Jezusovo Življenje

47—Služba

Temeljno besedilo: Mt 17,9-21; Mr 9,9-29; Lk 9,37-45

Jezus in njegovi učenci so ostali vso noč na gori, po sončnem vzhodu pa so se spustili v dolino. Zatopljeni v misli so bili navdani s spoštovanjem in tihi. Celo Peter ni imel česa povedati. Želeli so si ostati na tem svetem kraju, ki se ga je dotaknila nebeška luč in kjer je Božji Sin razodel svojo slavo. Toda bilo je treba opraviti delo za ljudi, ki so od blizu in daleč že iskali Jezusa. JZ 374.1

Ob vznožju gore se je zbrala velika množica. Pripeljali so jo preostali učenci, ki so vedeli, kam je Jezus odšel. Ko se jim je Zve-ličar približal, je svojim trem spremljevalcem naročil, naj ničesar ne povedo o tem, čemur so bili priče: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih.” (Mt 17,9) Učenci so morali prejeto razodetje shraniti v svojem srcu, ne pa ga javno oznanjati. Če bi ga povedali množici, bi izzvali samo posmeh ali nekoristno radovednost. Niti devetero apostolov tega dogodka ne bi razumelo, vse dokler Kristus ne bi vstal od mrtvih. Kako počasi so dojemali celo ti trije počaščeni učenci, je razvidno iz dejstva, da so se kljub vsemu, ko jim je Kristus povedal o tem, kar ga je čakalo, med seboj spraševali, kaj naj bi pomenilo vstajenje od mrtvih. Vendar Jezusa niso prosili za pojasnilo. Njegove besede o prihodnosti so jih napolnile z žalostjo, niso si želeli no-benega nadaljnjega pojasnila za nekaj, za kar so rajši verjeli, da se morda nikoli ne bo zgodilo. JZ 374.2

Ko so ljudje v dolini zagledali Jezusa prihajati, so mu pohiteli naproti ter ga pozdravili s spoštovanjem in veseljem. Vendar je njegovo ostro oko hitro zaznalo, da so zbegani. Tudi učenci so bili videti potrti, kajti pravkar se je zgodilo nekaj, kar jih je grenko razočaralo in ponižalo. JZ 374.3

Med čakanjem ob vznožju gore jim je neki oče pripeljal svojega sina, da bi ga osvobodili nemega duha, ki ga je mučil. Ko je Jezus poslal dvanajstere oznanjat po Galileji, jim je dal oblast izganjati nečiste duhove. Dokler so šli naprej z močno vero, so se hudobni duhovi pokoravali njihovi besedi. Sedaj so v Kristusovem imenu ukazali duhu, naj zapusti žrtev, ki jo je mučil, ta pa se jim je samo posmehoval z vnovičnim razkazovanjem svoje moči. Ker si učenci niso mogli pojasniti svojega neuspeha, so čutili, da so osramotili sebe in Učitelja. Med množico so bili pismouki, ki so kar najbolje izkoristili to priložnost, da so jih ponižali. Prerivali so se okrog učencev in jih zasipali z vprašanji, ker so želeli do-kazati, da so oni in njihov Učitelj sleparji. Rabini so zmagoslavno izjavili, da je tukaj hudobni duh, ki ga niti učenci niti sam Kristus ne morejo premagati. Ljudstvo se je odločilo držati s pismouki, zato je bila množica prežeta s prezirom in posmehom. JZ 375.1

Toda nenadoma so obtožbe prenehale. Ko so ljudje videli prihajati Jezusa in tri učence, se je njihovo razpoloženje hitro spremenilo; odšli so mu naproti. Noč povezanosti z nebeško slavo je pustila sledove na Zveličarju in njegovih spremljevalcih. Na njih je počivala svetloba, ki je zbudila spoštovanje opazovalcev. Pismouki so se v strahu umaknili, ljudstvo pa je Jezusa pozdravilo z dobrodošlico. JZ 375.2

Kakor da bi bil priča vsemu, kar se je zgodilo, se je Zveličar napotil k prizorišču spopada, uprl svoj pogled na pismouke, in vprašal: »Kaj se prepirate z njimi?« (Mr 9,16 CHR) JZ 375.3

Glasovi, ki so bili prej tako drzni in izzivalni, so sedaj utihnili. Ves zbor je umolknil. Tedaj se je nesrečni oče prerinil skozi množico, se vrgel pred Jezusove noge in mu potožil svojo stisko in razočaranje. JZ 375.4

»Učitelj,” je rekel, »k tebi sem pripeljal svojega sina. Obsedel ga je nemi duh. Kjer koli ga napade, ga vrže na tla. ... Prosil sem tvoje učence, naj ga izženejo, pa ga niso mogli.« (Mr 9,17.18) JZ 375.5

Jezus je pogledal okrog sebe na zgroženo množico, dlakocepske pismouke in zbegane učence. V vsakem srcu je bral nevero, zato je z žalostnim glasom vzkliknil: »O neverni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal?” (Mr 9,19) Nato je ukazal ne-srečnemu očetu: »Pripelji sem svojega sina!” (Lk 9,41) JZ 375.6

Dečka so pripeljali, ko pa je Zveličar pogledal nanj, ga je hu-dobni duh vrgel na tla v hudih krčih, da se je valjal po tleh, se penil in paral zrak s strašnimi kriki. JZ 376.1

Znova sta se Knez življenja in knez moči teme srečala na bojišču Kristus je opravljal svoje poslanstvo, »da oznani jetnikom izpuščenje,... da izpusti zatirance na svobodo”, (Lk 4,18 prirejeno po CHR) Satan pa je želel svojo žrtev obdržati pod svojo oblastjo. Angeli luči in čete hudobnih angelov so se nevidni približali, da bi opazovali spopad. Jezus je za trenutek dovolil hudobnemu duhu razkazati svojo moč, da bi navzoča množica lahko bolje razumela osvoboditev, ki jo je nameraval opraviti. JZ 376.2

Množica je opazovala dogajanje s pridušenim dihom, oče pa s hudim bojem med upanjem in strahom. Jezus je vprašal: »Koliko časa se mu to že dogaja?” (Mr 9,21) Oče je opisal dolga leta trpljenja in nato v skrajnem obupu vzkliknil: »Če moreš kaj, se nas usmili in nam pomagaj.« (Mr 9,22) »Če moreš kaj!« Celo sedaj se je oče spraševal o Kristusovi moči. JZ 376.3

Jezus je odgovoril: »Glede tega ‘če moreš’ pa vse je mogoče tistemu, ki veruje.” (Mr 9,23) Kristusu ni manjkalo moči, ozdravitev sina je bila odvisna od očetove vere. Oče se je zavedel svoje slabosti in se jokajoč oklenil Kristusove milosti z vzklikom: »Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!” (Mr 9,24 CHR) JZ 376.4

Jezus se je obrnil k trpečemu dečku in rekel: »Nemi in gluhi duh, ukazujem ti: Pojdi iz njega in ne vstopi več vanj.” (Mr 9,25) Zaslišal se je krik in nastal je strašen boj. Kazalo je, da hudobni duh ob odhodu jemlje življenje svoji žrtvi. Deček je obležal nepremičen in na videz mrtev. Množica je šepetala: »Umrl je.” (Mr 9,26) Jezus pa ga je prijel za roko, ga popolnoma zdravega tako umsko kakor telesno izročil njegovemu očetu. Oče in sin sta poveličevala ime svojega Osvoboditelja. »Vsi so strmeli nad Božjo veličino,” (Lk 9,43) premagani in zlovoljni pismouki pa so se molče oddaljili. JZ 376.5

»Če moreš kaj, se nas usmili in nam pomagaj.« (Mr 9,22) Koliko z grehom obremenjenih ljudi je ponovilo to prošnjo. Zveli carjev sočutni odgovor vsem se glasi: »Tistemu, ki veruje, je vse mogoče.” (Mr 9,23 EKU) Vera nas povezuje z nebesi in nam daje moč, da se upremo silam teme. V Kristusu nam je Bog zagotovil sredstva, da premagamo vse grešne lastnosti in se upremo vsaki skušnjavi, ne glede na to, kako huda je. Toda mnogi se zavedajo, da jim primanjkuje vere, in zato ostanejo daleč od Kristusa. Naj se ti ljudje v svoji nemočni nevrednosti oprejo na milost svojega sočutnega Zveličarja. Ne glejmo nase, marveč na Kristusa! On, ki je zdravil bolne in izganjal hudobne duhove, ko je živel med ljudmi, je danes isti mogočni Odrešenik. Vera nastane po Božji besedi. Zato se oklenimo njegove obljube: »Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel.« (Jn 6,37) Vrzi se pred njegove noge in zakliči: »Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!” Če narediš tako, nikoli ne boš pogubljen. JZ 376.6

V kratkem časovnem razmiku so počaščeni učenci videli naj-višjo stopnjo slave in ponižanja. Videli so človeško naravo spre-menjeno v Božjo podobo in ponižano do podobnosti Satanu. Z gore, kjer se je Jezus pogovarjal z nebeškima poslancema in kjer ga je glas iz bleščeče slave razglasil za Božjega Sina, so ga videli sestopati, da bi se srečal z najbolj žalostnim in zoprnim prizorom, z blaznim dečkom popačenega obraza, ki je škripal z zobmi v bolečih krčih, ki jih nobena človeška moč ni mogla odpraviti. Ta mogočni Odrešenik, ki je še pred nekaj urami stal ovenčan s slavo pred svojimi osuplimi učenci, se je sklonil in dvignil Satanovo žrtev z zemlje, po kateri se je valjal, in ga telesno in umsko zdravega vrnil očetu in njegovemu domu. JZ 377.1

To je bil nazoren nauk o odrešenju Božanstvo iz Očetove slave se spušča, da bi rešilo izgubljene. To je ponazarjalo tudi poslanstvo učencev. Življenje Kristusovih služabnikov ne sme potekati samo na gori z Jezusom v trenutkih duhovne razsvetljenosti. Čaka jih delo doli v ravnini. Ljudje, ki jih je Satan zasužnjil, čakajo na besedo vere in molitve, da jih osvobodi. JZ 377.2

Devet učencev je še vedno razglabljalo o grenkem dejstvu, da so doživeli neuspeh. Ko so zopet ostali sami z Jezusom, so ga vprašali: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« (Mt 17,19) Jezus jim je odgovoril: »Zato, ker imate malo vere. Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ‘Prestavi se od tod tja!’, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.” (Mt 17,20.21) Njihova nevera, ki jim je preprečila imeti globlje sočutje s Kristusom, in malomaren odnos do svetega dela, ki jim je bilo zaupano, sta povzročila njihov neuspeh v spopadu s silami teme. JZ 377.3

Kristusove besede o njegovi smrti so v učencih povzročile žalost in dvom. Izbira trojice učencev za Jezusovo spremstvo na goro je izzvala ljubosumnost deveterice. Namesto da bi svojo vero krepili z molitvijo in razmišljanjem o Kristusovih besedah, so se ukvarjali s svojo malodušnostjo in osebno užaljenostjo. V takšnem temačnem stanju so se poskusili spopasti s Satanom. JZ 378.1

Da bi bili uspešni v takem spopadu, bi se morali lotiti naloge z drugačnim duhom. Njihova vera se je morala okrepiti z gorečo molitvijo, postom in ponižnostjo srca. Morali so biti izpraznjeni sebičnosti in prežeti z Božjim Duhom in njegovo močjo. Resne in vztrajne molitve k Bogu v veri veri, ki vodi k popolnemu zanašanju na Boga in neomejeni posvečenosti njegovemu delu so edino, kar lahko pomaga ljudem zagotoviti pomoč Svetega Duha v boju z voditelji in oblastmi, z mogočniki teme tega sveta, z duhovnimi vojskami hudobnosti v nebeških prostorih. JZ 378.2

»Če bi imeli vero kakor gorčično zrno,” je rekel Jezus, »bi rekli tej gori: ‘Prestavi se od tod tja!’, in se bo prestavila.” (Mt 17,20) Čeprav je gorčično seme tako majhno, vsebuje enako skrivnostno življenjsko načelo, ki sproži rast največjega drevesa. Ko se gorčično zrno poseje, majhen kalček izkorišča vse sestavine, ki jih je Bog predvidel za njegovo hrano, in hitro začne vztrajno rasti. Če imamo takšno vero, se bomo oklepali Božje besede in vseh sredstev, ki jih je določil za našo pomoč. Tako se bo vaša vera krepila in vam zagotovila pomoč nebeških sil. Ovire, ki jih je Satan postavil na vašo pot, čeprav so na videz nepremagljive kakor večne gore, bodo izginile na prošnjo vere. »In nič vam ne bo nemogoče.” (Mt 17,20) JZ 378.3