil k veri. V svojem ponižanju se je kot prerok obrnil k jeruzalemskim hčeram. Kot duhovnik in zagovornik je prosil Očeta, da odpusti njegovim morilcem. Kot ljubeči Zveličar je odpustil grehe spokorjenemu razbojniku. JZ 662.2

Ko je Jezus gledal množico, ki je stala okrog križa, je neka oseba pritegnila njegovo pozornost. Ob vznožju križa je stala njegova mati, ki se je opirala na učenca Janeza. Ni mogla zdržati, da bi ostala stran od svojega Sina. Ko je Janez videl, da se bliža konec, je Marijo spet pripeljal h križu. Kristus se je v svoji smrtni uri spomnil na mater. Pogledal je njen hudo prizadet obraz in nato Janeza ter rekel: »Žena, glej, tvoj sin!« Janezu pa: »Glej, tvoja mati!” (Jn 19,26.27) Janez je razumel Kristusove besede in sprejel skrbništvo. Takoj je odpeljal Marijo v svoj dom in od tega trenutka nežno skrbel zanjo. Kako usmiljen in ljubeč Zveličar! Sredi vseh svojih telesnih muk in duševnega trpljenja je premišljeno poskrbel za svojo mater! Ni imel nobenih sredstev, da bi ji omogočil udobje. Toda imel je prostor v srcu svojega učenca, zato mu je zaupal svojo mater kot dragoceno dediščino. Tako je zagotovil svoji materi to, kar je najbolj potrebovala nežno sočutje človeka, ki jo je ljubil, ker je ljubila Jezusa. Ko pa jo je Janez sprejel kot nekaj, kar mu je sveto zaupano, je tudi sam dobil velik blagoslov, kajti Marija ga je stalno spominjala na ljubljenega Učitelja. JZ 662.3

Popoln zgled Kristusove sinovske ljubezni sveti z neskaljenim sijajem skozi meglo časa. Skoraj trideset let je Jezus z vsakdanjim napornim delom pomagal nositi domača bremena. Sedaj pa v zadnjem hudem trpljenju ni pozabil poskrbeti za svojo žalujočo, ovdovelo mater. Enakega duha bodo kazali vsi Gospodovi učenci. Kdor hodi za Kristusom, bo čutil, da je del vere spoštovati starše in skrbeti zanje. Kdor goji njegovo ljubezen v srcu, ne bo prenehal očetu in materi izkazovati pozorne skrbi in nežne naklonjenosti. JZ 663.1

Gospod slave je umiral kot odkupnina za človeštvo. Medtem ko je Kristus daroval svoje dragoceno življenje, ga ni podpiralo zmagoslavno veselje. Povsod je ležala moreča tema. Vendar ga ni bremenil strah pred smrtjo. Nepopisnih muk mu nista povzročila mučenje in sramota križa. Kristus je bil knez trpečih. Njegovo trpljenje je izhajalo iz zavesti o pogubnosti greha, iz spoznanja, da postanejo ljudje, ko se navadijo na greh, slepi za njegovo grozoto. Kristus je videl, kako globoko je greh zakoreninjen v človeškem srcu in kako malo jih je pripravljenih rešiti se njegove moči. Vedel je, da bo človeštvo brez Božje pomoči pogubljeno, in videl, kako množice propadajo, čeprav bi lahko dobile obilno pomoč. JZ 663.2

Na Kristusa kot našo zameno in poroka je bila položena krivda vseh nas. Bil je prištet med prestopnike, da bi nas lahko odrešil prekletstva zakona. Krivda vseh Adamovih potomcev je bremenila njegovo srce. Božja jeza nad grehom, strašno izražanje njegovega nezadovoljstva zaradi krivičnosti, je z grozo napolnila dušo njegovega Sina. Kristus je vse svoje življenje padlemu svetu oznanjal dobro sporočilo o Očetovi milosti in odpuščajoči ljubezni. Njegov najpomembnejši cilj je bil zveličanje tudi največjega grešnika. Ampak sedaj, ko je nosil strašno breme greha, ni mogel videti Očetovega milostnega obraza. Umik božanske naklonjenosti od Zveličarja v tej uri najhujšega trpljenja je prebodel njegovo srce s tako žalostjo, ki je človek nikoli ne bo mogel popolnoma razumeti. Ta muka je bila tako velika, da je komaj čutil telesne bolečine. JZ 663.3

Satan je napadal Jezusovo srce s krutimi skušnjavami. Zveličar ni mogel videti skozi vrata groba. Upanje mu ni pokazalo, da bo iz groba prišel kot zmagovalec, ni mu govorilo, da je Oče sprejel njegovo daritev. Bal se je, da je greh Bogu tako ogaben, da se bosta za večno ločila. Čutil je muko, ki jo bodo grešniki čutili, ko se milost ne bo več potegovala za krivični rod. Občutek greha, zaradi katerega je Očetova jeza padla nanj kot na človekovo zameno, je naredil njegov kelih, ki ga je pil, tako grenak in strl srce Božjemu Sinu. JZ 663.4

Angeli so osuplo opazovali Zveličarjev grozni smrtni boj. Ne-beške čete so zastrle svoj obraz pred tem strašnim prizorom. Neživa narava je sočustvovala s svojim zasramovanim in umirajočim Stvarnikom. Sonce ni hotelo biti priča tega groznega prizora. Njegovi močni svetli žarki so svetili na zemljo opoldne, ko se je nenadoma zazdelo, kakor da je ugasnilo. Popolna tema je kakor mrliški prt ovila križ. »Ob šesti uri se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure.« (Mt 27,45 EKU) Te teme, ki je bila tako gosta kakor noč brez lune in zvezd, ni povzročil sončni mrk ali kakršen koli drug naravni pojav. To je bilo čudežno pričevanje, ki ga je dal Bog, da bi okrepil vero poznejših rodov. JZ 664.1

Ta gosta tema je skrivala Božjo navzočnost. On dela temo za svoj šotor in skriva svojo slavo pred človeškimi očmi. (2 Sam 22,12) Bog in njegovi sveti angeli so stali ob križu. Oče je bil JZ 664.2

s svojim Sinom. Toda njegova navzočnost se ni razodela. Če bi njegova slava zasvetila skozi oblak, bi uničila vsakega človeka, ki bi jo videl. Kristusa v tej grozni uri ni smela potolažiti Očetova navzočnost. Sam je tlačil v tlačilnici in nikogar izmed ljudi ni bilo z njim. JZ 664.3

Bog je ovil zadnje človeške muke svojega Sina z gosto temo. Vsi, ki so videli Kristusovo trpljenje, so bili prepričani o njegovem božanstvu. Kdor je enkrat videl njegov obraz, ga nikoli več ni mogel pozabiti. Kakor je Kajnov obraz izražal krivdo morilca, tako je Kristusov obraz razodeval nedolžnost, vedrino in dobroto Božjo podobo. Njegovi tožniki niso upoštevali tega nebeškega znaka. Dolge ure hudega trpljenja je zasmehujoča množica zijala v Kristusa. Sedaj je bil usmiljeno skrit z Božjim plaščem. JZ 664.4

Kazalo je, kakor da je grobna tišina padla na Golgoto. Nepopisni strah je prežel množico, ki je bila zbrana okrog križa. Preklinjanje in zasmehovanje je bilo prekinjeno sredi stavka. Moški, ženske in otroci so se vrgli na tla. Močni bliski so občasno presekali oblake in za delček sekunde razsvetlili križ in križanega Od-rešenika. Duhovniki, voditelji, pismouki, rablji in drhal so mislili, da je prišla ura maščevanja. Čez nekaj časa so nekateri zašepetali, da bo Jezus sedaj stopil s križa. Drugi so tipaje poskušali najti pot v mesto in se tolkli po prsih ter stokali od strahu. JZ 664.5

Okrog devete ure se je tema dvignila z ljudstva; še vedno pa je obdajala Zveličarja. To je bil simbol hudega trpljenja in groze, ki sta bremenila njegovo srce. Nobeno oko ni moglo predreti teme, ki je obdajala križ, tudi nihče ni mogel predreti gostejše teme, ki je zastirala Kristusovo trpečo dušo. Zdelo se je, kakor da so ostri bliski usmerjeni nanj, ki je visel na križu. Potem »je Jezus zavpil z močnim glasom: ‘Eli, Eli, lema sabahtani!’ to je: ‘Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?’« (Mt 27,46) Ko se je tema okrog Zveličarja zgostila, so mnogi glasovi vpili: »Božje maščevanje počiva na njem. Puščice Božje jeze letijo nanj, ker se je razglašal za Božjega Sina.” Mnogi, ki so verovali vanj, so slišali njegov krik obupa. Zapustilo jih je upanje. Na kaj naj bi se potem še zanesli, če je sam Bog zapustil Jezusa? JZ 665.1

Ko se je tema dvignila s Kristusovega potrtega duha, je zopet občutil telesne bolečine, zato je vzkliknil: »Žejen sem!« (Jn 19,28) Eden rimskih vojakov, ki ga je ganilo sočutje, ko je videl Jezusove suhe ustnice, je dal gobo na dolgo isopovo trsko, jo pomočil v ocet in jo podal Jezusu. Duhovniki pa so se norčevali iz njegove muke. Ko je tema pokrila zemljo, so bili v strahu, ampak brž ko je njihov strah popustil, so se zbali, da bi jim lahko pobegnil. Njegove be-sede: »Eli, Eli, lema sabahtani!« (Mt 27,46) so razumeli napačno. Z zbadljivim zaničevanjem in posmehovanjem so rekli: »Ta kliče Elija.« (Mt 27,47) Niso izkoristili zadnje priložnosti, da bi mu po-magali. Dejali so: »Pusti, poglejmo, če ga pride Elija rešit” (Mt 27,49) JZ 665.2

Brezmadežni Božji Sin je visel na križu; njegovo telo je bilo razmesarjeno zaradi bičanja. Roke, s katerimi je tolikokrat bla-goslavljal, so pribili na lesen drog. Noge, ki so neutrudno hodile v službi ljubezni, so prav tako pribili na les. Kraljevska glava je bila ranjena zaradi trnove krone in z drhtečih ustnic je prišel krik gorja. Vse pa, kar je prestajal kri, ki je kapljala z njegove glave, iz njegovih rok in nog, trpinčenje, ki je mučilo njegovo telo, in nepopisna bolečina, ki je napolnjevala njegovo dušo, ko je Oče zakril svoj obraz govori vsakemu otroku človeške družine: Zate je bil pripravljen prenašati to breme krivde, zate je uničil oblast smrti in odprl vrata raja. Ta, ki je umiril razburkano jezero in hodil po penečih se valovih, pred katerim so trepetali hudobni duhovi, ta, ki je izganjal bolezni, slepim vračal vid in mrtve priklical v življenje se je daroval na križu, in sicer iz ljubezni do tebe. On, Nosilec greha, je prestajal jezo božanske pravičnosti in je zaradi tebe sam postal greh. JZ 665.3

Opazovalci so molče čakali na konec tega strašnega prizora. Sonce je zopet posijalo; križ pa je bil še vedno v temi. Duhovniki in poglavarji so gledali proti Jeruzalemu. Videli so, da se je na mesto in judejsko ravnino spustil temen oblak. Sonce pravičnosti, Luč sveta, je odtegnilo svoje žarke temu nekoč počaščenemu mestu Jeruzalemu. Siloviti bliski Božje jeze so bili usmerjeni proti obsojenemu mestu. JZ 666.1

Nenadno se je tema dvignila s križa, Jezus pa je zavpil z jasnim glasom kakor trobenta, da je odmevalo skozi celotno stvarstvo: »Dopolnjeno je! Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!” (Jn 19,30 CHR; Lk 23,46) Luč je obdala križ, Zveličarjev obraz pa se je zablestel kakor sončni sij. Potem je nagnil svojo glavo na prsi in umrl. JZ 666.2

Kristus je sredi strašne teme, navidezno zapuščen od Boga, do dna izpil kelih človeške bede. V teh strašnih trenutkih se je zanašal na poprej dane dokaze, da ga njegov Oče sprejema. Poznal je značaj svojega Očeta, izkusil je njegovo pravičnost, usmiljenje in veliko ljubezen. V veri je počival v njem, kogar je vedno z veseljem poslušal. Ko se je sedaj ponižno zaupal Bogu, je izginil občutek izgube Očetove naklonjenosti. Kristus je z vero postal zmagovalec. JZ 666.3

Svet še nikoli ni videl takšnega prizora. Množica je stala ohro-mljena in s pridušenim dihom strmela v Zveličarja. Še enkrat se je nad množico spustila gosta tema, zaslišalo pa se je hrupno bučanje kakor silno grmenje. To je bil močan potres. Ljudje so popadali drug čez drugega. Nastali sta strašna zmešnjava in groza. V okoliških hribih so se lomile skale in bobneče padale v globino; odprli so se grobovi, iz njih so vstali mrtvi. Kazalo je, kakor da narava razpada na najmanjše delce. Duhovniki, voditelji, vojaki, rablji in ljudstvo so nemi od groze ležali na tleh. JZ 666.4

Ko je Kristus izgovoril besede: »Dopolnjeno je!” so v templju duhovniki opravljali službo večerne daritve. Pripeljali so daritveno jagnje, ki je predstavljalo Kristusa, da bi ga zaklali. Duhovnik, oblečen v pomenljivo krasno oblačilo, je stal z dvignjenim nožem kakor nekoč Abraham, ko je nameraval zaklati svojega sina. Ljudstvo je z velikim zanimanjem opazovalo. Toda zemlja se je stresla in zadrhtela, kajti bližal se je sam Gospod. Slišal se je šum trganja, ko je nevidna roka raztrgala notranjo tempeljsko zaveso od vrha do tal, ljudje pa so zagledali najsvetejše, kjer se je nekoč razodeval Bog. Na tem kraju je bivala Božja slava. Tukaj je Bog razodeval svojo moč nad prestolom milosti. Nihče razen velikega duhovnika ni nikoli odstrl zavese, ki je ločevala ta prostor od drugih delov templja. Enkrat na leto je stopil vanj opravit spravo za grehe ljudstva. Toda sedaj je bila ta zavesa pretrgana na dva dela. Najsvetejši prostor zemeljskega svetišča ni bil več svet. JZ 667.1

Povsod sta zavladali groza in zmeda. Duhovnik je prav tedaj nameraval zaklati žrtev, toda nož je padel iz njegove tresoče se roke, jagnje pa je zbežalo. Vzorec in simbol sta se srečala v smrti Božjega Sina. Darovana je bila velika daritev. Odprta je bila pot do najsvetejšega. Nova in živa pot je bila utrta za vse. Grešnemu nesrečnemu človeštvu ni bilo treba več čakati na prihod velikega duhovnika. Odslej bo sam Zveličar služil v nebesih vseh nebes kot duhovnik in zagovornik ljudi. Bilo je, kakor da bi odločen glas spregovoril molivcem: »Konec je za vse žrtve in daritve za greh. Prišel je Božji Sin, kakor je obljubil: ‘Glej, prihajam, v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.’ Stopil [je] v svetišče enkrat za vselej ... s svojo krvjo ... in dosegel večno odkupljenje.« (Heb 10,7; 9,12) JZ 667.2