Vzgoja

13—Razvoj uma in duha

»Po znanju se napolnijo hrami z vsem dragim in prijetnim blagom.«
(Prg 24,4)

Za um in dušo kakor tudi za telo velja Božji zakon, da se moč pridobi s trudom. Razvoj se doseže z vajo. V skladnosti s tem zakonom je Bog v svoji Besedi priskrbel sredstva za umski in duhovni razvoj. Vz 107.1

Sveto Pismo vsebuje vsa načela, ki jih mora človek poznati, da bi bil pripravljen za to življenje in pa za življenje, ki bo prišlo. Ta načela pa lahko razumejo vsi. Nihče, ki ceni svetopisemske nauke, ne bo prebral enega samega odlomka, ne da bi zase dobil kakšno koristno misel. Toda najdragocenejši nauk iz Svetega pisma se ne pridobi s priložnostnim ali nepovezanim proučevanjem. Njegov vzvišeni ustroj resnic ni predstavljen tako, da bi ga lahko dojel nestrpen ali nepozoren bralec. Mnogi izmed njegovih zakladov ležijo globoko pod površjem, do njih pa lahko pridemo le z marljivim raziskovanjem in vztrajnim trudom. Resnice, ki sestavljajo veliko celoto, je treba preiskovati in zbirati »malo tukaj, malo tam.« (Iz 28,10 eku) Vz 107.2

Kdor jih preiskuje in zbira na ta način, bo ugotovil, da se popolnoma ujemajo med seboj. Vsak evangelij dopolnjuje drugega, vsaka prerokba razlaga drugo, vsaka resnica je nadaljevanje neke druge resnice. Evangelij pojasnjuje simbole judovske ureditve. Vsako načelo v Božji besedi ima svoje mesto, vsako dejstvo svoj pomen. Celotni ustroj od načrta do izvedbe priča o svojem Avtorju. Takšnega ustroja si ne bi mogel zamisliti ali oblikovati noben um razen uma Neskončnega. Vz 107.3

Preiskovanje posameznih delov in proučevanje odnosov med njimi zahteva močan napor najvišjih sposobnosti človeškega uma. Nihče se ne more ukvarjati s takšnim proučevanjem, ne da bi si razvil umske sposobnosti. Vz 108.1

Vrednost proučevanja Svetega pisma za um pa ni samo v spoznavanju resnic in njihovem medsebojnem povezovanju. Koristen je tudi napor, ki je potreben za dojemanje predstavljenih tem. Um, ki se ukvarja samo z vsakdanjimi rečmi, zakrni in oslabi. Če mu nikoli ni naloženo razumeti velikih in daljnosežnih resnic, sčasoma izgubi sposobnost za razvoj. Kot zaščita pred propadanjem in spodbuda za razvoj se nič ne more primerjati s proučevanjem Božje besede. Sveto pismo je kot sredstvo za umsko vajo učinkovitejše kakor katera koli druga knjiga ali celo vse druge knjige skupaj. Pomembnost njegovih tem, dostojanstvena preprostost njegovih izrekov, lepota slikovitega prispodabljanja lahko spodbudijo in zboljšajo misli bolj kot kar koli drugega. Nobeno drugo premišljevanje ne more dati takšnih umskih moči kakor napor, da bi razumeli čudovite resnice razodetja. Um, ki tako pride v stik z mislimi Neskončnega, se lahko samo razvija in krepi. Vz 108.2

Še večja pa je moč Svetega pisma pri razvoju duhovne narave. Človek, ustvarjen za občestvo z Bogom, se lahko razvija in živi pravo življenje le v tem občestvu. Ustvarjen, da bi v Bogu našel največje veselje, ne more v ničemer drugem najti tega, kar bi zadovoljilo hrepenenje srca ter potešilo lakoto in žejo duše. Kdor z iskrenim in dovzetnim duhom preiskuje Božjo besedo in si prizadeva razumeti njene resnice, bo prišel v stik z njenim Avtorjem; tedaj pa ni omejitev za možnosti njegovega napredka, razen če se sam odloči drugače. Vz 108.3

Sveto pismo je z raznovrstnostjo slogov in tem lahko za-nimivo za vsak um in privlačno za vsako srce. Na njegovih straneh najdemo zgodovino iz najstarejših dni, najpristnejše življenjepise; načela vladanja državi in upravljanja doma - načela, katerim človeška modrost nikoli ni bila enakovredna. Vsebuje najglobljo filozofijo, najbolj dražestno in vzvišeno, najbolj čustveno in ganljivo pesništvo. Sveto pismo ima, celo če ga ocenjujemo po tej plati, neprimerljivo večjo vrednost od spisov katerega koli človeka. Toda če imamo pred očmi odnos do osrednje misli, je njegov doseg neskončno daljši in njegova vrednost neskončno večja. V luči te misli ima vsaka tema nov pomen. V najpreprosteje izraženih resnicah so zajeta načela, ki so visoka kakor nebesa in obsegajo večnost. Vz 108.4

Osrednja tema Svetega pisma, okoli katere se zbirajo vse druge v vsej knjigi, je načrt odkupitve, obnovitev Božje podo-be v človeku. Od prvega sporočila upanja v obsodbi, izrečeni v raju, do zadnje slavne obljube Razodetja, »gledali bodo njegovo obličje, in njegovo ime bo na njihovih čelih«, (Raz 22,4) je osnovna misel vsake knjige in vsakega odlomka Svetega pisma razkritje te čudovite teme - človekov moralni dvig - Božje moči, ki »nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu«. (1 Kor 15,57) Vz 109.1

Kdor dojame to misel, ima pred seboj neskončno področje za preiskovanje. Ima ključ, ki mu bo odprl vso zakladnico Božje besede. Vz 109.2

Veda o odrešenju je največja med vsemi vedami; veda, ki jo proučujejo angeli in vsa razumna bitja nepadlih svetov; veda, ki ji posveča pozornost naš Gospod in Zveličar; veda, ki se je začela v Stvarnikovih mislih in je bila »večne čase zamolčana«; (Rim 16,25) veda, ki jo bodo odrešeni proučevali vso večnost. To je najvišja veda, s katero se človek lahko ukvarja. To proučevanje bo bolj kakor sploh katero drugo iz-ostrilo um in moralno dvignilo človeka. Vz 109.3

»Prednost znanja je ta, da modrost ohrani v življenju njega, kdor jo ima.« (Prd 7,12) Jezus je rekel: »Besede, ki sem vam jih jaz govoril, so duh in so življenje. Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.« (Jn 6,63; 17,3) Vz 109.4

Božja beseda, ki je svetove priklicala v obstoj, vsebuje ustvarjalno moč. Ta Beseda daje moč, ustvarja življenje. Vsaka zapoved pomeni tudi obljubo; ko jo prostovoljno sprejmemo in ji damo prostor v srcu, s seboj prinaša življenje neskončnega Boga. Spremeni naravo in v človeku obnovi Božjo podobo. Vz 110.1

Življenje, ki je tako podarjeno, se na enak način tudi ohranja. Človek bo živel »od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust«. (Mt 4,4) Vz 110.2

Um in duša se izgrajujeta s tem, s čimer se hranita; mi pa se moramo odločiti, s čim ju bomo hranili. Vz 110.3

Vsak si lahko izbere, kaj bo zaposlovalo njegove misli in oblikovalo njegov značaj. Bog pravi vsakemu človeku, ki uživa prednost dostopa do Svetega pisma: »Napisal sem mu velike reči o svojem zakonu. Kliči me, in odgovorim ti in pokažem ti velike in nedosežne reči, katerih ne poznaš.« (Oz 8,12 prirejeno po prevodu kjv; Jer 33,3) Vz 110.4

Z Božjo besedo v roki si vsak človek, ne glede na to, v kateri položaj ga življenje pripelje, lahko sam izbere svojo družbo. Na njenih straneh se lahko pogovarja z najplemenitejšimi in najodličnejšimi predstavniki človeškega rodu, lahko posluša glas Večnega, ko se pogovarja z ljudmi. Ko proučuje teme, ki jih »želijo pogledati angeli«, (1 Pt 1,12) in o njih premišljuje, lahko uživa v njihovi družbi. Lahko hodi po stopinjah nebeškega Učitelja in posluša njegove besede kakor ljudje takrat, ko je učil na gori, na polju ali ob jezeru. Že na tem svetu lahko živi v nebeškem ozračju ter prinaša upanje žalujočim in preizkušanim in budi v njih hrepenenje po svetosti, sam pa prihaja v vedno tesnejše občestvo z Nevidnim; kakor mož v preteklosti, ki je hodil z Bogom, bo vedno bliže pragu nebeškega sveta, dokler se ne odprejo vrata, on pa vstopi skoznje. Tam se ne bo počutil tujca. Glasovi, ki ga bodo pozdravili, bodo glasovi svetih angelov, ki so bili na tej zemlji njegovi nevidni sopotniki - glasovi, ki se jih je že tukaj naučil prepoznati in imeti rad. Kdor po Božji besedi živi v občestvu z nebesi, se bo v nebeški družbi počutil kakor doma. Vz 110.5