Jezusovo Življenje

39—Dajte jim vi jesti

Temeljno besedilo: Mt 14,13-21; Mr 6,32-44; Lk 9,10-17; Jn 6,1-13

Kristus se je z učenci umaknil na osamljen prostor, ampak ta redek trenutek skrajnega miru je bil kmalu prekinjen. Učenci so menili, da so se umaknili tja, kjer jih nihče ne bo vznemirjal, toda brž ko je množica ugotovila, da božanskega Učitelja ni med njimi, je začela spraševati, kje je. Nekateri med njimi so videli, v katero smer so se podali Kristus in učenci. Mnogi so jih šli iskat po kopnem, drugi pa so odpluli s čolni čez vodo. Ker se je bližala pasha, so se skupine romarjev od blizu in daleč zbirale na poti v Jeruzalem, da bi videli Jezusa. Množice so se jim pridružile, da je število naraslo na pet tisoč mož, pri čemer niso računali žensk in otrok. Preden je Kristus prišel do obale, ga je čakala velika množica. Vendar se je izkrcal, ne da bi ga opazili, in še nekaj časa preživel na samem z učenci. JZ 317.1

Ko je z vrha griča opazoval gibanje množice, je njegovo srce zatrepetalo od sočutja. Četudi so ga zmotili in ga prikrajšali za počitek, ni bil nejevoljen. Ko je videl, kako se ljudstvo še dalje zbira, je čutil še večjo potrebo za izkazovanje pozornosti. »Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja.” (Mr 6,34) Zapustil je svoje zatočišče in poiskal primeren prostor, kjer bi jim lahko stregel. Duhovniki in poglavarji jim niso pomagali, od Kristusa pa je tekla zdravilna voda življenja, ko je množice poučeval o poti zveličanja. JZ 317.2

Ljudstvo je poslušalo besede milosti, ki so tako naravno tekle iz ust Božjega Sina. Slišali so prijazne besede, ki so bile tako preproste in jasne, da so bile kot gileadski balzam njihovi duši. Zdravljenje z njegovo božansko roko je prinašalo veselje in življenje umirajočim ter olajšanje in zdravje njim, ki so trpeli zaradi bolezni. Tisti dan se jim je zdel, kakor da so nebesa prišla na Zemljo, zato se sploh niso zavedali, koliko časa že ničesar niso zaužili. JZ 317.3

Večji del dneva je že minil. Sonce se je nagnilo k zahodu, ljud-stvo pa se še ni razšlo. Jezus je delal ves dan brez hrane ali počitka. Bil je bled od utrujenosti in lakote. Učenci so ga prosili, naj preneha delati. On pa se ni mogel ločiti od množice, ki je pritiskala nanj. JZ 318.1

Končno so učenci stopili k njemu in ga spodbudili, naj razpusti ljudi zaradi njihove blaginje. Mnogi so prišli od daleč in od jutra ničesar niso jedli. Lahko bi si kupili hrano v bližnjih mestih in vaseh. Ampak Jezus jim je rekel: »Dajte jim vi jesti!« (Mr 6,37) Potem pa se je obrnil k Filipu in ga vprašal: »Kje naj kupimo kruha, da bodo ti jedli?« (Jn 6,5) To je rekel, da bi preizkusil vero učencev. Filip je pogledal čez morje glav in pomislil, da ni mogoče priskrbeti hrane, da bi zadovoljili potrebe tolikšne množice. Odgovoril je: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« (Jn 6,7) Jezus je potem vprašal, koliko hrane bi se utegnilo najti med množico. »Tukaj je deček,« je rekel Andrej, »ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« (Jn 6,9) Jezus je ukazal, naj mu to prinesejo. Potem je naročil učencem, naj posedejo ljudi na travo v skupinah po petdeset ali sto, in zagotovijo red, da bi lahko bili vsi priče tega, kar bo naredil. Ko je bilo to izvršeno, je Jezus vzel hrano, »se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množici. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar.« (Mt 14,19.20) JZ 318.2

On, ki je ljudi učil, kako naj si zagotovijo mir in srečo, je enako skrbel za njihove telesne in duhovne potrebe. Ljudstvo je bilo utrujeno in izčrpano. Tam so bile matere z dojenčki v naročju in otroci, ki so se jih držali za krilo. Mnogi so stali več ur. Kristusove besede so prebudile tako močno zanimanje, da niso niti za trenutek pomislili, da bi sedli. Množica je bila tolikšna, da je pretila nevarnost, da bi drug drugega pohodili. Jezus jim je želel omogočiti, da bi se odpočili, zato jim je ukazal, naj sedejo. Tam je rasla bujna trava, da so se lahko vsi udobno odpočili. JZ 318.3

Kristus ni nikdar napravil čudeža, razen da je zadovoljil dejanske potrebe. Vsak njegov čudež je imel namen voditi ljudstvo k drevesu življenja, katerega listje je za ozdravljenje narodov. Preprosta hrana, ki so jo učenci razdelili, vsebuje pravo zakladnico naukov. Priskrbljena hrana je bila skromna: ribe in ječmenovi kruhi so bili vsakdanja hrana ribičev ob Genezareškem jezeru. Kristus bi lahko ljudstvu postregel z bogato pojedino, ampak hrana, ki bi bila pripravljena zgolj zaradi zadovoljitve teka, ne bi vsebovala nauka, ki bi jim bil koristen. Kristus jih je s tem naukom učil, da je to, kar je Bog priskrbel kot naravni živež za človeka, popačeno. Na razkošnih pojedinah, ki so imele edini cilj zadovo-ljevanje izprijenega teka, ljudje nikoli niso uživali tako, kakor ob počitku in preprosti hrani, ki jo je Jezus postregel tako daleč od človeških naselij. JZ 319.1

Če bi današnji ljudje imeli preproste navade in živeli v skla-dnosti z naravnimi zakoni kakor Adam in Eva v začetku, bi bilo obilo živeža za potrebe človeške družine. Potem bi bilo manj na-mišljenih potreb in več priložnosti za delo, ki je po Božji volji. Sebičnost in popuščanje nenaravnemu okusu sta prinesla na svet greh in bedo, da je na eni strani obilica, na drugi pa pomanjkanje. JZ 319.2

Jezus ni poskušal pritegniti ljudi z zadovoljevanjem njihovih želja po razkošju. Tej množici, utrujeni in lačni po dolgem in raz-burljivem dnevu, je preprosta hrana pomenila jamstvo ne le o njegovi veliki moči, temveč tudi o njegovi nežni skrbi zanje glede vsakdanjih življenjskih potreb. Zveličar svojim sledilcem ni obljubil razkošja sveta. Njihovi obroki bodo preprosti, celo pomanjkljivi. Pogosto bodo živeli v siromaštvu, vendar jim je njegova beseda jamstvo, da bodo njihove potrebe zadovoljene, saj jim je obljubil nekaj, kar je veliko vrednejše od vseh zemeljskih dobrin trajno zadostnost svoje navzočnosti. JZ 319.3

Jezus je z nahranitvijo pet tisoč mož dvignil zaveso s sveta narave in nam razkril moč, ki stalno deluje za našo blaginjo. Bog vsak dan dela čudež, ko ustvarja zemeljsko žetev. Z naravnimi sredstvi opravlja isto delo, ki ga je opravil, ko je nahranil množico. Človek obdeluje zemljo in seje seme, vendar Bog daje življenje, ko sproži klitje semena. Božji dež, zrak in sonce napravijo, da zemlja požene »najprej bilko, potem klas, nato polno žito v klasu”. (Mr 4,28 eku) Bog vsak dan hrani milijone z zemeljsko žetvijo. Ljudje so poklicani sodelovati z Bogom, ko skrbijo za žito in pripravljajo kruh. Vendar pri tem izgubljajo izpred oči božansko moč. Ne dajo Bogu slave, ki pripada njegovemu svetemu imenu. Učinek njegove moči pripisujejo naravnim vzrokom ali človeku. Namesto Boga je poveličan človek, Božji milostni darovi pa so popačeni za sebične namene in namesto blagoslova postanejo prekletstvo. Bog si prizadeva vse to spremeniti. Želi, da bi se naši otopeli čuti prebudili, da bi spoznali njegovo milostno dobroto in ga poveličevali zaradi delovanja njegove moči. Želi, da bi ga spoznali po njegovih darovih, da bi nam bili zares v blagoslov, kakor je predvidel. Kristusovi čudeži so bili narejeni, da bi se uresničil ta cilj. JZ 319.4

Ko se je ljudstvo nasitilo, je ostalo še mnogo hrane. Ampak On, ki razpolaga z vsemi sredstvi neskončne moči, je ukazal: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.” (Jn 6,12) Te besede pomenijo več kakor zgolj devanje kruha v košare. Šlo je za dvojni nauk. Nič se ne sme razmetavati. Ne smemo izpustiti nobene pozemske koristi. Ne smemo opustiti ničesar, kar bi lahko bilo v blagor ljudem. Zberimo vse, kar lahko ublaži pomanjkanje lačnih na svetu. Enako je treba skrbeti tudi za duhovne reči. Medtem ko so se košare polnile z ostanki, so navzoči pomislili na prijatelje doma. Zaželeli so si, da bi bili tudi ti deležni kruha, ki ga je blagoslovil Kristus. Vsebina košar je bila razdeljena željni množici, da jo je odnesla v bližnje kraje. Tako so tisti, ki so bili na tej pojedini, morali drugim dati kruh, ki je prišel iz nebes, da bi potešil lakoto duše. Morali so ponavljati, kar so se naučili o čudovitih Božjih resnicah. Nič se ni smelo izgubiti. Nobena beseda, ki se tiče večnega zveličanja, ni smela pasti zaman na zemljo. JZ 320.1

Čudež s kruhi nas uči nauka o naši odvisnosti od Boga. Ko je Kristus nahranil pet tisoč mož, ni imel pri roki hrane. Kazalo je, da nima na voljo nikakršnih sredstev. Bil je v divjini s pet tisoč možmi ter ženskami in otroki. Te velike množice ni povabil, naj gre za njim. Ljudje so prišli brez vabila ali ukaza. Toda Jezus je vedel, da so lačni in utrujeni, ker so dolgo poslušali njegove nauke. Z njimi vred je bil potreben hrane. Bili so daleč od doma in nočilo se je že. Mnogi med njimi niso imeli denarja, da bi si kupili hrano. On, ki se je zaradi njih postil štirideset dni v puščavi, ni dovolil, da bi se lačni vrnili domov. Božja previdnost je pripeljala Jezusa sem. Odvisen je bil od nebeškega Očeta za sredstva, s katerimi naj bi se zadovoljila ta potreba. JZ 320.2

Kadar se znajdemo v težavnih razmerah, moramo zaupati v Boga. Pokazati moramo modrost in razsodnost pri vsem, česar se lotimo v življenju, da se ne bi znašli v težavah zaradi nepremišljenega ravnanja. Ne smemo si nakopati težav zaradi malomarnega odnosa do sredstev, ki nam jih je Bog zagotovil, ali zaradi zlorabe sposobnosti, ki nam jih je dal. Kristusovi poslanci morajo brezpogojno ubogati njegova navodila. Delo je Božje, in če želimo biti drugim v blagoslov, moramo delati po njegovih načrtih. Svojega jaza ne smemo postaviti v središče niti sprejeti kakršne koli časti. Če delamo načrte po svojih zamislih, nas bo Gospod prepustil našim napakam. Če pa se znajdemo v težavnih razmerah, ko smo se ravnali po njegovih navodilih, nas bo rešil. Ne smemo se vdati malodušnosti, temveč moramo v vsaki nuji prositi pomoč od njega, ki ima na voljo neizčrpna sredstva. Pogosto se bomo znašli v hudih razmerah. Takrat se moramo s popolnim zaupanjem zanesti na Boga. Obvaroval bo vsakogar, ki je zašel v težave, ker si je prizadeval držati Gospodove poti. JZ 321.1

Kristus nam je ukazal po preroku: »Lomi lačnemu svoj kruh ... potrtega nasiti; ko vidiš nagega, ga obleci, ... pripelji bedne brez-domce v hišo.” (Iz 58,7-10 prirejeno po EKU) Naročil nam je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.« (Mr 16,15) Toda kako pogosto nam pogum upade in vera oslabi, ko vidimo, kako velike so potrebe in kako malo sredstev je v naših rokah. Kakor Andrej, ko je gledal v petero ječmenovih hlebcev in dve ribi, tudi mi vzdihnemo: »Kaj je to za toliko ljudi?« (Jn 6,9) Pogosto se obotavljamo, ker nismo pripravljeni dati vsega, kar imamo. Bojimo se dajanja in razdajanja za druge. Toda Jezus nam je ukazal: »Dajte jim vi jesti.« (Mr 6,37) Njegov ukaz je obljuba. Za njim stoji ista moč, ki je nahranila množico ob jezeru. JZ 321.2

Kristusovo zadovoljevanje telesnih potreb lačne množice vsebuje globoko duhovno sporočilo za vse njegove delavce. Kristus je prejel od Očeta, dal je učencem, učenci so razdelili množici, ljudje pa so delili med seboj. Tako bodo vsi, ki so združeni s Kristusom, prejemali od njega kruh življenja, nebeško hrano, in jo dajali drugim. JZ 322.1

Jezus se je popolnoma zanašal na Boga, ko je vzel malo količino kruha. Čeprav to ne bi bilo dovolj niti za same učence, jih ni povabil, naj jedo, temveč jim je začel razdeljevati in naročil, naj postrežejo ljudem. Hrana se je v njegovih rokah množila, roke učencev, stegnjene h Kristusu, samemu Kruhu življenja, pa se niso izpraznile. Malo živeža je zadoščalo za vse. Ko so bile potrebe ljudi zadovoljene, so zbrali ostanke, in tedaj je lahko tudi Kristus s svojimi učenci jedel to dragoceno hrano, ki je bila priskrbljena iz nebes. JZ 322.2

Učenci so bili vzdrževalci zveze med Kristusom in ljudstvom. V tem leži velika spodbuda za današnje učence. Kristus je veliko središče, vir vse moči. Njegovi učenci se morajo oskrbovati pri njem. Najbolj izobraženi in najbolj duhovni lahko dajo le toliko, kolikor so prejeli. Sami po sebi ne morejo dati ničesar, kar bi zadovoljilo potrebe duše. Drugim lahko damo le tisto, kar smo sami dobili od Kristusa, sprejemamo pa lahko le, če dajemo tudi drugim. Kolikor dajemo, toliko tudi prejemamo. Čim več dajemo, tem več bomo prejeli. Tako lahko vedno verujemo, zaupamo, sprejemamo in dajemo. JZ 322.3

Delo vzpostavljanja Kristusovega kraljestva bo napredovalo, čeprav bo vse kazalo, da gre počasi, težave pa bodo pričale proti napredku. Delo je Božje, zato bo On priskrbel sredstva ter poslal na pomoč zanesljive in resne učence, katerih roke bodo prav tako polne hrane za sestradano množico. Bog ne bo pozabil teh, ki delajo z ljubeznijo, da bi podali besedo življenja ljudem, ki gredo v pogubo, ki v zameno stegujejo roke po hrani za druge lačne ljudi. JZ 322.4

Pri svojem delu za Boga smo v nevarnosti, da se preveč zana-šamo na tisto, kar lahko človek naredi s svojimi darovi in sposob-nostmi. Tako pozabljamo na Vrhovnega Delavca. Zelo pogosto se ta, ki dela za Kristusa, ne zaveda svoje osebne odgovornosti. Je v nevarnosti, da svoje obveznosti preloži na organizacijo, namesto da bi se oprl nanj, ki je vir vse moči. Zaupanje v človeško modrost ali številčnost za opravljanje Božjega dela je velika zmota. Uspeh dela, opravljenega za Kristusa, ni toliko odvisen od števila ali nadarjenosti, temveč od čistosti namena in pristne preprostosti, iskrene in zaupne vere. Nositi moramo svojo odgovornost, izpol-niti moramo svojo dolžnost, osebno si moramo prizadevati za ljudi, ki ne poznajo Kristusa. Namesto da svoje breme preložite na koga, za kogar menite, da je sposobnejši, raje delajte po svojih sposobnostih. JZ 322.5

Ko vam na misel pride vprašanje: »Kje naj kupimo kruha, da bodo ti jedli?« (Jn 6,5) ne odgovorite z nevero. Ko so učenci slišali Zveličarjeve besede: »Dajte jim vi jesti!« (Lk 9,13) so se v njihovih mislih pojavile najrazličnejše težave. Spraševali so, ali naj gredo v sosednje vasi kupit hrano. Ravno tako je tudi danes. Ko je svet brez kruha življenja, se Gospodovi otroci vprašajo: »Ali bomo pripeljali koga od daleč, da bo nasitil ljudi?« Kaj pa pravi Kristus? »‘Posadite ljudi’ (Jn 6,10) in nahranil jih bom.« Kadar vas obdajajo ljudje, ki potrebujejo pomoč, vedite, da je zraven tudi Kristus. Posvetujte se z njim. Prinesite mu svoje ječmenove hlebe. JZ 323.1

Sredstva, ki jih imamo, se nam lahko zdijo nezadostna za delo. Če pa bomo šli naprej v veri in zaupali v Božjo moč, ki zadošča za vse potrebe, se nam bodo odprli obilni viri sredstev. Če gre za Božje delo, bo On zagotovil sredstva za njegovo dokončanje. Nagradil bo iskreno in preprosto zaupanje vanj. Tisto malo, kar bomo modro in varčno uporabili v službi Gospodarja nebes, se bo povečalo med samim podeljevanjem. Mala količina hrane v Kristusovih rokah ni pošla, dokler lačna množica ni bila nasičena. JZ 323.2

Če pristopimo k Viru vse moči z rokami vere, ki so razširjene za prejem, bomo podkrepljeni v našem delu celo v najhujših razme-rah, da bomo lahko tudi drugim dali kruh življenja. JZ 323.3

Gospod pravi: »Dajajte in se vam bo dalo. Kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel. ... Bog pa vas more obilno obdariti z vsakršno milostjo, tako da boste v vsem vedno imeli vsega dovolj in boste imeli izobilje za vsako dobro delo, kakor je pisano: ‘Razsul je, dal je ubogim; njegova pravičnost ostane na veke.’ Tisti, ki sejalcu priskrbi seme in kruh za živež, bo pomnožil vaše seme in povečal sadove vaše pravičnosti. Obogateli boste dovolj za vsakršno radodarnost, ki bo po nas dajala Bogu zahvalo.« (Lk 6,38; 2 Kor 9,6-11) JZ 323.4