Jezusovo Življenje

72—V moj spomin

Temeljno besedilo: Mt 26,20-29; Mr 14,17-25; Lk 22,14-23; Jn 13,18-30

»Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se za hvalil, ga razlomil in rekel: ‘To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.’ Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: ‘Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikor krat boste pili, delajte to v moj spomin.’ Kajti kolikor krat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.’« (1 Kor 11, 23-26) JZ 576.1

Kristus je stal na meji dveh obdobij in njunih dveh velikih praznikov. On, brezmadežno Božje Jagnje, se bo vsak hip daroval kot daritev za greh, da bo tako končal ustroj simbolov in obredov, ki so štiri tisoč let kazali na njegovo smrt. Ko je jedel pashalno večerjo z učenci, je na njeno mesto postavil obred, ki je postal spomin na njegovo veliko daritev. Judovski ljudski praznik je za vselej izgubil veljavo. Obred, ki ga je vzpostavil Kristus, so morali njegovi sledilci praznovati v vseh deželah in v vseh časih. JZ 576.2

Pasha je bila določena kot spomin na osvoboditev Izraela iz egiptovske sužnosti. Bog je ukazal, da iz leta v leto, ko bodo otroci spraševali o pomenu tega praznika, znova pripovedujejo zgo-dovino. Tako se je morala čudovita osvoboditev ohraniti sveža v mislih vseh. Obred Gospodove večerje pa je dan kot spomin na veliko osvoboditev, ki jo je Kristus dosegel s svojo smrtjo. Ta obred je treba obhajati, dokler On ne pride drugič v moči in slavi. To je sredstvo, ki nam pomaga, da se njegovo veliko delo ohrani sveže v naših mislih. JZ 576.3

Pri osvoboditvi iz Egipta so Izraelci stoje jedli pashalno večerjo z opasanimi ledji in s palico v roki, pripravljeni za potovanje. Način, kako so obhajali ta obred, se je ujemal z njihovim stanjem. Takrat so se pripravljali za izhod iz Egipta in na začetek mučnega in težavnega potovanja skozi puščavo. Toda v Kristusovem času so se razmere spremenile. Ni jim več bilo treba iziti iz tuje dežele, ker so prebivali v svoji. V skladnosti s počitkom, ki jim je bil podarjen, se je ljudstvo napol leže udeležilo pashalne večerje. Zofe so bile postavljene okrog mize in na njih so ležali gosti, naslonjeni na levico, medtem ko so imeli desnico prosto za jed. Pri tem položaju je lahko gost naslonil svojo glavo na prsi tistemu, ki je bil zraven njega. Noge, ki so bile ob zunanjem robu ležišča, pa je lahko umil človek, ki je hodil zunaj tega kroga. JZ 576.4

Kristus je bil še vedno za mizo, na kateri je bila postavljena pashalna večerja. Pred njim so bili nekvašeni kruhi. Na mizi je bilo tudi pashalno neprevrelo vino. Te simbole je Kristus uporabil, da bi prikazal svojo brezmadežno daritev. Nič, kar je pokvarjeno z vretjem, simbolom greha in smrti, ne more predstavljati brezhibnega in brezmadežnega Jagnjeta. (1 Pt 1,19) JZ 577.1

»Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: ‘Vzemite, jejte, to je moje telo.’ Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: ‘Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov. A povem vam: Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta.’« (Mt 26,26-29) JZ 577.2

Izdajalec Juda se je udeležil obreda svete večerje. Prejel je od Jezusa simbola njegovega strtega telesa in njegove prelite krvi. Slišal je besede: »To delajte v moj spomin.” Ko je izdajalec sedel ob samem Božjem Jagnjetu, je tuhtal o svojih temačnih naklepih in se prepuščal svojim upornim in maščevalnim mislim. JZ 577.3

Pri umivanju nog je Kristus prepričljivo dokazal, da pozna Judov značaj. »Niste vsi čisti!« (Jn 13,11) je rekel. Te besede so prepričale lažnega učenca, da Kristus pozna njegov skrivni naklep. Kristus je sedaj spregovoril bolj odkrito. Ko so bili za mizo, je opazoval učence in rekel: »Ne govorim o vas vseh. Vem, katere sem izbral, vendar naj se tako izpolni Pismo: ‘Tisti, ki je moj kruh, je vzdignil svojo peto proti meni.’” (Jn 13,18) JZ 577.4

Učenci niti sedaj niso sumili Juda. Videli pa so, da je Kristus zelo zaskrbljen. Nanje se je spustila slutnja o veliki nesreči, katere narave niso razumeli. Medtem ko so v tišini jedli, je Jezus rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« (Jn 13,21) Ob teh besedah so osupnili in se zgrozili. Niso mogli dojeti, da bi nekdo izmed njih mogel ravnati tako zahrbtno do svojega božanskega Učitelja. Zaradi česa bi ga iz-dal? Komu? V čigavem srcu bi mogel nastati takšen načrt? To zagotovo ni nihče izmed počaščene dvanajsterice, ki so uživali prednost pred vsemi drugimi poslušati njegove nauke ter bili deležni njegove čudovite ljubezni in katerim je izkazal tako veliko pozornost s tem, ko jih je pripeljal v tako zaupno občestvo s seboj. JZ 578.1

Ko so dojeli smisel njegovih besed in se spomnili, kako resnične so bile njegove izjave, so se prestrašili in podvomili o sebi. Začeli so preiskovati svoje srce, da bi ugotovili, ali se ni vanj vtihotapila kakšna misel proti Učitelju. Zelo vznemirjeni so drug za drugim spraševali: »Gospod, ali sem jaz?« (Mt 26,22 EKU) Juda pa je molče sedel. Slednjič je Janez globoko vzne-mirjen vprašal: »Gospod, kdo je?” (Jn 13,25) Jezus mu je odgovoril: »Kateri je z menoj pomočil roko v skledo, ta me bo izdal. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, po katerem je Sin človekov izročen! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.« (Mt 26,23.24) Učenci so skrbno opazovali obraze drug drugega, ko so spraševali: »Saj nisem jaz?« (Mr 14,19) Juda pa je zdaj s svojim molkom pritegnil nase poglede vseh. Sredi zmede, vprašanj in izrazov osuplosti ni slišal Jezusovega odgovora na Janezovo vprašanje. Da bi se izognil preiskavi učencev, je vprašal kakor tudi oni: »Saj menda nisem jaz, Rabi?” Jezus mu je resno odgovoril: »Ti si rekel.« (Mt 26,25) JZ 578.2

Juda je presenečen in zmeden, ker so bili odkriti njegovi naklepi, hitro vstal, da bi zapustil sobo. Jezus mu je tedaj rekel: “‘Kar nameravaš storiti, stori hitro.’ Ko je torej vzel tisti grižljaj, je šel takoj ven; bila pa noč.« (Jn 13,27.30) Za izdajalca je bila noč, ko se je obrnil od Kristusa v zunanjo temo. JZ 578.3

Dokler Juda ni naredil tega koraka, ni prestopil meje možnosti za spokorjenje. Toda ko je zapustil Gospoda in svoje prijatelje so učence, je padla končna odločitev. Prestopil je mejno črto. JZ 579.1

V Jezusovem ravnanju s tem skušanim človekom se kaže nje-gova čudovita potrpežljivost. Ni izpustil ničesar, kar bi lahko naredil, da bi rešil Juda. Čeprav je že dvakrat nameraval izdati svojega Gospoda, mu je Jezus še vedno ponujal možnost za spokorjenje. Ko je bral skrivne namene izdajalčevega srca, mu je dal zadnji prepričljiv dokaz o svojem božanstvu. To je bilo za lažnega učenca zadnje vabilo k spokorjenju. Izpuščeno ni bilo nič, s čimer bi ga lahko ganilo Kristusovo božansko-človeško srce. Valovi milosti, ki so se odbijali od trmaste ošabnosti, so se vračali kot še močnejša plima zatrte ljubezni. Čeprav je bil Juda presenečen in prestrašen, ker je bila razkrita njegova krivda, je postal še odločnejši. Zapustil je sveto večerjo, da bi dokončal izdajalsko nalogo. JZ 579.2

Kristusov namen izrekanja prekletstva nad Judom je bil, da bi to služilo v blagoslov njegovim učencem. Tako jim je dal največji dokaz svojega mesijanstva. »Zdaj vam povem, preden se zgodi, da boste, ko se bo zgodilo, verovali, da JAZ SEM.« (Jn 13,19) Če bi Jezus molčal in se delal, da ne ve, kar se bo zgodilo z njim, bi učenci lahko menili, da njihov Učitelj nima božanske lastnosti videti pri-hodnosti in da je bil presenečen, ko je bil izročen v roke morilski drhali. Leto dni poprej je Jezus rekel učencem, da je izbral dvanaj-stere, eden pa je hudič. Zdaj so besede, ki so bile namenjene Judu, pokazale, da je Učitelj popolnoma seznanjen z njegovo izdajo, in okrepile vero pravih Kristusovih sledilcev v času njegovega po-nižanja. Ko bo Juda doživel svoj strašen konec, se bodo spomnili prekletstva, ki ga je Jezus izgovoril nad izdajalcem. JZ 579.3

Zveličar je imel še en cilj. Svoje službe ni odklonil tistemu, za kogar je vedel, da ga bo izdal. Učenci niso razumeli njegovih besed, ko jim je pri umivanju nog rekel: »Niste vsi čisti,« in celo ne tedaj, ko je za mizo dejal: »Tisti, ki z menoj kruh je, je vzdignil svojo peto zoper mene.” (Jn 13,11.18 EKU) KO pa so pozneje razumeli, kaj pomenijo njegove besede, so lahko razmišljali o Božji potrpežljivosti in milosti do najbednejšega grešnika. JZ 579.4

Čeprav je Jezus poznal Juda že od samega začetka, je umil nje-gove noge. Izdajalec pa je imel prednost, da se je skupaj s Kristusom udeležil svetega obreda. Potrpežljivi Zveličar je grešnika na vse načine vztrajno spodbujal, naj ga sprejme, se spokori in se očisti madeža greha. To je zgled za nas. Kadar mislimo, da je kdo v zmoti ali greši, se ne smemo ločiti od njega. Nikakor se ne smemo brezskrbno ločiti od njega in prepustiti, da bo žrtev skušnjave, in ga potisniti na Satanovo bojišče. To ni Kristusov način dela. Učencem je umil noge, ker so bili v zmoti in so grešili, vsi razen enega od dvanajsterih pa so bili na ta način pripeljani k spokorjenju. JZ 580.1

Kristusov zgled prepoveduje izključitev od Gospodove večerje. Res je, da javni greh izključuje krivca. To Sveti Duh jasno uči. (1 Kor 5,11) Toda mimo tega ne sme nihče soditi. Bog ni dal ljudem pravice določati, kdo se sme udeležiti tega svečanega obreda. Kdo more brati, kaj je v srcu? Kdo more razlikovati ljuljko od pšenice? »Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako je od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor je in pije, je in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa.” (1 Kor 11,27-29) JZ 580.2

Ko se verniki zberejo k obhajanju tega obreda, so navzoči tudi sli, ki so nevidni za človeške oči. Na tem zboru se lahko najde tudi kakšen Juda. Če je tako, potem so zraven tudi sli Kneza teme, ker spremljajo vse, ki ne dovolijo, da bi jih vodil Sveti Duh. Navzoči so tudi nebeški angeli. Ti nevidni obiskovalci so navzoči ob vsaki takšni slovesnosti. Zboru se pridružijo tudi osebe, ki v srcu niso služabniki resnice in svetosti, vendar se želijo udeležiti obreda. Tega jim ne sme nihče prepovedati. Tukaj so priče, ki so bile navzoče, ko je Jezus umil noge učencem in Judu. Tega dogodka ne opazujejo samo človeške oči. JZ 580.3

Kristus je navzoč s Svetim Duhom, da bi dal pečat temu svojemu obredu. Tukaj je, da bi prepričal in omehčal srca. Njegovi pozornosti ne uide noben pogled ali misel skesanosti. Čaka na njega, ki je skesan in potrtega srca. Vse je pripravljeno za sprejem takšnega človeka. On, ki je umil noge Judu, želi umiti vsako srce madežev greha. JZ 580.4

Nihče ne sme izostati od Gospodove večerje zato, ker se je morda udeležuje kdo, ki ni vreden. Vsak učenec je poklican, da se je javno udeleži in tako izpriča, da sprejema Kristusa za osebnega Zveličarja. Kristus se na tej svečanosti, ki jo je sam vzpostavil, shaja s svojim ljudstvom in ga spodbuja s svojo navzočnostjo. Lahko se celo zgodi, da ljudje nevrednega srca in rok opravljajo ta obred. Kljub temu je Kristus tukaj, da služi svojim otrokom. Bogato blagoslovljeni bodo vsi, ki pridejo z vero, ki je usmerjena vanj. Vsi pa, ki prezrejo te trenutke božanske prednosti, bodo trpeli izgubo. Njim veljajo besede: »Niste vsi čisti«. (Jn 13,11) JZ 581.1

Ko je Kristus skupaj z učenci užival kruh in vino, se je zaobljubil, da bo njihov Odrešenik. Izročil jim je novo zavezo, po kateri vsi, ki ga sprejmejo, postanejo Božji otroci in Kristusovi sodediči. Ta zaveza jim bo zagotovila vse blagoslove, ki jih nebesa lahko podarijo za sedanje in prihodnje življenje. Ta zavezna listina je morala biti potrjena s Kristusovo krvjo. Obhajanje tega obreda je moralo učence neprestano spominjati na neskončno daritev, ki je dana za vsakega izmed njih kot člana družine padlega človeštva. JZ 581.2

Vendar Gospodova večerja ne sme biti čas žalosti. To ni njen namen. Ko se Gospodovi učenci zberejo okrog njegove mize, se ne smejo spominjati in objokovati svojih pomanjkljivosti. Ni potrebno, da premišljujejo o svojih preteklih verskih izkušnjah, bodisi da so spodbudne ali jemljejo pogum. Prav tako se ne smejo spominjati medsebojnih sporov. Vse to je treba opraviti med pripravljalno službo. Preiskovanje samega sebe, priznanje grehov in izgladitev sporov mora biti že opravljeno. Nato se pridejo srečat s Kristusom. Ni jim več treba stati v križevi senci, marveč v njegovi zveličavni svetlobi. Svojo dušo morajo odpreti žarkom Sonca pravičnosti. S srcem, ki je očiščeno z dragoceno Kristusovo krvjo, popolnoma se zavedajoč njegove navzočnosti, čeprav ga ne vidijo, morajo slišati njegove besede: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet.” (Jn 14,27) JZ 581.3

Gospod pravi: »Ko se zaveste svojega greha, se spomnite, da sem umrl za vas. Kadar boste zatirani, preganjani in boste trpeli zaradi mene in evangelija, se spomnite moje ljubezni, ki je tako velika, da sem dal svoje življenje za vas. Kadar se vam bodo vaše dolžnosti zdele neprijetne in mučne, bremena pa pretežka, da bi jih nosili, se spomnite, da sem zaradi vas nosil križ, ne meneč se za zasramovanje. Kadar se bo vaše srce zgrozilo pred hudo preizkušnjo, se spomnite, da vaš Odrešenik živi, da bi se potegoval za vas.« JZ 581.4

Gospodova večerja kaže na drugi Kristusov prihod. Določena je zato, da to upanje ohrani živo v mislih njegovih učencev. Kjer koli se bodo zbrali k spominu na njegovo smrt, se bodo spominjali, da je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov. A povem vam: Odslej ne bom več pil tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta.« (Mt 26,27-29) V svojih stiskah so našli tolažbo v upanju na vrnitev njihovega Gospoda. Neizrekljivo dragocena jim je bila misel: »Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.« (1 Kor 11,26) JZ 582.1

Tega ne smemo nikoli pozabiti. Jezusovo ljubezen z njeno priganjajočo močjo moramo ohraniti vedno svežo v svojem spominu. Kristus je ta obred vzpostavil, da bi lahko govoril našim čustvom o Božji ljubezni, ki je bila razodeta za nas. Zveza med nami in Bogom je mogoča samo po Kristusu. Sloga in ljubezen med soverniki se morata vedno utrjevati in ohranjati s Kristusovo ljubeznijo. Samo njegova smrt je lahko naredila, da je njegova ljubezen koristna za nas. Samo zaradi njegove smrti lahko z veseljem pričakujemo njegov drugi prihod. Njegova daritev je središče našega upanja. Na njej moramo utrditi svojo vero. JZ 582.2

Sveti obredi, ki spominjajo na Gospodovo ponižanje in trpljenje, se pogosto obhajajo zgolj iz navade. Vzpostavljeni so z določenim namenom. Naš razum mora biti poživljen, da bi razumeli skrivnost pobožnosti. Vsi lahko uživajo to prednost, da mnogo bolj kakor sicer razumejo Kristusovo spravno trpljenje. »Kakor je Mojzes povzdignil v puščavi kačo«, tako je moral biti povzdignjen tudi Sin človekov, »da bi vsak, kdor veruje vanj, imel po njem večno življenje”. (Jn 3,14.15 EKU) Gledati moramo na golgotski križ, na katerem je umrl Zveličar. Naša večna blaginja zahteva, da verujemo v Kristusa. JZ 582.3

Naš Gospod je rekel: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača.” (Jn 6,53.55) To velja za našo telesno naravo. Celo naše zemeljsko življenje dolgujemo Kristusovi smrti. Kruh, ki ga jemo, je odkupljen z njegovim zlo-mljenim telesom. Voda, ki jo pijemo, je plačana z njegovo prelito krvjo. Nihče, najsi bo svet ali grešnik, ne je svoje vsakdanje hrane, temveč se hrani s Kristusovim telesom in krvjo. Golgotski križ je vtisnjen v vsak hleb kruha. Odseva v vsakem izviru vode. Kristus je vse to učil z določitvijo simbolov svoje velike daritve. Luč, ki sveti iz Gospodove večerje v gornji sobi, posvečuje hrano za naše vsakdanje življenje. Družinska miza postaja Gospodova miza, vsak obrok pa sveti obred. JZ 583.1

Koliko bolj Kristusove besede veljajo za našo duhovno naravo! On pravi: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje.« (Jn 6,54) Življenje svetosti lahko živimo, če sprejmemo življenje, ki je bilo darovano za nas na golgotskem križu. To življenje pa sprejemamo, če sprejmemo njegovo Besedo, tako da delamo, kar je ukazal. Na ta način postanemo eno z njim. Jezus je rekel: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene je, živel po meni.” (Jn 6,56.57) To besedilo se v posebnem smislu nanaša na Gospodovo večerjo. Ko človek z vero premišljuje o Gospodovi veliki daritvi, sprejema vase Kristusovo duhovno življenje. Takšen bo pri vsaki Gospodovi večerji prejel duhovno moč. Ta sveti obred vzpostavlja živo zvezo, s katero je vernik povezan s Kristusom, a po njem tudi z Očetom. V posebnem smislu vzposta-vlja zvezo med odvisnimi človeškimi bitji in Bogom. JZ 583.2

Kadar sprejemamo kruh in vino, ki simbolizirata Kristusovo zlomljeno telo in prelito kri, se v mislih pridružujemo prizoru Gospodove večerje v gornji izbi. Zdi se nam, da hodimo po vrtu, ki je posvečen s smrtnimi mukami njega, ki je vzel nase greh sveta. Postanemo priče boju, ki nam je zagotovil spravo z Bogom. Med nami je povzdignjen križani Kristus. JZ 583.3

Kadar gledamo na križanega Odrešenika, jasneje dojemamo veličino in pomen daritve, ki jo je darovalo Veličanstvo nebes. Pred nami je poveličan načrt zveličanja, misel na Golgoto pa zbuja v naših srcih močna in sveta čustva. V našem srcu in na naših ustnicah bo hvaležnost Bogu in Jagnjetu. Ošabnost in ugajanje svojemu jazu ne moreta uspevati v duši, ki se živo spominja golgotskih prizorov. JZ 583.4

Opazovalec neprimerljive Zveličarjeve ljubezni bo imel vzvišene misli, čisto srce in spremenjen značaj. Odšel bo, da bo luč svetu in bo odseval to skrivnostno ljubezen. Kolikor dlje bomo opazovali Kristusov križ, toliko popolneje bomo privzeli besede apostola, ki pravi: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu.« (Gal 6,14) JZ 584.1

Kristus je pogledal učence, poln božanske ljubezni in nežne naklonjenosti ter rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem.” (Jn 13,31) Juda je odšel iz sobe in Kristus je ostal sam z enajsterimi. Z njimi je hotel govoriti o bližajoči se ločitvi, toda poprej jih je še enkrat usmeril k velikemu cilju svojega poslanstva. Ta cilj je imel vedno pred očmi. Veselil se je, da bo s svojim ponižanjem in trpljenjem poveličal Očetovo ime. Na to je najprej usmeril misli učencev. JZ 584.2