Vzgoja

3—Spoznanje dobrega in hudega

»Niso marali Boga imeti v spoznanju, tako jih je Bog izročil popačeni pameti.«
(Rim 1,28)

Čeprav so bili naši prastarši ustvarjeni nedolžni in sveti, so imeli tudi možnost, da se pregrešijo. Bog bi jih lahko ustvaril tako, da ne bi mogli kršiti njegovih zapovedi, ampak tedaj se značaj ne bi mogel razvijati; njihova služba ne bi bila prostovoljna, temveč prisiljena. Zato jim je dal svobodo izbire - možnost, da privolijo v poslušnost ali pa jo odklonijo. Preden pa so lahko v polnosti prejeli blagoslove, ki jim jih je želel podeliti, je bilo treba preizkusiti njihovo ljubezen in zvestobo. Vz 20.1

V edenskem vrtu je raslo »drevo spoznanja dobrega in hudega. ... Gospod Bog zapove človeku, rekoč: ›Od vsega drevja s tega vrta prosto jej; a od drevesa spoznanja dobrega in hudega, od tega ne jej!‹ « (1 Mz 2,9-17) Božja volja je bila, da Adam in Eva ne bi spoznala hudega. Spoznanje hudega - greha in njegovih posledic, utrudljivega dela, mučnih skrbi, razočaranja in žalosti, bolečine in smrti - jima je bilo iz lju-bezni prikrito. Vz 20.2

Medtem ko je Bog želel človeku dobro, si je Satan prizadeval za njegov propad. Ko se je Eva kljub Gospodovemu opozorilu drznila približati prepovedanemu drevesu, je prišla v stik s sovražnikom. Ko je Satan zbudil njeno zanimanje in radovednost, je dalje spodbijal Božjo besedo in podtikal nezaupanje v njegovo modrost in dobroto. Ko je žena glede drevesa spoznanja povedala: »Za sad tistega drevesa, ki je sredi vrta, je rekel Bog: Ne jejta od njega, tudi se ga ne dotaknita, da ne umreta,« (1 Mz 3,3) je skušnjavec odvrnil: »Nikakor ne umrjeta! Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči in bosta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo.« (1 Mz 3,4.5) Vz 20.3

Satan je želel prikazati, kakor da bo spoznanje dobrega, pomešanega z zlom, v blagoslov in da ju je Bog s tem, ko jima prepoveduje vzeti sad tega drevesa, prikrajšal za veliko dobrega. Poudaril je, da jima je Bog prepovedal okusiti sad zaradi čudovitih lastnosti drevesa, da podeli modrost in moč, ter jima tako preprečil doseči odličnejši razvoj in večjo srečo. Povedal je, da je sam jedel od prepovedanega sadu in tako pridobil sposobnost govora; če bi torej jedla tudi ona, bi lahko dosegla višje ravni obstoja in prodrla v širša področja znanja. Vz 21.1

Ko je Satan trdil, da je pridobil veliko korist od uživanja prepovedanega sadu, ni dovolil, da se pokaže, da je bil zaradi prestopka vržen iz nebes. Tukaj je bila laž tako dobro prikrita pod plaščem navidezne resnice, da Eva, zaslepljena, polaskana in zapeljana, ni zaznala prevare. Zaželela si je to, kar je Bog prepovedal; podvomila je o njegovi modrosti. Zavrgla je vero, ključ do spoznanja. Vz 21.2

Eva »je videla, da je dobro tisto drevo za jed in da je veselje očem in da je zaželeti to drevo, ker dodeli spoznanje; vzela je torej od njegovega sadu ter jedla.« (1 Mz 3,6) Bilo je dobrega okusa in ko je jedla, se ji je zazdelo, da občuti poživljajočo moč, domišljala si je, da stopa v višje ravni obstoja. Ko se je sama pregrešila, je postala skušnjavec svojega moža in tudi on »je jedel.« (1 Mz 3,6) Vz 21.3

»Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči in bosta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo,« (1 Mz 3,5) je rekel sovražnik. Njune oči so se res odprle; toda kako bedno odpiranje! Spoznanje hudega in pre-kletstvo greha je bilo vse, kar sta prestopnika pridobila. V samem sadežu ni bilo nič strupenega in greh ni bil samo v tem, da sta popustila teku. Naši prastarši so postali prestopniki in so na svet prinesli spoznanje hudega, ker so podvomili o Božji dobroti, niso verovali njegovi besedi in so zavrgli njegovo veljavo. Odprli so vrata vsem vrstam laži in zmote. Vz 21.4

Človek je izgubil vse, ker se je odločil poslušati zapeljivca namesto njega, ki je Resnica in edini ima spoznanje. Ko je pomešal hudo in dobro, je njegov um postal zbegan, duševne in duhovne moči pa otopljene. Ni mogel več ceniti dobrega, ki mu ga je Bog tako velikodušno podaril. Vz 22.1

Adam in Eva sta si izbrala spoznanje hudega in če bosta sploh kdaj znova pridobila položaj, ki sta ga izgubila, si ga bosta morala pridobiti v neugodnih razmerah, v katere sta se sama spravila. Nista več mogla bivati v rajskem vrtu, kajti v popolnosti jih ni več mogel učiti naukov, ki sta jih bila sedaj nujno potrebna. V neizrekljivi žalosti sta se poslovila od prekrasnega okolja in odšla prebivat na zemlji, na kateri je počivalo prekletstvo greha. Vz 22.2

Adamu je Bog rekel: »Ker si poslušal glas svoje žene in si jedel od drevesa, za katero sem ti zapovedal, rekoč: Ne jej od njega - prekleta bodi zemlja zaradi tebe: s trudom se živi od nje vse dni svojega življenja; trnje in osat naj ti poganja, ti pa jej poljsko zelenjavo. V potu svojega obraza uživaj kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si bil vzet iz nje; kajti prah si in v prah se povrneš.« (1 Mz 3,17-19) Vz 22.3

Čeprav je zemljo zadelo prekletstvo, je narava še vedno človekov učbenik. Sedaj ni mogla predstavljati samo dobrega, kajti zlo je bilo navzoče vsepovsod; z onesnažujočim dotikom je kazilo zemljo, morje in zrak. Tam, kjer je bil nekoč zapisan samo Božji značaj, spoznanje dobrega, je bilo mogoče brati tudi značaj Satana, spoznanje hudega. Narava, ki je odslej razodevala spoznanje dobrega in hudega, je človeka stalno opozarjala na posledice greha. Vz 22.4

Adam in njegova življenjska sopotnica sta v veneči cvetlici in odpadajočem listju s svojimi očmi videla prva znamenja razkroja. Jasno sta dojela neizprosno dejstvo, da mora vsako živo bitje umreti. Celo sam zrak, od katerega je bilo odvisno njuno življenje, je nosil seme smrti. Vz 23.1

Stalno sta se spominjala tudi svojega izgubljenega gospostva. Adam je med nižjimi bitji stal kot kralj in dokler je bil zvest Bogu, je vsa narava priznavala njegovo oblast, toda ko se je pregrešil, je bilo njegovo gospostvo zapravljeno. Duh upora, kateremu je sam omogočil vstopiti, se je razširil po vsem živalskem kraljestvu. Tako je ne le življenje človeka, marveč tudi narava živali, drevesa v gozdu in trava na polju, celo sam zrak, ki ga je vdihoval, oznanjalo žalosten nauk o spoznanju hudega. Vz 23.2

Toda človek ni bil prepuščen posledicam hudega, ki ga je izbral. V obsodbi, izrečeni nad Satanom, je bila nakazana odrešitev. »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo in med tvojim zarodom in njenim zarodom,« je rekel Bog. »Ta ti bo strl glavo, ti pa ga boš ranila na peti.« (1 Mz 3,15 eku) Te besede, spregovorjene v navzočnosti naših prastaršev, so zanje pomenile obljubo. Še preden so slišali za trnje in osat, za trud in žalost, ki bodo morali biti njihov delež, ali pa za prah, v katerega se bodo morali povrniti, so slišali besede, ki so jima gotovo dale upanje. Vse, kar je bilo izgubljeno zaradi popuščanja Satanu, je mogoče znova pridobiti po Kristusu. Vz 23.3

To napoved narava ponavlja tudi nam. Čeprav je pokvarjena zaradi greha, priča ne le o stvarjenju, marveč tudi o odrešenju. Čeprav zemlja z očitnimi znaki razkroja priča o prekletstvu, še vedno kaže mnoga in čudovita znamenja življenjske moči. Drevesa odvržejo liste, vendar se oblečejo v še bolj sveže zelenje; cvetlice umirajo, toda nato vzklijejo v novi lepoti; vsako razodetje ustvarjalne moči pomeni jamstvo, da smo lahko ponovno ustvarjeni v »pravičnosti in svetosti resnice«. (Ef 4,24) Tako prav stvari in pojavi v naravi, ki nas tako živo spominjajo na našo veliko izgubo, postanejo glasniki upanja. Vz 23.4

Kolikor koli daleč seže vpliv zla, se sliši tudi glas našega Očeta, ki otroke poziva, naj v posledicah greha vidijo njegovo naravo, jih opominja, naj zapustijo hudo, in vabi, naj sprej-mejo dobro. Vz 24.1