Jezusovo Življenje

45—Napoved križanja

Temeljno besedilo: Mt 16,13-28; Mr 8,27-38: Lk 9,18-27

Kristusova naloga na svetu se je hitro bližala koncu. Pred seboj je popolnoma jasno videl prizore, katerim se je približeval. Še preden je vzel nase človeško naravo, je videl celotno dolžino poti, ki jo je moral prehoditi, da bi rešil izgubljene. Preden je odložil krono in kraljevsko oblačilo ter stopil s prestola, da bi svoje božanstvo ogrnil s človeško naravo, je videl vse bolečine, ki bodo trgale njegovo srce, vse žalitve, ki ga bodo prizadele, in vse pomanjkanje, ki ga bo poklican zdržati. Vsa pot od jasli do Golgote je ležala pred njegovimi očmi. Vedel je, kolikšno trpljenje ga bo doletelo. Čeprav je vse to vedel, je rekel: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni: Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli, tvoja postava je v mojem srcu.” (Ps 40,8.9) JZ 360.1

Pred očmi je stalno imel sad svojega poslanstva. Njegovo ze-meljsko življenje, čeprav polno napornega dela in samoodpovedi, je razveseljevalo upanje, da ves ta trud ne bo zaman. Ko bo daroval svoje življenje za življenje ljudi, bo vrnil svet k vdanosti Bogu. Čeprav je moral najprej sprejeti krvavi krst in so grehi sveta hudo pritiskali njegovo nedolžno dušo ter je nanj padla senca nepopisne bolečine, si je vendar zaradi veselja, ki ga je čakalo, izbral križ in se ni menil za sramoto. JZ 360.2

Prizori, ki so ga čakali, so bili še skriti izbranim sodelavcem v njegovi službi. Toda čas, ko bodo morali opazovati njegov smrtni boj, je bil zelo blizu. Morali bodo gledati njega, ki so ga ljubili in mu zaupali, kako bo izročen v roke sovražnikom in pribit na golgotski križ. Kmalu jih bo moral zapustiti, da se bodo spopadali s svetom brez podpore njegove vidne navzočnosti. Vedel je, da jih bosta preganjala hudo sovraštvo in nevera, zato jih je hotel pripraviti za te preizkušnje. JZ 360.3

Jezus in učenci so prišli v neko mesto blizu Cezareje Filipove. To mestece je ležalo zunaj mej Galileje na področju, kjer je še prevladovalo malikovalstvo. Tukaj so bili učenci ločeni od vo-dilnega vpliva judovstva in so prišli v tesnejši stik s poganskim čaščenjem. Okoli njih so bile uprizorjene oblike praznoverja, ki so obstajale v vseh delih sveta. Jezus je želel, da bi jih pogled na te stvari spodbudil k temu, da bi občutili svojo odgovornost do po-ganov. Zato si je med bivanjem na tem področju prizadeval manj poučevati ljudstvo in se bolj posvetiti učencem. JZ 361.1

Nameraval jim je govoriti o trpljenju, ki ga je čakalo. Toda najprej je odšel stran sam in molil, da bi bila njihova srca pripra-vljena sprejeti njegove besede. Ko se jim je zopet pridružil, jim ni takoj povedal tega, kar je hotel. Najprej jim je ponudil priložnost priznati vero vanj, da bi se s tem okrepili za prihodnjo preizkušnjo. Vprašal jih je: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?” (Mt 16,13) JZ 361.2

Žal so učenci morali priznati, da Izrael v njem ni prepoznal Mesija. Nekateri so ga res priznali za Davidovega sina, ko so videli njegove čudeže. Množica, ki je bila nahranjena pri Betsajdi, ga je želela postaviti za Izraelovega kralja. Mnogi so ga bili pripravljeni sprejeti kot preroka, toda niso verovali, da je Mesija. JZ 361.3

Nato je Jezus zastavil drugo vprašanje, ki se je nanašalo na same učence: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15) Peter je odgovoril: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.” (Mt 16,16 CHR) JZ 361.4

Peter je že od začetka veroval, da je Jezus Mesija. Mnogi drugi, ki so bili prepričani po oznanjevanju Janeza Krstnika in so sprejeli Kristusa, so začeli dvomiti o Janezovem poslanstvu, ko je bil vržen v ječo in usmrčen, zato so zdaj začeli dvomiti, da je Jezus tako dolgo pričakovani Mesija. Mnogi med učenci, ki so navdušeno pričakovali, da bo Jezus zasedel svoj prostor na Davidovem prestolu, so ga zapustili, ko so dojeli, da nima takšnega namena. Toda Peter in njegovi prijatelji so mu ostali zvesti. Omahljivost njih, ki so ga včeraj slavili, danes pa obsojali, ni uničila vere pravih Zveličarjevih sledilcev. Peter je izjavil: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.” Ni pričakoval, da bo njegov Gospod kronan s kraljevskimi častmi, marveč ga je sprejel v njegovem ponižanju. JZ 361.5

Peter je izrazil vero dvanajsterice. Vendar učenci še niso po-polnoma dojeli Kristusovega poslanstva. Čeprav jih nasprotovanje in napačne predstave duhovnikov in poglavarjev niso mogli odvrniti od Kristusa, so jih vendar zelo begali. Niso mogli jasno dojeti svojega poklica. Vpliv vzgoje v njihovem otroštvu, nauk rabinov in moč izročila so še ovirali njihovo razumevanje resnice. Občasno so nanje posijali dragoceni žarki Jezusove luči, vendar so bili mnogokrat podobni ljudem, ki tavajo v temi. Ta dan, ko so morali opraviti najtežji izpit svoje vere, se je moč Svetega Duha spustila nanje. Za trenutek se je njihov pogled obrnil od vidnega k nevidnemu. (2 Kor 4,18) Pod obleko človeške narave so spoznali slavo Božjega Sina. JZ 362.1

Jezus je Petru odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.« (Mt 16,17) JZ 362.2

Resnica, ki jo je Peter priznal, je temelj kristjanove vere. Kristus je povedal, da je to večno življenje. Toda imeti to spoznanje ni vzrok za samohvalo. To Petru ni bilo razodeto niti po njegovi modrosti niti po dobroti. Človek sam od sebe nikoli ne more doseči spoznanja božanskega. »Višja je kakor nebo, kaj boš naredil, globlja je kakor podzemlje, kaj boš dognal?” (Job 11,8) Samo duh posinovljenja nam lahko razodene globoke Božje reči, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, ... to nam je Bog razodel po Duhu. Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine.« (1 Kor 2,9.10) »Gospodova skrivnost je očitna njim, ki se ga boje,” zato je dejstvo, da je Peter spoznal Kristusovo slavo, dokaz, da je bil poučen »od Boga«. (Ps 25,14 CHR; Jn 6,45 CHR) Da, resnično, »blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri”. (Mt 16,17) JZ 362.3

Jezus je nadaljeval: »Pravim pa tudi jaz tebi: ‘Ti si Peter, in na tej skali sezidam svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.’« (Mt 16,18 CHR) Beseda Peter pomeni kamen, kotaleči se kamen. Peter ni skala, na kateri je cerkev utemeljena. Peklenska vrata so Petra premagala, ko je s prisego in rotenjem zatajil svojega Gospoda. Cerkev je utemeljena na Enem, katerega peklenska vrata ne morejo premagati. JZ 362.4

Mojzes je že stoletja pred Kristusovim prihodom opozoril na Skalo Izraelovega zveličanja. (5 Mz 32,4) Psalmist je opeval Skalo svoje rešitve. (Ps 62,7) Izaija je napisal: »Zato tako govori Gospod Bog: ‘Glej, utemeljil bom na Sionu kamen, preizkušen kamen, dra-gocen vogalni kamen, utemeljeni temelj.’« (Iz 28,16) Sam Peter, ki je pisal pod navdihom, je uporabil to prerokovanje za Jezusa.Pravi: »K njemu stopite, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje za-vrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo.” (1 Pt 2,4.5) JZ 363.1

»Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto ti-stega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus.« (1 Kor 3,11) Jezus je rekel: »Na tej skali sezidam svojo cerkev.” (Mt 16,18 CHR) Kristus je v navzočnosti Boga, vseh nebeških bitij in nevidne peklenske vojske ustanovil svojo cerkev na živi Skali. Ta Skala je On sam njegovo telo, ki je bilo ranjeno in strto za nas. Cerkve, ki je sezidana na tem temelju, peklenska vrata ne bodo premagala. JZ 363.2

Kako slabotna je bila videti cerkev, ko je Kristus izgovoril te besede! Štela je samo peščico vernikov, proti katerim bo usmerjena vsa sila hudobnih duhov in hudobnih ljudi. Vendar se Kristusovim sledilcem ni treba bati. Sezidani na Skali Kristusove moči ne morejo biti premagani. JZ 363.3

Šest tisoč let je bila vera zidana na Kristusu. Šest tisoč let so valovi in nevihte Satanove jeze besnele proti Skali našega zveli-čanja, vendar ta stoji neomajno. JZ 363.4

Peter je izgovoril resnico, ki je temelj cerkvene vere, zato mu je Jezus izkazal čast kot predstavniku vsega občestva vernikov. Rekel je: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (Mt 16,19) JZ 363.5

»Ključi nebeškega kraljestva« so Kristusove besede. Vse besede Svetega pisma so njegove in zajete s tem izrazom. Te besede imajo oblast odpreti in zapreti nebesa. Razodevajo pogoje, pod katerimi so ljudje lahko sprejeti ali zavrženi. Tako je delo njih, ki oznanjajo Božjo besedo, vonjava življenja za življenje ali smrti za smrt. Pomen njihovega poslanstva je v večnih sadovih. JZ 363.6

Zveličar ni zaupal oznanjevanja evangelija Petru kot posamezniku. Pozneje, ko je ponovil besede, ki jih je izgovoril Petru, jih je uporabil neposredno za cerkev. V bistvu je bilo to enako izrečeno dvanajsterim kot predstavnikom občestva vernih. Če bi Jezus dal posebno oblast enemu od učencev nad drugimi, ne bi bilo potrebe, da so se učenci tolikokrat prepirali o tem, kdo med njimi je največji. Podredili bi se Učiteljevi volji in spoštovali njegovega izvoljenca. JZ 364.1

Namesto da bi Kristus enega postavil za njihovo glavo, je rekel učencem: »Vi pa si ne pravite ‘rabi’. ... Tudi si ne pravite ‘vodnik’, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija.” (Mt 23,8.10) JZ 364.2

»Vsakemu moškemu je glava Kristus.« (1 Kor 11,3) Bog, ki je vse položil pod Kristusove noge, ga je »postavil čez vse kot glavo cerkvi, ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje«. (Ef 1,22.23) Cerkev je sezidana na Kristusu kot svojem temelju in ga mora poslušati kot svojo glavo. Ne sme se zanašati na človeka in ji ne sme vladati človek. Mnogi trdijo, da jim zaupni položaj v cerkvi daje oblast drugim ljudem ukazovati, kaj naj verujejo in delajo. Bog tega ni dovolil. Zveličar pravi: »Vi vsi ... ste bratje.” (Mt 23,8) Vsi so izpostavljeni skušnjavam in nagnjeni k napakam. Na nobeno smrtno bitje se ne moremo zanašati kot na vodja. Skala vere je stalna Kristusova navzočnost v cerkvi. Nanjo se lahko zanaša tudi najslabotnejši, tisti pa, ki se imajo za najmočnejše, se bodo izkazali za najslabotnejše, če Kristus ne bo njihova moč. »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso. On (Gospod) je skala, njegovo delo je popolno. Blagor vsem, ki se zatekajo k njemu.« (Jer 17,5; 5 Mz 32,4 CHR; PS 2,12) JZ 364.3

Po Petrovem priznanju je Jezus ukazal učencem, naj nikomur ne povedo, da je On Kristus. To je zahteval zaradi odločnega nasprotovanja pismoukov in farizejev, poleg tega pa so imeli ljudstvo in celo učenci tako napačno predstavo o Mesiju, da jim niti to, da bi ga javno priznali, ne bi pomagalo pravilno razumeti njegovega značaja ali dela. On pa se jim je dan za dnem razodeval kot Zveličar in jim je tako želel podati pravilno predstavo o sebi kot Mesiju. JZ 364.4

Učenci so še vedno pričakovali, da bo Kristus zavladal kot ze meljski vladar. Čeprav je tako dolgo skrival svoje namere, so verjeli, da ne bo vedno ostal reven in skrit. Blizu je čas, ko bo ustanovil svoje kraljestvo. Učenci se nikoli niso ukvarjali z mislijo, da sovraštvo duhovnikov in rabinov ne bo nikoli premagano, da bo Kristusa zavrgel njegov narod, da bo obsojen kot slepar in križan kot hudodelec. Toda bližal se je čas moči teme, zato je moral Jezus seznaniti svoje učence z bližajočim se spopadom. Bil je žalosten, ko je vnaprej videl preizkušnjo. JZ 365.1

Doslej se je Jezus obotavljal seznaniti jih s čimer koli o svojem trpljenju in smrti. V svojem pogovoru z Nikodemom je rekel: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti pov-zdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno ži-vljenje.” (Jn 3,14.15) Vendar tega učenci niso slišali, če pa bi tudi slišali, ne bi razumeli. Toda sedaj so bili z Jezusom, poslušali so njegove besede, opazovali njegova dela in se kljub njegovi skromni zunanjosti ter nasprotovanju duhovnikov in naroda pridružili Petrovemu pričevanju: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.” (Mt 16,16 CHR) Sedaj je prišel čas, da se odgrne pajčolan, ki je zakrival prihodnost. »Od takrat je začel Jezus svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen.” (Mt 16,21) JZ 365.2

Učenci so ga poslušali onemeli od osuplosti in žalosti. Kristus je sprejel Petrovo priznanje, da je On Božji Sin, zato so se jim sedaj njegove besede, ki so kazale na njegovo trpljenje in smrt, zdele nerazumljive. Peter ni mogel molčati. Zagrabil je Učitelja, kakor da bi ga hotel obvarovati pred grozečo nesrečo, in vzkliknil: »Bog te obvaruj, Gospod! To se ti ne sme zgoditi!« (Mt 16,22 CHR) JZ 365.3

Peter je ljubil svojega Gospoda, vendar ga Jezus ni pohvalil, ko je pokazal željo, da bi ga zaščitil pred trpljenjem. Petrove besede niso mogle biti Jezusu v pomoč in spodbudo v veliki preizkušnji, ki ga je čakala. Tudi se niso ujemale z Božjim namenom milosti do izgubljenega sveta, niti z naukom o samopožrtvovalnosti, ki ga je Jezus prišel učit s svojim zgledom. Peter ni želel videti križa v Kristusovem delu. Vtis, ki so ga povzročile njegove besede, je bil v popolnem nasprotju s tistim, ki ga je Kristus želel narediti v mislih svojih sledilcev, zato je bil prisiljen izgovoriti najstrožji opomin, ki je sploh kdaj prišel iz njegovih ust: »Pojdi od mene, Satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, marveč na to, kar je človeško.” (Mt 16,23 EKU) JZ 365.4

Satan je poskušal Jezusu vzeti pogum in ga odvrniti od njegovega poslanstva, Peter pa je v svoji slepi ljubezni posodil glas tej skušnjavi. Knez zla je bil začetnik te misli. On je bil pobudnik tega vročekrvnega poziva. Satan je v puščavi ponudil Kristusu vladanje svetu pod pogojem, da se odpove poti ponižanja in žrtvovanja. Sedaj je prišel z isto skušnjavo h Kristusovemu učencu. Njegov pogled je poskušal usmeriti na zemeljsko slavo, da ne bi mogel videti križa, na katerega je Jezus želel usmeriti njegov pogled. Po Petru je Satan zopet pristopil k Jezusu s skušnjavo. Toda Zveličar se ni oziral nanjo; mislil je na svojega učenca. Satan se je postavil med Učitelja in Petra, da učenčevega srca ne bi pretresel prizor Kristusovega ponižanja zaradi njega. Kristusove besede niso bile izgovorjene Petru, temveč njemu, ki ga je poskušal ločiti od Odrešenika. »Pojdi od mene, Satan!« Ne vrivaj se več med mene in mojega prevaranega služabnika. Ne oviraj me, da se približam Petru, da bi mu lahko razodel skrivnost svoje ljubezni. JZ 366.1

Za Petra je bila to grenka lekcija, ki jo je dojemal zelo počasi. Težko je razumel, da Kristusova življenjska pot na svetu vodi skozi hudo trpljenje in ponižanje. Učenec se je ustrašil sodelovanja s svojim Gospodom v trpljenju. Toda v ognju talilne peči je moral spoznati njegov blagoslov. Veliko pozneje, ko je bila njegova postava že sključena pod bremenom let in dela, je pisal: »Ljubi, ne čudite se požaru, ki prihaja nad vas, da vas preizkusi, kakor da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega. Nasprotno, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo.” (1 Pt 4,12.13) JZ 366.2

Jezus je nato pojasnil učencem, da je njegovo življenje samoodpovedi zgled, kakršno bi moralo biti njihovo. Poklical je k sebi učence in ljudstvo, ki se je zadrževalo v bližini, in rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Mt 16,24) Križ je bil povezan z rimsko oblastjo. Bil je sredstvo najsramotnejšega in najkrutejšega načina izvajanja smrtne kazni. Najhujši zločinci so morali sami nositi svoj križ do kraja usmrtitve. Kadar so jim ga hoteli naložiti na ramena, so se pogosto obupno silovito upirali, preden so bili končno obvladani in je bilo mučilno orodje privezano nanje. Jezus pa je svojim sledilcem ukazal, naj vzamejo križ in gredo za njim. Učence so njegove besede, čeprav so jih nejasno razumeli, opozorile, naj se uklonijo najhujšemu ponižanju, celo smrti zaradi Kristusa. Zveličarjeve besede niso mogle ponazoriti popolnejše izročitve. Vse to je sprejel zaradi njih. Nebesa ne bi bila zanj privlačna, če bi bili mi izgu-bljeni. Zapustil je nebeške dvore, da bi živel življenje posmeha in žalitev ter sramotno umrl. On, ki je imel neprecenljiva bogastva nebes, je postal siromašen, da bi lahko po njegovem siromaštvu mi obogateli. Hoditi moramo po poti, po kateri je hodil On. JZ 366.3

Križati svoj jaz pomeni ljubiti ljudi, za katere je Kristus umrl. Vsak Božji otrok se mora odslej imeti za člen verige, ki je spuščena iz nebes za rešitev sveta, in biti eno s Kristusom v njegovem načrtu milosti ter skupaj z njim iskati in reševati izgubljene. Kristjan se mora stalno zavedati, da je sebe posvetil Bogu in da mora njegov značaj svetu razodevati Kristusa. Samopožrtvovalnost, sočutje in ljubezen, ki so se razodeli v Kristusovem življenju, se morajo znova videti v življenju njih, ki delajo za Boga. JZ 367.1

»Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,25) Sebičnost pomeni smrt. Noben telesni organ ne bi mogel živeti, če bi svoje delovanje omejil samo nase. Srce, ki ne bi pošiljalo življenjsko potrebne krvi roki in glavi, bi hitro izgubilo svojo moč. JZ 367.2

Kakor naša kri tako se tudi Kristusova ljubezen širi v vsak del nje-govega duhovnega telesa. Smo udje drug drugemu, zato bo umrl vsak človek, ki ne daje. Jezus je rekel: »Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje?« (Mt 16,26) JZ 367.3

Učence je od sedanjega siromaštva in ponižanja usmeril na svoj prihod v slavi, ne v blišču zemeljskega kralja, temveč v slavi Boga in nebeških vojsk: »Takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.” (Mt 16,27) Nato jih je hotel opogumiti z obljubo: »Resnično vam pravim: Nekateri so med temi, ki stoje tu, ki ne bodo okusili smrti, dokler ne vidijo Sina človekovega, da prihaja v svojem kraljestvu.” (Mt 16,28 CHR) Toda učenci niso razumeli njegovih besed. Slava se jim je zdela zelo oddaljena. Njihove oči so bile usmerjene na to, kar je bližje, na zemeljsko življenje pomanjkanja, ponižanja in trpljenja. Ali se morajo odreči svojim navdušenim pričakovanjem Mesijevega kraljestva? Mar ne bodo videli svo jega Gospoda povišanega na Davidov prestol? Ali je mogoče, da mora Kristus živeti kot ponižni brezdomni popotnik, biti preziran, zavržen in umorjen? Žalost je pritiskala njihovo srce, ker so ljubili svojega Učitelja. Tudi dvom je mučil njihove duše, ker niso mogli razumeti, da bo Božji Sin izpostavljen tako krutemu ponižanju. Spraševali so se, zakaj mora iti prostovoljno v Jeruzalem in zdržati ravnanje, kakršno je povedal, da ga bo tam doživel. Kako se lahko vda takšni usodi in jih pusti v hujši temi od te, v kateri so tavali, preden se jim je razodel? JZ 367.4

Učenci so menili, da je bil Jezus na področju Cezareje Filipove nedosegljiv za Heroda in Kajfa. Ni se mu bilo treba bati judovskega sovraštva ali rimske oblasti. Zakaj ne bi delal daleč od farizejev? Zakaj bi se sam izpostavljal smrti? Kako bo potem, če mora umreti, njegovo kraljestvo ustanovljeno tako trdno, da ga ne bodo mogla premagati peklenska vrata? Za učence je bila to resnična skrivnost. JZ 368.1

Prav tedaj so potovali ob obali Genezareškega jezera in se pri-bliževali mestu, v katerem bodo uničeni vsi njihovi upi. Niso si upali Kristusu ugovarjati, med seboj pa so se s tihim in žalostnim glasom pogovarjali o prihodnosti. Celo sredi svojih dvomov so se oklepali misli, da bo lahko neki nepredvideni dogodek spremenil usodo, ki je čakala njihovega Gospoda. Tako so šest dolgih otožnih dni žalovali, dvomili, upali in trepetali. JZ 368.2