Jezusovo Življenje

66—Spopad

Temeljno besedilo: Mt 22,15-46; Mr 12,13-40; Lk 20,20-47

Duhovniki in poglavarji so molče poslušali ostre Kristusove graje. Niso mogli ovreči njegovih obtožb. Postali pa so le odločnejši, da ga ulovijo v past, zato so poslali k njemu vohune, »ki so se delali pravične, da bi ga ujeli v besedi, tako da bi ga lahko izročili upraviteljevi oblasti in pristojnosti«. (Lk 20,20) Niso poslali starih farizejev, ki jih je Jezus večkrat srečeval, temveč mlade ljudi, ki so bili vneti in goreči, za katere so menili, da jih Kristus ne pozna. Spremljali so jih Herodovi možje, da bi slišali Kristusove besede in pri sojenju pričali zoper njega. Farizeji in herodovci so se hudo sovražili, toda zdaj so se združili v sovraštvu do Kristusa. JZ 526.1

Farizeji so se stalno razburjali zaradi davkov, ki so jih izsiljevali Rimljani. Menili so, da je plačevanje davkov v nasprotju z Božjim zakonom. Sedaj so videli priložnost, da Jezusu nastavijo past. Vohuni so prišli k njemu in ga vprašali z navidezno iskrenostjo, kakor da bi želeli vedeti, kaj je njihova dolžnost: »Učitelj, vemo, da prav govoriš in učiš. Ne gledaš na osebo, ampak v resnici učiš Božjo pot. Ali smemo cesarju dajati davek ali ne?” (Lk 20,21.22) JZ 526.2

Besede »vemo, da prav govoriš in učiš«, bi pomenile čudovito priznanje, če bi bile iskrene. Njihovo pričevanje pa je bilo vendar resnično, čeprav so bile izgovorjene, da bi zapeljale. Farizeji so vedeli, da Kristus pravilno govori in uči, zato bodo sojeni po svojem pričevanju. JZ 526.3

Možje, ki so Jezusu zastavili vprašanje, so menili, da so dovolj prikrili svoj namen, toda On je bral njihova srca kakor odprto knjigo in razkril njihovo hinavščino. »Kaj me preizkušate?« je rekel, tako jim je dal znamenje, po katerem niso spraševali pokazal je, da bere njihove skrivne namere. Še bolj zmedeni pa so bili, ko je dodal: »Prinesite mi denarij.« (Mr 12,15) Prinesli so mu ga, On pa jih je vprašal: » Čigava sta podoba in napis? Dejali so mu. ‘Cesarjeva.’” Jezus je pokazal na napis na denariju in rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mr 12,16.17) JZ 526.4

Vohuni so upali, da bo Jezus tako ali drugače naravnost odgo-voril na njihovo vprašanje. Če bi rekel, da je nedopustno dajati ce-sarju davek, bi ga tožili rimskim oblastem, da bi ga zaprle zaradi hujskanja k uporu. Če pa bi rekel, da je dovoljeno plačevati davek, bi ga obtožili pred ljudstvom kot nasprotnika Božjega zakona. Sedaj so spoznali, da so onemogočeni in poraženi. Njihovi načrti so bili prekrižani. Po tako jedrnatem odgovoru na njihovo vprašanje so ostali brez besed. JZ 527.1

Kristusov odgovor ni pomenil izmikanja, temveč odkrit odgovor na njihovo vprašanje. V roki je držal rimski kovanec s cesarjevim imenom in podobo ter pojasnil, da živijo pod zaščito rimske oblasti, zato morajo plačevati tudi zahtevane dajatve, dokler to ni v nasprotju z obveznostjo nebesom. Toda medtem ko se miroljubno pokoravajo državnim zakonom, se morajo vedno najprej pokoravati Bogu. JZ 527.2

Zveličarjeve besede: »Dajte ... Bogu, kar je Božjega,« so ostro grajale zvijačne Jude. Če bi vestno izpolnjevali svoje obveznosti do Boga, ne bi postali ponižan narod, podrejen tuji oblasti. Nad Jeruzalemom ne bi plapolal rimski prapor, rimska straža ne bi stala pri mestnih vratih in noben rimski namestnik ne bi vladal znotraj njegovega obzidja. Judovski narod je torej plačeval kazen za svoj odpad od Boga. JZ 527.3

Ko so farizeji slišali Kristusov odgovor, »so se začudili, ga pustili in odšli«. (Mt 22,22) Grajal je njihovo hinavščino in domišljavost ter tako določil veliko načelo načelo, ki jasno določa meje med človekovo dolžnostjo do zemeljskih oblasti in njegovo dolžnostjo do Boga. Za mnoge je bilo rešeno sporno vprašanje. Odslej so se vedno ravnali po pravilnem načelu. Čeprav so mnogi odšli nezadovoljni, so razumeli, da je bilo jasno podano načelo, ki je bilo v ozadju tega vprašanja, in občudovali Kristusovo daljno-sežno razsodnost. JZ 527.4

Brž ko so bili utišani farizeji, so prišli saduceji z zvijačnimi vprašanji. Ti skupini sta si ogorčeno nasprotovali. Farizeji so bili strogo privrženi izročilu. Vestno so izpolnjevali zunanje obrede, marljivo opravljali obredno čiščenje, se postili, opravljali dolge molitve in se izkazovali pri dajanju miloščine. Toda Kristus je povedal, da so zavrgli Božji zakon, ker so učili človeške nauke in zapovedi. Kot skupina so bili pobožnjakarji in hinavci, vendar so bili med njimi resnično pobožni ljudje, ki so sprejeli Kristusov nauk in postali njegovi učenci. Saduceji so zavrgli izročila farizejev. Trdili so, da verujejo v večji del Svetega pisma in ga imajo za pravilo življenja, dejansko pa so bili dvomljivci in posvetni. JZ 528.1

Saduceji so zanikali obstoj angelov, vstajenje mrtvih in nauk o prihodnjem življenju z nagrado in kaznijo vred. V vseh teh točkah so se razhajali s farizeji. Vstajenje je bila posebna tema prepirov med skupinama. Farizeji so trdno verovali v vstajenje, toda v raz pravah o prihodnjem stanju so bili njihovi pogledi nejasni. Smrt je bila zanje nerazložljiva skrivnost. Ker se niso mogli upreti dokazom saducejev, so bili stalno razdraženi. Razprave med skupinama so se navadno sprevrgle v hude prepire, ki so še bolj poglobili prepad med njima. JZ 528.2

Številčno je bilo saducejev veliko manj kakor njihovih naspro-tnikov, zato med preprostim ljudstvom niso imeli močne opore. Toda mnogi so bili bogati in so imeli vpliv, ki ga prinaša bogastvo. Večina duhovnikov je bila izmed njih, iz njihovih vrst pa je bil navadno izvoljen tudi veliki duhovnik. Vendar so to delali z izrecnim pogojem, da svojih dvomljivih stališč ne zastopajo v jav-nosti. Zaradi številnosti in priljubljenosti farizejev so se morali saduceji, dokler so opravljali duhovniško službo, vsaj navidezno prilagoditi nauku farizejev. Vendar so že zaradi samega dejstva, da so bili izbrani za takšno službo, njihove zmote imele vpliv. JZ 528.3

Saduceji so zavračali Jezusov nauk; navdihoval ga je duh, ki ga niso hoteli priznati na način, na kateri se je kazal. Njegov nauk o Bogu in prihodnjem življenju je nasprotoval njihovim teorijam. Verovali so, da je Bog edino bitje, ki je nad človekom, toda dokazovali so, da bi neka vsemogočna previdnost in božansko poznanje človeku odvzela svobodno voljo in ga ponižala na položaj sužnja. Verovali so, da je Bog človeka ustvaril, potem pa ga je prepustil samemu sebi tako, da bo neodvisen od katerega koli višjega vpliva. Trdili so, da je človek svoboden, da lahko sam upravlja svoje življenje in usmerja dogodke v svetu ter je njegova usoda v njegovih rokah. Zanikali so, da Božji Duh deluje po človeških prizadevanjih ali naravnih sredstvih. Vendar so menili, da se lahko človek s pravilno uporabo svojih naravnih sposobnosti oplemeniti in razsvetli; njegovo življenje se lahko očisti s strogimi in resnimi napori. JZ 528.4

Njihove zamisli o Bogu so izoblikovale njihov značaj. Ker se po njihovem mnenju On ne zanima za človeka, tudi oni niso skrbeli drug za drugega; med njimi ni bilo edinosti. Ker so zanikali vpliv Svetega Duha na človekova dejanja, jim je v njihovem življenju manjkala njegova moč. Z drugimi Judi vred so se hvalili s svojim rodovnim pravom kot Abrahamovi otroci in s strogim izpolnjevanjem zahtev zakona. Glede pristnega duha zakona, Abrahamove vere in dobrote pa so bili reveži. Njihova naravna naklonjenost je bila omejena na ozek krog. Menili so, da si lahko vsi ljudje zagotovijo življenjsko udobje in srečo, zato njihovega srca niso ganile potrebe in trpljenje drugih. Živeli so samo zase. JZ 529.1

Kristus je z besedami in dejanji pričal o božanski moči, ki pri-naša nadnaravne sadove, o prihodnjem življenju po sedanjem, o Bogu kot Očetu vseh ljudi, ki vedno bedi nad njihovimi resničnimi potrebami. S svojo dobroto in sočutjem je razodel delovanje božanske moči in tako grajal saducejsko sebičnost. Učil je, da Bog po Svetem Duhu deluje na človekovo srce za njegovo sedanjo in večno blaginjo. Razkril je zablodo opiranja na človeško moč pri spremembi značaja, kar se lahko doseže samo z Božjim Duhom. JZ 529.2

Saduceji so se trdno odločili spraviti Jezusov nauk v slabo luč. Ko so iskali priložnosti za boj z Jezusom, so bili prepričani, da ga bodo spravili ob ugled, četudi ne bodo mogli zagotoviti obsodbe. Zato so si izbrali, da ga bodo vprašali o vstajenju mrtvih. Če bo z njimi soglašal, bo s tem še bolj užalil farizeje. Če se ne bo strinjal z njimi, so nameravali osmešiti njegov nauk. JZ 529.3

Saduceji so razlagali: če je telo sestavljeno iz istih delov v svojem nesmrtnem kakor v smrtnem stanju, bo moralo po vstajenju od mrtvih imeti meso in kri ter bo v večnosti nadaljevalo življenje, ki je bilo prekinjeno na zemlji. Sklepali so, da se bodo v tem primeru nadaljevali zemeljski odnosi; mož in žena se bosta zedinila, ljudje se bodo še naprej poročali in vse bo tako kakor pred smrtjo. Moralne pomanjkljivosti in poželenja iz tega življenja se bodo nadaljevale v prihodnjem. JZ 530.1

Jezus je z odgovorom na njihovo vprašanje odgrnil pajčolan s prihodnjega življenja. Rekel je: »Ob vstajenju se namreč ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih.« (Mt 22,30) Pokazal je, da je bilo verovanje saducejev napačno. Njihove domneve so bile zmotne. Dodal je še: »Motite se, ker ne poznate ne Pisma ne Božje moči.” (Mt 22,29) Ni jih kakor farizeje obtožil hinavščine, temveč zmotnega verovanja. JZ 530.2

Saduceji so si laskali, da se med vsemi ljudmi najstrože ravnajo po Svetih spisih. Jezus pa jim je pokazal, da niso dojeli njihovega pravega pomena. Takšno spoznanje nam mora biti podarjeno z razsvetljenjem Svetega Duha. Povedal je, da njihovo pomanjkljivo poznanje Svetih spisov in Božje moči povzroča zmedo v njihovem verskem življenju in duhovno temo. Poskušali so Božje skrivnosti spraviti v okvire svojega omejenega razuma. Kristus jih je povabil, naj odprejo svoj um svetim resnicam, ki bodo razširile in okrepile njihovo razumevanje. Tisoči postanejo neverni zato, ker njihov omejeni razum ne more dojeti Božjih skrivnosti. Ne morejo pojasniti čudovitega razkazovanja božanske moči v njegovi previdnosti, zato zavračajo dokaze o taki moči in jih pripisujejo naravnim silam, ki jih še manj razumejo. Edini ključ za razumevanje skrivnosti, ki nas obdajajo, je priznanje Božje navzočnosti in moči v vseh njih. Ljudje morajo priznati Boga kot stvarnika vesolja, ki vse nadzoruje in vodi. Potrebujejo obsežnejše poznanje njegovega značaja in skrivnosti njegovih poti. JZ 530.3

Kristus je povedal poslušalcem, da bi jim Sveti spisi, za katere trdijo, da verujejo vanje, bili brez koristi, če ne bi bilo vstajenja mrtvih. Rekel je: »O vstajenju mrtvih pa, ali niste brali, kaj vam je rekel Bog, ki pravi: ‘Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov?’ Ni pa Bog mrtvih, ampak živih.« (Mt 22,31.32) Za Boga je to, »česar ni, kakor da je”. (Rim 4,17 CHR) Od začetka vidi konec in vidi izid svojega dela, kakor da je že opravljeno. Dragoceni mrtvi od Adama pa vse do zadnjega svetega človeka, ki bo umrl, bodo slišali glas Božjega Sina in prišli iz grobov v nesmrtno življenje. Bog bo njihov Bog, oni pa bodo njegovo ljudstvo. Med Bogom in obujenimi svetimi bo vladala tesna in nežna zveza. Stanje, ki ga je predvidel v svojem namenu, je gledal, kakor da bi že obstajalo. Mrtvi so za Boga že živi. JZ 530.4

Kristusove besede so saduceje utišale. Niso mu mogli odgovo-riti. Ni rekel nič takega, kar bi jim dalo povod za obsodbo. Njegovi nasprotniki so dosegli le zaničevanje ljudstva. JZ 531.1

Farizeji vendar niso izgubili upanja, da ga bodo napeljali izreči kaj takega, kar bi lahko uporabili proti njemu. Pregovorili so učenega pismouka, naj vpraša Jezusa, kateri od desetih predpisov postave je najpomembnejši. JZ 531.2

Farizeji so imeli prve štiri zapovedi, ki kažejo na človekovo dol-žnost do Stvarnika, za veliko pomembnejše od preostalih šestih, ki urejajo človekov odnos do bližnjega. Zato jim je zelo manjkala praktična pobožnost. Jezus je ljudem pokazal, kaj jim primanjkuje, in jih opozoril na nujnost dobrih del ter jim pojasnil, da se drevo spozna po sadovih. Zato so ga obdolžili, da zadnjih šest zapovedi povzdiguje nad prve štiri. JZ 531.3

Učitelj postave je pristopil k Jezusu z neposrednim vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« (Mt 22,36) Kristus je odgovoril naravnost in prepričljivo: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.« (Mr 12,29.30) Druga je enaka prvi, je rekel Kristus, ker izhaja iz nje: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« (Mr 12,31; Mt 22,40) JZ 531.4

Prve štiri zapovedi so povzete v en velik predpis: »Ljubi Go-spoda, svojega Boga, iz vsega srca.” Zadnjih šest pa je povzetih v drugega: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.” Obe zapovedi sta izraz načela ljubezni. Prve ni mogoče izpolnjevati, drugo pa kršiti, niti ni mogoče druge upoštevati, a prvo prestopati. Če ima Bog svoj prostor na prestolu srca, ki mu upravičeno pripada, bo tudi naš bližnji dobil svoj pravi prostor. Ljubili ga bomo kakor samega sebe. Samo če ljubimo Boga nad vse drugo, bomo lahko svojega bližnjega ljubili nepristransko. JZ 531.5

Ker so vse zapovedi povzete v ljubezen do Boga in človeka, pomeni, da nobenega predpisa ni mogoče prekršiti, ne da bi kršili to načelo. Tako je Kristus učil svoje poslušalce, da Božji zakon ni sestavljen iz mnogih ločenih predpisov, med katerimi so nekateri pomembnejši od drugih in bi jih smeli nekaznovano prezreti. Naš Gospod predstavlja prve štiri in zadnjih šest zapovedi kot božansko celoto in uči, da se ljubezen do Boga dokazuje s poslušnostjo vsem njegovim zapovedim. JZ 532.1

Pismouk, ki je Jezusu zastavil vprašanje, je dobro poznal zakon, zato je osupnil nad njegovimi besedami. Od njega ni pričakoval tako globokega in temeljitega poznanja Svetih spisov. Sedaj je bolje razumel načela, ki so temelj svetih predpisov. Pred zbranimi duhovniki in poglavarji je pošteno priznal, da je Kristus pravilno razložil zakon, rekoč: JZ 532.2

»Dobro, učenik; prav si rekel, da je edini in drugega razen nje ga ni; in da je ljubiti njega z vsem srcem in vsem mišljenjem in vso dušo in vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe več kakor vse žgalne in druge daritve.« (Mr 12,32.33 EKU) JZ 532.3

Modrost Kristusovega odgovora je prepričala učitelja postave. Vedel je, da judovska vera vsebuje več zunanjih obredov kakor no-tranje pobožnosti. Nekoliko je dojel brezvrednost samih obrednih daritev in prelivanja krvi za odkupitev greha, če ni vere. Ljubezen in poslušnost do Boga ter nesebičen odnos do človeka so se mu zdeli vrednejši od vseh teh obredov. Pripravljenost tega moža priznati pravilnost Kristusove razlage ter njegov odločen in hiter odgovor pred ljudstvom sta pokazala duha, ki je bil povsem drugačen kakor pri duhovnikih in poglavarjih. Jezusovo sočutno srce je čutilo naklonjenost do tega poštenega učitelja postave, ki si je upal spopasti se z neodobravanjem duhovnikov in grožnjami poglavarjev ter izraziti svoje srčno prepričanje: »Ko je Jezus videl. da je pametno odgovoril, mu je rekel: ‘Nisi daleč od Božjega kra-ljestva.’« (Mr 12,34) JZ 532.4

Pismouk je bil blizu Božjega kraljestva zato, ker je priznal, da si Bog bolj želi pravična dela kakor žgalne daritve in druge darove. Toda moral je še dojeti Kristusov božanski značaj in po veri vanj dobiti moč za opravljanje pravičnih del. Obredne službe so bile brezvredne, če niso bile z živo vero povezane s Kristusom. Celo moralni zakon zgreši svoj namen, če ga ne dojamemo v nje-govem odnosu do Zveličarja. Kristus je vedno znova pokazal, da ima zakon njegovega Očeta globlji pomen kakor zgolj ukazi oblasti. V zakonu je ubesedeno isto načelo, ki je razodeto v evangeliju. JZ 533.1

Zakon opozarja človeka na njegove dolžnosti in pokaže njegovo krivdo. Pri Kristusu mora iskati odpuščanje in moč, da bi lahko delal to, kar zahteva zakon. JZ 533.2

Farizeji so stali čisto blizu Jezusa, ko je odgovoril na vprašanje učitelja postave. Nato se je obrnil nanje z vprašanjem: »Kaj mislite o Mesiju? Čigav sin je?” (Mt 22,42) To vprašanje je bilo namenjeno preizkusu njihove vere v Mesija. Pokazalo naj bi, ali ga imajo samo za človeka ali za Božjega Sina. Na to vprašanje so v en glas odgovorili: »Davidov.” To je bil naziv, ki ga je preroštvo dalo Mesiju. Ko je Jezus s svojimi mogočnimi čudeži razodel svoje božanstvo, ko je zdravil bolne in obujal mrtve, so se ljudje spraševali: »Ali ni to Davidov sin?« (Mt 12,23 EKU) Sirofeničanka, slepi Bartimej in drugi so ga prosili za pomoč: »Gospod, Davidov sin, usmili se me!” (Mt 15,22) Ko je prijezdil v Jeruzalem, ga je množica pozdravljala z veselimi vzkliki: »Hosana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!« (Mt 21,9) Ta veseli vzklik je tisti dan še enkrat odmeval v templju iz ust majhnih otrok. Ampak mnogi, ki so ga imenovali za Davidovega sina, niso priznavali njegovega božanstva. Niso razumeli, da je Davidov sin tudi Božji Sin. JZ 533.3

Kot odgovor na izjavo, da je Kristus Davidov sin, je Jezus vpra-šal: »‘Kako ga torej David v Duhu (navdihnjenja od Boga) imenuje Gospod, ko pravi: Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge? Če ga torej David imenuje Gospod, kako je njegov sin?’ In nobeden mu ni mogel nič odgovoriti in od tega dne si ga tudi nihče ni drznil še kaj vprašati.” (Mt 22,43-46) JZ 533.4