Jezusovo Življenje

75—Pred Anom in Kajfom

Temeljno besedilo: Mt 26,57 do 27,1; Mr 14,53 do 15,1; Lk 22,54-71; Jn 18,13-27

Jezusa so gnali čez potok Cedron mimo vrtov in oljkovih gajev ter skozi tihe ulice spečega mesta. Polnoč je že minila, kričanje hrupne drhali, ki ga je spremljala, pa je rezko odmevalo skozi noč-no tišino. Zveličar je bil zvezan in močno zastražen; vsak gib mu je povzročal bolečine. Vendar so ga njegovi stražarji nestrpno in hitro gnali proti palači bivšega velikega duhovnika Ana. JZ 613.1

Ana je bil glava družine, ki je opravljala duhovniško službo. Zaradi njegove starosti ga je ljudstvo priznavalo za velikega du-hovnika. Njegov nasvet so iskali in izvrševali kot Božji glas. Prvi je moral videti Jezusa kot ujetnika duhovniške oblasti. Moral je biti navzoč pri zaslišanju ujetnika iz bojazni, da manj izkušenemu Kajfu ne bi uspelo uresničiti cilja, za katerega so si prizadevali. Kristusa morajo na vsak način obsoditi, zato so potrebovali njegovo spretnost, zvijačnost in iznajdljivost. JZ 613.2

Kristus je moral biti uradno zaslišan pred Velikim zborom; toda pred Anom je bil podvržen predhodni preiskavi. Pod rimsko upravo Veliki zbor ni mogel izreči smrtne obsodbe. Jetnika je lahko samo zaslišal, izrečeno obsodbo pa je morala potrditi rimska oblast. Zato so torej morali utemeljiti obtožbo proti Kristusu tako, da jo bodo tudi Rimljani imeli za hudodelstvo. Morali so najti tudi obtožbo, ki ga bo obsodila v očeh Judov. Mnoge izmed duhovnikov in poglavarjev je Kristusov nauk prepričal, samo strah pred izključitvijo pa jih je oviral, da bi ga priznali. Duhovniki so se dobro spominjali Nikodemovega vprašanja; »Ali naša postava koga sodi, če ga prej ne zasliši in ne spozna, kaj dela?” (Jn 7,51) Zaradi tega vprašanja je bila tedaj prekinjena seja, njihovi načrti pa prekrižani. Nikodem in Jožef iz Arimateje zdaj nista bila povabljena; vendar so bili še drugi, ki bi si upali spregovoriti v prid pravice. Zaslišanje bodo morali voditi tako spretno, da se bodo člani Velikega zbora zedinili zoper Kristusa. Duhovniki so hoteli proti njemu vložiti dve obtožbi. Če bi mogli dokazati, da je Jezus preklinjal Boga, bi ga obsodili Judje. Če bi dokazali, da je kriv za vstajo, so bili prepričani, da ga bodo Rimljani zagotovo obsodili. Ana je hotel najprej dokazati drugo obtožbo. Jezusa je izpraševal o njegovih učencih in naukih, upajoč, da bo jetnik povedal nekaj, kar bi mu dalo priložnost, ki bi jo lahko izkoristil. Hotel je iz Jezusa izvabiti neko izjavo, da bi dokazal, da si je prizadeval ustanoviti tajno društvo, katerega cilj bi bil vzpostaviti novo kraljestvo. Tedaj bi ga lahko duhovniki izročili Rimljanom kot povzročitelja nemira in organizatorja vstaje. JZ 613.3

Kristus je bral duhovnikov namen kakor odprto knjigo. Ker je do dna bral zasliševalčevo dušo, je zanikal obstoj tajne zveze med sabo in svojimi učenci in povedal, da se ne shajajo na skrivnem ali v temi, da bi prikrili svoje načrte. Njegovi nameni ali nauki niso vsebovali skrivnosti. »Javno sem govoril svetu. Vselej sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, na skrivnem pa nisem nič povedal.« (Jn 18,20) JZ 614.1

Zveličar je primerjal način svojega delovanja z metodami svojih tožnikov. Več mesecev so ga preganjali in si ga prizadevali ujeti v past ter ga postaviti pred tajno sodišče, kjer bi lahko po potrebi z lažnim pričevanjem dosegli to, kar je bilo nemogoče s poštenimi sredstvi. Sedaj so izvrševali svoj namen. Nočno prijetje s pomočjo drhali, zasmehovanje in trpinčenje pred obsodbo ali celo pred obtožbo je bil način njihovega delovanja, ne pa njegovega. Ravnali so protizakonito. Njihovi zakoni so zahtevali, da se z vsakim človekom ravna kot z nedolžnim, dokler se ne dokaže, da je kriv. Duhovnike so obsodili sami njihovi predpisi. JZ 614.2

Nato se je Jezus obrnil na zasliševalca, in mu rekel: »Kaj vprašuješ mene?” Ali niso duhovniki in poglavarji odposlali vohunov, da bi opazovali njegovo gibanje in jih obveščali o vsaki njegovi besedi? Ali niso bili navzoči na vsakem zborovanju ljudstva in poročali duhovnikom o njegovih besedah in dejanjih? »Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim povedal, saj vedo, kaj sem rekel.« (Jn 18,21) JZ 614.3

Ana je ob tem odločnem odgovoru utihnil. Bal se je, da bo Kristus povedal kaj o njegovem načinu delovanja, ki ga je raje obdržal v tajnosti, zato mu takrat ni ničesar rekel. Eden njegovih služabnikov, ki se je razjezil, ko je videl, da je bil Ana utišan, je udaril Jezusa po obrazu in rekel: »Tako odgovarjaš velikemu duhovniku?« (Jn 18,22) JZ 615.1

Kristus je mimo odgovoril: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?” (Jn 18,23) Ni izgovoril vročekrvnih maščevalnih besed. Njegov umirjen odgovor je prišel iz brezgrešnega, potrpežljivega in nežnega srca, ki se ne da razdražiti. JZ 615.2

Kristus je zelo trpel zaradi zasmehovanja in žalitev. Od bitij, ki jih je ustvaril in za katera je bil pripravljen darovati neskončno daritev, je dobival vsakovrstno zasramovanje. Trpel je v sorazmerju s popolnostjo svoje svetosti in svojega sovraštva do greha. To, da so ga zasliševali ljudje, ki so se vedli kakor hudobci, je pomenilo zanj nenehno žrtev. Gnusilo se mu je, da so ga obdajali ljudje, ki so bili pod Satanovo oblastjo. Vedel je, da bi lahko v hipu, z bliskom svoje božanske moči svoje krute mučitelje spremenil v prah. Zaradi tega je teže prenašal preizkušnjo. JZ 615.3

Judje so pričakovali Mesija, ki se bo razodel z zunanjim bliščem. Od njega so pričakovali, da bo z bliskom zmagoslavne volje spremenil tok človeških misli in jih prisilil priznati njegovo vrhovno oblast. Verjeli so, da bo s tem zagotovil svoj vzpon in zadovoljil njihove častihlepne upe. Ko so torej s Kristusom ravnali zaničljivo, je bil v skušnjavi, da bi razodel svoj božanski značaj. Z eno besedo, z enim pogledom bi lahko svoje mučitelje prisilil priznati, da je Gospod kraljev, vladarjev, duhovnikov in templja. Toda njegova težka naloga je bila ostati v položaju, ki si ga je izbral kot enak človeku. JZ 615.4

Nebeški angeli so bili priče vsakemu dejanju, ki je bilo storjeno zoper njihovega ljubljenega Poveljnika. Hrepeneli so osvoboditi Kristusa. Pod Božjim vodstvom imajo neomejeno moč. Ob neki priložnosti so na Kristusov ukaz v eni noči uničili sto petinosemdeset tisoč mož asirske vojske. S kakšno lahkoto bi angeli ob opazovanju sramotnega zasliševanja Kristusa dokazali svoje ogorčenje tako, da bi uničili Božje sovražnike! Ampak za to niso dobili ukaza. On, ki bi lahko svoje sovražnike kaznoval s smrtjo, je prenašal njihovo krutost. Ljubezen do njegovega Očeta in njegova obljuba, ki jo je dal od začetka, da bo postal nosilec greha, sta ga vodili k temu, da je lahko brez pritoževanja zdržal grobo ravnanje teh, katere je prišel rešit. Del njegovega poslanstva kot človeka je bil prenašati vse sramotenje in slabo ravnanje, s katerim so ga obmetavali ljudje. Edino upanje človeštva je bilo v tej Kristusovi pokoritvi vsemu, kar bo pretrpel od človeških rok in src. JZ 615.5

Kristus ni rekel ničesar, kar bi lahko izkoristili njegovi tožniki. Kljub temu so ga zvezali, s čimer so napovedali, da je obsojen. Da bi vendar ohranili videz pravičnosti, je moral biti še zakonito zaslišan. Zato so se veljaki odločili pohiteti. Poznali so ugled, ki ga je Jezus užival med ljudstvom, zato so se bali, da ga bodo poskusili osvoboditi, brž ko se bo razširila novica o njegovem prijetju. Poleg tega bi se zaslišanje in obsodba zaradi praznika pashe zamudila za en teden, če sojenja in usmrtitve ne bi izpeljali takoj. To bi lahko preprečilo njihove načrte. Da bi si zagotovili Jezusovo obsodbo, so se zanašali predvsem na razjarjeno množico, ki jo je večinoma sestavljala jeruzalemska drhal. Če bi se vse skupaj zavleklo za en teden, bi se vznemirjenje poleglo in bi verjetno prišlo do nasprotovanja. Plemenitejši del ljudstva bi se potegnil za Kristusa. Mnogi bi se javili kot priče v njegovo obrambo, tako da bi oznanili mogočna dela, ki jih je storil. To bi povzročilo ogorčenje ljudstva proti Velikemu zboru. Njegovo ravnanje bi obsodili, Jezus pa bi bil izpuščen in bi ga ljudstvo še bolj spoštovalo. Zato so duhovniki in poglavarji sklenili Jezusa izročiti Rimljanom, preden bi se zvedelo za njihove namere. JZ 616.1

Predvsem pa so morali najti obtožbo. Vendar doslej niso ničesar našli. Ana je odločno ukazal, naj ga odpeljejo h Kajfu. Ta je pripadal saducejem, nekateri izmed njih pa so bili Jezusovi najhujši sovražniki. Bil je sicer slabega značaja in prav tako zelo strog, brezsrčen in brezobziren kakor Ana. Uporabil bo vsa sredstva, da bo uničil Jezusa. Bilo je zgodaj zjutraj in zelo temno. Oborožena truma je z baklami in svetilkami šla z jetnikom proti palači velikega duhovnika. Medtem se je pri njem že zbral Veliki zbor, Ana in Kajfa pa sta tam zopet zaslišala Jezusa, ampak brez uspeha. JZ 616.2

Ko se je zbor zbral v sodni dvorani, je Kajfa zasedel svoje mesto kot predsedujoči. Na obeh straneh so stali sodniki in ti, ki jih je zaslišanje posebno zanimalo. Rimski vojaki so stali na odru pred sodnim stolom. Ob stolu je stal Jezus. Pogledi celotne množice so bili uprti vanj. Vladalo je veliko razburjenje. Samo Kristus je bil miren in sproščen sredi te množice. Kazalo je, da sveti vpliv prežema ozračje, ki ga je obdajalo. JZ 617.1

Kajfa je imel Jezusa za svojega tekmeca. Dejstvo, da so bili ljudje željni poslušati Zveličarja in očitno pripravljeni sprejeti njegove nauke, je pri velikem duhovniku izzvalo močno ljubosumnost. Toda ko je Kajfa zdaj opazoval ujetnika, je nenadoma začel občudovati njegovo plemenito in dostojanstveno držo. Dojel je, da mora biti ta Mož soroden Bogu. Že naslednji trenutek pa je z zaničevanjem zavrgel to misel. Takoj je s posmehljivim in ošabnim glasom od Jezusa zahteval, naj pred tem zborom naredi enega svojih mogočnih čudežev. Ampak kazalo je, kakor da njegove besede niso prišle do Zveličarjevih ušes. Ljudstvo je razdraženo in zlobno Anovo in Kajfovo vedenje primerjalo z Jezusovo mirno in dostojanstveno držo. Celo v mislih te zakrknjene množice se je pojavilo vprašanje: »Mar bo ta mož božanskega vedenja obsojen kot hudodelec?” JZ 617.2

Kajfa je opazil takšno vzdušje in pospešil zasliševanje. Jezusovi sovražniki so se znašli v veliki težavi. Trdno so se odločili zagotoviti njegovo obsodbo, niso pa vedeli, kako naj to dosežejo. Člani Velikega zbora so bili razdeljeni na farizeje in saduceje. Med njimi so obstajala huda sovraštva in nasprotja. Niso si upali omeniti spornih točk iz strahu, da bi se sprli. Jezus bi lahko z nekaj besedami vzbudil njihove medsebojne predsodke in bi tako odvrnil njihovo jezo od sebe. Kajfa je to vedel, zato je želel preprečiti nastanek prepira. Veliko ljudi je lahko pričalo, da je Kristus javno žigosal duhovnike in pismouke ter jih imenoval hinavce in morilce. Vendar tega pričevanja ni bilo primerno podati, saj so tudi saduceji uporabljali podobne izraze v svojih ostrih spopadih s farizeji. Takšno pričanje pa bi bilo za Rimljane brez vrednosti, saj se jim je studilo hlinjenje farizejev. Bilo je dovolj dokazov, da Jezus ni upošteval judovskih izročil in da je nespoštljivo govoril o njihovih mnogih predpisih. Toda farizeji in saduceji so se hudo spopadali glede izročil. Tudi ta dokaz ne bi imel nobene vrednosti za Rimljane. Kristusovi sovražniki si ga niso upali obtožiti zaradi prestopanja sobotne zapovedi, ker so se bali, da bi zasliševanje lahko razodelo značaj njegovega dela. Če bi se zvedelo za njegove čudeže ozdravljenja, bi to preprečilo pravi namen duhovnikov. JZ 617.3

Podkupili so lažne priče, da bi Jezusa obtožili za hujskanje k uporu in prizadevanje za vzpostavitev neodvisne vlade. Izkazalo pa se je, da so njihova pričevanja nejasna in da si nasprotujejo. Pri zasliševanju so spodbijali svoje trditve. JZ 618.1

Kristus je v začetku svoje službe rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.” (Jn 2,19) V simboličnem preroškem jeziku je napovedal svojo smrt in vstajenje: »On pa je govoril o templju svojega telesa.” (Jn 2,21) Te besede so Judje razumeli v dobesednem pomenu, kakor da se nanašajo na jeruzalemski tempelj. Od vsega, kar je Kristus govoril, duhovniki niso mogli najti ničesar, kar bi uporabili proti njemu. Z napačno razlago teh besed so upali, da si bodo pridobili prednost. Rimljani so sodelovali pri obnovi in okrasitvi templja, zato so bili zelo ponosni nanj. Kakršno koli zaničevanje templja bi gotovo izzvalo njihovo jezo. V tem so se lahko zedinili Rimljani in Judje, farizeji in saduceji, kajti vsi so tempelj globoko spoštovali. Našli so dve priči, katerih izjave si niso tako nasprotovale kakor prejšnjih. Eden od njiju, ki je bil podkupljen, da bi Jezusa obtožil, je izjavil: »Ta je dejal: ‘Božji tempelj morem podreti in ga v treh dneh postaviti.’« (Mt 26,61) Tako so bile popačene Kristusove besede. Če bi bile podane natančno tako, kakor jih je On izgovoril, ne bi zadostovale za njegovo obsodbo niti v Velikem zboru. Če bi bil Jezus samo navaden mož, kakor so trdili Judje, bi lahko njegova izjava kazala samo na nerazumnega bahaškega duha, ne bi pa mogla biti razložena kot preklinjanje. Njegove besede, celo takšne, kakor so jih popačile lažnive priče, niso vsebovale ničesar, kar bi Rimljani imeli za hudodelstvo, ki bi bilo vredno smrti. JZ 618.2

Jezus je potrpežljivo poslušal nasprotujoča si pričevanja. Izgo-voril ni ene same besede v svojo obrambo. Končno so se tožniki zapletli, zmedli in pobesneli. Zasliševanje ni napredovalo; kazalo je, da bo zarota doživela neuspeh. Kajfa je bil obupan. Ostala je še zadnja možnost: Kristusa morajo prisiliti, da se bo sam obsodil. JZ 619.1

Veliki duhovnik je vstal s svojega sodnega stola, njegov obraz je bil popačen od jeze, njegov glas in vedenje sta jasno kazala, da bi podrl jetnika pred seboj, če bi to bilo v njegovi moči. Zavpil je: »Ali ne boš nič odgovoril na to, kar ti zoper tebe pričajo?« (Mr 14,60 EKU) JZ 619.2

Jezus je ostal miren. »Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo.” (Iz 53,7) JZ 619.3

Končno je Kajfa dvignil svojo desnico proti nebu in ogovoril Jezusa v obliki slovesne zaprisege: »Rotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Mesija, Božji Sin.« (Mt 26,63) JZ 619.4

Kristus na to vprašanje ni mogel ostati tiho. Je čas molčanja, je tudi čas, ko je treba govoriti. Jezus ni odgovarjal, dokler ni bil vprašan. Vedel je, da bo odgovor na to vprašanje zapečatil njegovo smrt. Ampak to ga je vprašal predstavnik najvišje veljavne ljudske oblasti in v imenu Najvišjega. Kristus je hotel pokazati pravilno spoštovanje do zakona. Še več, dvom je bil vržen na njegov odnos do Očeta. Sedaj je moral jasno razodeti svoj položaj in svoje poslanstvo. Jezus je rekel učencem: »Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom.” (Mt 10,32) Sedaj je nauk ponovil s svojim zgledom. JZ 619.5

Vsa ušesa so napeto poslušala, vsi pogledi so bili uprti vanj, ko je odgovoril: »Ti sam si rekel.« (Mt 26,64) Kazalo je, kakor da je nebeška luč razsvetlila njegov bledi obraz, ko je pristavil: »Poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti na oblakih neba.” (Mt 26,64 EKU) JZ 619.6

Za trenutek je Kristusovo božanstvo zablestelo skozi njegov človeški videz. Veliki duhovnik je zatrepetal pred Zveličarjevim predirnim pogledom. Kazalo je, kakor da ta pogled bere njegove skrivne misli in prodira v njegovo srce. Do konca življenja ni pozabil tega preiskujočega pogleda mučenega Božjega Sina. JZ 620.1

Jezus je rekel: »Poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti na oblakih neba.” (Mt 26,64 EKU) S temi besedami je opisal prizor, ki je bil nasproten temu, ki se je zdaj dogajal. On, Gospod življenja in slave, bo sedel na Božji desnici. On bo sodnik vse zemlje in proti njegovi odločitvi ne bo možna nobena pritožba. Tedaj bo svetloba njegove navzočnosti razodela vse skrivnosti, nad vsakim človekom pa bo izrečena sodba po njegovih delih. JZ 620.2

Kristusove besede so prestrašile velikega duhovnika. Misel, da bo vstajenje mrtvih in da bodo vsi ljudje stopili pred Božji sodni stol ter bodo poplačani po svojih delih, je Kajfa navdala z grozo. Ni hotel verovati, da bo v prihodnosti sojen po svojih delih. Z bliskovito naglico so se pred njegovimi očmi zvrstili prizori zadnje sodbe. Za trenutek je videl strašen prizor, ko so grobovi izvrgli svoje mrtve s skrivnostmi, za katere je upal, da so za večno skrite. Za trenutek se je počutil, kakor da stoji pred večnim Sodnikom, čigar vsevidno oko bere njegovo srce in odkriva skrivnosti, za katere je menil, da so skrite z mrtvimi. JZ 620.3

Prizori so izginili spred duhovnikovih oči. Kristusove besede so ga kot saduceja prizadele v živo. Kajfa je zanikal nauk o vstajenju, sodbi in prihodnjem življenju. Sedaj ga je navdala Satanova razjarjenost. Mar bo ta mož, jetnik, napadal njegove najljubše nauke? Raztrgal je svojo obleko, da bi lahko ljudje videli njegovo hlinjeno grozo. Zahteval je, da jetnika brez nadaljnje obravnave obsodijo zaradi preklinjanja Boga. »Kaj potrebujemo še prič?” je vzkliknil. »Glejte, zdaj ste slišali bogokletje. Kaj se vam zdi?« (Mt 26,65.66) Nato so ga vsi obsodili. JZ 620.4

Prepričanje, pomešano z jezo, je Kajfa spodbudilo, da je to na-redil. Jezil se je sam nase, ker je verjel Kristusovim besedam, in namesto da bi raztrgal svoje srce ob globokem zavedanju resnice ter Jezusa priznal kot Mesija, je z odločnim nasprotovanjem raztrgal svojo duhovniško obleko. To dejanje je imelo globok pomen. Kajfa se ga ni zavedal. S tem dejanjem, ki ga je storil, da bi vplivalo na sodnike in zagotovilo Kristusovo obsodbo, je veliki duhovnik obsodil samega sebe. Po Božjem zakonu je bil izključen iz duhovniške službe. Sam si je izrekel smrtno obsodbo. JZ 620.5

Veliki duhovnik ni smel raztrgati svoje obleke. Po levitskem zakonu je bilo to prepovedano s smrtno kaznijo. Duhovnik ni smel raztrgati svoje obleke v nobenih okoliščinah in ob nobeni priložnosti. Pri Judih je bila navada, da so si ob smrti prijatelja raztrgali oblačilo, vendar duhovnikom to ni bilo dovoljeno. Kristus je o tem dal po Mojzesu jasna navodila. (3 Mz 10,6) JZ 621.1

Vse, kar je duhovnik imel na sebi, je moralo biti celo in brez napake. S to prekrasno uradno obleko je bil predstavljen značaj vzvišenega vzornika Jezusa Kristusa. Samo popolnost v oblačenju in vedenju ter v besedah in duhu je lahko sprejemljiva za Boga. On je svet, zemeljska služba pa je morala predstaviti njegovo slavo in popolnost. Samo nekaj popolnega je lahko pravilno predstavljalo svetost nebeške službe. Smrtni človek je lahko raztrgal svoje srce tako, da je pokazal skrušenega in ponižnega duha. To bo Bog videl. Duhovniška obleka pa je morala biti brez razporka, ker bi to spačilo predstavitev nebeških resničnosti. Na velikega duhovnika, ki bi si drznil opravljati sveto službo in sodelovati pri službi v svetišču v raztrgani obleki, so gledali kakor ločenega od Boga. Ko je raztrgal svoje oblačilo, se je sam odpovedal svojemu predstavniškemu značaju. Bog ga ni več imel za duhovnika, ki bi smel opravljati službo. Dejanje, ki ga je naredil Kajfa, je kazalo človeško jezo in nepopolnost. JZ 621.2

Ko je Kajfa raztrgal svojo obleko, je poteptal Božji zakon, da bi se ravnal po človeških izročilih. Človeška postava je dovolila duhovnikom ob bogokletju raztrgati svojo obleko in s tem izraziti odvratnost do greha, ne da bi bili krivi. Tako so človeška pravila razveljavila Božjo postavo. JZ 621.3

Narod je zelo pozorno opazoval vsako dejanje velikega duhovnika, zato je hotel Kajfa javno razkazati svojo pobožnost. Toda s svojim dejanjem, ki je bilo mišljeno kot obtožba proti Kristusu, je sramotil njega, za katerega je Bog rekel: »Moje ime je v njem”. (2 Mz 23,21 CHR) Sam Kajfa je zagrešil bogokletje. Medtem ko je bil sam pod Božjo obsodbo, je Kristusa obsodil kot bogokletnika. JZ 621.4

Ko je Kajfa raztrgal svojo obleko, je njegovo dejanje označilo, kakšno stališče bo pozneje zavzel judovski narod do Boga. Narod, ki mu je bil nekoč Bog naklonjen, se je ločil od njega in hitro postal narod, ki ga Jahve ni več priznaval za svojega. Ko je Kristus na križu vzkliknil: »Dopolnjeno je!” (Jn 19,30 CHR) in se je raztrgalo pregrinjalo v svetišču, je sveti Varuh oznanil, da je judovski narod zavrgel njega, ki je bil vzorec vseh njihovih simbolov in bistvo vseh njihovih prispodob. Izrael se je oddaljil od Boga. Kajfa je tedaj lahko raztrgal svojo službeno obleko, ki ga je označevala kot predstavnika vzvišenega Velikega duhovnika, kajti odslej ni več imela nobenega pomena niti zanj niti za njegovo ljudstvo. Veliki duhovnik je lahko raztrgal svoja oblačila, zgražajoč se nad seboj in svojim narodom. JZ 622.1

Veliki zbor je razglasil, da si Jezus zasluži smrt, vendar je bilo v nasprotju z judovskim zakonom zasliševati jetnika ponoči. Zakonito se je lahko sodilo samo podnevi in ob navzočnosti vseh članov Velikega zbora. Kljub temu pa so sedaj z Zveličarjem ravnali kot z obsojenim zločincem in ga prepustili slabemu ravnanju najnizkotnejših in ničvrednih ljudi. Palačo velikega duhovnika je obdajalo veliko dvorišče, v katerem so se zbrali vojaki in množica. Skozi to dvorišče so vodili Jezusa v stražnico, z vseh strani pa se je srečal s posmehljivimi pripombami o svoji izjavi, da je Božji Sin. Zbadljivo so ponavljali njegove besede, da bodo videli »Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti na oblakih neba”. (Mt 26,64 EKU) Medtem ko je v stražnici čakal na zakonito zaslišanje, ga nihče ni varoval. Nevedna drhal je videla krutost, s katero je z njim ravnal Veliki zbor, zato so si dovolili pokazati vse satanske prvine svojega značaja. Kristusova pristna dostojanstvena in božanska drža je izzvala njihov bes. Njegova kratkost, nedolžnost in dostojanstvena potrpežljivost jih je prežemala s sovraštvom, ki je prihajalo od Satana. Usmiljenje in pravičnost sta bila poteptana. Nikoli se ni s kakšnim hudodelcem ravnalo tako nečloveško kakor z Božjim Sinom. JZ 622.2

Toda Jezusovo srce je trgala hujša bolečina. Najbolj bolečega udarca mu ni prizadela sovražnikova roka. Medtem ko je Kristus prenašal posmehovanje med preiskavo pred Kajfom, se mu je od-rekel eden njegovih učencev. JZ 623.1

Potem ko so učenci v vrtu zapustili Učitelja, sta si upala dva od daleč slediti drhali, ki je vodila Jezusa. Ta učenca sta bila Peter in Janez. Duhovniki so dobro poznali Janeza kot Jezusovega učenca. Dovolili so mu stopiti v sodno dvorano. Upali so, da se bo kot priča Voditeljevemu ponižanju odpovedal prepričanju, da je Božji Sin. Na Janezovo prošnjo je smel vstopiti tudi Peter. JZ 623.2

Na dvorišču so zakurili, kajti bil je najhladnejši del noči, tik pred svitanjem. Okrog ognja se je zbralo veliko ljudi in Peter se jim je samozavestno pridružil. Ni želel, da bi ga prepoznali kot Jezusovega učenca. Medtem ko se je brezskrbno pomešal med množico, je upal, da ga bodo imeli za koga izmed teh, ki so Jezusa pripeljali do sodne palače. JZ 623.3

Toda ko je svetloba osvetlila Petrov obraz, ga je vratarka preiskujoče pogledala. Videla ga je, da je prišel z Janezom, in je na njegovem obrazu zaznala potrtost, zato je menila, da bi utegnil biti Jezusov učenec. Bila je ena izmed dekel v Kajfovi hiši in zelo radovedna. Petru je rekla: »Ali nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?« (Jn 18,17 CHR) Peter se je prestrašil in zmedel; navzoči so takoj uprli oči vanj. Delal se je, da je ni razumel. Ampak ona je bila vztrajna in je rekla tem okrog sebe, da je bil ta mož skupaj z Jezusom. Peter je bil prisiljen odgovoriti. Jezno je odvrnil: »Žena, ne poznam ga.” (Lk 22,57 CHR) To je bila njegova prva zatajitev, takoj zatem pa je zapel petelin. Oh Peter, tako hitro se sramuješ svojega Učitelja, tako hitro si zatajil svojega Gospoda! JZ 623.4

Ko je Janez prišel v sodno dvorano, sploh ni poskušal skriti, da je bil Jezusov sledilec. Ni se pomešal med neotesano družbo, ki je zasramovala njegovega Učitelja. Nihče ga ni ničesar spraševal, ker se ni pretvarjal in se tako ni izpostavil nobenemu sumu. Poiskal si je osamljen kot, kjer je ostal skrit pred pozornostjo sodrge, a vendar je bil, kolikor se je dalo, blizu Jezusa. Od tam je lahko videl in slišal vse, kar se je dogajalo med zaslišanjem njegovega Gospoda. JZ 623.5

Peter ni hotel, da bi prepoznali, kdo v resnici je. Ko se je delal ravnodušnega, se je podal na sovražnikova tla in postal lahek plen skušnjave. Če bi bil poklican bojevati se za Učitelja, bi bil pogumen borec. Toda ko so vanj zasmehljivo uprli prst, se je izkazal strahopetneža. Mnoge, ki se ne bojijo odkritega boja za svojega Gospoda, zasmehovanje spravi do tega, da zatajijo svojo vero. Z druženjem z ljudmi, katerim bi se morali izogibati, se izpostavijo skušnjavi. Sovražnika vabijo, da jih skuša, zato so napeljani reči in narediti to, česar v drugačnih okoliščinah nikoli ne bi zagrešili. Kristusov sledilec, ki v današnjih dneh ne prizna svoje vere iz strahu pred trpljenjem in sramotenjem, zataji svojega Gospoda prav tako, kakor ga je Peter na dvorišču sodne palače. JZ 624.1

Peter se je trudil pokazati, da ga ne zanima sojenje Učitelju, toda njegovo srce se je zvijalo od bolečine, ko je slišal kruto sramotenje in videl trpinčenje, ki ga je prenašal. Še več, bil je presenečen in jezen, da je Jezus ponižal sebe in svoje sledilce, ko se je prepustil takšnemu ravnanju. Da bi prikril svoja prava čustva, si je prizadeval pridružiti Jezusovim preganjalcem pri njihovih neprimernih dovtipih. Toda njegov videz je bil nenaraven. Hotel jih je preslepiti, toda čeprav se je trudil govoriti, kakor da se ga to nič ne tiče, ni mogel prikriti svoje ogorčenosti zaradi sramotenja, s katerim so obmetavali Učitelja. JZ 624.2

Tudi drugič so postali pozorni nanj in ga spet obdolžili, da je Jezusov sledilec. Sedaj je prisegel: »Ne poznam tega človeka!« (Mt 26,72) Dana mu je bila še ena priložnost. Uro za tem ga je hlapec velikega duhovnika in bližnji sorodnik moža, kateremu je odsekal uho, vprašal: »Ali te nisem videl z njim na vrtu? Res si izmed njih, saj si vendar Galilejec. Saj te tudi tvoja govorica izdaja.” (Jn 18,26; Mr 14,70; Mt 26,73) To je Petra razjezilo. Jezusovi učenci so bili znani po čistosti svojega jezika. Za to je Peter, da bi popolnoma prevaral nje, ki so ga spraševali, in opravičil svoje vedenje, zatajil svojega Gospoda z rotenjem in prisego. Petelin je zopet zapel. Tokrat ga je Peter slišal in se spomnil Jezusovih besed: »Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.« (Mr 14,30) JZ 624.3

Medtem ko je Peter še izgovarjal ponižujoče prisege in je v njegovih ušesih še odmevalo vreščeče petelinje kikirikanje, se je Zveličar obrnil od mrkih sodnikov in pogledal naravnost v svojega ubogega učenca. Hkrati je tudi Peter usmeril pogled na Učitelja. Z njegovega blagega obraza je prebral globoko sočutje in bolečino, na njem pa ni bilo nobene jeze. JZ 624.4

Videz tistega bledega, izmučenega obraza, drhteče ustnice in pogled, poln usmiljenja in odpuščanja so prebodli njegovo srce kakor puščica. Vest se je zbudila. Spomini so oživeli. Peter se je spomnil svoje obljube, ki jo je dal pred nekaj urami, da bo šel za svojim Gospodom v ječo in celo v smrt. Spomnil se je svoje žalosti, ko mu je Zveličar v zgornji sobi rekel, da ga bo še to noč trikrat zatajil. Pravkar je izjavil, da Jezusa ne pozna, toda sedaj je globoko žalosten spoznal, kako dobro ga je Gospod poznal in kako natanč-no je videl v njegovem srcu nezvestobo, ki je niti sam ni poznal. JZ 625.1

Petra je preplavila plima spominov. Zveličarjevo nežno usmiljenje, njegova prijaznost in potrpežljivost, njegova dobrota in prizanesljivost do njegovega tavajočega učenca vsega tega se je zopet začel zavedati. Spomnil se je tudi opozorila: »Simon, Simon! Glej, Satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera.” (Lk 22,31.32) Zgrozil se je nad svojo nehvaležnostjo, nezvestobo in krivo prisego. Še enkrat je pogledal Učitelja. Zagledal je dvignjeno brezbožno roko, ki ga je bila pripravljena udariti po obrazu. Ni mogel dalje zdržati tega prizora, zato je strtega srca zdrvel iz sodne palače. JZ 625.2

Gnalo ga je naprej v samoto in temo, ne da bi vedel in ne da bi mu bilo mar, kam. Končno se je znašel v Getsemaniju. V njem so zopet oživeli dogodki zadnjih ur. Pred njim se je pojavil trpeč obraz njegovega Gospoda, umazan od krvavega potu in skrčen od žalosti. Grenko si je očital, ko je razmišljal o tem, da je Jezus sam jokal in se sam bojeval v molitvi, ti, ki bi morali biti v tej uri skušnjave zedinjeni z njim, pa so spali. Spomnil se je njegovega resnega naročila: »Bedite in molite, da ne pridete v skušnjavo!« (Mt 26,41) Še enkrat je videl prizor v sodni dvorani. Njegovo ranjeno srce je mučilo spoznanje, da je dodal največje breme k Zveličarjevemu ponižanju in bolečini. Na istem kraju, kjer je Jezus v smrtnem boju izlil svojo dušo svojemu Očetu, je Peter padel na obraz in si zaželel umreti. JZ 625.3

Peter je spal, ko mu je Jezus naročil, naj bo buden in moli, in si tako utrl pot za svoj veliki greh. Vsi učenci so utrpeli veliko škodo, ker so v tej odločilni uri spali. Kristus je poznal ognjeno preizkušnjo, ki so jo morali prestati. Vedel je, kako bo Satan deloval, da bi ohromil njihova čutila, da bi bili nepripravljeni za preizkušnjo. Zato jih je posvaril. Če bi bili tisto uro v vrtu budni in bi molili, se Peter ne bi zanašal na svojo slabotno moč. Ne bi zatajil svojega Gospoda. Če bi učenci bedeli s Kristusom v njegovi hudi preizkušnji, bi bili pripravljeni biti priče njegovemu trpljenju na križu. Do neke mere bi razumeli naravo njegove nevzdržne muke. Lahko bi se spomnili njegovih besed, s katerimi je napovedal svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Sredi teme te najhujše ure bi žarki upanja razsvetlili temo in okrepili njihovo vero. JZ 626.1

Brž po zdanitvi se je Veliki zbor znova sešel. Jezusa so spet pri-peljali v sodno dvorano. Razglasil se je za Božjega Sina, njegove besede pa so spremenili v obtožbo proti njemu. Toda na temelju tega ga niso mogli obsoditi, kajti mnogi niso bili navzoči pri nočni seji in zato niso slišali njegovih besed. Vedeli pa so, da rimsko sodišče v teh besedah ne bo našlo ničesar, kar bi bilo vredno smrti. Če pa bi vsi iz njegovih ust še enkrat slišali te njegove besede, bi lahko dosegli svoj cilj. Njegovo trditev, da je Mesija, bi razložili kot uporniško politično trditev. JZ 626.2

Vprašali so ga: »Če si ti Mesija, nam povej!« (Lk 22,67) Toda Kristus je molčal. Duhovniki so ga še naprej obsipavali z vprašanji. Na koncu jim je odgovoril z žalostnim glasom: »Če vam povem, mi gotovo ne boste verjeli. In če vas vprašam, mi gotovo ne boste odgovorili.” (Lk 22,67.68) Vendar da ne bi imeli nobenega izgovora, je dodal slovesno opozorilo: »Toda odslej bo Sin človekov sedel na desnici Božje Moči.” (Lk 22,69) JZ 626.3

Nato so ga soglasno vprašali: »Ti si torej Božji Sin?« On pa jim je odgovoril: »Vi pravite, da sem.« (Lk 22,70) Nato so vzkliknili: »Kaj potrebujemo še pričevanja, saj smo sami slišali iz njegovih ust.« (Lk 22,71) JZ 626.4

Tako so judovski velikaši Jezusa že tretjič obsodili na smrt. Menili so, da sedaj potrebujejo samo še, da Rimljani potrdijo sodbo in ga izročijo v njihove roke. JZ 626.5

Nato so ga tretjič mučili in zasmehovali, celo huje od tega, kar je Jezus doživel od nevedne drhali. To se je dogajalo v navzočnosti in s privolitvijo duhovnikov in poglavarjev. Iz njihovega srca je izginil vsak občutek sočutja ali človečnosti. Če bi bili njihovi dokazi neprepričljivi in ne bi mogli utišati njegovega glasu, so imeli še drugo orožje, ki se je v vseh časih uporabljalo za utišanje krivovercev mučenje, nasilje in usmrtitev. JZ 627.1

Ko so sodniki objavili sodbo nad Jezusom, je ljudstvo obsedel satanski bes. Njihovo vpitje je bilo podobno rjovenju divjih živali. Množica je planila na Jezusa in vpila: »Kriv je, usmrtite ga!” Če ne bi bilo rimskih vojakov, Jezus ne bi doživel, da bi ga pribili na golgotski križ. Pred njegovimi sodniki bi ga raztrgali na kosce, če se ne bi vmešali Rimljani in z orožjem preprečili nasilje drhali. JZ 627.2

Pogane je razjezilo grobo ravnanje z njim, ki mu niso mogli dokazati nikakršne krivde. Rimski častniki so trdili, da so Judje z Jezusovo obsodbo prekršili poleg rimskih zakonov tudi judovske, ki jasno prepovedujejo človeka obsoditi na smrt na temelju njegovega pričevanja. Zaradi tega posega je bila obravnava na kratko ustavljena, ampak judovski voditelji so bili popolnoma brez sočutja in sramu. JZ 627.3

Duhovniki in poglavarji so pozabili na dostojanstvo svojega poklica in žalili Božjega Sina s prostaškimi izrazi. Posmehovali so se njegovemu izvoru in trdili, da si s svojo izjavo, da je Mesija, zasluži najsramotnejšo smrt. Najbolj malopridni ljudje so nizkotno mučili Zveličarja. Čez glavo so mu vrgli staro obleko, njegovi mučitelji pa so ga tolkli po obrazu in vpili: »Prerokuj nam, Mesija, kdo te je udaril.” (Mt 26,68) Ko so mu obleko sneli, mu je bedni malopridnež pljunil v obraz. JZ 627.4

Božji angeli so vestno beležili vsak žaljiv pogled, vsako besedo in dejanje, ki je bilo usmerjeno proti njihovemu ljubljenemu Poveljniku. Ti nizkotni ljudje, ki so mirni in bledi Kristusov obraz zasmehovali in opljuvali, ga bodo nekega dne zagledali v slavi, ki bo žarela močneje kakor sonce. JZ 627.5