Vzgoja

1—Vir in cilj prave vzgoje

»Spoznanje Presvetega je razumnost.«
(Prg 9,10 EKU)

»Spravi se vendar z njim!«
(Job 22,21 SSP)

Naše predstave o vzgoji so preozke in preveč omejene. Morali bi imeti širše obzorje in si zastaviti višji cilj. Prava vzgoja pomeni več kakor pridobivanje določenega znanja. Pomeni več kakor pripravo za sedanje življenje. Ukvarja se s celotnim človekovim bitjem, nanaša pa se na vse njegovo ži-vljenje. Gre za skladen razvoj telesnih, umskih in duhovnih moči. Učenca pripravi za veselo službo na tem svetu in za še bolj vzvišeno veselje obsežnejše službe na svetu, ki pride. Vz 11.1

Vir takšne vzgoje je nakazan v Svetem pismu z besedami, ki kažejo na Neskončnega, »v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja«. (Kol 2,3) »Pri njem je modrost in moč, njegov je svet in razumnost!« (Job 12,13) Vz 11.2

Svet je imel velike učitelje, ljudi orjaškega uma in izrednih raziskovalnih sposobnosti, ljudi, katerih besede so spodbujale človeško misel in odpirale pogledu široka področja znanja. Bili so cenjeni in spoštovani kot vodniki in dobrotniki človeštva; toda obstaja Eden, ki je nad njimi. Lahko raziskujemo niz svetovnih učiteljev, kolikor daleč seže človeški spomin, toda Luč je bila pred njimi. Kakor mesec in planeti osončja svetijo tako, da odsevajo svetlobo sonca, tako tudi veliki svetovni misleci, če je njihov nauk pravilen, odsevajo žarke Sonca Pravičnosti. Vsak blesk misli, vsak preblisk uma prihaja od Luči sveta. Vz 11.3

Danes se mnogo govori o naravi in pomembnosti »višje vzgoje«. Pravo »višjo vzgojo« podeljuje On, v katerem sta »modrost in moč«, (Job 12,13) iz čigar ust prihajata »spoznanje in razumnost«. (Prg 2,6) Vz 12.1

Vsako pravo znanje in resnični razvoj izhajata iz spoznanja Boga. Kamor koli se obrnemo - na telesnem, umskem ali duhovnem področju - kar koli opazujemo, ne glede na škodo, ki jo je povzročil greh, se nam povsod odkriva to spoznanje. S kakršnim koli raziskovanjem se ukvarjamo, če iskreno želimo spoznati resnico, pridemo v stik z nevidno, mogočno In-teligenco, ki deluje v vsem in po vsem. Človeški um prihaja v stik z Božjim umom, omejeno z Neskončnim. Učinek takšne zveze na telo, um in dušo je neprecenljiv. Vz 12.2

Ta zveza je temelj najvišje vzgoje. Je Božji način razvoja. Človeštvu sporoča: »Sprijazni se ... z njim in imej mir.« (Job 22,21) V teh besedah opisana metoda razvoja je bila upo-rabljena pri vzgoji očeta človeškega rodu. Tako je poučeval Adama, ko v slavi brezgrešne možatosti bival v svetem raju. Vz 12.3

Da bi razumeli, kaj zajema delo vzgoje, moramo upoštevati človekovo naravo in Božji namen z njegovim stvarjenjem. Upoštevati moramo tudi spremembo v človekovem stanju, ki je nastala zaradi spoznanja hudega, in Božji načrt, da navkljub temu doseže veličastni namen, ki ga ima z vzgojo človeškega rodu. Vz 12.4

Ko je Adam prišel iz Stvarnikovih rok, mu je bil podoben po telesni, umski in duhovni naravi: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi.« (1 Mz 1,27 ssp) Njegov namen pa je bil, da bi človek toliko popolneje odseval Stvarnikovo slavo, kolikor dlje bi živel. Vse njegove nadarjenosti so se bile zmožne razvijati; njegove sposobnosti in moči bi se lahko stalno povečevale. Za urjenje se mu je ponujalo neizmerljivo območje delovanja, odpirala so se mu neizmerna področja za raziskovanje. Skrivnosti vidnega vesolja - »čudežna dela Vsevednega« (Job 37,16 ssp) - so človeka vabila k raziskovanju. Imel je vzvišeno prednost, da se je lahko pogovarjal s Stvarnikom iz obličja v obličje, od srca k srcu. Če bi ostal zvest Bogu, bi vse to užival za vedno. V stoletjih večnosti bi pridobival nove zaklade znanja, odkrival sveže izvire sreče in vedno jasneje spoznaval Božjo modrost, moč in ljubezen. Kolikor bolj bi izpolnjeval cilj, za katerega je bil ustvarjen, toliko popolneje bi odseval Stvarnikovo slavo. Vz 12.5

Toda zaradi neposlušnosti je bilo vse to zapravljeno. Greh je popačil in skoraj izbrisal božansko podobo. Človekove telesne moči so bile oslabljene, umska sposobnost zmanjšana, duhovni pogled pa zatemnjen. Postal je podvržen smrti. Človeški rod vendar ni ostal brez upanja. Bog je v neskončni ljubezni in usmiljenju naredil načrt zveličanja in človeku podaril življenje kot čas preizkušnje. Obnoviti Stvarnikovo podobo v človeku in ga vrniti v prvotno popolnost ter spodbujati njegov telesni, umski in duhovni razvoj, da bi se lahko izpolnil namen, ki ga je Bog imel ob stvarjenju - to pomeni delo odrešenja. To je cilj prave vzgoje, veliki življenjski cilj. Vz 13.1

Ljubezen, ki je temelj stvarjenja in odrešenja, je obenem temelj prave vzgoje. To je razodeto v zakonu, ki ga je Bog dal kot življenjsko smernico. Prva in največja zapoved se glasi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem.« (Lk 10,27 ssp) Ljubiti neskončnega in vsevednega Boga z vso močjo, umom in srcem pomeni najvišji razvoj vseh sposobnosti. To pomeni, da se Božja podoba obnovi v vsem bitju - v telesu, umu in duši. Vz 13.2

Druga zapoved je podobna prvi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mt 22,39) Zakon ljubezni zahteva, da posvetimo telo, um in duha službi Bogu in bližnjim. Ta služba pa nas naredi v blagoslov za druge in obenem prinaša največje blagoslove tudi nam. Nesebičnost je temelj vsakega pravega razvoja. Nesebična služba razvije naše najvišje sposobnosti. Vedno bolj postajamo deležni božanske narave. Pripravljeni smo za nebesa, kajti sprejeli smo jih v srce. Vz 13.3

Ker je Bog vir vsega pravega znanja, je prvi cilj vzgoje, kot smo videli, usmeriti naše misli k njegovemu razodetju samega sebe. Adam in Eva sta prejemala znanje v neposrednem stiku z njim; spoznavala sta ga tudi po njegovih delih. Vse ustvarjeno je bilo v prvotni popolnosti izraz Božje misli. Za Adama in Evo je bila narava polna dokazov Božje modrosti. Toda prestopek je prekinil človekovo učenje od Boga po neposredni zvezi, v veliki meri pa tudi po njegovih delih. Zemlja, ki jo je greh popačil in oskrunil, le nejasno odseva Stvarnikovo slavo. Res je, da njegovi nazorni nauki niso izbrisani. Na vsaki strani veličastne knjige njegovih ustvarjenih del lahko še vedno zasledimo njegovo pisavo. Narava še vedno priča o Stvarniku. Ampak ta razodetja so delna in nepopolna. Poleg tega jih v padlem stanju, z zmanjšanimi sposobnostmi in omejenim razumevanjem ne zmoremo popolnoma razložiti. Potrebujemo popolnejše razodetje Boga, ki nam ga je On dal v pisani Besedi. Vz 14.1

Sveto pismo je popolno merilo resnice, zato bi mu morali dati najvišji prostor pri vzgoji. Da bi si pridobili vzgojo, vredno tega imena, moramo spoznati Boga, Stvarnika, in Kristusa, Odrešenika, kakor sta razodeta v sveti Besedi. Vz 14.2

Vsak človek, ustvarjen po Božji podobi, je obdarjen z močjo, ki je sorodna Stvarnikovi - osebnost, zmožnost razmišljanja in delovanja. Ljudje, ki imajo to moč razvito, so ljudje, ki nosijo odgovornosti, so voditelji pri podvigih in vplivajo na značaj drugih. Naloga prave vzgoje je razviti to sposobnost, usposobiti mlade, da bodo znali sami misliti, ne pa zgolj odražati misli drugih. Učence moramo usmeriti k virom resnice, k neizmernim področjem raziskovanja v naravi in razodetju, namesto da njihovo učenje omejimo na to, kar so drugi rekli ali napisali. Naj premišljujejo velike resnice o dolžnosti in usodi, in tako se bo njihov um razvil in okrepil. Vz 14.3

Iz izobraževalnih ustanov bodo namesto izobraženih sla bičev prihajali ljudje močnega duha in odločnega delovanja, ljudje, ki so gospodarji, ne pa sužnji okoliščin, ljudje, ki so velikodušni, bistroumni in pogumni v svojem prepričanju. Vz 15.1

Takšna vzgoja zagotavlja več kakor discipliniranje uma, več kakor urjenje telesa. Krepi značaj, tako da resnica in poštenost nista žrtvovani na oltarju sebičnih želja in posvetnih hlepenj. Um utrdi zoper zlo. Namesto da neka sla zagospodari in postane uničujoča sila, se vsaka spodbuda, vsaka želja uskladi z velikimi načeli pravičnosti. Ko razmišljamo o popolnosti Božjega značaja, se um obnavlja, duša pa se znova oblikuje po njegovi podobi. Vz 15.2

Katera vzgoja bi še lahko bila višja od te? Kaj ji je lahko enakovredno? Vz 15.3

»Prečiščenega zlata ne moreš zanjo dati,
ne dosti srebra odtehtati, da bi jo plačal.
Ne more se ceniti s čistim ofirskim zlatom,
z dragocenim oniksom ali safirjem.
Zlato in steklo se ji ne moreta primerjati,
ne posoda iz prečiščenega zlata zanjo zamenjati.
Koraljev in kristala ni poleg nje omenjati,
in pridobiti modrost je veliko dražje kakor bisere.« Vz 15.4

(Job 28,15-18)

Božji ideal za njegove otroke je bolj vzvišen od najvišje človeške misli. Cilj, ki ga je treba doseči, je pobožnost - podobnost Bogu. Pred učencem se odpira pot stalnega napredovanja. Doseči mora cilj in merilo, ki zajemata vse, kar je dobro, čisto in plemenito. Na vseh področjih pravega znanja bo napredoval, kolikor hitro in daleč je to sploh mogoče. Toda njegova prizadevanja bodo usmerjena k ciljem, ki so toliko višji od zgolj sebičnih in začasnih koristi, kakor so nebesa višja od zemlje. Vz 15.5

Kdor sodeluje pri uresničevanju Božjega namena, da se na mlade prenaša znanje o Bogu in se njihov značaj oblikuje, da bo v skladnosti z njim, opravlja vzvišeno in plemenito delo. Ko zbudi željo po doseganju Božjega ideala, zagotovi vzgojo, ki je visoka kakor nebesa in široka kakor vesolje; vzgojo, ki ne bo dokončana v tem življenju, temveč se bo nadaljevala v življenju, ki pride; vzgojo, ki uspešnemu učencu zagotovi priporočilo, da iz pripravljalne šole na zemlji prestopi na višjo stopnjo, v nebeško šolo. Vz 16.1