Vzgoja

18—Skrivnosti Svetega pisma

»Ali moreš Božjo globokost doseči z umom?«
(Job 11,7)

Noben omejen um ne more popolnoma doumeti značaja ali del Neskončnega. Boga ne moremo spoznati z raziskovanjem. Sveto Bitje mora ostati odeto v skrivnost kakor za najmočnejši in najbolj izobraženi um tako tudi za najšibkejšega in najbolj nevednega. Čeprav ga obdajata »oblak in tema«, sta »pravičnost in pravica ... temelj njegovega prestola«. (Ps 97,2 EKU) Njegovo ravnanje z nami lahko razumemo toliko, da prepoznamo njegovo neskončno milost združeno z neskončno močjo. Njegove namene lahko dojamemo toliko, kolikor smo zmožni razumeti; preko tega lahko samo zaupamo roki, ki je vsemogočna, in srcu, ki je polno ljubezni. Vz 150.1

Božja beseda in značaj njenega Avtorja sta polna skrivnosti, ki jih omejena bitja nikoli ne bodo mogla v popolnosti dojeti. Toda Bog je v Svetem pismu dal dovolj dokazov o svoji božanski veljavi. Obstoj Boga, njegov značaj in resničnost njegove Besede potrjujejo pričevanja, ki nagovarjajo naš ra-zum; teh pričevanj pa je obilo. Res je, da ni odstranil možnosti za dvom; vera se mora opirati na dokaz, ne pa na to, kar se vidi. Kdor želi dvomiti, ima za to priložnosti; kdor pa želi spoznati resnico, najde dovolj vzrokov za vero. Vz 150.2

Nimamo razloga dvomiti o Božji besedi zato, ker ne moremo razumeti skrivnosti njegove previdnosti. V svetu narave nas stalno obdajajo čudesa, ki jih ne moremo razumeti. Ali naj bomo potem presenečeni, da tudi v duhovnem svetu najdemo skrivnosti, ki jih ne moremo dognati? Težava leži edino v slabosti in omejenosti človekovega uma. Vz 150.3

Skrivnosti Svetega pisma sploh niso dokaz proti, marveč so eno najmogočnejših dokazov za njegovo božansko navdihnjenje. Če bi o Bogu poročalo le to, kar lahko razumemo; če bi njegovo veličino in dostojanstvenost lahko dojel omejen um, potem Sveto pismo ne bi - kakor zdaj - dajalo nezmotljivega dokaza o svojem božanskem izvoru. Pomembnost njegovih tem bi nas morala navdihniti z vero, da gre za Božjo Besedo. Vz 151.1

Sveto pismo razodeva resnico tako preprosto in tako prilagojeno potrebam in hrepenenju človekovega srca, da osupne in očara celo najbolj izobražene, medtem ko skromnim in neizobraženim prav tako jasno kaže pot življenja. »Kdor hodi po tej poti, tudi nespametni, ne more zaiti.« (Iz 35,8) Nobenemu otroku ni treba zgrešiti poti. Nobenemu trepetajočemu iskalcu ni treba doživeti neuspeha med hojo v čisti in sveti luči. Tudi najpreprosteje izražene resnice se nanašajo na vzvišene in daljnosežne teme, ki neskončno presegajo človekovo dojemanje - na skrivnosti, ki zakrivajo njegovo slavo, skrivnosti, ki jih um v raziskovanju ne more doseči - medtem ko iskrenega iskalca resnice navdajo s strahospoštovanjem in vero. Kolikor bolj preiskujemo Sveto pismo, toliko bolj smo prepričani, da je beseda živega Boga, človeški um pa se prikloni pred veličastnostjo božanskega razodetja. Vz 151.2

Božji namen je, da se iskrenemu iskalcu stalno odkrivajo resnice njegove Besede. »Skrivne reči so Gospoda, našega Boga, a kar je razodetega, naše je in naših otrok vekomaj.« (5 Mz 29,28) Zaradi mnenja, da nekaterih delov Svetega pisma ni mogoče razumeti, so zanemarjene nekatere njegove najpomembnejše resnice. Vedno je treba poudarjati in ponavljati dejstvo, da skrivnosti Svetega pisma niso skrivnosti zato, ker bi Bog hotel prikriti resnico, temveč zato, ker je v svoji slabosti in nevednosti nismo zmožni razumeti ali sprejeti. Omejitev ne izhaja iz njegovega namena, temveč iz naše zmožnosti. Bog želi, da bi prav te dele Pisma, ki jih imajo ljudje za nerazumljive, razumeli toliko, kolikor jih je naš um zmožen sprejeti. »Vsako Pismo je od Boga navdihnjeno, ... da bo Božji človek popoln, docela pripraven za vsako dobro delo.« (2 Tim 3,16.17) Vz 151.3

Noben človeški um ne zmore izčrpati ene same sveto-pisemske resnice ali obljube. Nekdo zajame slavo z enega zornega kota, drug z drugega; vsak pa lahko vidi le utrinke. Popolnega sijaja naše oko ne vidi. Vz 152.1

Med premišljevanjem o velikih stvareh Božje besede gledamo v vodnjak, ki se pod našim pogledom razširja in poglablja. Njegova širina in globina presegata naše znanje. Ko gledamo, se pogled širi; pred nami se razteza brezmejno morje brez obale. Vz 152.2

Takšno proučevanje ima poživljajočo moč. Um in srce pridobivata novo moč, novo življenje. Vz 152.3

Ta izkušnja je največji dokaz božanskega izvora Svetega pisma. Božjo besedo sprejemamo kot hrano za dušo na enak način, kakor sprejemamo kruh kot hrano za telo. Kruh zadosti potrebam naše narave; iz izkušnje vemo, da iz njega nastajajo kri in kosti in možgani. Uporabimo enako merilo za Sveto pismo; kateri sadovi se pokažejo, ko njegova načela dejansko postanejo del značaja? Katere spremembe se zgodijo v življenju? »Staro je prešlo, glej, postalo je novo vse.« (2 Kor 5,17) Z njegovo močjo so ljudje pretrgali verige grešnih navad. Odrekli so se sebičnosti. Posvetni so postali spoštljivi, pijanci trezni, razuzdani neoporečni. Ljudje, ki so bili podobni Satanu, so se spremenili v Božjo podobo. Ta sprememba je čudež vseh čudežev. Sprememba, ki se zgodi po Besedi, je ena njenih najglobljih skrivnosti. Ne moremo je razumeti; lahko le verujemo, kot pravi Sveto pismo, da je ta skrivnost »Kristus v vas, upanje slave«. (Kol 1,27) Vz 152.4

Poznavanje te skrivnosti je ključ za vse druge. Odpira zaklade vesolja, možnosti neskončnega razvoja. Vz 152.5

Ta pa se doseže samo, ko se nam stalno razkriva Božji značaj - slava in skrivnost pisane Besede. Če bi lahko dosegli popolno spoznanje o Bogu in njegovi Besedi, tedaj ne bi mogli več odkrivati novih resnic, širiti znanja, niti se naprej razvijati. Bog ne bi bil več Najvišji, človek pa bi prenehal napredovati. Hvala Bogu, da ni tako. Ker je Bog neskončen in so v njem vsi zakladi modrosti, bomo lahko vso večnost pre-iskovali, se vedno učili, nikoli pa izčrpali bogastva njegove modrosti, dobrote ali moči. Vz 153.1